Jedro

Naročnik mora v primeru odstopa od pogodbe izvajalcu, kljub razdrtju pogodbe, izplačati dogovorjeno plačilo z navedenimi omejitvami, izvajalec pa je dolžan v okviru svojih zmožnosti zmanjšati pogodbeno obveznost naročnika. Trditveno in dokazno breme za omejitev pravice do plačila je na strani naročnika, vendar le dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini. V tem primeru, če tožena stranka oporeka višini zahtevka z navedbo, da bi moral tožnik upoštevati tudi prihranke pri stroških, pa se trditveno in dokazno breme, da stroškov ni bilo, prevali na izvajalca.

Davek od dohodka pravnih oseb ne spada pod pojem stroškov, ki bi tožeči stranki nastali v zvezi z izdelavo nalepk po krovni pogodbi. Osnova za izračun navedenega davka namreč ni posamezna pogodba, temveč dobiček iz poslovanja, ki se ugotovi na podlagi izkaza poslovnega izida za posamezno davčno obdobje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - spremeni v 2. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati še znesek 1,164.121,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2006 dalje do plačila.

- spremeni v 4. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki še pravdne stroške v znesku 10.501,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka dalje, da ne bo izvršbe.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se izpodbijana 2. točka izreka sodbe glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.164.121,00 EUR od dne 20.4.2005 do 17.1.2006 potrdi.

III. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 1.804,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2005 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.492.663,00 EUR od dne 20.4.2005 do 17.1.2006. IV. V preostalem delu se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu 1. in 4. točke izreka potrdi.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe in revizije v znesku 10.011,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15 - dnevnega roka za plačilo dalje, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 4.669.609,00 EUR s pp zaradi odpovedi pogodbenega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 3.605.388,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2005 dalje do plačila (1. točka izreka) in zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka za plačilo 1.164.221,00 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Ugotovilo je tudi, da terjatev, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot v višini 7.650.656,32 EUR ne obstaja (3. točka izreka) ter odločilo o stroških postopka (4. točka izreka). S popravnim sklepom je popravilo del obrazložitve sodbe.

2. Zoper sodbo sta pritožbi vložili tako tožeča kot tudi tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka je izpodbijala 2. in 4. točko izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlagala, naj tožeči stranki poleg dosojenega zneska prizna še razliko v višini 1.164,221,00 EUR z obrestmi in stroški. Tožena stranka pa se je pritožila zoper 1., 3. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe ter pritožbenemu sodišču predlagala, naj izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne ter v izpodbijanem delu potrdi prvostopno sodbo s stroškovno posledico, tožeča stranka pa je na pritožbo tožene stranke odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži nadaljnje stroške postopka.

4. Višje sodišče je v nadaljevanju postopka s sodbo in sklepom zavrnilo pritožbo tožeče stranke in delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.494.467,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 20.4.2005 dalje do plačila. Glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 110.921,00 EUR od 20.4.2005 dalje do plačila pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

5. Vrhovno sodišče je sodbo višjega sodišča razveljavilo v spremenjenem zavrnilnem delu, v delu s katerim je višje sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe (za znesek 1.164.221,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 20.4.2005 dalje do plačila) ter glede odločitve o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje.

6. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je treba dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 12.4.2005 razumeti tako kot se glasi, to je kot predlog za sporazumno razvezo pogodbe, ki pa v primeru nestrinjanja tožeče stranke velja kot odpoved. Višjemu sodišču je naložilo, naj o pravnih posledicah odpovedi pogodbenega razmerja odloči po analizi vsebine pogodbenega razmerja, pri čemer naj, če bo prišlo do zaključka, da gre za pogodbo o delu, uporabi določbo 629. člena ZOR, ki ureja prenehanje pogodbe po volji naročnika (tožene stranke).

Odločitev o pritožbah

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - tožena stranka je kot naročnik s tožečo stranko in B. d.d. kot izvajalcema dne 27.11.2001 sklenila Krovno pogodbo o oblikovanju, izdelavi in dobavi nalepk za tehnični pregled motornih vozil in priklopnih vozil in dobavi čistilnega pribora (krovna pogodba).

- k citirani pogodbi so bili sklenjeni aneksi, zadnji št. 3 je določil pogodbeno ceno za komplet nalepke 1.229,14 SIT in ceno dodatnega čistilnega robčka 26,41 SIT. Cena nalepk pa je tožena stranka določila tudi v Pravilniku o določitvi cen, tiskovin, obrazcem in tablic (Ur.l. RS št. 89/2002 z dne 22.10.2002, št. 63/2003 in 81/2003).

- krovna pogodba je bila sklenjena za obdobje petih let (do 27.11.2006).

- B. d.d. in tožeča stranka sta sklenili pogodbo o medsebojnem sodelovanju pri pripravi ponudbe in izdelavi nalepk za tehnični pregled motornih in priklopnih vozil v RS z dne 7.9.2001 ter dodatek k pogodbi s katerim sta določila razmerje delitve naročila za izdelavo nalepk in medsebojno poslovanje in sicer glede izdelave nalepk v razmerju 50:50 po teritorialnem načelu.

- tožena stranka (oziroma Ministrstvo za notranje zadeve RS) je 12.4.2005 predlagala izvajalcem sporazumno prenehanje pogodbe in se je sklicevala na spremenjene okoliščine zaradi sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti cestnega prometa, ki je začel veljati 20.4.2005 in je ukinil nalepke za registracijo vozil. V predlogu je izrecno navedla, v primeru, da se s predlogom za sporazumno prenehanje pogodbe tožeča stranka ne strinja, se ta predlog šteje za odpoved pogodbe.

- tožeča stranka je sporazumnemu prenehanju pogodbe nasprotovala in v zvezi s tem poslala dopis toženi stranki 18.4.2005. 9. Posledice, ki so nastale zaradi izjave tožene stranke o odpovedi krovne pogodbe, so odvisne od njene pravne narave. Vsebina krovne pogodbe med pravdnima strankama ni bila sporna, zato se razlaga vsebine in učinkov pogodbe v sporu kaže samo kot vprašanje uporabe (pogodbenega) materialnega prava. Zakon o obligacijskih razmerjih v prvem odstavku 99. člena določa, da se pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo.

10. Iz krovne pogodbe izhaja, da naročnik odda izvajalcema, izvajalca pa prevzameta oblikovanje, izdelavo in dobavo notranje in zunanje nalepke za tehnični pregled motornih in priklopnih vozil in dobavo čistilnega pribora za pripravo prostora za nalepko ter za odstranjevanje ostankov nalepk (prvi odstavek 1. člena pogodbe). V pogodbi je določena pogodbena cena za en izvod nalepke za tehnični pregled ter cena dodatnega čistilnega pribora (2. člen pogodbe). Pogodbeni stranki sta uredili v posebnem poglavju naročila, pogodbene roke in dobave ter plačilo. 7. člen pogodbe določa, da se izvajalca zavezujeta skleniti s pooblaščenimi organizacijami individualne pogodbe o izdelavi in dobavi nalepk za tehnične preglede motornih in priklopnih vozil in dobavi čistilnega pribora, ki po vsebini ustrezajo vzorcu pogodbe, ki je priloga k tej pogodbi.

11. Krovna pogodba je dvostranska vzajemna pogodba, ki vsebuje obveznost tožene stranke, da mesečno naroči določeno število nalepk ter obveznost tožeče stranke, da naročeno število nalepk izdela. Pogodba po osnovnih značilnostih temelji na pogodbi o delu ter ima njene bistvene elemente, saj opredeljuje tako predmet dela, modalitete izponitve in tudi plačilo za delo za čas, v katerem naj bi se delo izvajalo. Tožena stranka je bila na podlagi navedene pogodbe dolžna izpolniti svojo obveznost iz pogodbe, to je zagotoviti naročilo notranjih in zunanjih nalepk za tehnični pregled motornih in priklopnih vozil in dobavo čistilnega pribora. Izvajalcema je bila dolžna tudi za vsako leto sporočiti okvirne letne količine naročil za nalepke (14. člen pogodbe). Dejstvo, da sta izvajalca za konkretna naročila s pooblaščenimi organizacijami sklepala individualne pogodbe na pravno naravo krovne pogodbe ne vpliva, saj je do sklenitve teh pogodb prišlo na podlagi pooblastila tožene stranke navedenim organizacijam, te pa niso določile ne predmeta pogodbe, ne cene, temveč le konkretno število nalepk v posameznih časovnih obdobjih trajanja krovne pogodbe.

12. Za podjemno pogodbo velja, da ima naročnik pravico odstopiti od pogodbe z enostransko izjavo volje, neodvisno od volje podjemnika, ne da bi obstajal za to kakšen poseben razlog. Izjava naročnika o odstopu od pogodbe, ki jo sporoči podjemniku, ima za posledico razvezo oziroma prenehanje podjemne pogodbe. Glede na povedano je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila z izjavo tožene stranke (naročnika) o odpovedi krovne pogodbe z dnem 20.4.2005 krovna pogodba po volji tožene stranke razvezana.

13. Posledice, ki jih ima uresničitev pravice do odstopa od pogodbe po volji naročnika, so določene v 629. členu ZOR. Ta določa, da vse dotlej dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik pogodbo razdre kadarkoli hoče, vendar mora v tem primeru prevzemniku izplačati dogovorjeno plačilo zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih bil moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.

14. Na citirano zakonsko določilo se je tožeča stranka izrecno sklicevala in zatrjevala, da ji je tožena stranka na podlagi določil 629. člena ZOR dolžna plačati dogovorjeno plačilo po krovni pogodbi, zmanjšano za stroške, ki jih tožena stranka ni imela, pa bi jih ob nadaljevanju proizvodnje imela, torej plačati njen izpolnitveni interes (stran 21 tožbe).

15. Naročnik mora v primeru odstopa od pogodbe izvajalcu, kljub razdrtju pogodbe, izplačati dogovorjeno plačilo z navedenimi omejitvami, izvajalec pa je dolžan v okviru svojih zmožnosti zmanjšati pogodbeno obveznost naročnika. Trditveno in dokazno breme za omejitev pravice do plačila je na strani naročnika, vendar le dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini. V tem primeru, če tožena stranka oporeka višini zahtevka z navedbo, da bi moral tožnik upoštevati tudi prihranke pri stroških, pa se trditveno in dokazno breme, da stroškov ni bilo, prevali na izvajalca (tako sklep III Ips 2/2009 in sodba III Ips 151/2006).

16. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z izvedencem in odločitev glede višine zahtevka v celoti utemeljilo na mnenju izvedenke, ki je izračunala kolikšen dobiček bi imela tožeča stranka, če krovna pogodba ne bi bila odpovedana. Sodišče prve stopnje je sledilo izračunu izvedenke, ki je kot osnovo za izračun upoštevala razliko med proizvajalno ceno nalepke in prodajno ceno, določeno v pogodbi. Pri izračunu proizvajalne cene nalepke je izvedenka upoštevala stroške porabe materiala na osnovi normalne porabe, stroške dela, stroške amortizacije, stroške varovanja, stroške energije, komunale in embalaže, stroške financiranja, embalaže in transporta, vse na enoto proizvoda (nalepke s čistilnim priborom). Ob upoštevanju pogodbene cene nalepke, ki znaša 5,1292 EUR, znaša po odštetju proizvodne cene (1,2838 EUR za notranjo nalepko in 1,3638 EUR za zunanjo nalepko), navedena razlika v ceni na nalepko v letu 2005 3,8374 EUR in v letu 2006 3,8380 EUR, povprečno 3,8364 EUR. Če tožena stranka pogodbe ne bi odpovedala, bi tožeča stranka od vsake prodane nalepke po odbitju stroškov prejela navedeni znesek. Ob upoštevanju povprečne mesečne prodaje nalepk v obdobju od leta 2001 do leta 2004, ki znaša 58.017 nalepk mesečno, iz izvedenskega mnenja izhaja, da skupna razlika med prodajno in proizvajalno ceno nalepk, ki bi jih tožeča stranka proizvedla in prodala znaša za leto 2005 2.207.528 EUR in za leto 2006 2.449.356 EUR, skupaj 4.656.884 EUR. Zahtevek za plačilo navedene razlike v ceni je tožeča stranka podala in natančno opredelila v pripravljalni vlogi z dne 16.6.2008 (list.št.176).

17. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno in zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede zneska navedene razlike med prodajno in proizvajalno ceno nalepk, ki predstavlja znesek plačila po pogodbi zmanjšan za stroške, ki jih tožeča stranka ni imela zaradi odpovedi pogodbe. Ta znesek je od tožene stranke upravičena zahtevati na podlagi določil 629. člena ZOR.

O pritožbi tožeče stranke:

18. Sodišče prve stopnje je od skupnega zneska razlike v ceni 4.656.884 EUR odštelo 25% iz naslova davka na dohodek pravnih oseb. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, ko je od ugotovljene razlike v ceni odštelo 25 % davek od dohodka pravnih oseb so utemeljene. Davek od dohodka pravnih oseb ne spada pod pojem stroškov, ki bi tožeči stranki nastali v zvezi z izdelavo nalepk po krovni pogodbi. Osnova za izračun navedenega davka namreč ni posamezna pogodba, temveč dobiček iz poslovanja, ki se ugotovi na podlagi izkaza poslovnega izida za posamezno davčno obdobje. Z davkom so obdavčeni dohodki zavezanca, določeni z Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb v določenem davčnem obdobju. Tega pa ni mogoče upoštevati kot osnove za izračun oziroma zmanjšanje ustreznega zneska plačila po 629. členu ZOR, ki se nanaša na posamezno pogodbo oziroma z njo dogovorjeno plačilo.

19. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki iz naslova plačila po pogodbi priznati ne le 3.492.663,00 EUR, ampak še znesek 1.164.221,00 EUR.

O pritožbi tožene stranke:

20. Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da mnenje izvedenke temelji na listinah, ki jih je izvedenki predložila tožeča stranka in toženi stranki niso bile dane na vpogled, pri čemer gre za dokazno podlago, glede katere je bila tožeča stranka v času izdelave izvedeniškega mnenja prekludirana. Tožena stranka bi morala navedene procesne kršitve uveljavljati, ko je mnenje izvedenca prejela, česar pa ni storila (prvi odstavek 286. b člena ZPP). Ker v pritožbi ni pojasnila, zakaj kršitev, na katere se sklicuje v pritožbi zaradi svoje krivde ni mogla predhodno navesti, so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

21. V zvezi z ugovorom aktivne legitimacije zaradi odstopa spornih terjatev banki S. d.d., je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožeča stranka ugovarjala prekluzijo glede navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 26.1.2007, kar je bilo po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 24.1.2007. Na to je tožeča stranka opozorila že v pripravljalni vlogi z dne 17.3.2007. Upoštevaje določila šestega odstavka 286. člena ZPP, sodišče prve stopnje navedenih dejstev in dokazov pravilno ni upoštevalo zaradi prekluzije. Glede prenosa spornih terjatev na banko SIB oziroma N. d.d. s pogodbo o odstopu terjatev št. 13/02003 z dne 4.12.2003, pa je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožeče stranke, da je šlo za odstop terjatev iz naslova dobav v letu 2004, ki so bile izčrpane in plačane. Slednje izhaja tudi iz besedila zadnjega odstavka prvega člena citirane pogodbe, kjer je izrecno navedeno, da banka prevzame odstopljene terjatve, ki jih ima dolžnik do svojega dolžnika na podlagi krovne pogodbe in aneksa „za leto 2004“. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (1. odstavek 99. člena ZOR). Ker so predmet cesije po navedeni pogodbi terjatve za leto 2004, tudi po presoji pritožbenega sodišča navedena cesija nima učinka na zahtevke tožeče stranke v tej pravdi, saj so sporne terjatve nastale šele v letu 2005 in 2006. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo razloge za svojo odločitev, zaključek sodišča prve stopnje pa je materialno pravilen, zato je aktivna legitimacija tožeče stranke v obravnavanem primeru podana.

22. Trditve o pravni naravi sklenjene pogodbe, ki naj bi v bistvenih elementih imela pravno naravo mandatne pogodbe, so nedovoljene pritožbene novote. Pritožnica skuša skozi očitek zmotne uporabe materialnega prava uveljavljati vrsto novih dejanskih trditev v smeri, da je tožeča stranka s pogodbo pridobila pravico in pooblastilo v imenu države zagotoviti izvedbo zakona, ki je določal uporabo nalepk, da gre za brezplačno podeljen mandat, da je tožeča stranka s povečanim zaslužkom v strukturi cene mandat prekoračila in podobno. Ker tožena stranka za navedene trditve ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave, jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

23. Tudi z navedbami, da sta pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe v pogajanjih kot zaslužek tožeče stranke opredelili znesek 6,20 % od cene nalepke ter je šlo za dogovorjeno „strukturo cene“, pritožnica ne more uspeti. Zaključek sodišča prve stopnje, da je treba kot podlago zahtevka tožeče stranke upoštevati v 2. členu krovne pogodbe določeno ceno nalepke, je pravilen. Pravdni stranki sta ceno nalepke določili s pogodbo, ki je obvezovala obe stranki, kako je do dogovora o ceni med pravdnima strankama prišlo pa za presojo v obravnavanem primeru ni pomembno (1.odstavek 148. člena ZOR).

24. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke v zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja kar zadeva upoštevano predvideno mesečno količino izdelanih nalepk. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je tožeča stranka v obdobju od 2001 do 2004 mesečno prodala povprečno 58.017 nalepk, kar je upoštevalo kot osnovo za nadaljnjo prodajo v letih 2005 in 2006. Ker predstavlja zmanjšano plačilo po pogodbi znesek, ki bi ga tožeča stranka prejela, če ne bi prišlo do odpovedi pogodbe, je pravilno izhodišče za ugotavljanje dologovanega plačila predvideno število izdelanih nalepk, kateremu pa se je tudi po oceni pritožbenega sodišča možno najbolj približati na podlagi povprečnih podatkov o številu že izdelanih nalepk v času, ko se je pogodba izvrševala v skladu s pričakovanji, ki sta jih pravdni stranki imeli ob sklenitvi pogodbe, to je od sklenitve pogodbe pa do konca leta 2004. Odločitev višjega sodišča

25. Iz zgornje obrazložitve sledi, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo spremenilo v 2. točki izreka tako, da je toženi stranki naložilo še plačilo zneska glavnice 1.164.121,00 EUR (358. člen ZPP).

26. Ker so pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke delno zavrnilo in glede zneska glavnice 3.492.663,00 EUR potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sodbe (353. člen ZPP).

27. Pritožba tožene stranke pa je utemeljena glede plačila zneska glavnice 1.804,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2005 dalje do plačila. Tožeča stranka je navedeni znesek pri izračunu višine tožbenega zahtevka iz naslova neposrednih stroškov uničenja zalog upoštevala dvakrat (3. in 4. odstavek pripravljalne vloge z dne 16.6.2008, listovna številka 175). Sodišče prve stopnje je izračunu sledilo in zahtevku ugodilo. Odločitev je materialnopravno zmotna, saj tožeča stranka do dvakratnega plačila istih stroškov ni upravičena. O utemeljenosti plačila stroškov uničenja v navedeni višini je pravnomočno odločeno s sodbo I Cpg 1213/2010 z dne 23.2.2012 (tretja alineja I. točke izreka). Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo in v tem delu 1. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

28. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o obrestnem delu zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo. Zamudne obresti dolguje dolžnik, ki pride v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti. Če rok za izpolnitev denarne obveznosti ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva izpolnitev (2. odstavek 324. člena ZOR). Z odpovedjo pogodbe dne 20.4.2005 pogojev za plačilo zneska po 629. členu ZOR v obravnavanem primeru še ni bilo, saj znesek, ki je osnova za izračun plačila tega dne še ni bil znan. Tožeča stranka je po višini določen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi odpovedi pogodbe naslovila na toženo stranko 8.7.2005 (dopis, priloga A 20) in izrecno navedla, da bo v primeru vložitve tožbe zahtevala še zakonske zamudne obresti. Glede na navedeno gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje.

29. Ker je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dne 20.4.2005 do dne 17.1.2006 neutemeljen, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano 1. točko izreka spremenilo, tako da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. Pritožbi tožeče stranke zoper 2. točko izreka pa je delno ugodilo in spremenilo sodbo tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki še zakonske zamudne obresti od zneska 1.164.121,00 EUR od dne 18.1.2006 do plačila (358. člen ZPP). V preostalem delu glede obrestnega dela zahtevka pa pritožbo tožeče stranke zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški postopka

30. Tožeča stranka je v pravdi uspela skoraj v celoti, zato je upravičena na podlagi določil 154. člena ZPP od tožene stranke zahtevati povračilo celotnih pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 28.859,54 EUR, pravdni stranki pa odmerjeni višini v pritožbah nista nasprotovali. Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki priznalo še stroške v znesku 10.501,35 EUR in v tem delu spremenilo točko 4. izreka izpodbijane sodbe.

31. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela ji je dolžna tožena stranka povrniti stroške pritožbe in revizije v skupnem znesku 10.011, 00 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi veljavne odvetniške tarife, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR (3750 točk za pritožbo, 4500 točk za revizijo, 2% materialnih stroškov do višine 1000 točk in 1% materialnih stroškov od presežka 7250 točk in 20 % DDV na odvetniške storitve). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 1. odstavka 165. člena ZPP.