Jedro

Tožnik (policist) je s tem, ko je sestavil zapisnike oziroma druge uradne dokumente o prometnih nesrečah, ki se v resnici sploh niso zgodile takrat in v tistih okoliščinah, ki so navedene v zapisniku, zlorabil svoj uradni položaj policista in s temi zapisniki lastnikom avtomobilov omogočil, da so od zavarovalnic dobili izplačano odškodnino, kar pomeni, da jim je omogočil, da so pridobili protipravno premoženjsko korist, saj brez njegove zlorabe položaja te koristi ne bi mogli pridobiti. S takšnim svojim ravnanjem je tožnik izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi opr. št. …. z dne 21. 6. 2009 in sklep opr. št. ... z dne 18. 8. 2010 nezakonita, brez pravnih učinkov in se odpravita, ter se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, ga prijavi v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti, to je za čas od 18. 8. 2010 dalje, ter mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo, mu za čas brezposelnosti od 18. 8. 2010 dalje izplača bruto plačo v znesku ... EUR mesečno, za vsak mesec brezposelnosti, od te plače obračuna in plača dolžne davke in prispevke, neto znesek pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne mesečne plače, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (vse točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni možno preizkusiti. Nejasno naj bi bilo, zakaj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik z ravnanji dne 9. 2. 2009, 3. 10. 2009 in 21. 4. 2008 izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic; z dejanjem z dne 20. 7. 2009 pa vse znake kaznivega dejanja goljufije. S tem v zvezi tožnik opozarja na pravilo o dokaznem bremenu in posledično relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da tožena stranka ni predložila zahtevanih dokazov, ki lahko razbremenijo tožnika, ta relativna kršitev določb postopka pa je odločujoče vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Protispisni so razlogi sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sklepalo o obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je, da je tožnik imel 10 letne izkušnje v prometnih patruljah in bi mu zato moralo biti pri obravnavanju prometnih nesreč istega avtomobila takoj sumljivo, da je šlo za dve poškodbi istega vozila na podoben način. V tem delu je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj so razlogi v nasprotju z izpovedjo tožniku nadrejenega komandirja. Ta je izpovedal, da ima bogate izkušnje in je vsakodnevno pregledoval tožnikovo delo in pri tem delu ni bilo nič posebnega. Glede na to, da je z izpovedbo te priče potrjeno, da pri prometnih nesrečah ni bilo nič sumljivega, potem tega tudi ni mogoče očitati tožniku. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku pravočasno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je bistven namen delodajalca, da odpoved notificira delavcu. Ta namera mora biti jasno izražena, ne pa zgolj verbalno. Pritožba se pri tem sklicuje na sodbo VIII Ips 436/2008. Prekluzivni rok iz 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) je določen v korist delavca in pomeni njegovo varstvo pred zlorabo s strani delodajalca. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je direktor policije sicer podpisal 23. 6. 2010, na pošto dana šele potem, ko je že potekel 30 dnevni rok. Šele z oddajo na pošto je delodajalec resno izrazil namero za podajo odpovedi. Notranja pošta je pri tem povsem nepomembna. Sodišče prve stopnje je pri dejanski oceni očitanih kršitev povsem prezrlo izpovedbe prič A.A., B.B., C.C. in D.D. o tem, da je bila medsebojna povezanost oseb in pogostost obravnavanja spornih prometnih nesreč tisti bistveni znak, ki je kazal na elemente kaznivega dejanja. Ta bistveni znak je v tožnikovem primeru odpadel, izkazalo se je, da so osebe, ki naj bi bile domnevni tožnikovi sorodniki povsem nepovezane in da imajo tožnikovi sorodniki povsem druga imena in druga delovna mesta. Ostal je le še osebni avtomobil Audi A3, ki je za sodišče prve stopnje tako sporen. Noben zakon policistom ne prepoveduje, da se na kraju prometne nesreče z udeležencem ne bi smel pogovarjati za odkup poškodovanega avtomobila. Očitek, da je tožnik ravnal neprofesionalno, brez navedbe, kateri standard bi mu narekoval drugačno ravnanje, pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vrednostne sodbe ne morejo biti podlaga za sodniški soligizem, saj sodišča sodijo na podlagi ustave in zakonov, ne pa vrednostnih načel. Neživljenjska je zahteva sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral preverjati pretekle karambole vozila. Normalno skrben človek predhodno preveri, ali je rabljeno vozilo, ki ga kupuje, morebiti že bilo udeleženo v prometni nesreči. Tožnik takšnega preverjanja ni potreboval, saj je videl, kako je bilo vozilo poškodovano, prodajalec pa pri tožniku ni imel več kaj skriti glede prodaje poškodovanega vozila. Na nadaljnjo usodo tega vozila tožnik ni mogel imeti nobenega vpliva, saj ni bil tisti, ki je s tem vozilom imel prometno nesrečo in te nesreče tudi ni obravnaval. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je tožnik z očitanimi ravnanji izpolnil vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic oziroma kaznivega dejanja goljufije. Razlogi za takšno odločitev so v 16. točki obrazložitve povsem jasno navedeni, v predhodnih točkah pa je tudi navedeno, katera dejstva sodišče prve stopnje šteje za ugotovljena. Sicer pa gre pri vprašanju ali tožniku očitane kršitve izpolnjujejo vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008) oziroma kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Povsem zgrešeni so tudi pritožbeni očitki o protispisnosti razlogov izpodbijane sodbe. Ta pritožbeni očitek bi sicer kazal na smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako tožnik navaja, da so protispisni razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik imel 10 letne izkušnje v prometnih patruljah in da bi mu zato pri obravnavanju prometnih nesreč moralo biti takoj sumljivo, če je šlo za dve poškodbi istega vozila na podoben način. O protispisnosti bi lahko govorili, če bi bila v spisu listina, ki bi kazala, da tožnik ni imel 10 letnih izkušenj v prometnih patruljah. Res pa je, da so ti razlogi sodišča prve stopnje niso bistveni za odločitev, saj tožniku ni bilo očitano, da bi kršitve storil iz malomarnosti in kaj takšnega tudi sodišče prve stopnje ne ugotavlja, temveč da jih je storil naklepoma. Navedbe sodišča prve stopnje o tem, da bi tožniku že zaradi izkušenj moralo biti sumljivo, če gre za enake poškodbe istega vozila v različnih nesrečah, lahko pomenijo samo dodaten argument glede neverodostojnosti tožnikovega zagovora.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana tudi zaradi nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe in izpovedbo tožniku nadrejenega komandirja. Ni sicer povsem jasno, kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožnik dejansko uveljavlja, saj bi šlo za bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP le v primeru, če bi se glede izpovedbe komandirja policijske postaje v izpodbijani sodbi navajalo nekaj drugega, kot pa izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju. Vendar takšnega nasprotja ni in ga dejansko tudi pritožba ne zatrjuje. Sicer pa iz dejstva, da komandir pri vsakodnevnem spremljanju tožnikovega dela ni opazil nič posebnega, ne dokazuje, da je bilo v spornih primerih vse v redu, kot neutemeljeno sklepa tožnik. Glede na način, na katerega so tožnik in ostali osumljeni delovanja v hudodelski združbi izvrševali zavarovalniške goljufije, tega pri vsakodnevnem spremljanju dela podrejenih tudi ne bi mogel opaziti, saj so vozila, ki so bila udeležena v fingiranih prometnih nesrečah, vsakič imela drugo registrsko tablico in drugega lastnika.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neupoštevanje načela obrnjenega dokaznega bremena, kakor je določeno v 82. členu ZDR. Ta določba temelji na 9. členu Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, MP 4/1984). V skladu s to določbo je na delodajalcu dokazno breme za obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja po definiciji iz 4. člena te Konvencije. Tožena stranka je dokazala obstoj resnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker tožena stranka ni hotela predložiti listin, ki jih je zahteval tožnik. Ni sicer povsem jasno, katera določba ZPP naj bi bila s tem kršena in v čem naj bi bilo nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje. Pritožbeni očitek se nanaša na dokazni sklep, sprejet 15. 2. 2012, da se toženi stranki naloži, da predloži dnevni razpored dela za dne 9. 2. 2009 in izpis iz dnevnika dogodkov oziroma kronologijo klicev tožnika na OKC za sporno obdobje. Tožena stranka je predložila zahtevani dnevni razpored dela za dne 9. 2. 2009 in izpis kronologije klicev pri OKC PU ... za ta dan, iz katerega je bilo razvidno, da tožnik pri obravnavi prometne nesreče ni obveščal OKC PU ... Na naknadno zahtevo sodišča prve stopnje, da predloži tudi kronologijo klicev iz tožnikove radijske postaje za sporno obdobje, pa je tožena stranka odgovorila, da teh posnetkov ne hrani več, saj se posnetki govornih komunikacij hranijo eno leto. Navedeno pomeni, da toženi stranki v zvezi z nepredložitvijo teh posnetkov ni možno očitati ničesar.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - policijska postaja, to je v obdobju od 21. 4. 2008 do 20. 7. 2008 obravnavala kar štiri prometne nesreče, v katerih je bilo udeleženo osebno vozilo Audi A3, št. šesije ... in sicer 21. 4. 2008, 26. 11. 2008, 9. 2. 2009 in 20. 7. 2009, pri čemer so bile poškodbe vozila v prometni nesreči 26. 11. 2008 identične poškodbam tega vozila v prometnih nesrečah 9. 2. 2009 in 20. 7. 2009; poškodbe pokrova motorja, iz teh nesreč pa so identične poškodbe motorja z dne 21. 4. 2008; - tožnik je kot policist obravnaval domnevne nesreče vozila Audi A3, ki naj bi se zgodile 21. 4. 2008 in 9. 2. 2009, obakrat naj bi vozilo trčilo v drog, pri čemer škoda na drogu ni nastala, obakrat je tožnik voznikoma izdal plačilni nalog in sta voznika od zavarovalnice dobila odškodnino; - tožnik je skupaj s policistko E.E. 3. 10. 2009 obravnaval prometno nezgodo, v kateri je bilo poškodovano vozilo Fiat …., registrska številka ... zaradi povoženja srne, ki je zbežala s kraja. Kasneje je bilo ugotovljeno, da so bile poškodbe vozila Fiat ... iz te nesreče identične poškodbam istega vozila v prometni nezgodi z dne 20. 8. 2009; - po vsaki od štirih prometnih nesreč, ki jih je avtomobil Audi A3 imel v zgolj 8 mesecih, v času od 24. 11. 2008 do 20. 7. 2009 je vozilo zamenjalo lastnika, zamenjale so se registrske tablice in uredilo zavarovanje pri drugi zavarovalnici; - tožnik je vozilo Audi A3 kupil od F.F., ki je bil njegov lastnik in voznik ob prometni nesreči, ki jo je tožnik obravnaval 9. 2. 2009; - tožnik je nato, že kot lastnik Audija A3, škodo iz prometne nesreče 20. 7. 2009 prijavil pri Zavarovalnici ..., ki je odškodnino v znesku 2.755,18 EUR izplačala na podlagi računa družbe D d.o.o., pri čemer je šlo tako 9. 2. 2009 kot 20. 7. 2009 za identične poškodbe istega vozila; - poškodbe avtomobila Audi A3 so bile v vseh primerih enake: poškodba pokrova motorja, srednjega odbijača, okrasne maske in sprožena zračna blazina; - tožena stranka je razloge za izredno odpoved ugotovila 24. 5. 2010, ko je Policijska uprava ... zadevo odstopila v nadaljnjo preiskavo specializiranemu oddelku pri skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije; - tožena stranka je tožnika 7. 6. 2010 povabila na zagovor, vabilo mu je bilo vročeno 14. 6. 2010, tožnik se je zagovora 18. 6. 2010 udeležil in na njem podal obširen pisni zagovor; - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila napisana 21. 6. 2010, direktor ... jo je podpisal 23. 6. 2010 in je bila še istega dne odposlana, tožnikovemu pooblaščencu pa je bila vročena 29. 6. 2010. Nebistveno je, da je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve napačno povzelo izpovedbo B.B., da bi tožnik v primeru, ko ga je o nesreči seznanil neznani voznik, v dežurno knjigo moral napisati ime in priimek te osebe. V resnici je priča izpovedala, da se v zapisnike o ogledu nesreče običajno napiše ime in priimek osebe, ki je naznanila dogodek, da je neobičajno, da je policist sam obravnaval tak dogodek, ter da je skrajno neobičajno, da bi policist samovoljno lahko obravnaval to prometno nezgodo, pri tem pa ne bi obveščal OKC ali dežurnega policista, da opravlja naloge izven delovnega naloga. Navedeno napačno povzemanje izpovedbe pa v ničemer ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka od nastanka razloga za odpoved. Drugi odstavke 110. člena ZDR namreč določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Razlog za odpoved je bil ugotovljen 24. 5. 2010, odpoved pa je bila podana 23. 6. 2010, torej znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka iz citirane določbe. Ni bistveno kdaj je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena tožnikovemu pooblaščencu, bistveno je, da je bila odpoved podana znotraj priloženega 30 dnevnega roka in da je znotraj tega roka tožena stranka tudi izkazala resen namen, da to odpoved vroči tožniku. Navedeno je razvidno iz sporočila tožene stranke, da iz poštne knjige izhaja, da je bila izredna odpoved tožnikovemu pooblaščencu poslana 23. 6. 2010. Sicer pa se pritožba povsem zgrešeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 436/2008, saj v njej ni stališč, ki jih navaja pritožba. Nasprotno, v tej sodbi je zavzeto povsem jasno stališče, da na pravočasnost odpovedi ne vpliva tako pozna vročitev (v tistem sporu je bila odpoved delavki vročena šele med sodnim postopkom, skoraj leto dni po tistem, ko jo je delodajalec podal), temveč je pomembno, kdaj je bila odpoved podana, torej kdaj jo je delodajalec podal (sprejel). Objektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav tako ni bil prekoračen, saj se v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja (za takšen primer pa gre tudi v tej zadevi) izredna odpoved lahko poda ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik z očitanim ravnanjem ob obravnavanju prometnih nesreč dne 9. 2. 2009, 3. 10. 2009 in 21. 4. 2008 izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. To dejanje stori uradna oseba, ali javni uslužbenec, ki za to, da bi komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj, ali prestopi mejo uradnih pravic ali na pragu uradnih dolžnosti. Tožnik je s tem, ko je sestavil zapisnike oziroma druge uradne dokumente o prometnih nesrečah, ki se v resnici sploh niso zgodile takrat in v tistih okoliščinah, ki so navedene v zapisniku oziroma zlorabil svoj uradni položaj policista in s temi zapisniki lastnikom avtomobilov omogočil, da so od zavarovalnic dobili izplačano odškodnino, kar pomeni, da jim je omogočil, da so pridobili protipravno premoženjsko korist, saj brez njegove zlorabe položaja te koristi ne bi mogli pridobiti.

Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da so s tožnikovim ravnanjem v zvezi z pridobitvijo zavarovalnine za poškodbo avtomobila Audi A3 zaradi domnevne prometne nezgode, ki naj bi se zgodila 20. 7. 2009, izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1. Ta določa, da kdor z namenom iz prejšnjega odstavka (to je pridobiti sebi ali komu drugemu protipravno premoženjsko korist) v zavarovalništvu ob sklenitvi pogodbe navede lažne podatke ali zamolči pomembne podatke, sklene prepovedano dvojno zavarovanje ali sklene zavarovalno pogodbo potem, ko je zavarovalni ali škodni primer že nastopil, ali lažno prikaže škodni dogodek. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik od zavarovalnice uveljavljal (in tudi dobil) odškodnino za škodo, ki je na tem avtomobilu nastala še preden je on postal lastnik, je očitno, da je zavarovalno pogodbo z Zavarovalnico ... sklenil za škodni primer, ki je takrat že nastopil in je ta škodni primer potem tudi uveljavil in s tem pridobil protipravno premoženjsko korist. Glede na navedeno je za sprenevedanje potrebno oceniti pritožbene navedbe o tem, da tožnik s tem vozilom ni imel prometne nesreče in je tudi ni obravnaval kot policist. To mu tudi ni bilo očitano, temveč mu je bila očitana zavarovalniška goljufija.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, navedenega v prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožnikovo ravnanje prav gotovo pomeni kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve v zvezi z fiktivnimi prometnimi nesrečami z dne 21. 4. 2008, 9. 2. 2008 in 3. 10. 2008 je tožnik storil na delu, kršitev v zvezi z zavarovalniško goljufijo povezano z fiktivno nesrečo 20. 7. 2009 pa je prav tako potrebno obravnavati kot kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Od policajev se pričakuje, da bodo kazniva dejanja odkrivali in preganjali, ne pa da jih bodo sami izvrševali, zato je tudi izven opravljanja delovnih nalog izvršeno goljufijo potrebno šteti za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je zgoraj opisano tožnikovo ravnanje tudi utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Izpodbijana izredna odpoved se namreč sklicuje tako na razlog po prvi alineji kot na razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Slednji določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepno ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je prav gotovo ravnal naklepno, saj drugače tudi ni mogoče uresničiti vseh znakov kaznivih dejanj zlorabe položaja in goljufije. Tako huda zloraba položaja kot je bila dokazana tožniku prav gotovo pomeni hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izpolnjen tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesu obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je zaupanje tožene stranke do tožnika porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče. Povsem nepredstavljivo je, da bi policist, ki mu je dokazano, da je storil kršitve delovnih obveznosti, ki imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in kaznivega dejanja goljufije, lahko še nadaljeval delo kot policist, ki mora kazniva dejanja preprečevati, odkrivati in preganjati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.