Jedro

Uporaba določbe 5.a člena ZZZDR o skrbi za otrokove koristi terja ugotovitev, da v sklop otrokovih koristi spada tudi pravica do mirnega in ustaljenega okolja. Kadar so lastnosti obeh staršev takšne, da nobenemu od njiju ni mogoče očitati zanemarjanja otroka, niti dejstva, da bi zaradi svojih osebnih lastnosti bil kot roditelj neprimeren in kadar ima otrok pri enem od roditeljev urejene pogoje bivanja, pri čemer je vživet v okolje, ki ga je navajen, bi premeščanje v povsem drugo okolje z dodelitvijo drugemu roditelju ne bilo v otrokovo korist. V tem primeru pride v poštev uporaba določbe 106. člena ZZZDR o ureditvi stikov otroka z obema staršema.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba pa se tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka od pravdnih strank trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval, naj sodišče mladoletnega sina pravdnih strank G. V., rojenega 24.9.2000 med trajanjem zunajzakonske skupnosti s toženko, zaupa njemu v varstvo in vzgojo, toženki pa naloži plačilo preživnine v znesku 10.000 SIT mesečno. Toženka, pri kateri je otrok v varstvu in vzgoji, pa je z nasprotno tožbo zahtevala, naj sodišče tožniku naloži plačevanje preživnine za otroka v znesku 50.000 SIT mesečno.

Sodišče prve stopnje je očetov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, mladoletnega G. V. pa zaupalo v varstvo in vzgojo materi. Toženkinemu zahtevku na plačevanje preživnine je delno ugodilo in tožniku naložilo, naj za otrokovo preživljanje plačuje po 30.000 SIT mesečno, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o varstvu in vzgoji mladoletnega G. V. spremenilo tako, da je otroka zaupalo v varstvo in vzgojo tožniku in zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral tožnik za njegovo preživljanje plačevati preživnino. Razveljavilo je odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka glede otrokovega preživljanja in glede stroškov postopka in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka vlaga revizijo in navaja, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje sicer oprlo na določbo 4. točke 358. člena ZPP, vendar pa za takšno odločitev niso bili podani pogoji. Zato je prišlo tudi do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ne more biti podlaga za drugačno uporabo materialnega prava in za spremembo prvostopne odločitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstva, ki nasprotujejo odločitvi sodišča druge stopnje. Iz mnenja izvedencev dr. P. in B. M. sledi, da je odnos matere do otroka ljubeč in skrben in da ji ni mogoče očitati zanemarjanja otroka ali dejstva, da bi bila zaradi svojih osebnih lastnosti kot roditelj neprimerna. Okoliščine, v katerih otrok živi pri materi, niso takšne, da bi narekovale ponovno spremembo socialnega in družinskega okolja. Tožnik s svojo dominantnostjo otrokovo mater močno podcenjuje. V zadnjih dveh letih je otrok doživel razpad družine, selitev, menjavo vrtca in izgubo kontakta z bližnjimi, kar je v največji meri treba omiliti. Tudi situacija glede stikov tožnika z otrokom se je med postopkom močno umirila in temeljito izboljšala. Revidentka je predlagala tudi izvedbo nekaterih drugih dokazov, ki bi potrdili, da je mati primernejša za vzgojo otroka. Sodišče druge stopnje je presojalo na podlagi zapisnikov sodnih obravnav, sodišče prve stopnje pa je zavzelo svoje stališče na podlagi neposrednega obravnavanja. Zato je sodba sodišča prve stopnje skrbno pretehtana sodba. Revidentka predlaga bodisi razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje, bodisi njeno spremembo z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 4. točke 358. člena ZPP sodišče druge stopnje s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V razlogih svoje sodbe sodišče druge stopnje ni prekoračilo pooblastil, ki mu jih daje navedena zakonska določba. Enako dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodišču druge stopnje narekovalo odločitev, ki je bila drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Pri tem je v razlogih izpodbijane sodbe navedeno, da sodišču prve stopnje očitana zmotna uporaba materialnega prava ni zahtevala izvedbo novih dokazov in s tem morebitno razveljavitev sodbe prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje (355. člen ZPP). V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) torej ni podana. Vendar pa je ne glede na opisani zmotni očitek procesnih napak, po svoji vsebini, pa tudi po besedni razlagi, revizijsko izpodbijanje mogoče presojati s stališča očitka zmotne uporabe materialnega prava pri sodišču druge stopnje (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizija namreč sama ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izčrpno opisalo dejansko stanje, sodišče druge stopnje pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo brez pravne podlage (torej ob zmotni uporabi materialnega prava).

V reviziji je torej postavljena dilema, ali je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, mogoče spremeniti odločitev o dodelitvi mladoletnega G. V. v varstvo in vzgojo materi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje sicer uporabilo določbi 5.a in 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), vendar je glede na zbrana dejstva njegova pravna presoja, temelječa na navedenih zakonskih določbah, napačna. Določba 5.a člena ZZZDR določa, da morajo starši v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Ravnanje v otrokovo korist pa pomeni zadovoljevanje njegovih materialnih, čustvenih in psihosocialnih potreb ob upoštevanju otrokove osebnosti in želja. V tej smeri so pravno pomembne okoliščine ugotovljene z mnenjem izvedencev psihološke stroke dr. A. P. in B. M., izhajajo pa tudi iz poročil pristojnih centrov za socialno delo. Otrok je rojen v partnerski zvezi pravdnih strank, v kateri je kmalu po njegovem rojstvu začelo prihajati do nesoglasij, ta pa so imela za posledico, da se je toženka iz dotlej skupnega stanovanja v juliju 2002 odselila v svojo nedograjeno hišo in s seboj vzela dne 24.9.2000 rojenega otroka. Po izselitvi ga je vpisala v drug otroški vrtec. Napetosti med strankama so se po toženkini izselitvi nadaljevale le zaradi otroka, ki ga tožnik želi zase. Ugotovljena dejstva kažejo, da je toženka po preselitvi postala zaradi tožnikovih želja vznemirjena, zaradi česar je med njima spočetka prihajalo do trenj v zvezi s stiki z otrokom. Vendar pa so se navedena trenja umirila. Sedaj imata pravdni stranki glede stikov tožnika z otrokom razmere urejene. Iz ugotovljenih dejstev tudi izhaja, da se je deček v nove razmere vživel, čeprav je po ugotovitvah izvedenke B. M. v zadnjih dveh letih življenja doživel razpad družine, selitev, menjavo vrtca, izgubo kontaktov z bližnjimi, ki jih je bil vajen in da so ta dogajanja zanesljivo potrošila del njegove energije.

V izpodbijani sodbi je med pravno pomembnimi okoliščinami posebej izpostavljena ugotovitev "da je mati v juliju 2000 odšla z otrokom in brez soglasja očeta G. prepisala v drug vrtec". Pri tem pa vzroki za materino preselitev niso omenjeni, čeprav iz mnenja B. M. (stran 10) izhaja, da je način funkcioniranja partnerske zveze v skupnem stanovanju prinesel številne nepričakovane zahteve in stiske.

Materina preselitev iz dotlej skupnega stanovanja, pri čemer je s seboj vzela otroka, zato ne more biti pravno pomembna okoliščina, ki bi narekovala - s stališča otrokovih koristi - odločitev, kakršno je sprejelo sodišče druge stopnje.

Revizija v tem okviru utemeljeno predstavlja pravno pomembne okoliščine, ki jih sodba sodišča druge stopnje ni upoštevala, ki pa utemeljujejo drugačno odločitev od sprejete. Navedena dejstva slede iz izvedenskih mnenj in poročil socialnega skrbstva, potrjujejo pa predvsem, da so se razmere med pravdnima strankama glede stikov z otrokom umirile in "temeljito izboljšale", predvsem pa, da okoliščine, v katerih živi otrok pri materi, niso takšne, da bi narekovale ponovno spremembo socialnega in družinskega okolja zanj (stran 8 izvedenskega mnenja B. M.). Revizijsko sodišče prav v slednji ugotovitvi najde podlago za pravno presojo, ki narekuje spremembo izpodbijanja sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Že omenjena izvedenka je povedala, da bi ne bilo primerno, da bi otrok ponovno zamenjal vrtec, ker bi to predstavljalo bistveno obremenitev za otroka, čeprav bi bila takšna odločitev sprejeta v popolnem soglasju med obema staršema. Pri tem je izvedenka posebej upoštevala otrokovo starost. Uporaba določbe 5.a člena ZZZDR o skrbi za otrokove koristi terja ugotovitev, da v sklop otrokovih koristi spada tudi pravica do mirnega in ustaljenega okolja. Kadar so lastnosti obeh staršev takšne, da nobenemu od njiju ni mogoče očitati zanemarjanja otroka, niti dejstva, da bi zaradi svojih osebnih lastnosti bil kot roditelj neprimeren in kadar ima otrok pri enem od roditeljev urejene pogoje bivanja, pri čemer je vživet v okolje, ki ga je navajen, bi premeščanje v povsem drugo okolje z dodelitvijo drugemu roditelju ne bilo v otrokovo korist. V tem primeru pride v poštev uporaba določbe 106. člena ZZZDR o ureditvi stikov otroka z obema staršema. Sodišče druge stopnje je sicer ugotovilo, da sta oba roditelja primerna za vzgojo in varstvo otroka, pri čemer pa je dalo prevelik poudarek (neraziskanemu) dejstvu toženkine odselitve in nekaterim toženkinim osebnostnim lastnostim, ki pa po mnenju izvedencev ne vplivajo na njeno sposobnost, da otroka primerno vzgaja in oskrbuje in ima do njega primeren čustven odnos.

Ob sicer enakih lastnostih obeh staršev glede primernosti za vzgojo in varstvo otroka je revizijsko sodišče po povedanem - s stališča otrokovih koristi - ugotovilo, da bi otroku ponovna menjava okolja povzročila travmatično doživljanje, škodljivo za razvoj njegove osebnosti. Pri tem je imelo pred očmi dejstvo, da je deček rojen dne 24.9.2000 in da je komaj dopolnil pet let starosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo zato treba sodbo sodišča druge stopnje spremeniti (prvi odstavek 380. člena ZPP) z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil mladoletni G. V. zaupan v varstvo in vzgojo materi, toženi M. V. Pri tem je sodba sodišča prve stopnje potrjena v celoti, torej tudi v delu, s katerim je tožniku naloženo, da mora za preživljanje svojega otroka plačevati mesečno preživnino v znesku 30.000 SIT od 13.1.2004 dalje. Odločitve o preživnini tožnik pritožbeno niti ni izpodbijal. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je v skladu z odločitvijo sodišča prve stopnje, po kateri vsaka od pravdnih strank trpi svoje stroške postopka (413. člen ZPP).