Jedro

Čeprav je menica izdana in pravnoformalno veljavna, menične zaveze ni, če so ugovori tožene stranke, da je bila bianco menica izpolnjena v nasprotju z meničnim pooblastilom ter ni bila izpolnjena skladno s temeljnim poslom, dovoljeni ter pravno varovani.

Sicer drži, da je bianco menico potrebno izpolniti skladno s pooblastilom, vendar pa se ugovor o izpolnitvi v nasprotju s podano menično izjavo ne more raztezati na tiste sestavine, ki morajo biti že ob izročitvi bianco menice izpolnjene, da ta menica sploh ima značilnost bianco menice. Nepopolnost bianco menice je sicer lahko različna, vendar pa je ravno podpis meničnega zavezanca najmanj, kar mora vsebovati ob izročitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da prvostopenjska odločitev (sodba in sklep) sedaj glasi: »1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2005/11421 z dne 1. 12. 2005 ostane v veljavi v delu, s katerim je dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo, da v roku 3 dni upniku, sedaj tožeči stranki, plača glavnico v znesku 42.269,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2005 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 219,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2005 do plačila. Glede izvršilnih stroškov v znesku 296,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2005 do plačila pa se sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

2. Delni umik tožbe se vzame na znanje in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2005/11421 z dne 1. 12. 2005, v kolikor je dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo plačilo glavnice v znesku 8.529,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2005 do plačila, razveljavi in se pravdni postopek v tem obsegu ustavi.

3. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 852,21 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.« Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.510,12 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Svoje stroške odgovora na pritožbo krije tožena stranka sama.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2005/11421 z dne 1. 12. 2005 v naložitvenem delu (točka 1) in glede odmere izvršilnih stroškov (točka 3) razveljavilo (I. točka izreka), tožeči stranki pa naložilo, da tožeči (pravilno: toženi) stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 1.140,16 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Obrazložilo je, da tožena stranka ni podala takšne menične izjave, da bi kot fizična oseba odgovarjala za plačilo obveznosti podjetja X d.o.o. kot trasanta oziroma akceptanta.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da temelj tožbenega zahtevka predstavlja menica, na kateri je brez dvoma podpis tožene stranke. Slednja je menico podpisala dvakrat, enkrat na mestu akceptanta v svojstvu zakonitega zastopnika pravne osebe in drugič na mestu trasanta v svojstvu fizične osebe, torej v svojem imenu in za svoj račun, to menico pa je tožeči stranki izročila skupaj z meničnim pooblastilom. Pritožba ob navedenem opozarja, da je trasat z akceptom postal glavni menični dolžnik, pri čemer pa trasat in trasant v konkretni zadevi nista isti osebi, zato je sklepanje sodišča, da zaradi navedbe bančnega računa, ki pripada akceptantu, trasant ni menično odgovoren, napačno. Enako pa velja v zvezi z zapisom »plačajte« in »plačam«, saj je trasant z besedo »plačajte« pozval trasata – akceptanta, da menico plača. Ker pa na računu akceptanta ni bilo sredstev, je nastopila solidarna menična zaveza trasanta, ki je prav tako menični zavezanec, saj vsak podpis na menici zavezuje. Tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, da je tožena stranka kot fizična oseba dala akcept, zato ji sodišče prve stopnje neutemeljeno očita, da dokaznega bremena v tej smeri ni zmogla, brez osnove v menični zakonodaji pa je tudi trditev, da akcept lahko da le trasant. Menična obveznost je abstraktna in samostojna obveznost, ki temelji na enostranski izjavi podpisnikov na menici, izjava dolžnika postane zato zavezujoča, ko menico podpiše, sprejem bianco menice pa predstavlja pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko pozneje izpolni odredbo za plačilo. Ko imetnik to stori, ima menica vse meničnopravne učinke. Menična zaveza trasanta, dana na bianco menici, je zato samostojna in polno veljavna. Pooblastilo za izpolnitev menice lahko izdajatelj da molče, z izročitvijo menice, ali pa z izrecnim pisnim pooblastilom, tožena stranka pa je po prepričanju pritožbe svoj pristanek za izpolnitev meničnega blanketa dala z njegovo izročitvijo tožeči stranki. Svojega podpisa na menici tožena stranka ni zanikala, prav tako pa ne dejstva, da je menico izročila tožeči stranki, zato je slednja njen dobroverni imetnik. Ob tem, ko pritožnik pojasnjuje, da je bila menica leta 2003 izdana zaradi zavarovanja bodoče obveznosti družbe X d.o.o., pa dodaja, da pravo zavarovanje nudi le menica z zavezo tretje osebe, to zavarovanje pa nudi tožena stranka s svojim podpisom na menici. Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišče prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo vseh nastalih pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenim izvajanjem tožeče stranke v celoti nasprotuje. Ker izpodbijano odločitev sprejema kot pravilno in zakonito, se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe ter priglaša pritožbene stroške. Smiselno enako kot že v postopku na prvi stopnji zatrjuje, da je tožeča stranka pridobila menico brez žiga pod njenim podpisom v rubriki trasanta na nepošten način, kar je kasneje izkoristila, da je obremenila toženo stranko.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje sicer ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je zmotna prvostopenjska presoja o tem, da tožena stranka ni zavezana za plačilo meničnega zneska, kar je, ob tem, ko je potrebno upoštevati tudi v postopku na prvi stopnji podan delni umik tožbe, narekovalo odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka, ki jo utemeljujejo razlogi navedeni v nadaljevanju.

6. Zaradi lažjega razumevanja sodišče druge stopnje uvodoma povzema nekatere dejanske vidike predmetnega spora, ki med pravdnima strankama niso (več) sporni in tvorijo izhodišče za pravno presojo v predmetni zadevi, ki je predmet pritožbene graje: tožeča stranka in družba X d.o.o., katere direktor in zakoniti zastopnik je bila tožena stranka, sta bili v letih 2003 in 2004 v poslovnem razmerju, prva kot prodajalec in druga kot kupec; zaradi večjega obsega prevzetih obveznosti je tožeča stranka v namen zavarovanja bodočih obveznosti iz temeljnega pogodbena razmerja zahtevala menično jamstvo; prodajna pogodba (A5, oz. B4, B5 in B6), vključno z aneksom št. 1 in 2 (temeljni posel), je bila s strani podjetja X d.o.o. kot kupca v štirih izvodih podpisana 24. 4. 2003 na sedežu tega podjetja, hkrati pa sta bila izpolnjena tudi menična blanketa (bianco menici) ter menični izjavi. Tožena stranka je pogodbe, anekse, menici ter menični izjavi podpisovala, navedene listine pa je z žigom družbe X d.o.o. žigosal pooblaščenec tožeče stranke V. M., ki je tega dne vse listine prinesel in jih nato tudi odnesel. Tožeča stranka je prodajno pogodbo in aneksa podpisala 29. 4. 2003, tako podpisane listine pa nato dostavila družbi X d.o.o.. Obe menici in menični izjavi je tožeča stranka obdržala; sporna menica je bila prvotno izdana kot bianco menica, katero je tožena stranka podpisala dvakrat, in sicer kot direktor podjetja X d.o.o. ob žigu tega podjetja na alonži z navedbo »akceptiram« (bianco akcept družbe X d.o.o.) ter v rubriki trasanta, kjer se nahaja zgolj podpis tožene stranke, žig podjetja pa ob tem ni odtisnjen; obe bianco menici sta bili tožeči stranki izročeni skupaj s pooblastilom družbe X d.o.o. za izpolnitev in vnovčitev menice (A1 – izvršilni spis), iz katerega izhaja, da upnik kasneje lahko manjkajoče sestavine meničnega blanketa izpolni tako, da kot trasant in akceptant (trasat) nastopa družba X d.o.o. (lastna trasirana menica), polje za navedbo meničnega poroka pa je v pooblastilu ostalo neizpolnjeno; sporna menica (A3 – izvršilni spis) glasi na znesek 50.798,88 EUR (prej 12.173.444,83 SIT), ki je dospel v plačilo 12. 10. 2005; v postopku prisilne poravnave nad družbo X d.o.o. je tožeča stranka prijavila terjatev v višini 42.648,08 EUR (prej 10.220.186,83 SIT - B7), na osnovi sklepa o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24. 11. 2004, ki je postal pravnomočen 10. 12. 2004 (B2 - izvršilni spis), pa je bila upravičena do plačila 20% tega zneska, to je do zmanjšane terjatve v višini 8.529,62 EUR (prej 2.044.037,36 SIT), ta dolg pa je družba X d.o.o. 8. 12. 2005 pravočasno poravnala v roku enega leta od pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave; tožeča stranka je 12. 10. 2005 pri družbi X d.o.o. kot akceptantu (trasatu) zahtevala plačilo meničnega zneska, ker pa sporna menica tega dne pri Novi KBM d.d., kjer je ta imel odprt transakcijski račun (domicilirana menica), ni bila vnovčjiva (A2/B1, A3 – izvršilni spis), s predmetnim tožbenim zahtevkom uveljavlja plačilo menične vsote od tožene stranke kot subsidiarnega in regresnega meničnega zavezanca – trasanta.

za že plačan znesek v višini 8.529,62 EUR je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 20. 7. 2011 svoj tožbeni zahtevek utesnila.

7. Menica je formalen vrednostni papir, ki mora imeti vse z zakonom predpisane sestavine, saj listina, ki teh sestavin nima, ni menica (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 108. člena Zakona o menici – v nadaljevanju ZM). Izhajajoč iz drugega odstavka 16. člena ZM je v času izdaje sicer lahko nepopolna, z ozirom na to, da predstavlja formalni vrednostni papir, pa menica, ki je izdana kot bianco menica, pridobi meničnopravne učinke oziroma naravo vrednostnega papirja šele, ko je pravilno izpolnjena skladno z določili ZM. Glede na to, da je bila menica, na podlagi katere tožeča stranka v predmetnem postopku uveljavlja plačilo menične terjatve (A3 – izvršilni spis), prvotno izdana kot bianco menica in upoštevaje zgoraj izpostavljeno, se je sodišče prve stopnje, klub dejstvu, da pravdni stranki nista zatrjevali, da menica v prilogi A3 ni vrednostni papir, uvodoma sicer pravilno spustilo v preizkus, ali tako predložena listina ustvarja menično zavezo, saj je presoja, ali menica vsebuje vse bistvene sestavine skladno z določili ZM, presoja materialnopravne narave. Vendar pa ta, nasprotno kot je sicer razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe, pravilno vodi le v zaključek, da je sporna menica veljavno izpolnjena in ustvarja meničnopravne učinke kot trasirana menica skladno s 1. členom ZM (1), s katero tožena stranka kot izdajatelj oziroma trasant poziva družbo X d.o.o. kot akceptanta (trasata), da v določenem času in kraju plača menični znesek tožeči stranki kot remitentu. Čeprav je menica izdana in pravnoformalno veljavna, pa menične zaveze ni, če so ugovori tožene stranke, da je bila bianco menica izpolnjena v nasprotju z meničnim pooblastilom ter ni bila izpolnjena skladno s temeljnim poslom, dovoljeni ter pravno varovani. Tega pravnega vprašanja, ki je v predmetni zadevi edino sporno, pa sodišče prve stopnje ni pravilno razrešilo.

8. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji, pri čemer vztraja še tudi v odgovoru na pritožbo, ob sklicevanju na določilo drugega odstavka 16. člena ZM

(2) ter primere iz sodne prakse izpostavljala, da je tožeča stranka nepošten imetnik menice, zato sama ohranja ugovore iz pooblastilnega oziroma temeljnega razmerja, vendar pri tem spregleda, da je zakonska omejitev ugovorov iz drugega odstavka 16. člena ZM namenjena zgolj zaščiti drugega pridobitelja menice (indosirana menica, ki povzroči abstraktnost menične zaveze), ki ga varuje pred morebitnimi ugovori, ki bi jih imel menični zavezanec, pa niso utemeljeni v samem zapisu menice (ugovori iz vsebine menice, ki so materialnopravni, absolutni ter objektivni in se lahko uveljavljajo zoper vsakega imetnika menice), ne ureja pa razmerja med meničnim zavezancem in prvim meničnim upnikom, to je remitentom (3). Ker v tej vlogi nastopa tudi tožeča stranka, tožena stranka že iz tega razloga zoper njo kot pooblaščenko za izpolnitev bianco menice ohranja ugovore, da predložena menica (A3 – izvršilni spis) ni izpolnjena skladno z danim meničnim pooblastilom (A1 – izvršilni spis), vendar pa je zmotno njeno prepričanje, da je v tem sklopu ugovorov obravnavati tudi njena zatrjevanja, da se s podpisom na menici v polju za navedbo trasanta ni menično zavezala v svojem imenu oziroma, da se na podlagi tako podanega ugovora, ker v menični izjavi kot izdajatelj menice nastopa družba X d.o.o, plačila meničnega zneska lahko razbremeni.

9. Bianco menica je menica, ki ob izdaji nima vseh bistvenih sestavin, njen izdajatelj (trasant) pa prevzemnika (remitenta) pooblašča, da jo kasneje izpolni. Skladno z v sodni praksi že uveljavljenimi stališči je pooblastilo za izpolnitev menice, ki ustvarja pogodbeno obligacijsko pravno razmerje med strankama, lahko dano pisno, ustno ali pa s konkludentnim dejanjem, za katerega zadošča že izročitev podpisane bianco menice upniku (4). Imetnik menice s tem, da izpolni menico, dejansko izkaže voljo izdajatelja bianco menice, da ta menica postne pravno veljavni vrednostni papir. Sicer drži, da je bianco menico potrebno izpolniti skladno s pooblastilom, vendar pa se ugovor o izpolnitvi v nasprotju s podano menično izjavo ne more raztezati na tiste sestavine, ki morajo biti že ob izročitvi bianco menice izpolnjene, da ta menica sploh ima značilnost bianco menice. Nepopolnost bianco menice je sicer lahko različna, vendar pa je ravno podpis meničnega zavezanca najmanj, kar mora vsebovati ob izročitvi. Ne oziraje na to, da je v meničnem pooblastilu kot izdajatelj menice sicer res navedena družba X d.o.o., se je tožena stranka zato s podpisom na sporni menici v rubriki trasanta, ki je nesporno njen, za plačilo menične vsote pravno veljavno zavezala v svojem imenu. Prevzemanje meničnih obveznosti terja posebno previdnost, k postopanju s povečano mero skrbnosti pa je bila tožena stranka zavezana že zato, ker je pri sklepanju pravnih poslov s tožečo stranko nastopala kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe (skrbnost dobrega strokovnjaka – drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika), zato bi morala biti, sploh ob tem, ko je žigosanje poslovnih listin in tudi sporne menice vendar prepustila pooblaščencu tožeče stranke, ob izročitvi bianco menic še posebej pazljiva, da prevzeta menična zaveza ustreza njeni resnični volji oziroma poslovni volji pravne osebe, ki jo zastopa. Učinkovitost bianco menice je sicer pogojena z njeno pravilno izpolnitvijo, vendar pa, v kolikor je kasneje izpolnjena, bianco menica velja kot menica od dneva, ko jo je podpisal izdajatelj, ki se je s tako izraženo enostransko izjavo volje samostojno menično zavezal. Ker je pri poslovanju z menico potrebno izhajati tudi iz načela menične strogosti, inkorporacije in določene menične obveznosti, skladno s katerimi velja zgolj zaveza, ki izhaja iz menice kot vrednostnega papirja in ni mogoče dokazovati ničesar, kar v menici ni zapisano, se tožena stranka s sklicevanjem na lastno nepazljivost ter ravnanje pooblaščenca tožeče stranke pri sklepanju pravnih poslov med tožečo stranko ter družbo X d.o.o., vključno z dajanjem meničnih garancij, plačila prevzete menične obveznosti ne more razbremeniti.

10. Z izročitvijo v rubriki trasanta podpisane in v imenu podjetja X d.o.o. bianco akceptirane menice tožeči stranki je tožena stranka kot izdajatelj menice (trasant) po prepričanju sodišča druge stopnje, ker je bila menica izročena skupaj s pooblastilom za izpolnitev družbe X d.o.o. (A1 – izvršilni spis), v razmerju do tožeče stranke s konkludentnim ravnanjem izkazala voljo (pooblastilo), da se bianco menica kasneje izpolni skladno s tako priloženo menično izjavo, vendar pa je ugotoviti, da tožena stranka ob tem, ko se njen ugovor, da je menica glede podpisa meničnega zavezanca v polju trasanta v nasprotju z meničnim pooblastilom, po zgoraj obrazloženem izkaže kot brezpredmeten, drugih pravno upoštevnih ugovorov v smeri nepravilne izpolnitve menice glede na dogovor o izdaji bianco menice niti ne uveljavlja. V zvezi s prerekanjem meničnega zneska po višini pa velja izpostaviti najprej, da je bila sporna menica glede na pooblastilo za izpolnitev izdana zaradi zavarovanja obveznosti iz medsebojnih upniško-dolžniških razmerij med tožečo stranko ter družbo X d.o.o., tožena stranka pa v predmetnem postopku niti ni zatrjevala (212. člen ZPP), da je bila sporna menica, ker je med pravdnima strankama nesporno, da služi zavarovanju pogodbenih obveznosti iz prodajne pogodbe z dne 24. 4. 2003 oziroma 29. 4. 2003, izdana v nasprotju z doseženim dogovorom o zavarovanju. Bianco menico, izdano zaradi zavarovanja, je potrebno izpolniti skladno s sporazumom, če posebnega sporazuma ni, pa skladno s sporazumom iz temeljnega posla, ker pa je ta v predmetni zadevi dogovor o zavarovanju, ki ga je tožena stranka prevzela zaradi obveznosti podjetja X d.o.o., in ne že zgoraj omenjena prodajna pogodba, tožena stranka ugovorov iz tega pogodbenega razmerja (prodajne pogodbe), ki jih uveljavlja s smiselnimi zatrjevanji, da terjatev iz tega razmerja naj ne bi nastala v znesku, navedenem v menici (v postopku prisilne poravnave je tožeča stranka prijavila nižjo terjatev kot izhaja iz sporne menice; povrnjen ji je bil znesek DDV), ker ni stranka tega razmerja, niti nima (5). Ker pa so njena izvajanja o tem zgolj pavšalna, v celoti pa so ostala tudi dokazno nepodprta, tožena stranka trditvenega in dokaznega bremena v tej smeri tudi sicer ne bi zmogla (212. in 215. člen ZPP). Tožeča stranka je medtem svojo terjatev izkazala s predložitvijo obračuna dolga na dan 20. 10. 2005 (A1), ki ustreza višini menične obveznosti, tožena stranka pa v predmetnem pravdnem postopku ni zatrjevala, da bi tak menični dolg (vsaj deloma) tudi poravnala (objektivni ugovor plačila menice)(6).

11. Že sodišče prve stopnje pravilno pojasni, da skladno z določbo prvega odstavka 60. člena Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji potrjena prisilna poravnava za terjatve upnika v razmerju do solidarnih dolžnikov in regresnih zavezancev, pri čemer je tak dolžnik, ker sporna menica ob dospelosti ni bila plačljiva pri trasatu kot glavnemu meničnemu dolžniku, tudi tožena stranka kot izdajatelj menice (trasant), nima učinkov. Razveljavitev sklepa o izvršbi za znesek v višini 8.529,62 EUR, ki ga je skladno s sklepom o potrditvi prisilne poravnave plačala družba X d.o.o., ter ustavitev pravdnega postopka v tem obsegu, pa je posledica procesne dispozicije tožeče stranke po drugem odstavku 188. člena ZPP.

12. Z oziroma na to, da je s podpisom v rubriki trasanta pravno veljavno prevzela menično zavezo, menica, s katero svoj zahtevek utemeljuje tožeča stranka, pa je kot trasirana menica pravno formalno veljavna in izpolnjena skladno z danim meničnim pooblastilom, ugovorov iz temeljnega razmerja (prodajna pogodba) pa tožena stranka nima, je tožeči stranki menično terjatev dolžna poravnati v obsegu, kot jo slednja s tožbenim zahtevkom še uveljavlja, to je 42.269,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2005 do plačila. Plačati pa ji mora še znesek izvršilnih stroškov, ki upoštevaje utemeljenost izvršilnega predloga zgolj v zgoraj navedenem obsegu znašajo 211,35 EUR (prej 50.647,04 SIT) za plačilo sodne takse za predlog za izvršbo(7) po tar. št. 1/2 v zvezi z 1/1 OT (1% od 10.129.408,00 SIT oziroma 101.294,08 SIT : 2 = 50.647,04 SIT oziroma 211,35 EUR) ter 8,35 EUR (prej 2.000,00 SIT) za pokritje administrativnih stroškov, skupaj torej 219,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2005 do plačila (8). V preostalem, to je glede razlike v znesku 296,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2005 do plačila, pa je sklep o izvršbi v stroškovnem izreku potrebno razveljaviti in tožbeni (stroškovni) zahtevek v tem obsegu zavrniti, saj se razpolaganje tožeče stranke z zahtevkom na že s sklepom o izvršbi odmerjene izvršilne stroške ne razteza.

13. Glede na to, da je tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 20. 7. 2011 tožbeni zahtevek utesnila za že plačanih 8.529,62 EUR s pripadki, kar upoštevaje tretji odstavek 184. člena ZPP predstavlja delni umik tožbe po drugem odstavku 188. člena tega zakona, je potrebno skladno s prvim odstavkom 441. člena ZPP (9) ter tretjim odstavkom 188. člena ZPP, ker tožena stranka takšnemu razpolaganju z zahtevkom ni nasprotovala, temveč ravno nasprotno zaradi tako izvršenega plačila vtoževano terjatev prerekala po višini, sklep o izvršbi v tem obsegu razveljaviti in pravdni postopek v tem delu s sklepom ustaviti.

14. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo prvostopenjske odločitve o stroških postopka, o katerih je sodišče druge stopnje skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo upoštevaje načelo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) ter delni umik tožbe (prvi odstavek 158. člena ZPP). Tožeča stranka je v predmetnem pravdnem postopku, kjer je ne oziraje na delni umik tožbe vseskozi sporno plačilo meničnega zneska v višini 50.798,89 EUR s pripadki, ki je toženi stranki naloženo s sklepom o izvršbi, uspela z zahtevkom v višini 42.269,27 EUR s pripadki, zato njen pravdni uspeh znaša 83,21%, uspeh tožene stranke pa 16,79%. Kot potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) je tožeči in toženi stranki priznalo stroške njunih pooblaščencev skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ki se v obravnavani zadevi uporabi na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, in sicer: tožeči stranki 750 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 20. 7. 2011 po tar. št. 19/2 v zvezi s tar. št. 18/1 OT, 500 točk za tretjo pripravljalno vlogo z dne 23. 1. 2002 po tar. št. 19/3 v zvezi s tar. št. 18/1 OT, 1000 točk za zastopanje na prvi glavni obravnavi dne 2. 3. 2012 po tar. št. 20/1 v zvezi s tar. št. 18/1 OT, 32,5 točke (2% od 1000 točk + 1% od 1250 točk) za materialne izdatke po tretjem odstavku 13. člena OT ter 450 točk kot 20 % DDV na tako opravljene storitve, skupaj torej 2732,5 točke, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.254,22 EUR. Glede na dosežen 83,21% pravdni uspeh pa je tožeča stranka upravičena do povrnitve zneska v višini 1.043,64 EUR. Ob tem ko velja pojasniti, da je odločitev o stroških izvršilnega postopka, vključno s plačano sodno takso za predlog za izvršbo, zajeta že v zgornji obrazložitvi, pa sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo priglašenih 1000 točk za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 11. 11. 2010, saj ta ni bila vložena po odvetniku, zato tožeča stranka plačilo nagrade po OT neutemeljeno zahteva. Prav tako pa tožeči stranki ne pripadajo stroški za potovanje njenega pooblaščenca na relaciji Kranj - Maribor – Kranj zaradi pristopa na prvo glavno obravnavo. Pravica do izbire odvetnika je sicer svobodna, vendar pa je v sodni praksi in pravni teoriji zastopano stališče, da finančnega bremena potovanja le-tega izven območja razpravljajočega sodišča ni dopustno prevaliti na nasprotno stranko (10). Stroške kilometrine svojega pooblaščenca mora tožeča stranka zato nositi sama; toženi stranki 1000 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 26. 1. 2012 po tar. št. 19/1 v zvezi s tar. št. 18/1 OT, 1000 točk za zastopanje na prvi glavni obravnavi 2. 3. 2012 po tar. št. 20/1 v zvezi s tar. št. 18/1 OT ter 50 točk za urnino po prvem odstavku 7. člena OT, 20 točk za končno poročilo stranki po tar. št. 40/1 OT, k temu pa je potrebno dodati še 414 točk kot 20% DDV na opravljene storitve, kar skupaj znaša 2484 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR pravdni stroški tožene stranke skupaj znašajo 1.140,16 EUR, glede na 16,79% uspeh pa je upravičena do povrnitve 191,43 EUR. Stroškov za plačilo sodne takse za ugovor sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo, saj iz podatkov izvršilnega spisa ne izhaja, da bi znesek dolžne sodne takse poravnala. Prav tako pa ji ni priznalo v ugovoru priglašenih stroškov poštnine in fotokopiranja v skupnem znesku 2,00 EUR, saj ni izkazala, da so dejansko nastali v tej višini.

15. Po pobotanju pravdnih stroškov se tako pokaže, da mora tožena stranka tožeči v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 852,21 EUR, po poteku tega roka pa zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

16. Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke skladno 5. alinejo 358. člena ZPP kot utemeljeni ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz zgornjega izreka.

17. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ima skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP pravico do povračila stroškov pritožbenega postopka. O teh je sodišče druge stopnje odločilo na temelju drugega odstavka 165. člena ZPP, pri tem pa, ker je na pritožbeni stopnji kljub delnemu umiku tožbe, ker sodišče prve stopnje ni postopalo skladno s prvim odstavkom 441. člena ter tretjim odstavkom 188. člena ZPP, še vedno sporno plačilo 50.798,89 EUR s pripadki in je na podlagi predmetne sodbe pravnomočno odločeno o zahtevku tožeče stranke iz izvršilnega predloga, kot pritožbeni uspeh tožeče stranke upoštevalo uspeh z zahtevkom za plačilo 42.269,27 EUR s pripadki, ki znaša 83,21%. Skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP stroškovno breme delnega umika tožbe tožeča stranka namreč krije sama. Kot potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) pa ji je priznalo stroške njenega pooblaščenca skladno z OT, in sicer: 1250 točk za vložitev pritožbe po tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18/1 OT, 22,5 točke (2% od 1000 točk + 1% od 250 točk) za materialne izdatke po tretjem odstavku 13. člena OT ter 250 točk kot 20% DDV na opravljene storitve, skupaj torej 1522,5 točke, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 698,83 EUR. K temu je potrebno prišteti še 1.116,00 EUR za plačilo sodne takse za pritožbo, tako da pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo skupaj 1.814,83 EUR, glede na 83,21% uspeh s pritožbo pa ji tožena stranka v roku 15 dni mora povrniti znesek v višini 1.510,12 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Stroške odgovora na pritožbo pa skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije tožena stranka sama.

Op. št. (1) : Skladno s 1. členom ZM trasirana menica obsega: 1) označbo, da je menica napisano v samem besedilu listine v jeziku, v katerem je menica sestavljena; 2) nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja; 3) ime tistega, ki naj plača (trasat); 4) navedbo dospelosti; 5) kraj, kjer je treba plačati; 6) ime tistega, kateremu ali po čigar odredbi je treba plačati (remitent); 7) navedbo dneva in kraja izdaje menice in 8) podpis tistega, ki je izdal menico (trasant), vse te sestavine pa tudi sporna menica v prilogi A3 izvršilnega spisa vsebuje.

Op. št. (2) : Drugi odstavek 16. člena ZM: »Če se menica, ki je bila ob času izdaje nepopolna, pozneje izpolni v nasprotju s sklenjenim sporazumom, se kršitev tega sporazuma ne more ugovarjati imetniku menice, razen če je ni pridobil nepošteno ali če je takrat, ko jo je pridobil, ravnal z veliko malomarnostjo.« Op. št. (3) : Tako tudi VS RS sodba III Ips 17/2009 z dne 13. 9. 2011 in sodba II Ips 142/2006 z dne 10. 9. 2008. Op. št. (4) : VS RS sodba II Ips 653/2006 z dne 26. 2. 2009 in VSL sodba I Cp 906/2009 z dne 5. 8. 2009. Op. št. (5) : Tako tudi VS RS sodba II Ips 933/2006 z dne 17. 4. 2009 in sodba II Ips 142/2006 z dne 10. 9. 2008. Op. št. (6) : Tako tudi VS RS sodba II Ips 933/2006 z dne 17. 4. 2009. Pp. št. (7) : Iz predloga za izvršbo in temu pripetega potrdila o plačilu sicer izhaja, da je tožeča stranka sodno takso ob vložitvi tega predloga plačala po tar. št. 1/1 OT v višini takratnih 121.735,00 SIT, namesto le polovični znesek skladno s tar. št. 1/2 v zvezi s tar. št. 1/1 OT, vendar pa ji je kot strošek postopka mogoče priznati le znesek sodne takse, ki jo je po tar. št. 1/2 v zvezi z 1/1 OT potrebno odmeriti glede na utemeljenost izvršilnega predloga za znesek 42.269,27 EUR s pripadki.

Op. št. (8) : Sklep o izvršbi je bil toženi stranki vročen 15. 12. 2005, glede na tri dnevni rok za prostovoljno izpolnitev je bila ta 19. 12. 2005 zato že v zamudi s plačilom obveznosti.

Op. št. (9) : Prvi odstavek 441. člena ZPP: »Tožeča stranka sme umakniti tožbo brez privolitve tožene stranke samo do vložitve ugovora. Če se tožba umakne, razveljavi sodišče s sklepom plačilni nalog.« Op. št. (10): Up-80/99 z dne 24. 3. 2000, Up-28/00 z dne 30. 5. 2000, VDS sklep Pdp 124/2000 z dne 7. 3. 2002, VDS sklep Pdp 307/2003 z dne 20. 1. 2005, VDS sklep Pdp 952/2003 z dne 3. 9. 2003. Tako tudi N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 36, 37.