Jedro

Dejstva, da je tožeča stranka pred sklenitvijo pogodbe toženi stranki predložila strukturo cene, iz katere je izhajala tudi višina dobička na enoto nalepke, ni mogoče prezreti. Tožeča stranka s sklicevanjem na to, da njeno preteklo ravnanje, ki nasprotuje njenim prizadevanjem v tej pravdi, ni bilo pravno pomembno, ne more uspeti (venire contra factum proprium). Glede na jasno prikazano strukturo cene na nalepko, s tem pa tudi predvideni dobiček na enoto nalepke, se je tožena stranka na višino tako predvidenega dobička tožeče stranke na enoto nalepke lahko upravičeno zanesla in ga je v tej višini ob razdrtju pogodbe tudi upravičeno lahko pričakovala oziroma nanj računala.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijani I. in IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. točka izreka) glede plačila zneska 1,164.221,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2006 dalje potrdi.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu 1. točke izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 405.050,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2006 dalje.

V presežku, to je za znesek 3,087.612,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2006 dalje, se tožbeni zahtevek zavrne.“ Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške celotnega postopka v višini 8.136,86 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je zahtevala, da ji tožena stranka povrne škodo, nastalo z odpovedjo pogodbenega razmerja. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi izgubljenega dobička, v višini 3,492.663,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Del tožbenega zahtevka, to je za plačilo 1,164.221,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo iz razloga, ker naj bi ta znesek predstavljal davek od dohodka pravnih oseb po stopnji 25 %. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Pritožbeno sodišče je v ponovljenem sojenju v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki plačilo zneska 1,164.121,00 EUR (pravilno 1,164.221,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2006 dalje; posledično je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških (I. točka izreka). Pritožbo tožene stranke je delno zavrnilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu za znesek 3,492.663,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2006 dalje potrdilo (IV. točka izreka). Pritožbene in revizijske stroške tožeče stranke je naložilo v plačilo toženi stranki (V. točka izreka).

3. Tožena stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča v delu, v katerem ji je bila naložena obveznost plačila tožeči stranki, to je v I., IV. in V. točki izreka, ter z njo uveljavlja razloge po določbah 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, oziroma podredno razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve drugostopenjskemu ali prvostopenjskemu sodišču. 4. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

5. Na podlagi izvedenega naročila zaupne narave, v okviru katerega sta bila k oddaji ponudbe pozvana zgolj dva ponudnika, tožeča stranka in C. d.d., ki sta oddala skupno ponudbo, so tožena stranka kot naročnik ter tožeča stranka in C. d.d. kot izvajalca 27. 11. 2001 sklenili krovno pogodbo o oblikovanju, izdelavi in dobavi nalepk za tehnični pregled motornih in priklopnih vozil in dobavi čistilnega pribora (v nadaljevanju Pogodba). Pogodba je bila sklenjena za obdobje petih let (do 27. 11. 2006).

6. Tožeča stranka in C. d.d. sta v prilogi št. 12 ponudbene dokumentacije „obrazec ponudbenega predračuna“ (priloga B15) kot „ceno na enoto brez DDV“ navedla 1.300,00 SIT (5,4248 EUR), v prilogi št. 12/a ponudbene dokumentacije „struktura cene na enoto“ (priloga B16) pa sta navedla „zaslužek“ 80,00 SIT (0,3338 EUR).

7. Tožena stranka (oziroma Ministrstvo za notranje zadeve RS) je 12. 4. 2005 predlagala izvajalcema sporazumno prenehanje pogodbe, pri čemer se je sklicevala na spremenjene okoliščine zaradi sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti cestnega prometa, ki je začel veljati 20. 4. 2005 in je ukinil nameščanje prometnih nalepk. Na koncu svojega predloga je dodala: „V primeru, da se s predlogom za sporazumno prenehanje pogodbe ne strinjate, se ta predlog šteje za odpoved pogodbe z dnem 20. 4. 2005.“

8. Tožeča stranka je z dopisom z dne 18. 4. 2005 nasprotovala sporazumnemu prenehanju pogodbenega razmerja.

9. V obdobju od razdrtja Pogodbe do 27. 11. 2006 bi tožeča stranka predvidoma prodala 1,213.452 nalepk; to je 575.265 nalepk v letu 2005 in 638.187 v letu 2006. Razlogi za ugoditev reviziji O pravni naravi pogodbe

10. Revidentka nasprotuje odločitvi sodišča druge stopnje, da Pogodba po osnovnih značilnostih temelji na pogodbi o delu. Trdi, da Pogodba v delu, pomembnem za odločitev v sporu, vsebuje elemente mandatne pogodbe, saj naj bi tožeča stranka s sklenitvijo Pogodbe od tožene stranke pridobila pooblastilo, da v njenem imenu opravi posel, to je, da s pooblaščenimi organizacijami, ki opravljajo registracijo motornih vozil, samostojno sklepa pravno zavezujoče posle.

11. Revidentkine navedbe, da sta tožeča stranka in C. d.d. individualne pogodbe s pooblaščenimi organizacijami sklepala v imenu tožene stranke, ne držijo. Ravno nasprotno, v imenu tožene stranke so individualne pogodbe sklepale (njene) pooblaščene organizacije. Skladno s prvim odstavkom 5. člena Pravilnika o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil (Ur. l. RS, št. 95/2001 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) so bile to pravne osebe, ki jih je minister za notranje zadeve z odločbo pooblastil za opravljanje tehničnih pregledov. S pooblastilom je bilo na pooblaščene organizacije preneseno izvrševanje dela nalog državne uprave(1), kar pomeni, da so pooblaščene organizacije pri opravljanju tehničnih pregledov, s tem pa tudi pri sklepanju individualnih pogodb, nastopale le kot „podaljšana roka države“. Navedeno potrjuje tudi omejitev pogodbene svobode pri sklepanju individualnih pogodb, saj sta bila tako predmet pogodbe kot tudi cena nalepk vnaprej določena. Kot je obrazložilo že sodišče druge stopnje, so pooblaščene organizacije določile le konkretno število nalepk, ki sta jih bila izvajalca dolžna oblikovati, izdelati in dobaviti. Dejstvo, da sta tožeča stranka in C. d.d. s pooblaščenimi organizacijami sklepala individualne pogodbe, na pravno naravo Pogodbe kot podjemne pogodbe ne vpliva.

O zatrjevani ničnosti pogodbe

12. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da se sodišči nižjih stopenj nista opredelili do ugovorov tožene stranke v zvezi z zatrjevano ničnostjo Pogodbe, zaradi česar naj izpodbijani sodbi ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče lahko na ničnost pazi po uradni dolžnosti le, če zainteresirana oseba dejstva, ki ničnost opredeljujejo, konkretizirano zatrjuje.

13. Pri sklepanju gospodarskih pogodb in izpolnitvi v njih prevzetih obveznosti je skrb pogodbenih strank za uresničitev lastnih, predvsem ekonomskih interesov, običajna in pričakovana. Po vpogledu v spis Vrhovno sodišče, ob upoštevanju prej navedenega, ugotavlja, da so bile trditve tožene stranke, na podlagi katerih naj bi sodišče presojalo ničnost Pogodbe, to so trditve, „da tožeča stranka pri pripravi strukture cene ni ravnala v duhu poštenega pogodbenega partnerja in tožene stranke ni seznanila z dejanskimi cenami materiala in dejanskimi stroški izdelave nalepke ter da je v času, ko je dala ponudbo, poznala vse dejanske cene na trgu in tako namenoma iz koristoljubja zavajala naročnico z oderuško ceno, kar pomeni, da je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji“, preskope. Da bi tožena stranka z ugovorom oderuške pogodbe lahko uspela, bi morala najprej zatrjevati in nato še dokazati vse elemente oderuške pogodbe (141. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Ker tožena stranka niti trditvenemu bremenu ni zadostila, se sodišče prve stopnje z morebitno ničnostjo Pogodbe zaradi oderuštva ni bilo dolžno ukvarjati.

14. V 15. točki te obrazložitve navedene trditve tožene stranke kažejo na to, da bi ob sklepanju Pogodbe morda lahko bili podani dejanski elementi prevare (65. člen ZOR). Ker pa tožena stranka izpodbojnosti Pogodbe ni uveljavljala, se sodiščema nižjih stopenj tudi s tem vprašanjem ni bilo treba ukvarjati.

O pravnih posledicah odpovedi pogodbenega razmerja

15. Kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve, pravna posledica naročnikove odpovedi podjemne pogodbe (pogodbe o delu) ni naročnikova odškodninska odgovornost, ampak njegova dolžnost izplačati podjemniku dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih bil moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti (629. člen ZOR), zato revizijske navedbe o tem, da sodišči nižjih stopenj nista presojali, ali bi ob normalnem teku stvari, to je, če pogodba kljub uveljavitvi ZVCP-1A ne bi bila odpovedana, tožeči stranki sploh nastala škoda oziroma ali bi bilo mogoče odgovornost za škodo pripisati toženi stranki, za obravnavani spor niso relevantne.

16. Sodišče druge stopnje je odločitev o pravnih posledicah prenehanja Pogodbe oprlo na določbo 629. člena ZOR. Toženi stranki je poleg s strani prvostopenjskega sodišča že prisojenega zneska 3,492.663,00 EUR naložilo še plačilo 1,164.221,00 EUR. Vsota obeh zneskov, to je 4,656.884,00 EUR, je znesek, ki bi ga tožeča stranka prejela od prodanih nalepk po odbitju ugotovljenih dejanskih (proizvodnih) stroškov, če tožena stranka Pogodbe ne bi razdrla. Pri odmeri tega zneska je sodišče upoštevalo razliko v ceni med pogodbeno ceno nalepke in proizvodno ceno nalepke (v letu 2005 je bila ta razlika 3,8374 EUR in v letu 2006 pa 3,8380 EUR) ter povprečno mesečno prodajo 58.017 nalepk (za leto 2005 je bila predvidena prodaja 575.265 nalepk, za leto 2006 pa 638.187 nalepk).

17. Pravdni stranki se s Pogodbo nista dogovorili o učinkih enostranskega razdrtja pogodbe, zato je takšno enostransko dejanje tožene stranke sodišče druge stopnje pravilno presojalo po 629. členu ZOR. Iz navedenega določila izhaja dvoje: možnost naročnika, da enostransko, tudi brez krivde podjemnika, razdre pogodbo o delu, in naročnikova dolžnost izplačila dogovorjenega plačila podjemniku.

18. V zvezi z zaslužkom, ki bi ga tožeča stranka po razdrtju Pogodbe lahko zaslužila drugje oziroma ki ga namenoma ni hotela zaslužiti, stranki postopka nista podali nobenih trditev.

19. Razlika med dogovorjenim plačilom, to je zmnožkom predvidenega števila v letih 2005 in 2006 prodanih nalepk ter njihovo ceno, in stroški, ki jih tožeča stranka ni imela, pa bi jih morala imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, predstavlja dobiček, ki bi ga tožeča stranka iz posla s toženo stranko imela, če tožena stranka Pogodbe ne bi odpovedala.

20. Tožena stranka je ugovorne navedbe glede višine tožbenega zahtevka utemeljevala na predvidenem zaslužku tožeče stranke v višini 0,3338 EUR na nalepko, kot je bil prikazan v strukturi cene na enoto (priloga B16), ki sta jo izvajalca priložila ponudbi. Ker je razlika med prihodki tožeče stranke, ki bi jih pridobila s prodajo ene nalepke, in stroški, ki bi jih tožeča stranka imela z izdelavo te nalepke, dobiček tožeče stranke, Vrhovno sodišče v nadaljevanju obrazložitve namesto termina zaslužek, ki ga je v strukturi cene na enoto uporabila tožeča stranka, uporablja termin dobiček.

21. V zvezi z ugovorom višine dobička je sodišče druge stopnje odločilo, da je treba kot podlago zahtevka tožeče stranke upoštevati v 2. členu Pogodbe določeno ceno nalepke ter da dejstvo, kako je do dogovora o ceni med njima prišlo, za presojo v obravnavanem primeru ni pomembno. Navedeno ni sprejemljivo.

22. Dejstva, da je tožeča stranka pred sklenitvijo pogodbe toženi stranki predložila strukturo cene, iz katere je izhajala tudi višina dobička na enoto nalepke, ni mogoče prezreti. Tožeča stranka s sklicevanjem na to, da njeno preteklo ravnanje, ki nasprotuje njenim prizadevanjem v tej pravdi, ni bilo pravno pomembno, ne more uspeti (venire contra factum proprium). Glede na jasno prikazano strukturo cene na nalepko, s tem pa tudi predvideni dobiček na enoto nalepke, se je tožena stranka na višino tako predvidenega dobička tožeče stranke na enoto nalepke lahko upravičeno zanesla in ga je v tej višini ob razdrtju pogodbe tudi upravičeno lahko pričakovala oziroma nanj računala. Upoštevaje dejstvo, da tožeča stranka ni zanikala, da je na začetku poslovanja s toženo stranko imela prav tak dobiček, kot ga je prikazala v strukturi cene, se trditve, da je bila tožena stranka dolžna kalkulacijske osnove preveriti, saj naj bi imela na voljo vse elemente za presojo ponudbene cene, izkažejo kot nepomembne.

23. Ker sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi zmotno ni upoštevalo dobička, kot je bil prikazan v strukturi cene na nalepko, in ker glede trditev tožene stranke o pričakovanem dobičku na nalepko ob sklenitvi pogodbe med strankama ni bilo spora, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu lahko samo spremenilo.

24. Višina plačila, ki ga tožena stranka dolguje tožeči stranki na podlagi 629. člena ZOR, je enaka višini dobička, ki ga tožeča stranka ni prejela, ker je tožena stranka Pogodbo odpovedala. Izračunana je ob upoštevanju predvidenega dobička 0,3338 EUR na enoto nalepke in predvidenega števila prodanih nalepk v letih 2005 in 2006 (skupaj 1,213.452 nalepk). Dolgovani znesek tožene stranke tožeči stranki tako znaša 405.050,28 EUR.

25. Na podlagi navedenega je bilo treba reviziji tožene stranke delno ugoditi in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeniti tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Izrek o stroških postopka

26. Odločitev o stroških celotnega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odmera stroškov je bila opravljena na podlagi priloženih stroškovnikov pravdnih strank, veljavne Odvetniške tarife in veljavnega Zakona o sodnih taksah. Najprej so bili upoštevaje uspeh v pravdi (tožeča stranka 11 % in tožena stranka 89 %) izračunani stroški vsake stranke posebej nato pa so bili tako izračunani stroški med seboj pobotani.(2) .

Op. št. (1): Zakon o upravi (Ur. l. RS, št. 67/1994 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) je v 7. členu določal, da se lahko da javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave, kadar se na ta način zagotovi bolj smotrno in učinkovito opravljanje upravnih nalog, ter da imajo nosilci javnih pooblastil pri izvajanju javnih pooblastil pravice in dolžnosti uprave, ki jih določa zakon.

Op. št. (2): Pravdni stroški tožeče stranke znašajo 28.859,54 EUR =