Jedro

Ugovor napake volje podpisnika menice se presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Za njegovo uveljavitev bi toženec moral vložiti (nasprotno) oblikovalno tožbo, v skladu z določbami Obligacijskega zakonika, ki urejajo napake volje ter sodno prakso, ki se je oblikovala na njihovi podlagi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti 756,52 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2005/11421 z dne 1. 12. 2005 razveljavilo v dovolilnem delu (točki 1) in glede odmere izvršilnih stroškov (točka 3). Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca. Pojasnilo je, da toženec ni podal takšne menične izjave, da bi za obveznosti družbe I., d. o. o. odgovarjal kot fizična oseba.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2005/11421 z dne 1. 12. 2005 vzdržalo v veljavi v delu, s katerim je tožencu naloženo, da v roku 3 dni tožnici plača glavnico v znesku 42.269,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2005 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 219,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2005 do plačila. Glede izvršilnih stroškov v znesku 296,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2005 do plačila pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Delni umik tožbe je vzelo na znanje in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2005/11421 z dne 1. 12. 2005, v kolikor je tožencu naloženo plačilo glavnice v znesku 8.529,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2005 do plačila, razveljavilo in pravdni postopek v tem obsegu ustavilo. Tožencu je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 852,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pritožbenih stroškov je odločilo, da jih mora toženec povrniti tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške odgovora na pritožbo pa kriti sam. Obrazložilo je, da je sporna menica veljavno izpolnjena in ustvarja meničnopravne učinke kot trasirana menica, s katero toženec kot trasant poziva družbo I., d. o. o. kot akceptanta (trasata), da v določenem času in kraju plača menični znesek tožnici kot remitentu. Sicer drži, da je bianco menico treba izpolniti skladno s pooblastilom, vendar se ugovor o izpolnitvi v nasprotju s podano menično izjavo ne more raztezati na tiste sestavine, ki morajo biti že ob izpolnitvi bianco menice izpolnjene, da ta menica sploh ima značilnosti bianco menice - ravno podpis meničnega zavezanca je pri tem najmanj. Ker je pri poslovanju z menico treba izhajati iz načel menične strogosti, inkorporacije in določene menične obveznosti, se toženec s sklicevanjem na lastno nepazljivost ter ravnanje pooblaščenca tožnice, plačila prevzete menične obveznosti ne more razbremeniti. Drugih pravno upoštevnih ugovorov v smeri nepravilne izpolnitve menice glede na dogovor o izdaji bianco menice toženec ne uveljavlja.

3. Toženec je zoper navedeno sodbo vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovem mnenju je napačna razlaga sodišča druge stopnje, da naj bi bil drugi odstavek 16. člena Zakona o menici (v nadaljevanju ZM) namenjen zgolj zaščiti drugega pridobitelja menice in ne tudi prvega. Ta člen je zelo jasen, saj uporablja izraz imetnik menice in ne opredeljuje, ali gre za prvega, drugega ali kasnejšega imetnika menice. Razlaga drugostopenjskega sodišča je nesmiselna, saj bi menični upnik lahko uporabil silo, grožnjo, zvijačo in na ta način prisilil dolžnika, da prevzame menično obveznost, ta pa ne bi imel nobenega ugovora zoper takšno ravnanje zoper prvega meničnega imetnika. V konkretnem primeru se je to tudi zgodilo, saj je očitno predstavnik tožnice „pozabil“ odtisniti žig na menici pod rubriko trasant. Predstavnik tožnice bi moral odtisniti žig družbe I., d. o. o. pod rubriko trasant, saj ga je k temu obvezovala menična izjava. Če bi sodišče upoštevalo izjavo toženca, ki jo lahko potrdi tudi priča M., da je pred podpisovanjem listin prišlo do predloga v zvezi s poroštvom toženca, ki ga je toženec kategorično zavrnil, in da je na menični izjavi del o poroštvu ostal neizpolnjen, bi prišlo do zaključka, da toženec ne more nastopati v svojstvu trasanta na menici. Na menici je ob podpisu toženca tudi naveden žiro račun družbe I., d. o. o. Logično je, da če bi se toženec zavezal kot trasant, bi bil ob njegovem podpisu tudi njegov račun. Navaja še, da sta tako teorija kot praksa zavzeli stališče, da mora biti v primeru bianco menice dano tudi menično pooblastilo ali izjava, v skladu s katerim remitent v menico vnese manjkajoče sestavine. Zaradi tega bianco menica ne uživa takšnega varstva kot navadne menice, ki imajo izpolnjene vse sestavine (Pravna praksa št. 12/2001, sodba Cpg 434/2006). Celo ugovori iz temeljnega posla so dopustni. Napačna je razlaga, da naj toženec ne bi imel ugovorov iz temeljnega razmerja - prodajne pogodbe, in zaključki v zvezi z zneski, ki naj bi jih dolgoval toženec. Tožnica je v prisilni poravnavi prijavila terjatev 42.648,08 EUR, menico pa je izpolnila za znesek 50.798,89 EUR. Kako nepošteno je tožnica ravnala kažeta navedena zneska, saj je bila prisilna poravnava sklenjena več kot leto preden je tožnica izpolnila bianco menico. Pri izpolnitvi bianco menice tožnica ni upoštevala ne 20 % poplačila iz prisilne poravnave in tudi ne znižanega zneska oziroma zneska, ki je bil priglašen v prisilni poravnavi, kot tudi ne vrnjenega zneska DDV. Na bianco menico je treba vse sestavine vpisati pošteno, skladno z dogovori. Drugostopenjsko sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, saj je povsem napačno tolmačilo 16. člen ZM in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni upoštevalo menične izjave, ki jasno določa, da je trasant I., d. o. o., toženec pa lahko podpisuje menico samo v svojstvu direktorja te družbe in ne v svojem imenu. Vsi dokazi kažejo, da je toženec podpisal menico kot direktor I., d. o. o. 4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. St 2797/2013 z dne 14. 11. 2014 vpisan začetek stečajnega postopka nad tožnico. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je do začetka stečajnega postopka nad tožnico prišlo po vložitvi revizije (17. 12. 2012) in vložitvi odgovora nanjo (9. 4. 2013). Ker so bila do začetka stečajnega postopka opravljena vsa revizijska procesna dejanja, tudi revizijsko sodišče kljub prekinitvi postopka (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP) ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 207. člena ZPP lahko izda odločbo o reviziji(1).

7. Dejanske ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP), je v bistvenem mogoče povzeti kot naslednje: - tožnica je v zavarovanje svojih terjatev iz poslovnega razmerja z družbo I., d. o. o., katere zakoniti zastopnik je bil toženec, zahtevala menično jamstvo; - sporna menica je bila prvotno izdana kot bianco menica, ki jo je toženec podpisal dvakrat, in sicer za družbo I., d. o. o. na alonži z navedbo „akceptiram“, ter v lastnem imenu v rubriki trasant; - bianco menica je bila tožnici izročena skupaj s pooblastilom družbe I., d. o. o. za izpolnitev in unovčitev menice, iz katerega izhaja, da kot trasant in akceptant nastopa družba I., d. o. o.; - v postopku prisilne poravnave nad družbo I. je tožnica prijavila terjatev 42.648,08 EUR, pri čemer je bila na osnovi sklepa o potrditvi prisilne poravnave upravičena do plačila 20 % tega zneska; - za že plačani znesek 8.529,62 EUR je tožnica svoj zahtevek umaknila.

8. V obravnavani zadevi tožnica (prva menična upnica, remitentka) na podlagi trasirane menice (izročene kot bianco) uveljavlja regresno menično terjatev zoper toženca (trasanta, izdajatelja menice), ker družba I., d. o. o. (trasat, akceptant) ni plačala celotnega meničnega dolga.

9. Revidentovo razumevanje določbe drugega odstavka 16. člena ZM je napačno. Ne drži, da bi bili po tej določbi (pa tudi po določbi prvega odstavka istega člena) prvemu upniku iz menice - remitentu odvzeti kakšni ugovori, ampak ta določba, kot je obrazložilo že sodišče druge stopnje, (praviloma) opredeljuje le omejitev ugovorov meničnega zavezanca do drugega pridobitelja menice (nahaja se namreč v poglavju, ki ureja indosiranje menice). Njen namen je v zaščiti imetnika menice, ki je menico pridobil od remitenta, s čimer se varuje institucija kroženja menice kot njene temeljne funkcije. Ne ureja razmerij med meničnim zavezancem in remitentom, ker pa v vlogi slednjih nastopata tudi pravdni stranki, toženec že iz tega razloga zoper tožnico ohranja ugovor o izpolnitvi bianco menice v nasprotju z menično izjavo. V tej zvezi je tožencu sodišče druge stopnje tudi pravilno pojasnilo, da pa se takšen ugovor ne more razširjati na tiste sestavine, ki morajo biti izpolnjene že ob izpolnitvi bianco menice, da ta sploh ima značilnost bianco menice, torej na podpis meničnega zavezanca. Izvajanja revidenta v tej smeri so zato neutemeljena.

10. Glede navedb oziroma vztrajanja revidenta, da je menico podpisal kot direktor družbe I., d. o. o., je treba najprej opozoriti, da je ugotovitev, da je toženec menico podpisal kot fizična oseba, dejanska, njeno izpodbijanje v reviziji pa je zato nedovoljeno (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede tistih njegovih zatrjevanj, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot uveljavljanje napak volje podpisnika menice, pa Vrhovno sodišče poudarja, da se ugovor napake volje podpisnika menice presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Za njegovo uveljavitev bi toženec moral vložiti (nasprotno) oblikovalno tožbo, v skladu z določbami Obligacijskega zakonika, ki urejajo napake volje ter sodno prakso, ki se je oblikovala na njihovi podlagi. Ker toženec takšne tožbe ni vložil, z omenjenim ugovorom že iz tega razloga ne more biti uspešen.

11. Nazadnje so neutemeljeni tudi revizijski očitki, ki se nanašajo na višino meničnega zneska. Toženčevi ugovori glede višine so bili pravilno zavrnjeni že zato, ker je bilo toženčevo nasprotovanje izračunu dolgovanega zneska nekonkretizirano (ni ponudil nobenega primerjalnega drugačnega izračuna uveljavljene terjatve) in nedokazano.

12. Glede na obrazloženo revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Toženec z revizijo ni uspel, zato mora tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 116/2000 z dne 14. 6. 2001, II Ips 107/2009 z dne 18. 6. 2009, III Ips 44/2011 z dne 21. 5. 2013.