Jedro

Zakon o vodah, ki je bil sprejet v letu 2002 (Ur. l. RS 67/02) daje jasen odgovor o tem, kdo je lastnik morja. Da je to država, izhaja iz 2. odst. 28. čl. tega zakona. Del sporne parcele, ki je v naravi morje (morje je bilo tudi pred nasipavanjem) pa že po logiki stvari ne more biti (nezazidano) stavbno zemljišče.

Izrek

Pritožbi toženke se delno ugodi in se pobijana sodba r a z v e l j a v i v 3. točki izreka (glede stroškov postopka) ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in v pobijanih delih (tč. 1 in 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo zahtevala, da se ugotovi njena lastninska pravica na parc. št. 920 k.o. A. in da ji toženka izstavi ustrezno listino, s katero bo možen prenos parcele v zemljiški knjigi. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je sporna parcela v naravi deloma nasipano zemljišče, deloma morje ter da je tisti del, ki je v naravi morje, last tožnice, tisti del, ki je v naravi nasipano zemljišče, pa v lasti toženke. Tožbenemu zahtevku je zato delno ugodilo, ugotovilo da je del parc. št. 920 k.o. A. v izmeri 183.904 m2, ki je v elaboratu zemljiškokatastrske meritve, ki ga je 23.3.2004 izdelal izvedenec P. G., dobil označbo parc. št. 920/1 k.o. A., last tožnice. Elaborat zemljiškoknjižne meritve je sestavni del izreka (točka 1 izreka). Višji tožbeni zahtevek (da je tožnica lastnica tudi preostalega dela parc. št. 920 k.o. A. ter da mora toženka tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo, sicer bo sodba nadomestila to listino) je zavrnilo (točka 2 izreka), toženki pa je naložilo, da mora povrniti tožnici 93.406,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2004 do plačila.

Proti tej sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica iz vseh pritožbenih razlogov napada zavrnilni del sodbe in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo zahtevku v celoti, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi ponavlja svoje navedbe, da je bila sporna parcela brez pravne podlage pripisana k vl. št. 122 k.o. A., da je leta 1992 nastala v morju na podlagi odločbe GU z dne 11.11.1992, da sploh ne bi smela nastati v morju, saj morje kot javno dobro ni bilo možno parcelirati, da tudi po nastanku parcele, ki je predstavljala javno dobro, ne bi smela biti pripisana zgoraj navedenemu vložku toženke, ker javno dobro po prejšnjih predpisih ni imelo titularja. Odločba GU na podlagi katere je nastala sporna parcela v morju, v nobenem primeru ne more biti podlaga za vknjižbo v zemljiški knjigi. Morje kot javno dobro je vedno pripadalo državi, v nobenem primeru občini, tudi ne po predpisih bivše Jugoslavije. Iz tega sledi, da je bila sporna parcela brez vsake pravne podlage, torej nezakonito pripisana k vl. št. 122 k.o. A.. Zmotna je razlaga 58. čl. prejšnjega Zakona o vodah iz leta 1981, kot tudi 5. čl. Zakona o lukah iz leta 1977. Pritožba povzema vsebino teh določb in v zvezi s tem navaja, da je napačen zaključek sodbe, da je z morjem upravljala občina. Pristojnost občine, da predpiše oz. dovoljuje uporabo obale, pripadajočih zemljišč in obale za upravljanje luške dejavnosti, ne pomeni pravice upravljanja, ki je obstajala v takratni družbeni lastnini. Enako je tudi nesprejemljiva razlaga, da je imela občina pravico razpolaganja oz. v praksi razpolagala z obalo. Dobrine v splošni rabi - javno dobro niso bile v prometu in jih ni bilo mogoče odtujevati iz družbene lastnine. Napačno je stališče, da razpolaganje pomeni dodelitev upravljanja. Prav tako je zmotna ugotovitev, da je občina upravljala oz. razpolagala s priobalnimi zemljišči. Ta ugotovitev je neresnična, ker so obalna zemljišča v lasti fizičnih oseb in zato z njimi ni mogla razpolagati oz. upravljati. Sodba napačno razlaga dolgoročni družbeni plan občine K. za obdobje 1986 do 2000. Sporna parcela leta 1986 ni mogla biti namenjena za pozidavo, ker je leta 1986 ni bilo. Infrastrukturni objekti v smislu določb 76. čl. Zakona o javnih službah so postali last države. Zasutje morja je opravila L. K., zato tudi iz tega razloga to zemljišče ni možno šteti kot nezazidano stavbno zemljišče, ker je bila z dolgoročnim planom leta 1986 predvidena gradnja infrastrukturnega objekta - pomola 3 za potrebe L. K.. Po takrat veljavnem Zakonu o stavbnih zemljiščih, Ur. l. RS 18/84 je v 1. čl. določeno, da se za stavbno zemljišče po tem zakonu šteje tisto, ki je s srednjeročnim družbenim planom (5-letnim) namenjeno za graditev objektov in naprav, torej v nobenem primeru z dolgoročnim planom ni moglo biti določeno nezazidano stavbno zemljišče. Zmotna je tudi ugotovitev, da je bila vpisana toženka kot upravni organ, torej lokalna skupnost. Lokalne skupnosti nimajo upravnih organov in ne izvajajo upravnih postopkov. Upravne organe so imele bivše občine, ki so delovale kot družbenopolitične skupnosti v sklopu sistema državne uprave. Lokalne skupnosti so nastale na podlagi Zakona o lokalni samoupravi iz leta 1993. Nepravilna je trditev, da sedanji Zakon o vodah pomeni razlastitev ter da je določbe, ki pomenijo razlastitev, potrebno razlagati restriktivno. Po izpodbijani sodbi je možno razlastiti morje, ne pa zemljišča, ki je bilo v preteklosti morje. Tožeča stranka meni, da razlastitev, ki pomeni odvzem ali omejitev lastnine v splošnem interesu zaradi graditve objektov proti plačilu odškodnine, nima nobene zveze s sporno parcelo. Sodba se tudi neutemeljeno sklicuje ne financiranje s strani bivših SIS-ov, ki so bili ukinjeni leta 1991. Tožeča stranka nadalje navaja, da kljub predlogu ni bila ugotovljena meja obale, ki jo doseže z najvišjo plimo v smislu določbe 28. čl. sedaj veljavnega Zakona o vodah. Tožeča stranka tako meni, da v smislu določbe 33. čl. v zvezi s 189. Zakona o vodah je tudi zasuti del zemljišča v lasti države na podlagi samega zakona (zasip ali nasip vodnega zemljišča), grajeno morsko dobro. Sodišče je kršilo 14. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo.

Toženka v svoji pritožbi, vloženi po pooblaščencu, iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava napada ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka v celoti. Sodba v delu, s katerim se tožniku priznava lastninska pravica na delu sporne parcele, nima razlogov o odločilnih dejstvih, navedeni razlogi pa so si med seboj v nasprotju. V delu o stroških postopka je izrek sodbe očitno v nasprotju z obrazložitvijo. Iz obrazložitve ni razbrati, kaj naj bi bila podlaga za prehod lastninske pravice iz dela sporne parcele v lasti toženca v last tožnika. Sodišče ugotavlja, da namenskost določa družbeni plan, da je sporno zemljišče namenjeno izgradnji tretjega pomola L. K., da sporno zemljišče nima statusa javnega dobra in da imajo posamezne določbe Zakona o vodah nacionalizacijsko naravo ter da jih je potrebno razlagati restriktivno, ne glede na zgornje ugotovitve je sprejelo stališče, da je del sporne parcele, ki je v naravi morje, v lasti države in to po določbah 187. čl. Zakona o vodah. Takšno stališče je v nasprotju z že navedenimi ugotovitvami in nima razlogov, saj 187. čl. Zakona o vodah ne vsebuje nacionalizacijskih določb, na podlagi katerih bi lahko zemljišče, ki ima status nezazidanega stavbnega zemljišča prešlo v last države. Pritožba nadalje meni, da je sodišče tožniku prisodilo previsoke stroške. Po opravljenem pobotu bi moral toženec tožniku povrniti 68.734,00 SIT in ne 93.406,00 SIT, kot je odločilo sodišče v izreku. Glede na povedano pritožnica meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V nadaljevanju navaja, da je iz prostorskih planskih dokumentov MO K. in tudi iz prostorskega izvedbenega akta, ki ureja območje tretjega pomola v L. K. razvidno, da je sporna parcela nezazidano stavbno zemljišče. Vključena je v odlok o določitvi namembnosti luk v občini K. ter o prenosu luk v upravljanje. Vsi navedeni splošni akti so bili sprejeti v skladu z veljavno zakonodajo in so še vedno v veljavi. Toženka je že 20.6.1997 sprejela ustrezen sklep in določila, da sporna parcela nima značaja javnega dobra. Izvedenec geodetske stroke je dejansko ugotovil, da je del sporne parcele v naravi morje, vendar to dejstvo po mnenju pritožbe ne spreminja pravne narave in namembnosti zemljišča. Nezazidano stavno zemljišče je lahko v naravi gozd, travnik ali morje, pa to nima vpliva na vrsto rabe in pravni status zemljišča. Sodišče s svojo odločitvijo tožniku ni vrnilo morja - zemljišče morja, ki je po 28. čl. Zakona o vodah v lasti države, temveč mu je po mnenju pritožbe brez zakonske podlage podarilo nezazidano stavbno zemljišče. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da sporno zemljišče ne more imeti statusa nezazidanega stavbnega zemljišča, bi moralo ugotoviti, da so splošni akti tožnika, ki določajo sporno zemljišče kot nezazidano stavbno zemljišče, nezakoniti in bi moralo za konkreten primer odločiti, da je sporno zemljišče zemljišče morja in zato kot takšno v lasti tožnika. Za takšno odločitev pa ni pravne podlage. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe, svojo odločitev oprlo na 187. čl. Zakona o vodah, ki ne more imeti in ne predstavlja pravne podlage za prehod premoženja iz toženca na tožnika.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena le v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

O pritožbah obeh strank proti odločitvi o glavni stvari: Najprej glede bistvenih kršitev določb postopka Sodba ima v delu, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v tej smeri podani pavšalni očitki obeh strank so neutemeljeni. Kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP pritožbeno sodišče ni zasledilo.

Glede dejanskega stanja Ta pritožbeni razlog uveljavlja le tožnica, ki pa s svojo, v tem delu pavšalno pritožbo v sodbi ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev ni omajala.

Glede kršitev materialnega prava: Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče izhajalo iz v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, da je parc. št. 920 v naravi deloma nasipano zemljišče (ta del je v elaboratu zemljiškokatastrske izmere, ki je sestavni del prvostopenjske sodbe, dobil označbo parc. št. 920/2 in 920/3), deloma pa morje (ta del je dobil označbo 920/1), da je bilo zemljišče nasipano pred letom 1993, da je bila ta parcela že od leta 1992 vpisana kot družbena lastnina v splošni rabi v upravi ObLO K. (kot neplodno), da je s to parcelo dejansko upravljala občina, da je ta leta 1997 sprejela sklep o ukinitvi javnega dobra na parc. št. 920, da je bila ta parcela že z družbenim planom za obdobje 1986 do 2000 namenjena za pozidavo. Med strankama ni sporno, da se parcela nahaja znotraj kompleksa, ki ga uporablja L. K. ter da je kot lastnica te parcele v zemljiški knjigi vpisna toženka.

Tudi materialnopravno razlogovanje prvostopenjskega sodišča je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno, očitki z ene in druge strani pa neutemeljeni. Dejstvo je, da je del parcele v omenjenem elaboratu označen s parc. št. 920/1, v naravi morje. To za stranki ni sporno. Dejstvo je tudi, da je bilo morje po prej veljavnih predpisih (Zakon o vodah, Ur. l. RS 38/81) dobrina v splošni rabi. Dobrine v splošni rabi (javno dobro) pa so bile v obdobju družbenolastninskega sistema družbena lastnina. Prvi zakon, ki je po sprejetju nove ustave (Ur. l. RS 33/91) uredil javno dobro, je bil Zakon o varstvu okolja, ki je med drugim določal, da je naravno javno dobro (med katero nedvomno spada tudi morje) v javni lasti (to pomeni v lasti države ali lokalne skupnosti). Zakon o vodah, ki je bil sprejet v letu 2002 (Ur. l. RS 67/02) pa daje jasen odgovor o tem, kdo je lastnik morja. Da je to država izhaja iz 2. odst. 28. čl. tega zakona. Del sporne parcele, ki je v naravi morje (morje je bilo tudi pred nasipavanjem) pa že po logiki stvari ne more biti (nezazidano) stavbno zemljišče. Tega ne morejo spremeniti niti v pritožbi toženke omenjeni splošni akti. Zato so njeni pritožbeni očitki, da je sodišče podarilo tožnici nezazidano stavbno zemljišče, odveč. Ob takem stanju stvari je dejstvo, da je cela parcela 920 v zemljiškem katastru vpisana kot nezazidano stavbno zemljišče, nepomembno.

Tudi pritožba tožnice, ki meni, da je celotna parcela njena last, ker je bila včasih, pred nasipavanjem morje, ni utemeljena. Del parcele, ki ima po elaboratu oznako 920/2 in 920/3 že dolgo ni več morje. Nastala (dejansko) je še v času družbenolastninskega sistema in je bila kot dobrina v splošni rabi družbena lastnina. Da kot taka ni imela titularja, priznava tudi tožnica. Na kakšen način je bila pripisana k vl. št. 122 k.o. A. (sedaj 244), ni odločilno. Odločilno je, da ta del parcele ni morje že vsaj od leta 1992 (ko je bila v zemljiški knjigi poočitena vzpostavitev parcele 920 k.o. A.), da je to zemljišče, s katerim je po neizpodbitih ugotovitvah prvostopenjske sodišča dejansko upravljala občina. Razloge sodbe v zvezi s tem pritožbeno sodišče razume drugače kot pritožba. Obravnavati jih je potrebno skupaj z v sodbi povzeto določbo 5. čl. Zakona o lukah. Ker dobrin v splošni rabi po takrat veljavnem Zakonu o združenem delu ni bilo mogoče odtujiti iz družbene lastnine je jasno, da ni šlo za pravico razpolaganja po tem zakonu, šlo je za to, da je bila občinska skupščina tista, ki je dovoljevala uporabo tega zemljišča in ga po Zakonu o lukah lahko dodelila v upravljanje luški organizaciji. Tako je potrebno razumeti razloge sodbe. Da je zasutje opravila L. K., za stranki ni sporno. Do zasutja je prišlo ob vednosti države in takratne Občine K. (pravne prednice toženke). Tudi po uveljavitvi nove Ustave in Zakona o varstvu okolja je s tem zemljiščem v praksi "upravljala" občina, ki je kot upravljalec zemljišča v letu 1997 sprejela sklep o ukinitvi javnega dobra na sporni parceli. Zasuti del niti dejansko niti formalno nima več statusa javnega dobra in ga ni imel niti ob uveljavitvi Zakona o vodah. Tudi z razlago družbenega plana za obdobje 1986 do 2000 se pritožbeno sodišče strinja. Ta del je bil namenjen za pozidavo, predvidena je bila gradnja tretjega pomola, sicer do nasipavanja sploh ne bi prišlo. Na tem zemljišču ni zgrajen noben objekt, zato je pravilen tudi sklep, da gre za nezazidano stavbno zemljišče. Pritožba tega sklepa ni omajala. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno razložilo, zakaj tožnica ni lastnica tega dela parcele, pravne podlage za zatrjevano lastninsko pravico tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica ni izkazala. Vse zakone, ki jih omenja v sodbi, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo, tudi 189. čl. Zakona o vodah. Kot rečeno, je nasuti del sporne parcele izgubil status javnega dobra že leta 1997, zato ga ni mogoče šteti niti za grajeno morsko dobro. In nazadnje se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključki prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na obseg novooznačene parcele 920/1 in se v zvezi s tem pridružuje razlogom sodbe.

K pritožbi toženke zoper sklep o stroških: V tem delu ima toženka prav. Podano je nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj je prvostopenjsko sodišče v izreku naložilo toženki, da plača tožnici 93.406,00 SIT z obrestmi, iz obrazložitve pa je razvidno, da ji mora povrniti 68.734,00 SIT z obrestmi. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev o stroških, ki je obremenjena z bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 154. čl. ZPP).

V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in glede odločitve o glavni stvari potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Stranki s pritožbama zoper odločitev o glavni stvari nista uspeli, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da morata nositi sami svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP in 154. čl. ZPP).