Jedro

Obrazec S2/E112 se izda v primeru, kadar zavarovanec izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do načrtovanega zdravljenja v tujini v skladu s 44a. členom ZZVZZ (izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji), ali pa pravice do načrtovanega zdravljenja v drugi državi članici EU, EGP ali Švicarski konfederaciji v skladu s 44b. členom ZZVZZ in Uredbo ES št. 883/2004 (preseganje najdaljše dopustne čakalne dobe ali preseganje razumnega časa). Če niso izpolnjeni zakonski pogoji, tožena stranka tega obrazca ne sme izdati, ne glede na višino stroškov zdravstvenih storitev in tudi, če teh sploh ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. 1803-930/2011-LJ/36 z dne 9. 7. 2014 in št. 1803-102/2014-DI/2 z dne 13. 8. 2014 ter na priznanje pravice do odobritve pregleda v tujini.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se njegov zahtevek osredotoča na izdajo obrazca S2 (bivši obrazec E112), ki naj bi predstavljal temeljni dokument, na podlagi katerega je posamezniku, ki je zdravstveno zavarovan v eni državi članici EU, omogočeno koriščenje zdravstvenih storitev pri izvajalcih zdravstvenih storitev v drugi državi članici. V konkretnem primeru naj bi tožniku, ki je zdravstveno zavarovan v okviru slovenskega sistema zdravstvenega zavarovanja, omogočilo uživanje storitev v britanski bolnišnici A. Navaja, da ima pravico do prostega pretoka zdravstvenih storitev znotraj EU. Na podlagi 44. a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju1 (v nadaljevanju ZZVZZ) bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnikovo posttransplantacijsko zdravljenje v britanski bolnišnici brezplačno. Če stroškov zdravljenja ni, potem ni razloga, da mu tožena stranka zavrne izdajo obrazca S2/E112. Britanska bolnišnica ta obrazec potrebuje zgolj iz administrativnih razlogov in tožniku omogoča obisk te zdravstvene ustanove. Zavrnitev izdaje obrazca naj bi predstavljalo kršitev določb 50. in 51. člena Ustave RS. Sodišče bi lahko ugodilo vsaj delu zahtevka v zvezi z izdajo obrazca S2/E112, čeprav bi zavrnilo zahtevo po povračilu stroškov. Iz ustaljenega in dolgotrajnega izvrševanja pravice do postoperativnega zdravljenja v britanski bolnišnici (od leta 1993 do 2013) izhaja, da gre za pridobljeno oziroma pričakovano pravico, v katero ni mogoče samovoljno poseči. Šlo naj bi za kršitev 2. in 155. člena Ustave RS. Sodišče naj ne bi navedlo ustreznih razlogov za svojo odločitev, zlasti glede posega v pravico do prostega pretoka storitev znotraj EU. Tožnik nadalje navaja, da odločitev sodišča, da toženi stranki oziroma konziliju ni treba dokazati svojih trditev niti jih obrazložiti, predstavlja kršitev pravice do poštenega sojenja in pravice do kontradiktornega postopka po 22. in 23. členu Ustave RS. Vprašanje, ali so bile izčrpane možnosti zdravljenja, bi se moralo presojati z vidika največjih interesov bolnika. Tako konzilij kot tudi izvedenec naj bi ostala na nivoju abstraktne oziroma teoretične sposobnosti slovenskih zdravnikov, da izvajajo takšno postoperativno zdravljenje, pri čemer naj postavljeni izvedenec sploh ne bi bil kvalificiran s področja postoperativnega zdravljenja, ki ga potrebuje tožnik. Tožnik po dveh transplantacijah jeter utemeljeno pričakuje koordinirano in celovito zdravljenje, česar pa v Sloveniji ni deležen. Sodišče se je oprlo na mnenje sodnega izvedenca, dr. A.B., kot tudi konzilija, ki naj bi bili pristranski, ker gre za zdravnike iz iste inštitucije. Sodišče naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do stališč britanske bolnišnice in glede dejstva, da se v Sloveniji izvajajo zgolj obdobni in tako neprimerljivi pregledi. Prav tako naj se ne bi opredelilo do mnenj zdravnikov, ki so podprli tožnikovo nadaljnje zdravljenje v britanski bolnišnici - dr. J., dr. F., dr. T., dr. G., dr. S. in do tega, zakaj ni bil zaslišan tožnik in njegova žena. Sodišče ni zaslišalo tožnika in tudi ne predlaganih prič, česar naj ne bi ustrezno obrazložilo. Tožniku pri zaslišanju priče dr. H. ni omogočilo, da bi bil osebno prisoten. Sodišče druge stopnje naj bi v zvezi s tem napačno ugotovilo, da tožnik predloga za prestavitev naroka ni podal. 4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožniku so v bolnišnici A. v Veliki Britaniji v letu 1993 in 2002 opravili transplantacijo jeter. Tožena stranka mu je zavrnila pravico do kontrolnega pregleda v tej bolnišnici, ki je bil predviden za dne 14. 7. 2014. Pri tem se je oprla na mnenje jetrnega transplantacijskega konzilija zdravnikov (v nadaljevanju: konzilij). Ta je menil, da tožnikove možnosti zdravljenja v Republiki Sloveniji niso izčrpane. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da Slovenija od leta 2000 opravlja transplantacije jeter in spremlja stanje pacientov po operacijah, tudi pri tistih, ki so bili operirani v v tujini. Velika Britanija ni članica Eurotransplanta, medtem ko je Slovenija članica že od leta 2000, zaradi česar ima tožnik v Sloveniji celo boljše možnosti pri pridobitvi potrebnega organa v primeru potrebe po ponovni transplantaciji kot v Veliki Britaniji.

8. Tožnik zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta očitek ni utemeljen, saj se je sodišče druge stopnje v skladu s 360. členom ZPP opredelilo do vseh pritožbenih navedb odločilnega pomena tako glede bistvenih kršitev določb postopka kot glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter pravilne uporabe materialnega prava. Svojo odločitev je tudi jasno in razumljivo obrazložilo in sodba nima pomanjkljivosti, zaradi česar je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožnik neutemeljeno navaja, da se je sodišče pri ugotovitvi, da v Sloveniji niso bile izčrpane možnosti zdravljenja, oprlo le na pristransko, neobrazloženo mnenje konzilija in nekvalificiranega sodnega izvedenca. Mnenje konzilija je obrazloženo, tožnik pa tudi ne pojasni, zakaj naj bi bilo pristransko. Konzilij ni organ tožene stranke, ampak gre za skupino zdravnikov specialistov izvajalca zdravstvenih storitev - v konkretnem primeru je mnenje podal jetrni transplantacijski konzilij pri UKC B. Argument, da gre za zdravnike iz iste ustanove je neprepričljiv. Tožnik ne pojasni, zakaj naj bi bil UKC B. zainteresiran (in zato pristranski) za tako ali drugačno odločitev tožene stranke oziroma sodišča v konkretnem primeru. Poleg tega je, v nasprotju z navedbami tožnika, sodišče svojo ugotovitev oprlo tudi na druge dokaze, in sicer na izpoved dr. H. in dr. S. Prav tako ne drži trditev, da je bil sodni izvedenec nekvalificiran. Postavljeni izvedenec, dr. A. B. je specialist interne medicine, kar pomeni, da ima ustrezno strokovno znanje.

9. Revizijski očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo tožnika in njegove žene, ni utemeljen. V tem sporu je bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali so v Sloveniji izkoriščene možnosti zdravljenja. Gre za strokovno vprašanje, zato zaslišanje tožnika in njegove žene ni bilo potrebno. Tožnik ne pojasni, do katerih relevantnih navedb britanske bolnišnice in zdravnikov dr. J., dr. F., dr. T., dr. G. se sodišče ni opredelilo in v čem te nasprotujejo ugotovitvi, da možnosti zdravljenja v Sloveniji niso izčrpane. V zvezi z očitkom, da je sodišče dr. H. zaslišalo v odsotnosti tožnika, vendar v prisotnosti njegovega odvetnika, pa sodišče druge stopnje pravilno navaja, da imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če jih opravi sama pravdna stranka (92. člen ZPP).

10. Tožnik zahteva izdajo obrazca S2/E112 brez povrnitve stroškov zdravljenja v tujini, saj naj bi bilo zdravljenje v britanski bolnišnici po njegovih navedbah brezplačno. Tožena stranka obrazec S2/E112 izda v primeru, kadar zavarovanec izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do načrtovanega zdravljenja v tujini v skladu s 44. a členom ZZVZZ (izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji), ali v primeru pravice do načrtovanega zdravljenja v drugi državi članici EU, EGP ali Švicarski konfederaciji v skladu s 44. b členom ZZVZZ in Uredbo ES št. 883/20043 (preseganje najdaljše dopustne čakalne dobe ali preseganje razumnega časa), z izdajo obrazca pa se tujemu izvajalcu zdravstvenih storitev zaveže povrniti stroške zdravstvenih storitev v višini dejanskih stroškov oziroma v višini, kot ta znaša v javni zdravstveni mreži v državi, kjer je zavarovana oseba uveljavila pravico do načrtovanega zdravljenja. Če niso izpolnjeni zakonski pogoji, tožena stranka tega obrazca ne sme izdati, ne glede na višino stroškov zdravstvenih storitev in tudi, če teh sploh ni. Obrazec je priloga Sklepa št. 2024 z dne 17. marca 2005 o vzorčnih obrazcih, potrebnih za uporabo uredb Sveta (EGS) št. 1408/71 (kasneje nadomeščeno z Uredbo (ES) št. 883/2004) in (EGS) št. 574/72 (kasneje nadomeščeno z Uredbo (ES) št. 987/2009) in se izda le v primerih napotitve na zdravljenje v primerih, predvidenih v Uredbah 883/2004 oz. 987/2009. 11. Tožnik neutemeljeno navaja, da gre odločitev sodišča nasprotuje načelu prostega pretoka storitev znotraj EU, ki v primeru zdravstvenih storitev tudi sicer ne velja neomejeno. Tožnik lahko dostopa do zdravstvenih storitev v drugih evropskih državah tako na podlagi Uredbe ES št. 883/2004 kot na podlagi Direktive 2011/24/EU,5 ki je bila v slovenski pravni sistem prenesena z določbo 44. c člena ZZVZZ. Pri uveljavljanju pravice do načrtovanega zdravljenja v drugi državi članici Evropske unije v skladu s 44. c členom ZZVZZ je zavarovana oseba lahko upravičena do povračila stroškov zdravstvenih storitev s strani tožene stranke največ v višini povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji. Izdaja obrazca S2/E112 v tem primeru ni predvidena.

12. Tožena stranka s svojo odločitvijo ni posegla v tožnikovo pridobljeno oziroma pričakovano pravico. Pravica do pregleda v tujini in do povrnitve stroškov za to storitev se priznava za vsak posamezen pregled, glede na trenutno podane pogoje in okoliščine in ne vključuje tudi pravice do vseh bodočih pregledov.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ur. l. RS, št. 9/92 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 3 Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( UL L 200, 7. 6. 2004, str. 1). 4 UL L 77, 15. 3. 2006. 5 Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (UL L 88, 4. 4. 2011, str. 45).