Jedro

Obdolženca sta tako že zaradi funkcije direktorja tista, ki imata kot poslovodni organ vsa poslovodna upravičenja, ki se kažejo v organiziranju, vodenju in nadzoru delovnega procesa ter odločanju o vsebini delovnih razmerij. To pomeni tudi njuno delovnopravno odgovornost, da skrbita med drugim za pravilno politiko izplačevanja plačil za delo delavcem. Obravnavano kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje. Pri kolektivnem kaznivem dejanju namreč velja, da je dokončano takrat, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Če se je kolektivno kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj, oziroma četudi novi zakon za storilca ni milejši. Pri kolektivnem kaznivem dejanju začne zastaranje kazenskega pregona teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zagovornika neutemeljeno enačita kazenskopravno odgovornost obdolžencev kot fizičnih oseb z delovnopravno odgovornostjo gospodarske družbe kot pravne osebe. V takšnem primeru ima izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelj v prvostopenjskem krivdnem izreku ter zavezuje obdolženca in ne njegovo družbo.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta kot stroške pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, in sicer vsak 270,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar jima je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v okviru katerih je vsakemu določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let ter posebni pogoj, da v dveh letih po pravnomočnosti sodbe plačata oškodovancem D. D. 7.601,77 EUR, C. C. 6.529,18 EUR in E. E. 7.017,40 EUR, sicer bo določena kazen zapora izrečena. Po drugem odstavku 44. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 je obdolžencema izreklo tudi stranski denarni kazni sto dnevnih zneskov po 30,00 EUR, kar znaša 3.000,00 EUR. Ti kazni sta obdolženca dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarni kazni ne bosta dali niti prisilno izterjati, ju bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska kazni določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencema v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe, ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovancev. Odločilo je še o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev, in sicer sta obdolženca dolžna plačati oškodovancema E. E. 7.017,40 EUR in C. C. 6.529,18 EUR, medtem ko je navedena oškodovanca s priglašenim preostankom, oškodovanca D. D. pa s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se z vsebinsko identičnima pritožbama pritožila zagovornika obeh obdolžencev zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah in odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Z očitkom sodišču prve stopnje, da v izpodbijani sodbi ni obrazložilo sostorilstva, zagovornika uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pogrešata zlasti razloge o tem, zakaj in na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta bila oba obdolženca zadolžena za plačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Vendar jima ni mogoče pritrditi. Ne le, da se je sodišče prve stopnje do očitka sostorilstva izrecno opredelilo v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, temveč vsebina zavestnega sodelovanja obdolžencev pri storitvi kaznivega dejanja izhaja tudi iz celovitega razumevanja relevantnih sodbenih razlogov. Obstoj sostorilstva je sodišče prve stopnje med drugim utemeljilo z ugotovitvami, da sta bila oba obdolženca direktorja družbe, pooblaščena na transakcijskih računih družbe, pri čemer je na podlagi listinske dokumentacije njuni vlogi v družbi podrobno pojasnilo tudi v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obdolženca sta tako že zaradi funkcije direktorja tista, ki imata kot poslovodni organ vsa poslovodna upravičenja, ki se kažejo v organiziranju, vodenju in nadzoru delovnega procesa ter odločanju o vsebini delovnih razmerij. To pomeni tudi njuno delovnopravno odgovornost, da skrbita med drugim za pravilno politiko izplačevanja plačil za delo delavcem.1 Da sta obdolženca bila dejansko seznanjena s poslovanjem družbe in sta posle družbe skupno vodila, je sodišče prve stopnje konkretno ugotavljalo na podlagi njunega usklajenega ravnanja, ko sta si po prodaji nepremičnine v lasti družbe na svoja osebna transakcijska računa nakazala večje vsote denarja. Skupno delovanje in skupni namen obdolžencev pa se nedvomno kaže še v ugotovljeni prepletenosti njunih vlog v družbi, o kateri so izpovedovali oškodovanci, in iz izpovedb katerih med drugim izhaja, da so se z vprašanji o neplačanih obveznostih obračali na oba obdolženca, da sta jim v tej zvezi oba podajala zagotovila in da sta o tem tudi medsebojno komunicirala (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedene okoliščine je treba presojati po skupnem učinku, zato zagovornika, ki selektivno polemizirata le o direktorski funkciji obdolžencev in njunem pooblastilu na računu, razloge in relevantne dokaze o sostorilstvu neutemeljeno pogrešata.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornika uveljavljata z navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga obrambe za pridobitev UPN obrazcev ter pridobitev pogodb o zaposlitvi za oškodovana C. C. in E. E., s čimer obrambi ni bila dana možnost, da izvaja dokaze v svojo korist. Zagovornika nimata prav. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje natančno in tehtno utemeljilo v točkah 5, 14, 16 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je pravilno zaključilo, da sta bila taka dokazna predloga nerelevantna. V zvezi s pridobitvijo UPN obrazcev, iz katerih naj bi bila razvidna gotovinska plačila na TRR oškodovancev, se zagovornika posplošeno in netočno sklicujeta na navedbe sodnih izvedenk G. G. in F. F. o potrebnosti te dokumentacije. Pri tem predvsem prezreta, da je sodišče prve stopnje (po zaslišanju sodnih izvedenk) pridobilo izpise iz TRR oškodovancev, iz katerih so razvidni vsi njihovi prilivi. Če bi torej dejansko prišlo do relevantnih gotovinskih nakazil na TRR oškodovancev preko UPN obrazcev, bi bila ta nakazila nedvomno razvidna že iz teh izpisov. Prav tako posplošeno in netočno se zagovornika sklicujeta na navedbe sodne izvedenke F. F. o potrebnosti pridobitve navedenih pogodb o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da so dohodki in dohodninski razred obeh oškodovancev razvidni zlasti iz plačilnih listin, sodna izvedenka pa je na tej podlagi lahko zanesljivo ugotovila višino finančnega prikrajšanja oškodovancev zaradi neplačila obveznosti iz delovnega razmerja. Višje sodišče povzetim razlogom za zavrnitev dokaznih predlogov zato v celoti pritrjuje in ugotavlja, da uveljavljana procesna kršitev ni podana, prav tako pa zaradi zavrnitve teh dokaznih predlogov dejansko stanje ni bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

6. Zagovornika uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Poudarjata, da naj bi obdolženca kaznivo dejanje storila v času od 18. 1. 2017 do 18. 1. 2018, torej v času veljavnosti KZ-1D (od 11. 6. 2016 do 1. 7. 2017) in KZ-1E (od 2. 7. 2017 do 28. 3. 2020). Slednji je bistveno posegel v opredelitev kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1, saj je iz inkriminacije odpadel zakonski znak zavestnega ravnanja, prav tako je strožja kazenska sankcija. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in je ravnanja obdolžencev obravnavalo le po KZ-1E, s čimer je ravnalo v nasprotju s 7. členom KZ-1. Ker v obravnavanem primeru nov zakon ni milejši za storilca, bi moralo sodišče prve stopnje vsa obdolžencema očitana dejanja do 1. 7. 2017 presojati po KZ-1D, in sicer tako glede izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja, kot tudi glede odmere kazenske sankcije.

7. S povzetim ni mogoče soglašati. Čeprav zagovornika pravilno poudarjata, da se je v obravnavanem primeru čas izvrševanja kaznivega dejanja raztezal od 18. 1. 2017 do 18. 1. 2018, torej v času veljavnosti dveh kazenskih zakonov, to je kazenskega zakona, veljavnega po noveli KZ-1D, in kazenskega zakona, veljavnega po noveli KZ-1E, pa kot ključno pri obravnavi časovne veljavnosti in uporabe kazenskega zakona prezreta, da je obravnavano kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 kolektivno kaznivo dejanje.2 Ker torej gre za obravnavo kolektivnega dejanja (ponavljajočo serijsko dejavnost obdolžencev, pri kateri sta imela izoblikovan enoten naklep od samega začetka), ki se je začelo izvrševati v času veljavnosti novele KZ-1D, nadaljevalo pa v času veljavnosti novele KZ-1E, je treba dejanje pravno opredeliti po kazenskem zakonu, veljavnem po noveli KZ-1E. Pri kolektivnem kaznivem dejanju namreč velja, da je dokončano takrat, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Če se je kolektivno kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj, oziroma četudi novi zakon za storilca ni milejši.3 To pomeni, da je ravnanje obdolžencev treba opredeliti skladno z ureditvijo v noveli KZ-1E, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana. Posledično tudi niso podane številne preostale zatrjevane kršitve glede konkretizacije in dokazanosti zakonskega znaka zavestnega ravnanja obdolžencev ter odmere kazenske sankcije, ki jih zagovornika uveljavljata izključno v posledici njunega zmotnega prepričanja, da bi bilo treba za očitana dejanja do 1. 7. 2017 uporabiti KZ-1D. Končno pa se kot neutemeljena izkaže gola pritožbena trditev, da je zaradi neupoštevanja določbe 7. člena KZ-1 podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, katere višje sodišče zaradi njene nerazumljivosti ni moglo preizkusiti.

8. Po navedenem, zagovornika neutemeljeno uveljavljata še zastaranje kazenskega pregona, s tem pa kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Pri kolektivnem kaznivem dejanju začne zastaranje kazenskega pregona teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti.4 Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. alineje prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po prvem odstavku 196. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do treh let. Zastaranje očitanega kaznivega dejanja, storjenega v času od 18. 1. 2017 do 18. 1. 2018, bi zato nastopilo šele 18. 1. 2028 (brez upoštevanja morebitnega zadržanja ali pretrganja zastaranja), zato je uveljavljanje kršitve kazenskega zakona zaradi nastopa zastaranja neutemeljeno.

9. Višje sodišče na tem mestu zavrača še pritožbene očitke obeh zagovornikov, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj se je pri presoji oprlo na določila KZ-1E, ne pa na KZ-1D. Sodišče prve stopnje v sodbi ni dolžno pojasnjevati, zakaj je uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, in tudi ne, zakaj je uporabilo tistega, ki je stopil kasneje v veljavo, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju veljavnosti dveh zakonov. Če sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, zakaj je uporabilo pravilo iz prvega odstavka 7. člena KZ-1, pa s tem ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj gre za uporabo prava, ne pa za obrazložitev odločilnih dejstev, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe.5

10. Čeprav zagovornika izrecno uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, zaradi katerega se obdolženca preganjata, ni kaznivo dejanje, iz njune obrazložitve izhaja (točka C obeh pritožb), da se ne strinjata z dejansko presojo sodišča prve stopnje, da je do neizpolnjevanja obveznosti do delavcev prišlo zaradi ravnanj obdolžencev. S tem pa ne uveljavljata kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

11. Neutemeljena je tudi obdolženčeva graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžencev in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencema storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge izpodbijane sodbe zato višje sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

12. Bistvo zagovornikovih pritožb je v navedbah, da do očitanega neizplačila plač, regresov, odpravnin in prispevkov ni prišlo zaradi ravnanja obdolžencev, temveč zaradi objektivnih okoliščin oziroma slabega poslovanja družbe H. d.o.o., na kar obdolženca nista imela vpliva. Takšen zaključek utemeljujeta na podlagi lastne dokazne interpretacije ugotovitev sodne izvedenke G. G., v okviru katerih izpostavljata zlasti družbino poslovanje z izgubo v letu 2017, bistveno znižanje prihodkov v obdobju od 2012 do 2017, blokado računov in neizterljivost terjatev do njenih dolžnikov.

13. Z zagovornikoma ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v točkah 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno analiziralo in pravilno dokazno ocenilo ugotovitve in zaključke sodne izvedenke za poslovne finance, računovodstvo in davke G. G., vključno z vsemi tistimi, ki si jih zagovornika interpretirata izven njenega konteksta. Sicer drži, da so prihodki družbe H. d.o.o. od leta 2012 do 2017 upadli za dobro polovico (iz 514.575,00 EUR na 241.947,00 EUR) in je družba v letu 2017 izkazovala negativen rezultat v višini 103.359,00 EUR, vendar zagovornika prezreta, da je sodna izvedenka v tej zvezi izrecno pojasnila, da izkazana izguba v navedenem znesku ne more biti merilo za zmožnost poplačevanja obveznosti, saj iz zbira odhodkov ni mogoče razbrati vsebine posameznih stroškov in ugotoviti, ali so bili vsi poslovno potrebni. To je še posebej pomembno ob nadaljnjih ugotovitvah o netransparentnem poslovanju družbe H. d.o.o., izvedenih nakazilih na račun obdolženčevega s.p.-ja, prejetih avansov na račun obdolženke ter opravljenih spornih nakazilih, po prejemu kupnine za nepremičnino v lasti družbe. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, ob tem pa pravilno opozorilo še na dolžnost obdolžencev, da bi se na finančne težave (ko so se prihodki družbe zniževali že od leta 2012) morala prilagoditi z znižanjem stroškov na vseh ravneh oziroma v skrajni fazi predlagati stečaj in delavcem zagotoviti pravice, ki jim pripadajo, česar nista storila niti po blokadah bančnih računov. Gre za v sodni praksi uveljavljeno stališče, da je izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe in da poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata Zakon o delovnih razmerjih in Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.6 Zagovornika zato ne moreta biti uspešna niti z navedbami, da je družba večji del denarnih sredstev primarno porabila za poplačilo obveznosti do FURS, za poplačilo izvršb in stroškov ter plačil dobaviteljem. Prav tako pa ne moreta uspeti s poudarjanjem blokad na transakcijskih računih družbe, saj je do blokade transakcijskega računa pri Intesa Sanpaolo Bank prišlo šele 20. 11. 2017 oziroma pri Novi KBM 17. 11. 2017, medtem ko prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oškodovancev niso bili plačani vse od decembra 2016. Obdolženca sta torej takšno protipravno stanje vzdrževala skoraj eno leto, pri tem pa sta zavestno dala prednost sebi in si do blokade transakcijskih računov med 7. 9. 2017 in 17. 11. 2017 nakazala večje količine denarja (na račun obdolženca 30.173,38 EUR, na račun obdolženke 9.747,27 EUR in na račun obdolženčevega s.p.-ja 5.482,22 EUR), delavce pa v tej posledici prikrajšala za plačilo plač, regresov, odpravnin in prispevkov.

14. Odločbo o kazenski sankciji zagovornika grajata v povezavi z zatrjevanjem kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. V utemeljitev navajata, da je sodišče prve stopnje z izrekom pogojne obsodbe in hkrati še denarne kazni kršilo določbo prvega odstavka 196. člena KZ-1D, ki takšnega izreka ne omogoča. Vendar jima ni mogoče pritrditi. Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje pravilno uporabilo kazenski zakon, ki je veljal v času po uveljavitvi novele KZ-1E, po katerem se storilca kaznivega dejanja iz prvega odstavka 196. člena kaznuje z zaporom do treh let in (kumulativno) denarno kaznijo. Ker je torej izrek denarne kazni v konkretnem primeru obligatoren, sodišče prve stopnje z odločbo o kazenski sankciji ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Tudi sicer pa višje sodišče pri preizkusu odločbe o izrečeni kazenski sankciji ni ugotovilo nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolžencev. Vsakemu je bila namreč izrečena (zgolj) pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolžencema določilo ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo, utemeljeno pa še posebni pogoj, da oškodovancem povrneta v izreku izpodbijane sodbe navedene zneske. Prestrogi pa nista niti stranski denarni kazni, pri izreku katerih je sodišče prve stopnje določilo primerno število dnevnih zneskov v prav tako ustrezno določeni višini.

15. Zagovornika se pritožujeta tudi zoper odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih. Navajata, da obdolžencema ni mogoče naložiti plačila neizplačanih plač, odpravnin in regresa, saj je zavezanec za plačilo lahko le delodajalec – družba H. d.o.o., medtem ko obdolženca za obveznosti družbe ne odgovarjata. Takšno stališče je napačno, saj zagovornika neutemeljeno enačita kazenskopravno odgovornost obdolžencev kot fizičnih oseb z delovnopravno odgovornostjo gospodarske družbe kot pravne osebe. Upoštevati je treba, da sta v obravnavani kazenski zadevi po izpodbijani sodbi prisojene premoženjskopravne zahtevke dolžna plačati obdolženca in ne njuna gospodarska družba; onadva sta namreč s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in bila spoznan za krivega, ne pa njuna gospodarska družba. V takšnem primeru ima izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelj v prvostopenjskem krivdnem izreku ter zavezuje obdolženca in ne njegovo družbo.7 Odločitev sodišča prve stopnje o premoženjskopravnih zahtevkih je zato pravilna, v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi ustrezno argumentirana, zato zagovornika v tej zvezi neutemeljeno zatrjujeta bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini prisojenih premoženjskopravnih zahtevkov, ki jo je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev sodne izvedenke za ekonomijo – plačilo za delo F. F. prepričljivo pojasnilo v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zagovornika pa z izpostavljanjem posameznih navedb sodne izvedenke neutemeljeno poskušata prepričati, da je njeno izvedensko mnenje nepopolno. Tako glede izračuna neto plač neuspešno navajata, da sodna izvedenka ni imela podatka o delovnih mestih za oškodovana E. E. in C. C. Kot je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje, je sodna izvedenka lahko na podlagi plačilnih list kljub temu ustrezno ugotovila tarifni razred in osnovno plačo za oškodovanca, zato so pritožbeni pomisleki v tej smeri odveč, pridobitev pogodb o zaposlitvi za oškodovanca pa nepotrebna. Tudi glede izračuna odpravnine zagovornika neutemeljeno navajata, da dokumenti v spisu naj ne bi izkazovali prenosa pravic delavcev, kar bistveno vpliva na višino odpravnine, ki je odvisna od let zaposlitve pri delodajalcu. Prezreta namreč pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi katerih dvoma v ugotovljeno višino neizplačane odpravnine ne moreta vzbuditi. Brez podlage je tudi prizadevanje zagovornikov za pridobitev UPN obrazcev, iz katerih naj bi bila razvidna gotovinska plačila na TRR oškodovancev. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pridobilo izpise iz TRR oškodovancev, iz katerih so razvidni vsi njihovi prilivi. Upoštevaje, da iz teh prilivov ni razvidno, da bi oškodovanci preko UPN obrazcev sploh prejeli relevantna gotovinska nakazila (točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa to na pravilnost izračuna sodne izvedenke F. F. ne more vplivati. Niti to ne more vplivati na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, saj bi, kot je pojasnila sodna izvedenka G. G. (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), to potrdilo le nezakonito prakso gotovinskega poslovanja družbe. Končno pa je zavrniti še pritožbene navedbe, s katerimi zagovornika izpodbijata odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih v posledici njunega zmotnega prepričanja o časovni veljavnosti kazenskega zakona in zastaranju posameznih dejanj, do katerega se je višje sodišče že opredelilo.

17. Po obrazloženem, in ker zagovornika glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbi obeh pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 98. členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obdolženca s pritožbama nista uspela, zato je vsak od njiju dolžan plačati sodno takso, ki jo je višje sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah ter tar. št. 7112, 71113, 7119 in 7122 Taksne tarife, ob upoštevanju njunega premoženjskega stanja in težavnosti kazenske zadeve.

1 Sodba VS RS I Ips 33582/2012 z dne 25. 10. 2018. 2 Sodbe VS RS I Ips 3691/2013 z dne 4. 3. 2021, I Ips 53725/2012 z dne 20. 2. 2020, I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019, I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017 in druge. 3 Sodba VS RS I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 in v njej navedene odločbe. 4 Sodba VS RS I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017. 5 Sodba VS RS I Ips 34177/2012 z dne 12. 7. 2016. 6 Sodba VS RS I Ips 37440/2014 z dne 25. 11. 2021. 7 Sodbi VS RS I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017 in I Ips 33299/2011 z dne 7. 4. 2016.