Jedro

Ugotovitve sodišč nižje stopnje ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov, ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj tožene stranke in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 in 18. 8. 2010, za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo, ga prijaviti v ustrezna zavarovanja in mu za čas brezposelnosti izplačati nadomestilo plače. 2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožena stranka ugotovila razloge za izredno odpoved po 110. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) v zvezi s 5. in 154. členom Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) dne 24. 5. 2010. Po opravljenem zagovoru tožnika, ki ga je na Policijski upravi M. opravil pooblaščeni delavec B. K., je bila dokumentacija odstopljena Uradu za upravljanje s človeškimi viri, izredna odpoved napisana s strani strokovnih služb dne 21. 6. 2010, J. G., generalni direktor Policije, pa jo je podpisal dne 23. 6. 2010. To pomeni, da je bila odpoved podana v zakonskem roku 30 dni. Sodišče je presodilo, da je delavec kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, te kršitve pa imajo vse znake kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in sicer v zvezi s prometnimi nesrečami dne 21. 4. 2008, 9. 2. 2009 in 3. 10. 2009 (saj se nesreče niso zgodile tistega dne, kot je napisano v zapisniku in okoliščinah, opisanih v zapisniku, na podlagi katerih so lastniki avtomobila dobili izplačano odškodnino), za dejanje 20. 7. 2009 pa so podani znaki kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1. Tožnikova ravnanja pomenijo tudi kršitev 32. in 35. člena ZDR, zaradi česar so podani tudi razlogi za odpoved po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je v razlogih sodbe ugotovilo, da je bila pisna odpoved pogodbe tožniku odposlana 23. 6. 2010. Iz listine v spisu ne izhaja datum 23. 6., temveč 28. 6. 2010, torej so razlogi sodbe v nasprotju z listinskimi dokazi. Tožnik je trditve o datumu 28. 6. 2010 postavil že v tožbi in kot dokaz predložil kopijo pisemske ovojnice, iz katere je razviden datum oddaje pošiljke. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo, sicer pa je v pritožbi izpostavil tudi dejstvo, da je njegov nadrejeni jasno izpovedal, da je o sumu kaznivega dejanja takoj obvestil direktorja. To pomeni, da je tožnikov delodajalec vedel za očitano kršitev že pred 24. 5. 2010, ko je bila zadeva odstopljena v nadaljnjo preiskavo specializiranemu oddelku pri Vrhovnem državnem tožilstvu. Rok za odpoved po 110. členu ZDR je določen v korist delavca, odpoved pa je podana šele s poskusom vročitve, torej oddajo odpovedi na pošto. Ker je bila oddaja šele 28. 6. 2010, je bila odpoved podana po prekluzivnem roku. Presoja sodišč nižje stopnje o obstoju zakonskih znakov kaznivih dejanj je zmotna in neutemeljena. Iz izpovedi prič izhaja dejstvo, da je medsebojna povezanost oseb in pogostost obravnavanja spornih prometnih nesreč tisti bistveni znak, ki je kazal na elemente kaznivega dejanja, vendar je prav ta bistveni znak v tožnikovem primeru odpadel, saj so osebe, ki so bile domnevni tožnikovi sorodniki ali daljni sorodniki, s tožnikom povsem nepovezane. Ostal je še osebni avtomobil A., ki je za sodišči zelo sporen. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bilo to vozilo udeleženo v štirih prometnih nesrečah z datumi, ki izhajajo iz dokumentacije in ne iz sodbe, sicer pa je v tem delu prišlo do bistvene kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko ugotavlja, da je vozilo neposredno po vsaki od prometnih nesreč, tudi po tisti z dne 20. 7. 2009, takoj zamenjalo lastnika. Za pravilno uporabo materialnega prava pa je odločilno vprašanje, ali lahko te prometne nesreče povežemo s tožnikom oziroma z očitkom kaznivih dejanj, ki jih je mogoče storiti le z naklepom oziroma celo goljufivim namenom. Pri obravnavanju prometnih nesreč bi torej moralo iti za tožnikov naklep pridobiti sebi ali drugemu protipravno premoženjsko korist, kar pomeni, da bi moral obravnavati vse prometne nesreče in ne, da so prometne nesreče obravnavali tudi drugi policisti, ki niso odkrili ničesar sumljivega. Tožniku ni mogoče očitati, da pogostost pisanja policijskih zapisnikov, v katerih je bilo udeleženo vozilo A., pomeni, da je drugim omogočil pridobivanje premoženjske koristi. Neobrazložen ostane očitek, da je tožnik obravnaval prometno nesrečo vozila F. D. dne 3. 10. 2009, ki naj bi imel identične poškodbe v tej prometni nesreči, kot že v predhodni nesreči. Za naklep, ki je potreben za storitev tega kaznivega dejanja, bi bilo treba vedenje tožnika, da je bilo vozilo že predhodno poškodovano. O tej prometni nesreči izpodbijana sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravno zmotna je odločitev, da je tožnik z dejanjem dne 20. 7. 2009 izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije. Za to dejanje je potreben goljufiv namen, kar pomeni, da ga mora storilec načrtovati pred storitvijo kaznivega dejanja. V nasprotju z dokumentacijo v spisu je trditev v izpodbijani sodbi, da je tožnik sklenil zavarovalno pogodbo z zavarovalnico T. po tem, ko je škoda že nastala. Iz listin v spisu izhaja, da je sklenil zavarovalno pogodbo ob nakupu vozila, da prometne nesreče ni sam povzročil, niti prometne nesreče ni sam obravnaval, temveč so jo obravnavali drugi policisti. S tem je prišlo tudi do bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialno pravo je napačno uporabljeno tudi v delu, v katerem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik izpolnil odpovedne razloge iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ni mogoče šteti, da je s tem, ko je izpolnil razloge po prvi alineji te zakonske določbe izpolnil tudi razloge po drugi alineji. Tožnik je v pritožbi izrecno izpostavil, da sodba glede tega nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj mu očita neprofesionalno ravnanje, vendar ne obrazloži, od kod naj bi izhajalo, da tožnik ne sme kupiti osebnega avtomobila od oškodovanca v prometni nesreči. Na te pritožbene trditve sodišče druge stopnje ni odgovorilo.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Prvi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na potek prekluzivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer tako glede ugotovitve razloga za izredno odpoved, kot glede podaje same odpovedi in s tem v zvezi vročanja te odpovedi tožnikovemu pooblaščencu. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da presoja sodišča o tem, kdaj je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, predstavlja dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP), torej je glede vprašanja pravočasnosti odpovedi treba izhajati iz ugotovitve, da se je tožnikov delodajalec ugotovil razloge za izredno odpoved dne 24. 5. 2010. 8. V zvezi z potekom roka za odpoved, ki mora biti podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, najkasneje pa v šestih mesecih od nastanka razloga, razen če gre za kršitev z znaki kaznivega dejanja (drugi odstavek 110. člena ZDR), tožnik sicer pravilno opozarja na nedoslednosti sodišč druge in prve stopnje v zvezi s tem, da naj bi bila izredna odpoved tožnikovemu pooblaščencu po podpisu generalnega direktorja policije poslana že 23. 6. 2010, saj je tožnik ves čas postopka opozarjal, da mu je bila izredna odpoved poslana šele 28. 6. 2012, kar izhaja tudi iz fotokopije pošiljke (priloga A3), sodišči druge in prve stopnje pa se o tem sploh nista izrekli. Kljub temu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izhaja, da je bistvena kršitev po tej določbi podana le v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju), kar pa v tej zadevi ni izpolnjeno. Odločilno dejstvo v tem sporu namreč ni, ali je bila izredna odpoved tožniku dejansko poslana že 23. 6. 2010 ali šele 28. 6. 2010. Pri tem revizijsko sodišče upošteva svoje stališče v sodbi in sklepu VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010, kjer je med drugim navedlo, da mora delodajalec podati odpoved v zakonsko določenem prekluzivnem roku in da „ob upoštevanju narave roka za podajo odpovedi ni dovolj, da delodajalec najkasneje zadnji dan izteka roka samo sestavi besedilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mora biti znotraj prekluzivnega roka iz njegovih dejanj razvidna tudi resna namera, da naj sestavljena odpoved učinkuje. Odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati šele z vročitvijo delavcu, zato je mogoče kot dejanje delodajalca, ki je bilo storjeno najkasneje zadnji dan izteka roka za odpoved in izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved dejansko učinkuje, šteti na primer (priporočeno) oddajo odpovedi na pošto, vročitev odpovedi delavcu v prostorih delodajalca (v tem okviru bi zadoščalo tudi, če bi delodajalec dokazal, da je bil poskus vročitve v prostorih delodajalca neuspešen), in drugo. Primerov, ko bi bilo mogoče delodajalčevo ravnanje opredeliti kot resno namero o tem, da naj sestavljena odpoved učinkuje, ni mogoče zaobseči s taksativnim naštevanjem, temveč je to vprašanje stvar pravne presoje ob upoštevanju konkretnih okoliščin vsakokratne obravnavane odpovedi.“

9. V okoliščinah konkretnega primera je generalni direktor Policije J. G., ki je bil zaslišan v zadevi Pd 133/2010 (zapisnik o tem zaslišanju pa je sodišče prebralo tudi v tej zadevi) izpovedal, da se ne ukvarja z operativnimi zadevami v zvezi z delovnimi razmerji, temveč že pripravljeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podpiše (1). Generalni direktor ni vodil zagovora pred izredno odpovedjo tožnika (ta je bi opravljen na Policijski upravi M.), temveč je za to pooblastil drugo osebo. Po predložitvi dokumentacije Uradu za upravljanje s človeškimi viri v L. je izredno odpoved sestavila ta služba, generalni direktor pa jo je le podpisal. Kot jasno izhaja iz njegove izjave, je do podpisa prišlo dne 23. 6. 2010. S tem je mogoče šteti, da je kot pooblaščena oseba izrazil jasno in resno namero, da naj predložena odpoved učinkuje. Pomembno je tudi, da generalni direktor ni oseba, ki bi vročala izredno odpoved, zaradi česar postopek vročanja oziroma manjša zakasnitev pri vročanju te odpovedi ne more biti odločilen dejavnik za drugačno presojo – torej da bi bilo treba prekluzivni rok za odpoved šteti ne le do 23. 6. 2010 (ko je izredno odpoved podpisal generalni direktor Policije), temveč morebiti do 28. 6. 2010 – datuma štampiljke na pošti L. za vročanje odpovedi pooblaščencu tožnika. Tako tudi morebitna drugačna ugotovitev sodišča, da je bila odpoved poslana tožnikovemu pooblaščencu res šele 28. 6. 2010, ne bi vplivala na drugačno presojo glede pravočasnosti odpovedi.

10. Tožniku so bile očitane kršitve iz prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR za ista dejanja. Tožnik se v reviziji neutemeljeno sklicuje na to, da pri istih dejanjih ne more iti za odpovedni razlog po prvi in drugi alineji drugega odstavka 111. člena ZDR. Hujša kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja je namreč lahko zgolj hujša kršitev, lahko pa ima dodatno še znake kaznivega dejanja. Pomembna razlika med opredelitvijo kršitve po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR se torej ne nanaša na samo kršitev (razen, da mora imeti kršitev po prvi alineji tudi znake kaznivega dejanja), temveč na potek prekluzivnega roka za odpoved iz razloga po prvi oziroma drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, saj je rok v teh primerih drugačen (drugi odstavek 110. člena ZDR), česar pa tožnik v reviziji sploh ne uveljavlja.

11. Revizijsko sodišče se strinja z revizijo tožnika glede očitka, ki se nanaša na obravnavanje prometne nesreče vozila F. D. dne 3. 10. 2009, saj v zvezi s tem sodbi sodišč druge in prve stopnje, razen ugotovitve, da je tožnik 3. 10. 2009 s policistko B. B. obravnaval prometno nesrečo tega vozila in da so bile poškodbe takrat identične poškodbam istega vozila v prejšnji prometni nesreči dne 20. 8. 2009, pri ogledu katere pa tožnik ni bil prisoten, nimata ustreznih razlogov in nista tako obrazloženi, da bi omogočili ustrezen preizkus v smeri podane kršitve pogodbenih obveznosti (z znaki kaznivega dejanja). To pomeni bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Revizijsko sodišče ugotavlja utemeljenost revizije tudi v zvezi s presojo sodišč glede ostalih kršitev v zvezi z dogodki 21. 4. 2008, 9. 2. 2009 in 20. 7. 2009. 13. V zvezi z navedenim kršitvami se tožnik sicer neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi iz izpovedi prič izhajalo, da je bistveni znak, ki je kazal na elemente kaznivega dejanja v zvezi z ravnanji tožnika – medsebojna povezanost oseb in pogostost pojavljanja spornih nesreč odpadel, saj osebe, ki so bile vpletene v te nesreče, niso povezane, niso tožnikovi sorodniki, itd. To ne drži, saj iz izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da temeljita prav na sorodstvenih povezavah tožnika z osebami v prometnih nesrečah 21. 4. 2008, 9. 2. 2009 in 20. 7. 2009. Le pri pravni opredelitvi zadnje kršitve z znaki kaznivega dejanja (kaznivega dejanja po tretjem in ne prvem odstavku 211. člena KZ-1) bi bilo pomembno tudi dejstvo, kakšna je bila v nesreči 20. 7. 2009 vloga tožnikovega bratranca, v smislu združitve dveh oseb zato, da bi goljufale – vendar to iz obrazložitve sodb ne izhaja.

14. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na povezovalni element, ki naj bi bil v avtomobilu A. in sodiščema očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sta neutemeljeno in protispisno navedli, da naj bi to vozilo neposredno po vsaki izmed nesreč takoj zamenjalo lastnika. Revizijsko sodišče sicer res ugotavlja netočnost glede povzemanja sodišč v zvezi z avtomobilom A., vendar gre le za manjšo nedoslednost, ki sama po sebi ne vpliva na pomembne ugotovitve sodišč in zato tudi ne more predstavljati očitanih bistvenih kršitev. Nedoslednost je le v tem, da po vsaki od prometnih nesreč 21. 4. 2008, 26. 11. 2008, 9. 2. 2009 in 20. 7. 2009, v kateri je bil udeleženo isto vozilo, to ni vedno menjalo lastnika. V prvih dveh prometnih nesrečah je bil namreč lastnik vozila isti, v tretji nesreči druga oseba, in v zadnji nesreči tožnik. Zgolj ta nedoslednost tudi ne vpliva na ostale ugotovitve, namreč da je vseskozi šlo za isto vozilo, da so bile na vozilu po vsaki nesreči zamenjane registrske tablice in da je bilo vsakokrat zavarovano pri drugi zavarovalnici. Upoštevajoč vse te okoliščine torej dejansko niso odločilne navedbe o tem, ali je imelo isto vozilo tri ali štiri lastnike. Za odločitev tudi ni pomembno, ali je tožnik po nesreči 20. 7. 2009 ostal lastnik istega vozila ali pa ga je prodal. 15. Nadalje tožnik izpodbija sklepanje sodišč o tem, da so v zvezi z prometnimi nesrečami 21. 4. 2008, 9. 2. 2009 in 20. 7. 2009 ter vlogo tožnika v zvezi s tem, podani znaki kaznivih dejanj, in sicer v povezavi s tem, da je kot policist obravnaval le prometni nesreči dne 21. 4. 2008 in 9. 2. 2009, ne pa tudi nesreč istega vozila dne 26. 11. 2008 in zadnje nesreče, ki naj bi jo z njegovim vozilom povzročil njegov bratranec dne 20. 7. 2009. Tožniku se ne očita kršitve pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja v zvezi s prometno nesrečo dne 26. 11. 2008, temveč se ta dogodek skupaj s prijavo odškodninskega zahtevka pojavlja le v zvezi s tem, da je šlo za nesrečo, v kateri je bilo udeleženo isto vozilo, ki je imelo nesrečo že 21. 4. 2008 (ogled je opravil tožnik), nato 9. 2. 2009 (ogled je spet opravil tožnik) in 20. 7. 2009 (ko je vozilo že postalo tožnikova last). Dejstvo, da tožnik za nesrečo dne 26. 11. 2008 z istim avtomobilom ni opravil ogleda oziroma sestavil zapisnika o ogledu za presojo sodišč tudi sicer ni bilo edino odločilno, sploh pa dejstvo, da tožnik ni opravil ogleda oziroma sestavil poročila za zadnjo nesrečo 20. 7. 2009, saj bi bilo povsem neprimerno in nenavadno, da bi za nesrečo z vozilom, katerega lastnik je bil tožnik, tudi sam lahko opravil ogled oziroma napravil zapisnik tega ogleda.

16. Dejstvo, da je torej tožnik opravil le dva ogleda prometne nesreče istega vozila (21. 4. 2008 in 9. 2. 2009) oziroma, da ni opravil ogleda nesreče dne 26. 11. 2008 in nesreče 20. 7. 2009, v povezavi z ostalimi ugotovitvami tudi ne pomeni, da iz ostalih okoliščin ne bi bilo mogoče sklepati o kršitvi pogodbenih obveznosti oziroma kršitvi z znaki kaznivega dejanja. V tej zadevi te okoliščine obstajajo v tem, da je šlo v vseh štirih nesrečah za isto vozilo, ki je imelo v vsaki nesreči različne tablice, zavarovano pa je bilo pri različnih zavarovalnicah, za poškodbe na isti način (pri nesrečah dne 21. 4. 2008 in 9. 2. 2009 trčenje v drog javne razsvetljave oziroma betonski nosilec električnega droga, pri nesrečah 26. 11. 2008 in 20. 7. 2009 pa trčenje v srno, ki je pobegnila), da je bila v dveh nesrečah najdena ista zračna blazina (nesrečah dne 21. 4. 2008 in 9. 2. 2009, ki ju je obravnaval prav tožnik) in da so bile poškodbe vozila skoraj enake. Iz dokazne presoje sodišča prve stopnje (ki ne more biti predmet revizijske presoje) izhaja tudi, da tožniku ne verjame, da ga je o nesreči dne 9. 2. 2009 obvestil neznani voznik in da sodišče ne verjame izpovedi tožnika in D. S. glede okoliščin nakupa avtomobila (češ, da sta se ob nesreči 9. 2. 2009 tožnik in S. dogovorila za to, da bo tožnik kupil prav isti avto), vendar sodbi nimata drugih ugotovitev, ki bi posredno še manj pa neposredno kazale na nezakonito vpletenost tožnika. Ni mogoče spregledati tega, da ni nobenega neposrednega in konkretnega dokaza in ugotovitve o tem, da se nesreče sploh niso zgodile oziroma je šlo nesporno za nastavljene oziroma lažne prometne nesreče in da je bil prav tožnik tisti, ki je sodeloval pri nastavljanju prometnih nesreč z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi oziroma celo član hudodelske združbe. Tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnik pri ogledih ni ravnal po ustaljeni praksi (glej zaključek sodišča prve stopnje), torej da bi prav okoliščine v zvezi s tem kazale na izrabo položaja, čeprav je tožena stranka dokazovala prav to dejstvo. Kljub temu, da je šlo za prometne nesreče z istim vozilom, tudi ni dokazala, da je že prva nesreča istega vozila, dne 21. 4. 2008 (v tej nesreči je bila udeležena takrat 27 letna hčerka lastnika vozila), predstavljala nastavljeno nesrečo, še manj pa, da bi tožnik vedel, da naj bi šlo za takšno nesrečo, ali da bi bil kateri od konkretnih podatkov v poročilu o nesreči nepravilen. Ugotovljena dejstva ne zadoščajo za takšno sklepanje niti glede druge nesreče istega vozila (vozilo je imelo že drugega lastnika, ki je bil tudi udeležen v tej nesreči in se je lažje poškodoval), pri kateri je ogled opravil tožnik (9. 2. 2009) in o tem, da se je tožnik takrat zavedal, da gre za isto vozilo, pa tudi ne o tem, da naj bi bila lažna (nastavljena) zadnja nesreča, ki jo je že z tožnikovim vozilom povzročil njegov bratranec. Tožena stranka ni dokazovala, da naj bi bile poškodbe v tej nesreči lažne oziroma lažno tudi obvestilo policista, ki je opravil ogled te nesreče. Nepojasnjena je ostala tudi vloga tožnikovega bratranca, ki je takrat vozil tožnikov avtomobil. Ugotovitve sodišč nižje stopnje ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov, ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj tožene stranke in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje. To se kaže tudi pri presoji o naklepnem ravnanju, ki je znak obeh očitanih kaznivih dejanj po 257. členu KZ-1 in 211. členu KZ-1 in na kar tožnik pravilno opozarja v reviziji. O naklepu storilca je sicer mogoče sklepati tudi iz dejanskih okoliščin primera, ki pa jih v tej zadevi ni bilo toliko, da bi zadoščale za takšno presojo.

17. Glede na navedeno revizijsko sodišče pritrjuje reviziji o tem, da tožena stranka, na kateri je tudi dokazno breme (drugi odstavek 82. člena ZDR), ni dokazala obstoja kršitev delovnih obveznosti tožnika (z znaki kaznivega dejanja) v zvezi z nesrečami vozila A., v zvezi z očitkom kršitve pri sodelovanju na ogledu nesreče dne 3. 10. 2009 pa sodbi obeh sodišč ne omogočata ustreznega preizkusa. Ker pa bi že ugotovitev sodišča, da je tožnik kršil pogodbeno obveznost z znaki kaznivega dejanja le pri enem ogledu prometne nesreče, omogočala potrditev zakonitosti izredne odpovedi, je revizijsko sodišče v skladu s 379. členom ZPP reviziji ugodilo, obe sodbi razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

18. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo po morebitni dopolnitvi dokaznega postopka jasno obrazložiti dejstva oziroma okoliščine tudi v zvezi z očitano kršitvijo z dne 3. 10. 2009 in ponovno presoditi o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

19. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): To izhaja tudi iz dokumentacije.