Jedro

Mandatna pogodba je prenehala pred dokončno ureditvijo odškodninskega razmerja zaradi toženčeve odpovedi pogodbe, zato je prevzemnik naročila (pravni prednik tožeče stranke) upravičen do sorazmernega dela plačila (drugi odstavek 782. člena OZ). Sorazmerno plačilo zato ne more biti določeno na podlagi izplačane akontacije odškodnine, saj ta ne odraža do takrat vloženega dela mandatarja, temveč prej znesek, ki je bil za Zavarovalnico nesporen. Pri določitvi sorazmernega plačila je treba upoštevati temeljno načelo obligacijskega prava, to je načelo enake vrednosti dejatev. Plačilo mora ustrezati opravljenemu delu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, tako da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici In 1 z dne 23.2.2006 ohrani v veljavi še glede 321,37 EUR (poleg že prisojenih 229,50 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.4.2004 do 31.12.2006 od zneska 77.013,11 SIT, v času od 1.1.2007 do plačila pa od zneska 321,37 EUR).

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča In 1 z dne 23.2.2006 in sicer za plačilo 229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede presežka pa je sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 3.138,85 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala plačilo na podlagi pogodbe z dne 23.4.2003, ki je bila kasneje odpovedana ter da je v času veljavnosti pogodbe tožeča stranka opravila le eno storitev, vložila je zahtevek za izplačilo odškodnine na zavarovalnico. Zato je upravičena le do sorazmernega plačila, ki ustreza plačilu za sestavo odškodninskega zahtevka (500 točk, kar predstavlja priznanih 229,50 EUR).

Zoper točko II sodbe (zavrnilni del) se pritožuje tožeča stranka. Meni, da je sodišče kršilo postopek, saj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem spisa Zavarovalnice. Zavarovalnica je vpogled v svoj spis neobrazloženo zavrnila, kar je v nasprotju z določbo 10. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka je s tem dokazom dokazovala skrbnost, kar ji je bilo z neizvedbo dokaza onemogočeno. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena mandatna pogodba, kar pomeni, da gre za obligacijo prizadevanja, prav tako je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka predložila obsežno korespondenco med mandatarjem in zavarovalnico, nato pa je brez osnove in v nasprotju z razpravnim načelom navedlo, da niti na enem dopisu ni podpisan mandatar, to je družba P. d.o.o., temveč je na vseh podpisan le S.P. Sodišče je tudi ugotovilo, da so vsi dokumenti datirani pred datumom podpisa mandatne pogodbe. Tožena stranka ni nikoli nasprotovala dejstvu in navedbam tožeče, da je zanjo opravila dejanja, kot jih je tudi sama povzela v vlogi z dne 13.12.2007. Med pravdnima strankama je nesporno, da je med njima obstajalo samo eno mandatno razmerje, podpisanih pa je bilo več pogodb. Res je tožeča stranka na naroku 5.11.2012 (pravilno 5.11.2007) navedla, da vtožuje plačilo na podlagi mandatne pogodbe z dne 23.4.2003, vendar je to predstavljalo samo datum zadnje pogodbe, ob tem pa je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je bilo sklenjenih več zaporednih pogodb. Tožnik je zato upravičen do plačila vsaj za dela, ki jih je ugotovilo tudi sodišče, to je z datumi 28.10.2002, 7.1.2003, 31.3.2003 in 20.5.2003. Prav tako ni sporno, da je bilo toženi stranki v času trajanja mandatnega razmerja izplačanih več akontacij odškodnine, med njimi ena v znesku 11.531,96 EUR. Tožnik je zato upravičen najmanj do 15 % tega zneska, povečanega za DDV, to je 1.729,79 EUR. Kasnejša odpoved mandatne pogodbe na to nagrado nima vpliva. Neobrazložen in le pavšalen je zaključek sodišča, da je tožeča stranka upravičena le do nagrade v višini 500 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT). Kot vrednost predmeta je sodišče povsem arbitrarno upoštevalo le izplačane odškodnine. Tožnik je namreč vložil zahtevek za plačilo 157.880,96 EUR, pri čemer je Zavarovalnica na koncu tožencu prisodila 47.289,68 EUR. Sodišče bi zato moralo upoštevati zahtevano vrednost, najmanj pa izplačana odškodnino. Sodišče niti ne konkretizira zneska, ki ga je pri obračunu upoštevalo. Sodba je v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Prav tako sodba nima razloga glede dela zahtevka, ki se nanaša na DDV. Nerazumljiv je tudi izrek sodbe in nepravilno je bilo uporabljeno materialno pravo, določbe OT.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Očitana kršitev postopka, ker sodišče ni pridobilo spisa Zavarovalnice, ni podana. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki že pojasnilo, da je od Zavarovalnice prejelo vse odločilne listine iz tega spisa, da pa ni bilo popisnega lista, saj ga Zavarovalnica ne vodi. Dodati je še, da je sodišče prve stopnje glede aktivnosti mandatarja zaslišalo še takratno delavko pri Zavarovalnici, ki je vodila konkretni postopek, zato zgolj pavšalno vztrajanje pri pridobitvi „spisa“ ne zadošča, da bi tožeča stranka lahko s pritožbenimi trditvami o kršitvi postopka uspela.

V tem postopku ni več sporno, da je bila pogodba o naročilu z dne 23.4.2003 predčasno odpovedana s strani tožene stranke. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje samo na dogovor iz 1. odstavka 4. člena pogodbe o naročilu (priloga A6) in na podlagi ustreznih določb zakona zahteva, da se ji prizna sorazmerno plačilo Sodišče prve stopnje je upoštevalo storitve, za katere je tožeča stranka izkazala, da so bile opravljene v času veljavnosti mandatne pogodbe in to ne glede na to, ali je bil na listinah podpisan S.P. kot fizična oseba ali kot zastopnik P. d.o.o., v tem delu zato pritožba ni razumljiva. Odločitev sodišča prve stopnje, da je upoštevalo le storitve, opravljene v času veljavnosti mandatne pogodbe z dne 23.4.2003, je pravilna. Predvsem je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sama vztrajala, da uveljavlja plačilo le po tej pogodbi in ni nikjer pravočasno navedla, da bi bilo s to pogodbo dogovorjeno, da se upoštevajo tudi opravila, opravljena pred njeno sklenitvijo (trditve v pritožbi so po določbi 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepozne). Zato ni pomembno, da naj bi tožena stranka priznavala, da je pravni prednik tožnice zanjo opravljal storitve tudi že pred tem, saj sodišče ne more odločati preko navedb in zahtevka. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov tudi pravilno in obrazloženo ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi v času veljavnosti mandatne pogodbe njen pravni prednik opravil kakšne telefonske pogovore. Ker so bile navedbe o klicih le pavšalne (ni bilo navedb, kdaj so bili ti klici in s kom), prav tako je bila le pavšalna izpoved priče S.P., je zato sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na izpoved priče D.P. kot za izid postopka povsem nezainteresirane priče, ki je vodila toženčev škodni spis in ki o klicih ni vedela ničesar. Podobno velja za izvedensko mnenje, saj je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je Zavarovalnica mnenje iz kazenskega spisa pridobila že po prenehanju mandatne pogodbe. Pritožba ostaja na ravni pavšalnih trditev, s katerimi obrazloženih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more ovreči. Tožeča stranka tudi s trditvijo, da je bilo toženi stranki v času trajanja mandatnega razmerja (torej od 23.4.2003 do konca avgusta 2008) izplačanih 11.531,96 EUR odškodnine in da bi bila zato upravičena do 15 % tega zneska, ne more uspeti. Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da je mandatna pogodba prenehala pred dokončno ureditvijo odškodninskega razmerja zaradi toženčeve odpovedi pogodbe, zato je prevzemnik naročila (pravni prednik tožeče stranke) upravičen do sorazmernega dela plačila (drugi odstavek 782. člena OZ). Dogovora o plačilu v višini 15 % od izplačane odškodnine pri predčasnem prenehanju pogodbe ni mogoče uporabiti. Tak dogovor je namreč vezan na končni uspeh v postopku in je sklenjen ob upoštevanju vseh storitev, ki jih mora mandatar opraviti, da do končnega izplačila odškodnine pride. Sorazmerno plačilo zato ne more biti določeno na podlagi izplačane akontacije odškodnine, saj ta ne odraža do takrat vloženega dela mandatarja, temveč prej znesek, ki je bil za Zavarovalnico nesporen.

Pri določitvi sorazmernega plačila je namreč treba upoštevati temeljno načelo obligacijskega prava, to je načelo enake vrednosti dajatev. Plačilo mora ustrezati opravljenemu delu. Nobena od strank uporabi Odvetniške tarife v pritožbenem postopku ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila v zahtevku na plačilo odškodnine zahtevana odškodnina očitno pretirana in da vrednost iz tega zahtevka ne more biti podlaga za plačilo (niti ni bila dogovorjena). Tožeča stranka zato ni upravičena do plačila glede na zahtevanih 157.880,96 EUR, ampak je za izhodišče potrebno upoštevati drugačno vrednost spora, ki mora odražati dejansko opravljeno delo in pomen opravljenega dela za končni rezultat. Tega zaključka tožeča stranka le z vztrajanjem pri upoštevanju 157.880,96 EUR ne more omajati. Ne drži pritožbena navedba, da iz razlogov izpodbijane sodbe ni jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo za nagrado v višini 500 točk, saj je pri tem upoštevalo prvotni zahtevek tožnika, ki je zahteval plačilo 15 % od 2.900.000,00 SIT in je kot vrednost spora iz tar.št. 18 takrat v času izvajanja storitev veljavne odvetniške tarife uporabilo znesek 2.900.000,00 SIT. Očitana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravni standard „sorazmernega plačila“. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, zakaj plačana akontacija ne more predstavljati podlage za sorazmerno plačilo. Pravni prednik tožnice je v predmetni zadevi sestavil odškodninski zahtevek, na podlagi katerega je toženec prejel 47.289,68 EUR odškodnine. Na podlagi vsega zgoraj povedanega, zlasti pa zato, ker je mandatar upravičen do plačila v sorazmerju z obsegom, v katerem je delo opravil, in ker sta stranki mandatno pogodbo sklenili, da bi mandatar za toženca dosegel izplačilo odškodnine za v prometni nesreči nastalo škodo, po mnenju pritožbenega sodišča ustreza standardu sorazmernega plačila plačilo v višini nagrade za odvetniško storitev, odmerjeno od vrednosti spora 47.289,68 EUR, kar pomeni nagrado v višini 1.000 točk, oziroma 459,02 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Pritožba pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni priznalo DDV in materialnih stroškov. Slednjih tožnik ni konkretizirano uveljavljal, zato sodišču prve stopnje o njih niti ni bilo treba odločati. Drži pa, da je tožeča stranka izrecno uveljavljala DDV, iz podatkov spisa tudi izhaja, da priznanju DDV tožena stranka vse do odgovora na pritožbo (ko je bilo glede na določbo 337. člena ZPP že prepozno) ni nasprotovala. Tudi sicer pa dejstvo, da tožeča stranka ni odvetnik, ne vpliva na dolžnost plačila DDV. V izstavljenem računu, v zvezi s katerim se je začel predmetni postopek in o katerem sta obe stranki imeli možnost izjave, je bil DDV obračunan. Ker torej ni sporno, da je mandatar zavezanec za DDV, je pritožbeno sodišče DDV priznalo (3. alineja 358. člena ZPP).

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo, tako da je v veljavi ohranilo sklep o izvršbi glede skupno 550,87 EUR, poleg že priznanih 229,50 EUR še 321,37 EUR (razlika med nagrado po OT za 500 točk in za 1.000 točk ter DDV). Pritožba pa je v delu, kolikor zahteva več od priznanih 550,87 EUR, neutemeljena. Zaradi spremenjene odločitve je tožeča stranka uspela v večjem deležu (namesto 2 % je zdaj njen uspeh 4,5 %), vendar to na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka uspela le z majhnim delom zahtevka, ne vpliva, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za tožečo stranko (velja enako kot pri pravdnih stroških) in na določbi 155. člena ZPP za toženo, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi in zato ne gre za strošek, ki je v postopku potreben.