Jedro

Ocena izvedencev je bila, da je očetov odnos do otroka primernejši, toplejši, z izrazitim posluhom za otrokove potrebe in koristi in da se to odraža tudi v čustveni navezanosti dečka na očeta, kar je še posebej slikovito in nazorno orisala izvedenka ob opisu srečanja s staršema in otrokom. Kljub popolnoma jasnim in enotnim trem strokovnim mnenjem je sodišče prve stopnje brez ustreznega strokovnega znanja ocenilo, da bo za otroka koristneje, če ostane z materjo. Pri tem je izpostavilo, da je mati stara petinštirideset let in da je to njen edini otrok, navedlo pa je tudi, da je bila osnovna težava na samem začetku sodelovanja med pravdnima strankama prav očetova velika izražena želja po stikih, ki jih je mati takrat še preprečevala. Namesto, da bi sodišče dejstvo, da si je oče želel rednih stikov z otrokom, štelo očetu v dobro, dejstvo, da je mati te stike preprečevala in zaostrovala odnose med njima, pa ocenilo s stališča njene sposobnosti skrbeti in varovati otrokove koristi, je vzrok za konflikt pripisalo očetovi želji, da vidi sina. Višje sodišče ponovno poudarja, da imajo koristi otroka prednost pred koristmi staršev in da ima pri odločitvi o tem, akteremu od staršev zaupati otroka prednost tisti od staršev, ki je sposoben preseči lastne interese in otroku zagotoviti varnost, toplino, čustveno ravnotežje in stabilnost, kar je za otroka te starosti zelo pomembno, kot sta poudarila izvedenca. Ob skladni oceni izvedencev, da je oče bolj prožen glede vzgoje in zadovoljevanja otrokovih potreb, je mogoče oceniti, da bo oče poskrbel za ustrezen odnos sina do matere in tudi zagotovil redno vzdrževanje stikov med materjo in dečkom.

Zato je višje sodišče ob pravilni uporabi 5a. čl. ZZZDR, na podlagi četrte točke 358. čl. Zakona o pravndem postopku ((Ur.l. RS št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) spremenilo odločitev o varstvu in vzgoji mld. G. tako, da je tožbvenemu zahtevku tožnika ugodilo in ga je zaupalo v varstvo in vzgojo očetu.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - glede odločitve o varstvu in vzgoji mld. G. V. spremeni tako, da se glasi: Mld. G., roj. ...2000 v L., se zaupa v varstvo in vzgojo tožniku očetu D. V. Toženka je dolžna mld. G. V. tožniku izročiti v petnajstih dneh;

- glede odločitve o tožbenem zahtevku toženke po nasprotni tožbi glede preživljanja mld. G. V. spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne; - glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika po tožbi glede preživljanja mld. G. V. in glede stroškov postopka razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 8.10.2002 od sodišča zahteval, naj mld. sina G., ki je bil rojen dne ... 2000 med trajanjem zunajzakonske skupnosti s toženko, zaupa njemu v varstvo in vzgojo in toženki naloži plačilo preživnine v znesku

10.000,00 SIT mesečno.

Toženka je dne ... 2004 z nasprotno tožbo od sodišča zahtevala, naj sodišče tožniku naloži plačevanje preživnine za mld. G. v znesku 50.000,00 SIT mesečno.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek očeta v celoti zavrnilo, mld. G. je zaupalo v varstvo in vzgojo materi, tožbenemu zahtevku toženke glede plačila preživnine pa je ugodilo za znesek 30.000,00 SIT mesečno, v presežku pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe pa stroškovno zavrne. Poudarja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo temeljnega načela tega postopka varovanja koristi mld. G. Opozarja, da je odločitev sodišča v nasprotju z izvedenskimi mnenji dr. T. P. in dr.

B. M., pridobljenimi v postopku, zaradi česar je podana kršitev določb pravdnega postopka. Poudarja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo izjave toženke, pa tega v obrazložitvi ni navedlo, prav tako v seznamu izvedenih dokazov ni pridobljenih spisov Centra za socialno delo. Tožnik navaja tudi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge. Poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da so bivalne razmere pri materi ustrezne, saj je med postopkom večkrat opozarjal na to, da je okolje ob nedograjeni hiši za otroka nevarno, kar je dokazoval tudi s tem, da se je deček tam tudi že poškodoval. Zato meni, da je bila ocena delavk centra za socialno delo, da okolje ni nevarno, napačna.

Tožnik meni, da bi sodišče prve stopnje moralo prebrati spise centra za socialno delo. Poudarja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da mu je toženka onemogočala stike s sinom, toženka pa tudi še vedno vztraja, da tožnik s seboj prinese svoja oblačila za sina, tako da se mora sin preobleči preden ga lahko odpelje. Navaja, da center za socialno delo ni izvajal nikakršnega svetovanja v zvezi z vzpostavljanjem stikov med njim in otrokom in zato ni razumljivo, zakaj je strokovna delavka V. dvakrat odklonila pričanje. Meni, da je nesprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se razmere med staršema uredile, da pa bosta potrebovala nadaljnje svetovanje za urejanje medsebojnih odnosov, pri čemer toženka takšno pomoč odklanja, prav tako tudi prej ni hotela sodelovati pri dogovarjanju glede izvajanja stikov med njim in G. Tožnik poudarja, da je nepravilna ocena sodišča prve stopnje, da je zasluga obeh staršev, da je bil sklenjen dogovor o stikih, saj je mati s svojim ravnanjem ves čas dogovor onemogočala, medtem ko je on sprejel vse toženkine pogoje, da bi le lahko vzdrževal stike s sinom.

Poudarja, da sta oba izvedenca ocenila, da je on primernejši za varstvo in vzgojo otroka, sodišče prve stopnje pa je namesto da bi upoštevalo korist otroka, dalo prednost samouresničevanju matere. Opozarja na neprimerno vedenje matere, s katerim ga hoče očrniti pred sinom, opozarja na ugotovitev izvedenke, da je sin kljub temu, da z očetom preživi manj časa, nanj zelo navezan in na dejstvo, da sodišče prve stopnje vsega tega ni upoštevalo. Tožnik poudarja, da je bila otroku že prizadejana škoda na čustvenem področju in zato predlaga predvsem, naj višje sodišče odločbo sodišča prve stopnje spremeni, ne pa razveljavi, ker čas teče, otrok odrašča in nastale škode v tem obdobju ne bo mogoče več popraviti.

Toženka je na pritožbo odgovorila, opozarja na to, da so pri tožniku bivalni pogoji nevarni za otroka, da sta oba izvedenca ugotovila, da sta tako oče kot mati primerna za varstvo in vzgojo otroka, da so vzgojiteljice v vrtcu njo označile kot izredno skrbno mamo, da so stiki urejeni nenavadno obsežno v korist očeta in se izvršujejo in da bo te stike tudi vnaprej lajšala in omogočala. Predlaga, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Višje sodišče uvodoma poudarja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je izvedenska mnenja pravilno povzelo v svoji obrazložitvi, kar je višjemu sodišču tudi omogočilo delno spremembo odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje res v obrazložitvi ni navedlo vseh dokazov, ki jih je izvedlo, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZZDR) v 105. členu določa, da se morata starša, če ne živita ali ne bosta več živela skupaj, sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta, o tem odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev. Preden sodišče odloči, mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo. Zakon v 5a. členu določa, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Sodišče mora, ko odloča v sporu o tem, kateremu od staršev naj zaupa otroka v varstvo in vzgojo po razpadu družine, ugotoviti kakšna odločitev bi bila otroku najbolj v korist. Sodišče mora pri tem upoštevati najpomembnejše okoliščine na strani staršev in na strani otroka. Dr. T. P. je opozoril, da se otroci ne zavedajo naravnih, bioloških vezi, temveč se navežejo na osebo, ki zanje skrbi, zato je pomembno kdo je za otroka skrbel. Pomembno je, ali utegne kateri od staršev drugemu onemogočati osebne stike z otrokom. Upoštevati je treba tudi odnose med otrokom in starši, ter odnose med otrokom in drugimi osebami, ki vplivajo na interese otroka. Upoštevati je treba osebnost in značaj otroka, njegovo kulturno poreklo in otrokove čustvene potrebe. Na strani osebe, ki bi naj prevzela skrb za otroka, je treba upoštevati, ali je sposobna in voljna otroku zagotoviti varstvo in vzgojo in zadovoljiti tudi morebitne posebne potrebe otroka. Prav tako je treba upoštevati tudi fizično in psihično zdravje otroka in osebe, ki bi naj prevzela skrb za otroka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje pravno pomembne okoliščine, oziroma so te med pravdnima strankam nesporne: da je mld. G. rojen ...2000, torej je star štiri leta, da je zdrav in ustrezno negovan otrok, ki ne izkazuje nobenih razvojnih ali vedenjskih posebnosti; da je otrok čustveno navezan na oba od staršev, ker sta tudi v obdobju skupnega življenja za otroka skrbela oba; da ima sicer oče nekoliko boljše bivanjske razmere in nekoliko boljše materialne pogoje, da pa so tudi pri materi ti pogoji v celoti izpolnjeni; da je oče sicer intelektualno nekoliko bolje opremljen kot mati, da pa osebnostno nobeden od staršev ne izkazuje potez, ki bi bile ovira za vzgojo in varstvo otroka; da tako oče kot mati živita sama; da jima službene obveznosti omogočajo varstvo in vzgojo otroka; da je mati v juliju 2000 odšla z otrokom in brez soglasja očeta G. prepisala v drug vrtec; da je mati od svojega odhoda onemogočala stike med otrokom in očetom in vztrajala, da stiki potekajo le v njeni prisotnosti, da sta se postopoma uspela dogovoriti glede stikov in da sedaj oče vidi dečka vsak torek in četrtek in vsak drugi vikend, pri čemer pa mati še vedno vztraja, da oče sina preobleče v svoja oblačila, ko pride ponj; da je dr. T. P. ocenil, da je oče bolj prožen glede vzgoje in zadovoljevanja otrokovih potreb, mati pa pretirano zaščitniška do otroka; da je dr.

T. P. ocenil, da mati ne razlikuje med svojim nerazrešenim partnerskim odnosom in vlogo, ki jo ima v odnosu do otroka oče; da je dr. B. M. ocenila, da je očetov odnos do G. topel in stabilen, da poskuša prepoznavati, razumeti in se odzivati na otrokove potrebe, hkrati pa otroku postavljati tudi potrebne omejitve.; da je dr. B. M. ocenila, da tudi mati otroku ponuja topel odnos, vendar je v svoji prizadevnosti mnogo bolj vznemirjena, da uporablja vzgojno metodo po kateri, da otroku vedeti, da je žalostna, če otrok ne ravna v skladu z njenimi pričakovanji, kar fantka drži v odvisnosti in mora zato biti ves čas pozoren na materino razpoloženje in da je oče primernejši za varstvo in vzgojo otroka.

Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje ocenilo, da je za mld. G. najkoristneje, da ostane pri materi, tudi zato, da ne bi prišlo do spremembe okolja v katerem otrok živi. Po oceni višjega sodišča, je sodišče prve stopnje, na podlagi pravilno ugotovljenih okoliščin na strani staršev in otroka in na podlagi pravilno povzetih izvedenskih mnenj napačno ocenilo kaj je mld. G. najbolj v korist in je tako zmotno uporabilo določbo 5a. člena ZZZDR.

Ob bolj ali manj izenačenih materialnih pogojih za varstvo in vzgojo otroka tako pri očetu kot tudi pri materi, je za odločitev o tem, kateremu od njiju zaupati otroka bistvenega pomena ocena njune osebnosti in čustvenega odnosa z otrokom s stališča njunih sposobnosti za varovanje otrokovih koristi. Za takšno oceno je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Prav zato ZZZDR v 105. členu sodišče zavezuje, da pred odločitvijo pridobi mnenje centra za socialno delo. Sodišče prve stopnje je to mnenje pridobilo in že v tem mnenju je center za socialno delo izpostavil kooperativnost očeta pri dogovarjanjih o stikih z otrokom in dejstvo, da je mati preveč navezana na otroka in pretirano zaskrbljena in je predlagal postavitev sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je nato v postopku postavilo še dva izkušena izvedenca dr. T. P. in dr. B. M., ki sta vsak posebej ugotovila, da mati nerazrešen konflikt s tožnikom prenaša v razmerje do otroka, kar se je kazalo najprej v popolnem onemogočanju stikov med sinom in očetom, sedaj pa se to še vedno odraža v za otroka obremenjujočih zahtevah glede preoblačenje pred stiki. Ocena obeh izvedencev je bila, da je očetov odnos do otroka primernejši, toplejši, z izrazitim posluhom za otrokove potrebe in koristi in da se to odraža tudi v čustveni navezanosti dečka na očeta, kar je še posebej slikovito in nazorno orisala izvedenka dr. M. ob opisu srečanja s staršema in otrokom. Kljub popolnoma jasnim in enotnim trem strokovnim mnenjem je sodišče prve stopnje brez ustreznega strokovnega znanja ocenilo, da bo za otroka koristneje, če ostane z materjo. Pri tem je izpostavilo, da je mati stara petinštirideset let in da je to njen edini otrok, navedlo pa je tudi, da je bila osnovna težava na samem začetku sodelovanja med pravdnima strankama prav očetova velika izražena želja po stikih, ki jih je mati takrat še preprečevala.

Namesto, da bi sodišče dejstvo, da si je oče želel rednih stikov z otrokom, štelo očetu v dobro, dejstvo, da je mati te stike preprečevala in zaostrovala odnose med njima, pa ocenilo s stališča njene sposobnosti skrbeti in varovati otrokove koristi, je vzrok za konflikt pripisalo očetovi želji, da vidi sina. Višje sodišče ponovno poudarja, da imajo koristi otroka prednost pred koristmi staršev in da ima pri odločitvi o tem, kateremu od staršev zaupati otroka prednost tisti od staršev, ki je sposoben preseči lastne interese in otroku zagotoviti varnost, toplino, čustveno ravnotežje in stabilnost, kar je za otroka te starosti zelo pomembno, kot sta poudarila izvedenca. Ob skladni oceni izvedencev, da je oče bolj prožen glede vzgoje in zadovoljevanja otrokovih potreb, je mogoče oceniti, da bo oče poskrbel za ustrezen odnos sina do matere in tudi zagotovil redno vzdrževanje stikov med materjo in dečkom. Zato je višje sodišče ob pravilni uporabi 5a. člena ZZZDR na podlagi četrte točke

358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) spremenilo odločitev o varstvu in vzgoji mld. G. tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in ga je zaupalo v varstvo in vzgojo očetu. Posledično je spremenilo tudi odločitev o preživninskem tožbenem zahtevku matere iz nasprotne tožbe tako, da je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Tožnik je od sodišča zahteval tudi, naj materi naloži plačilo preživnine za G. v znesku 10.000,00 SIT mesečno. Ker sodišče prve stopnje ni ocenilo potreb mld. G. niti v približnem znesku, višje sodišče v tem delu ni moglo spremeniti odločbe sodišča prve stopnje, ampak je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanje v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi 355. člena razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in glede odločitve o preživninski obveznosti matere vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba vložena.