Jedro

Po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe sta obsojenca ravnala v obdobju od 18. 1. 2017 do 18. 1. 2018. Ravnala sta opustitveno, saj delavcem nista izplačala plače, 11/12 regresa za letni dopust in odpravnine ter dodatno, ker nista poskrbela za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov. Ravnala sta torej večkrat in vsakokrat tako, da nista izpolnila dolžnosti do delavcev, kot so določene v predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Ker sta obsojenca z opisanim večkratnim ravnanjem povzročeno protipravno stanje vzdrževala skozi celotno navedeno obdobje, je jasno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z zadnjim od teh ravnanj, ko je po pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje (že) veljal Kazenski zakonik s spremenjenim zakonskim opisom kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, vsak v višini 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 16694/2018 z dne 23. 12. 2022 obsojeno A. A. in obsojenega B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 jima je izreklo pogojni obsodbi, v katerima jima je določilo kazni eno leto zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja ter s posebnim pogojem, po katerem morata v dveh letih od pravnomočnosti sodbe plačati oškodovancem C. C. 7.601,77 EUR, D. D. 6.539,18 EUR in E. E. 7.017,40 EUR, sicer bosta določeni kazni zapora izrečeni. Obsojencema sta bili po drugem odstavku 44. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 izrečeni še denarni kazni, vsakemu 100 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, kar za vsakega znaša 3.000,00 EUR. Obsojenca morata izrečeni denarni kazni plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če denarnih kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, bosta izvršeni tako, da bo sodišče za vsaka začeta dva dnevna zneska kazni, določila en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta obsojenca dolžna vrniti stroške tega postopka, plačati sodno takso in nagrado ter izdatke pooblaščencev oškodovancev, od katerih sta bila (očitno po drugem odstavku 105. člena ZKP) drugemu in tretjemu oškodovancu delno prisojena premoženjskopravna zahtevka, s preostankom zahtevka pa sta bila oškodovanca, enako kot prvi oškodovanec s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, napotena na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 16694/2018 z dne 6. 9. 2023 pritožbi zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni, prvostopenjsko sodbo potrdilo ter vsakemu od obsojencev naložilo plačilo sodne takse v višini 270,00 EUR.

3. Obsojenca sta po zagovornikih vložila še zahtevi za varstvo zakonitosti. V zahtevah uveljavljata vse kršitve zakona od 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti, ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na vloženi zahtevi je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina. Po njegovem mnenju sta, sicer identični zahtevi, neutemeljeni. Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da sta obsojenca storila eno, kolektivno kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, zadržke v smeri dovoljenih meja kaznovanja in dovoljenosti kazenskega pregona pa upravičeno/utemeljeno zavrnili. Uveljavljane kršitve zakona zato niso podane, medtem ko so bistvene in druge kršitve določb kazenskega postopka pretežno uveljavljane na način, s katerim vložnika nasprotujeta ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Glede na to, in ker je ostala prizadevanja vložnikov v zvezi z istovrstnimi kršitvami utemeljeno zavrnilo že sodišče druge stopnje, vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče obe vloženi zahtevi zavrne.

5. Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencema in zagovornikoma, ki se o odgovoru niso izjavili.

B.

6. Po umestni pripombi vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče uvodoma ugotovilo, da se vloženi zahtevi po sestavi, vsebini in nenazadnje obliki pomembno ne razlikujeta in ju je zato enotno preizkusilo.

7. Vložnika uveljavljata kršitve kazenskega zakona iz 4., 5. in 3. točke 372. člena ZKP. Čeprav sta obsojenca po dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, le-to storila, še preden je bil zakonski opis kaznivega dejanja z novelo Kazenskega zakonika spremenjen, sta bila na koncu spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja po spremenjenem zakonskem opisu. To ni pravilno, kajti po spremembi zakonskega opisa storilčeva opustitev dolžnega ravnanja ni več omejena z zavestnostjo opustitve, kaznivo dejanje pa je strožje sankcionirano. Sodišče prve stopnje je tako v nasprotju s 7. členom KZ-1, uporabilo zakon, ki ne bi smel biti uporabljen, saj ta v pretežnem delu inkriminiranega obdobja iz dejanskega opisa v izreku prvostopenjske sodbe še ni veljal. S tem hkrati pa je sodišče prve stopnje z odločbo o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku prekoračilo pravico, ki jo je imelo po zakonu, ki tedaj tako stroge kazenske sankcije še ni določal. Posledica nepravilne uporabe zakona je bila tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo zastaranje kazenskega pregona, ki pri pravilni uporabi zakona za pretežni del kaznivega dejanja ni več dovoljen.

8. Bolj od vprašanja pravilne uvrstitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v določeno vrsto ali tip kaznivega dejanja, je za Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi pomembno vprašanje, kdaj je bilo to kaznivo dejanje storjeno. Kajti po 18. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno (le) takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica. Po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe sta obsojenca ravnala v obdobju od 18. 1. 2017 do 18. 1. 2018. Ravnala sta opustitveno, saj delavcem nista izplačala plače, 11/12 regresa za letni dopust in odpravnine ter dodatno, ker nista poskrbela za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov. Ravnala sta torej večkrat in vsakokrat tako, da nista izpolnila dolžnosti do delavcev, kot so določene v predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Ker sta obsojenca z opisanim večkratnim ravnanjem povzročeno protipravno stanje vzdrževala skozi celotno navedeno obdobje, je jasno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z zadnjim od teh ravnanj, ko je po pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje (že) veljal Kazenski zakonik s spremenjenim zakonskim opisom kaznivega dejanja. Opredelitev kaznivega dejanja po tem zakonskem opisu, namesto po zakonskem opisu iz Kazenskega zakonika, ki je veljal, ko sta obsojenca kaznivo dejanje s prvimi ravnanji šele pričela izvrševati, je zato pravilna, nasprotna prizadevanja vložnikov v smeri kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP pa so neutemeljena. Ker po ugotovljenem kaznivo dejanje pred spremembo njegovega zakonskega opisa še ni bilo storjeno, se v posledici vprašanje uporabe milejšega zakona iz drugega odstavka 7. člena KZ-1, ki se vedno nanaša na čas po storitvi kaznivega dejanja niti ne postavi in so nadaljnja prizadevanja vložnikov v smeri nedovoljenega širjenja območja kaznivosti ravnanj ter njihovega strožjega kaznovanja po spremenjenem zakonskem opisu dejansko brezpredmetna. Podobno velja še za prizadevanja v smeri kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje z določeno kaznijo zapora in s kumulativno izrečeno denarno kaznijo obsojencema po spremenjenem zakonskem opisu kaznivega dejanja, ni v ničemer prekoračilo pravice, ki jo je po tem opisu imelo. Sploh pa je ni prekoračilo pri odločbi o premoženjsko pravnem zahtevku, ko ta končno ni eden od predmetov navedene kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, medtem ko je kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP odvisna od določenih kaznovalnih okvirjev, ki so po spremenjenem zakonskem opisu tako visoki, da kazenski pregon zoper obsojenca niti po presoji Vrhovnega sodišča ni zastaral. 9. Vložnika uveljavljata še kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar na način, da na straneh 9 do 12 obrazložitve zahteve podajata lastno dokazno oceno ugotovitev izvedenke s področja financ, po kateri skleneta, da do neizplačila plač, regresa, odpravnine in prispevkov ni prišlo zaradi ravnanja obsojencev, temveč zaradi objektivnih razlogov, in sicer zaradi slabega poslovanja družbe A., d. o. o., ki je v letu 2017 ustvarila kar 103.359,00 EUR izgube, zaradi bistveno zmanjšanih prihodkov in zaradi neizterljivih terjatev do dolžnikov družbe A., d. o. o. S tem se zavzemata za ugotovitev o drugem povzročitelju prepovedane posledice, kar ni predmet navedene kršitve kazenskega zakona, ampak pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, po izrecni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je namreč podana le, ko dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja ni zakonsko določeno kot kaznivo dejanje, ker nima vseh znakov, ali ko je izključena njegova protipravnost zaradi razlogov, kot so silobran iz 22. člena KZ-1, upravičljiva skrajna sila iz 23. člena KZ-1 idr. (gl. Erbežnik A., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, II. knjiga (192. do 405. člen), ur. Šepec M., GV Založba, Ljubljana 2023, str. 913). Na takšen način pa zahtevi v tem delu nista obrazloženi.

10. Med uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, vložnika zatrjujeta kršitev iz 11. točke prvega odstavka tega člena. Sodišče prve stopnje v razlogih prvostopenjske sodbe ni navedlo, zakaj sta bila obsojenca spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja po spremenjenem zakonskem opisu, sodišče druge stopnje pa te pomanjkljivosti z lastnimi razlogi ne more nadomestiti. Enako velja za razloge v zvezi s sostorilstvom, ko se je sodišče prve stopnje zgolj sklicevalo na drugi odstavek 20. člena KZ-1, medtem ko je sodišče druge stopnje pritožbene razloge v tem delu zavrnilo in navedlo, da je že glede na funkcijo, ki sta jo obsojenca imela v družbi in obveznosti, ki so iz tega izvirale, podano sostorilstvo.

11. Po sedmem odstavku 364. člena ZKP sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Če tega ne stori in če gre za odločilna dejstva, je podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odločilna dejstva so tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo. Sodišče lahko v sodbi navede razloge o odločilnih dejstvih samo, če jih je pred tem na podlagi izvedenega postopka ugotovilo (prim. Erbežnik A., prav tam str. 906.). Razlogi, ki jih vložnika pogrešata v prvostopenjski sodbi se tako ne nanašajo na dokazovana odločilna dejstva iz predmeta obtožbe, o kateri je bilo s to sodbo vsebinsko odločeno, ampak, kot je to sicer pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, na uporabo kazenskega zakona. O slednjem sodišče prve stopnje v zvezi z obtožbo ni sprejelo posebne odločitve, v 18. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe pa je navedlo, da so bili, tedaj še obdolžencema dokazani vsi objektivni znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, opisanega v izreku sodbe. Ker ta opis ustreza spremenjenemu zakonskemu opisu, navedba zadošča. Nenazadnje tudi zato, ker sta vložnika pred sodiščem prve stopnje navajala zgolj nepravilno uporabo kazenskega zakona v smislu kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, o kateri se je to sodišče opredelilo v 10. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, medtem ko sta nepravilno uporabo kazenskega zakona v smislu kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP pričela navajati šele v postopku s pritožbama pred sodiščem druge stopnje. Pri tem sta, enako kot sedaj v zahtevah navajala še, da prvostopenjska sodba nima razlogov glede uporabe kazenskega zakona, sodišče druge stopnje pa jima je tudi na takšna, postranska navajanja neposredno odgovorilo v 9. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe. Pomeni, da je ravnalo skladno z zahtevo iz prvega odstavka 395. člena ZKP in da razlogov prvostopenjske sodbe glede uporabe zakona, v nasprotju z netočnimi navajanji v obrazložitvah obeh zahtev ni nadomeščalo.

12. Vrhovno sodišče je glede razlogov v zvezi s sostorilstvom ugotovilo, da je to po opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, nedvomno predmet obtožbe z dejstvi iz drugega odstavka 20. člena KZ-1, ki so bila obsojencema dokazovana. V tem primeru se je sodišče prve stopnje o skupni storitvi kaznivega dejanja obsojencev, po pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje, izrecno opredelilo v omenjeni 18. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe ter dodatno skozi razloge o direktorskih funkcijah obsojencev v gospodarski družbi, izvirajoči vsebini njunih upravičenj in dolžnosti, usklajenosti ravnanj, prepletenosti vlog, skupnem zagotavljanju delavcem, da bodo obveznosti izpolnjene in o medsebojnem komuniciranju. Ker je vse to v 4. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe razumljivo povzeto, so nasprotna navajanja v obrazložitvah zahtev znova netočna in uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niti v tem delu ni podana.

13. V zahtevah so uveljavljene še druge kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vendar jih vložnika kot prava vešča procesna udeleženca nista opredelila, Vrhovno sodišče pa jih po določenih mejah v prvem odstavku 424. člena ZKP, samo ne preizkuša. C.

14. Ker sta po ugotovljenem zahtevi glede uveljavljanih kršitev zakona neutemeljeni in ker sta v delu vloženi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ju je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Odločba o dolžnosti plačila sodne takse obsojencev temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP. Sodna taksa v višini 400,00 EUR za vsakega obsojenca je bila odmerjena glede na posredovane podatke o višini njunih prejemkov, premoženjskih razmerah in o dolžnosti vzdrževanja drugih oseb.

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.