Jedro

Z dnem uveljavitve ZV-1 je tožnica postala lastnica vsega morskega dna, ki spada pod ozemlje Republike Slovenije. Zato ni pomembno, da je parcela x/1 v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi označena kot nezazidano stavbno zemljišče, da iz določenih prostorskih planskih dokumentov izhaja, da je ta parcela namenjena gradnji, da je bila s srednjeročnim ali dolgoročnim družbenim planom opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče, ali da je bila zanjo izdana odločba o ukinitvi javnega dobra. Za ugotovitev lastninske pravice na parceli x/1 je pomembno le ugotovljeno dejstvo, da je ta parcela v naravi morsko dno.

Toženka z nasutjem morskega dna, torej s spremembo narave območja parcel x/2 in x/3 iz morskega dna v del obalnega zemljišča, ni mogla spremeniti svoje omejene pravice uprave v kakršnokoli obliko stvarne oziroma lastninskopravne pravice, ki jih do samovoljnega posega v morsko dno ni ne imela ne mogla imeti. Zato je lastninjenje tega prostora po ZLNDL izključeno. Ker pa za toženkino pridobitev lastninske pravice na parcelah x/2 in x/3 ni obstajala nobena druga pravna podlaga, kljub vknjižbi svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, ni mogla postati njegova lastnica. Lastninsko pravico na tem območju presojati na podlagi zakona, ki je leta 2002 uredil lastninjenje vodnih zemljišč (med drugim tudi zemljišč morskega dna), torej ZV-1. Ker 28. člen tega zakona določa, da dno notranjih morskih voda in teritorialnega morja postane last države (tožnice), revizijsko sodišče ugotavlja, da je z uveljavitvijo tega zakona tožnica postala lastnica prostora, ki je v zemljiški knjigi opredeljeno kot parceli x/2 in x/3.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se ugodi in se druga točka sodbe pritožbenega sodišča tako spremeni, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se druga točka sodbe sodišča prve stopnje tako spremeni, da se ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na delu parcele x, ki je v elaboratu zemljiškokatastrske meritve dobil označbi x/2 in x/3. Revizija tožene stranke se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 275,41 EUR.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je zoper toženko (zemljiškoknjižno lastnico parcele x k. o. ...) vložila tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice te parcele. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je del parcele, ki je v elaboratu zemljiškokatastrske meritve (v nadaljevanju: elaborat) označen kot parcela x/1, last tožnice. Tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na delih parcele, ki sta v elaboratu označena kot parceli x/2 in x/3 in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, je zavrnilo.

2. Tožnica se je pritožila zoper del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na parcelah x/2 in x/3. Toženka se je pritožila zoper del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bilo ugodeno tožničinemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na parceli x/1. Pritožbeno sodišče je zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Obe pravdni stranki zoper sodbo pritožbenega sodišča vlagata revizijo.

Tožničine revizijske navedbe

4. Tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija sodbo pritožbenega sodišča v delu, v katerem je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na parcelah x/2 in x/3. Trdi, da je parcela x javno dobro, zaradi česar v zemljiški knjigi ne bi smela biti vpisana v toženkinemu vložku. Zakon o vodah iz leta 1981 (Ur. l. SRS, št. 38/81, v nadaljevanju ZV/81) ni predvidel parcelacije morskega dna, odločba Geodetske uprave, na podlagi katere je parcela nezakonito nastala, pa ni mogla biti veljavni pravni naslov za vpis v zemljiško knjigo. Nižji sodišči sta napačno razlagali 58. člen ZV/81 in 5. člen Zakona o lukah (Ur. l. SRS 31/77, v nadaljevanju ZL). Iz teh določb izhaja, da občinska skupščina dovoljuje uporabo obale in morja za opravljanje luških dejavnosti. To ne pomeni, da je imela občina pravico upravljanja v smislu določb Zakona o združenem delu, temveč zgolj, da je bila pristojna za predpisovanje oziroma dovoljevanje uporabe obale in morja za opravljanje luške dejavnosti. Prav tako je napačna ugotovitev, da je imela občina pravico razpolaganja z morskim dnom oziroma da je z njim dejansko razpolagala. Pravica razpolaganja je v sistemu družbene lastnine pomenila pravico odtujevati sredstva iz družbene lastnine, kar pa za javno dobro ni bilo dopustno. Poleg tega parcela x v nobenem delu ne more biti nezazidano stavbno zemljišče. Po Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 (Ur. l. SRS, št. 18/1984, v nadaljevanju ZSZ/84) je za nezazidano stavbno zemljišče mogoče šteti tisto zemljišče, ki je s srednjeročnim družbenim planom (5 let) namenjeno za graditev objektov in naprav. Dolgoročni plan torej ne more biti podlaga za določitev nezazidanega stavbnega zemljišča. Poleg tega leta 1986 parcela x ni mogla biti predvidena za pozidavo, saj takrat še ni obstajala. Toženkin sklep o ukinitvi javnega dobra za parcelo x, s katerim je bila parcela prenesena v družbeno lastnino, na kateri je imela toženka pravico uporabe, je bil nezakonit. Ukinitev javnega dobra na tej parceli namreč ni bila pristojnost lokalne skupnosti.

Toženkine revizijske navedbe

5. Toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija sodbo pritožbenega sodišča v delu, v katerem je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na parceli x/1. Ugotovitev, da je tožnica lastnica parcele x/1, ni obrazložena. Prvotna parcela x je tako v zemljiški knjigi kot v zemljiškem katastru vpisana kot nezazidano stavbno zemljišče, iz prostorskih planskih dokumentov Mestne občine Koper pa izhaja, da je namenjena gradnji tretjega pomola. Ker so se stavbna zemljišča na podlagi 5. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/1984, ZUN) določala s srednjeročnim družbenim planom občine na območju, ki jih je za te namene opredeljeval dolgoročni plan občine in ker je toženka že 20. 6. 1997 sprejela sklep, s katerim je določila, da parcela x ni več javno dobro, ni podana nobena podlaga, po kateri bi lahko nezazidano stavbno zemljišče prešlo v last države. Tudi izvedenec geodetske stroke je v dopolnitvi elaborata navedel, da namembnost zemljišča določajo Občinski prostorski plani in to ne glede na naravo zemljišča. Ta primer je mogoče primerjati s kmetijskimi zemljišči in gozdovi v lasti občin, ki so na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov prešla v last države le, če niso bila kot nezazidana stavbna zemljišča opredeljena v prostorskih aktih občine.

6. Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročeni nasprotnima pravdnima strankama ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožnica na toženkino revizijo ni odgovorila. Toženka je na tožničino revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Toženkina revizija ni utemeljena. Tožničina revizija je utemeljena.

8. Odločitev nižjih sodišč temelji na sledečih dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano: 1) prostor, ki je v zemljiški knjigi opisan kot parcela x, je bil v naravi morsko dno; 2) del te parcele je bil pred letom 1993 nasipan s peskom; 3) parcela x je nastala leta 1992 na podlagi odločbe Geodetske uprave Skupnosti obalnih občin Koper, tako da je bila na novo vzpostavljena in v zemljiški knjigi vknjižena kot neplodno zemljišče v vložku, v katerem je bila vpisna družbena lastnina v splošni rabi in v upravi Občinskega ljudskega odbora Koper (v nadaljevanju toženkine pravne prednice); 4) s to parcelo je dejansko upravljala toženkina pravna prednica; 5) parcela x je bila že z dolgoročnim družbenim planom za obdobje 1986 do 2000 namenjena za pozidavo (za gradnjo tretjega pomola); 6) leta 1997 je toženkina pravna prednica sprejela sklep o ukinitvi javnega dobra na parceli x; 7) leta 1997 je bila toženka v zemljiško knjigo vpisana kot lastnica parcele x; 8) izvedenec je po naročilu sodišča izvedel parcelacijo, s katero je odmeril tisti del parcele, ki je v naravi nasut s peskom in tisti del parcele, ki je v naravi morsko dno; 9) tisti del, ki je v naravi morsko dno, je označil s parcelno številko x/1, tisti del, ki je v naravi nasut s peskom, je označil s parcelnima številkama x/2 in x/3. O neutemeljenosti toženkine revizije

9. Toženkin očitek, da iz odločitve nižjih sodišč ni razvidna podlaga za prehod lastninske pravice na parceli x/1 s toženke na tožnico, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je tožnica postala lastnica te parcele na podlagi Zakona o vodah iz leta 2002 (Ur. l. RS, št.67/2002, v nadaljevanju ZV-1), ker gre za prostor, ki je v naravi morje in ne more biti nezazidano stavbno zemljišče. ZV-1 v 28. členu določa, da je dno notranjih morskih voda in teritorialnega morja do zunanje meje obale vodno zemljišče morja v lasti države. Prav tako prvi odstavek 188. člena ZV-1 določa, da obstoječa vodna zemljišča postanejo naravno vodno ali morsko javno dobro z dnem uveljavitve tega zakona. Po ZV-1 torej kriterij za lastninjenje morskega dna ni zemljiškoknjižno stanje na dan pričetka veljavnosti zakona (kot to po prvem odstavku 182. člena velja za ostala vodna zemljišča, ki so javno dobro).1 Z dnem uveljavitve ZV-1 je tožnica postala lastnica vsega morskega dna, ki spada pod ozemlje Republike Slovenije.

10. Zato ni pomembno, da je parcela x/1 v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi označena kot nezazidano stavbno zemljišče, da iz določenih prostorskih planskih dokumentov izhaja, da je ta parcela namenjena gradnji, da je bila s srednjeročnim ali dolgoročnim družbenim planom opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče, ali da je bila zanjo izdana odločba o ukinitvi javnega dobra. Za ugotovitev lastninske pravice na parceli x/1 je pomembno le ugotovljeno dejstvo, da je ta parcela v naravi morsko dno. To izhaja tudi iz prehodne določbe tretjega odstavka 187. člena ZV-1, ki določa, da se parcela vodnega zemljišča morja po obstoječem stanju oziroma podatkih (torej ne glede na formalno opredelitev v zemljiški knjigi) evidentira v zemljiškem katastru in vpiše v zemljiško knjigo po določitvi državne meje skladno z zakonom. Poleg tega drugi odstavek tega člena določa, da se parcela vodnega zemljišča morja vpiše v zemljiško knjigo pristojnega sodišča v Kopru v samostojno katastrsko občino in tako ne more biti vpisana ne v katastrski občini Ankaran ne v vložku, ki zajema parcele v lasti toženke.

11. Odločitev nižjih sodišč, s katero sta presodili, da je tožnica postala lastnica parcele x/1, je torej ustrezno obrazložena in materialnopravno pravilna. Zato je toženkina revizija neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

O utemeljenosti tožničine revizije

12. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta nižji sodišči odločili, da ni pravne podlage za ugotovitev, da je tožnica postala lastnica parcel x/2 in x/3. Izhajata predvsem iz dejstva, da v času uveljavitve ZV-1 (ki je bil podlaga za lastninjenje vodnih zemljišč v družbeni lastnini) parceli x/2 in x/3 v naravi nista bili več morsko dno, temveč nasuto zemljišče, ki je bilo v zemljiški knjigi vpisano kot nezazidano stavbno zemljišče, na katerem je imela pravico uprave toženkina pravna prednica. Ugotovitev, da sta parceli x/2 in x/3 nezazidano stavbno zemljišče, temelji na dolgoročnem družbenem planu za obdobje med 1986 in 2000, ki je na tem območju predvidel gradnjo pomola. Pravica uprave toženkine pravne prednice na tem zemljišču pa naj bi temeljila na 58. členu ZV/81 (ki je določal, da meje morske obale in način gospodarjenja na priobalnih zemljiščih predpiše občinska skupščina), na 5. členu ZL (po katerem je uporabo obale, pripadajočih zemljišč in morja za opravljanje luške dejavnosti dovoljevala občinska skupščina, ki je ta zemljišča dodeljevala v upravljanje luški organizaciji) ter na ugotovitvi, da je toženkina pravna prednica (nato pa toženka) s tema zemljiščema dejansko upravljala. Tako sta nižji sodišči obrazložili, da je vknjižba toženkine lastninske pravice v zemljiško knjigo zakonita in da tožnica ni mogla postati lastnica spornih parcel. 13. Odločitev nižjih sodišč o obstoju pravne podlage za pridobitev lastninske pravice toženke na parcelah x/2 in x/3 je materialnopravno zmotna.

14. Predpisi, ki so pred uveljavitvijo ZV-1 urejali področje voda, niso vsebovali podlage za ustanovitev parcele morskega dna in za vpis take parcele v zemljiški kataster ter zemljiško knjigo. Poleg tega so se po prvem odstavku prvega člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 43/73, ZVNDL) v zemljiško knjigo vpisovali imetniki pravice uporabe nepremičnin v družbeni lastnini, razen če je šlo za nepremičnine v splošni rabi. To pomeni, da do uveljavitve ZV-1 (ki v drugem odstavku 187. člena določa, da se parcela vodnega zemljišča morja vodi v zemljiškem katastru geodetske uprave v Kopru in se vpiše v zemljiško knjigo pristojnega sodišča v Kopru v samostojno katastrsko občino) parcelacija morskega dna ni bila predvidena. Že nastanek in vknjižba parcele x sta torej v nasprotju s takratnimi predpisi.

15. Drugi odstavek drugega člena ZV/81 (ki je pred sprejemom ZV-1 celovito urejal področje voda) je določal, da je obalno morje dobrina v splošni rabi in družbena lastnina. Prvi odstavek tega člena pa je določal, da so vodna zemljišča dobrine splošnega pomena pod posebnim družbenim varstvom in jih je dovoljeno rabiti ali izkoriščati le na način, ki ga določa ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi. Nižji sodišči v obrazložitvi ugotavljata, da sta ZV/81 v povezavi z ZL toženkini pravni prednici podelila določene pravice na morskem dnu. Člen 58 ZV/81 naj bi toženkini pravni prednici podelil pristojnost za določitev meje morske obale in način gospodarjenja na priobalnih zemljiščih. Po 5. členu ZL pa naj bi bila toženkina pravna prednica pooblaščena, da luški organizaciji dovoljuje uporabo obale in morja za opravljanje luške dejavnosti. Vendar je treba na prvem mestu upoštevati, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-319/96 z dne 7. 12. 2000 ugotovilo, da je 58. člen ZV/81 v neskladju s 140. členom Ustave, ki ureja delovno področje samoupravnih lokalnih skupnosti. Občini namreč nalaga pristojnosti za določanje meje priobalnih zemljišč, erozijskih območij in morske obale, ter za način gospodarjenja na priobalnih zemljiščih, za kar je pristojna država in ne lokalna skupnost. 2 Zaradi tega te določbe ni mogoče šteti kot podlago za kakršnokoli toženkino pravico, povezano z morjem. Pravico uprave, ki jo toženki oziroma njeni prednici podeljuje 5. člen ZL, pa je treba razumeti v tako omejenem obsegu kot izhaja iz same citirane določbe. Ta namreč toženkini pravni prednici ne podeljuje nobene premoženjske pravice na morskem dnu, temveč ji zgolj nalaga skrb za varstvo in vzdrževanje območja zato, da se prostor pravilno uporablja za namen, kateremu služi. 3

16. To pomeni, da toženkine pravice uprave ni mogoče enačiti s pravico uporabe, ki je pomenila premoženjsko pravico določene osebe uporabljati in uživati stvar v družbeni lastnini za lastne potrebe. 4 Takšno zakonsko omejevanje izhaja že iz samega dejstva, da je bilo območje, ki ustreza parcelama x/2 in x/3, dobrina v splošni rabi. Omejevanje pravic na morju pa je še toliko bolj razumljivo glede na to, da ima morje kot izjemno omejena in dragocena dobrina bistveno širši pomen od lokalnega in pomeni bogastvo za vse območje bivše republike (kot tudi sedanje Republike Slovenije) ter za vse njene državljane.

17. Na ta zaključek ne more vplivati niti dejstvo, da je toženka leta 1997 izdala sklep, s katerim je ukinila javno dobro na parcelah x/2 in x/3. Ta sklep je namreč nezakonit. Predpis, ki je v času izdaje tega sklepa na splošno urejal področje naravnega javnega dobra (ki po vsebini sodi med dobrine v splošni rabi), je bil Zakon o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 32/93, v nadaljevanju ZVO). Ta je v 17. in 111. členu določal, da voda (vključno z morsko vodo) kot naravni vir z uveljavitvijo tega zakona preide v last Republike Slovenije. Poleg tega je v prvem odstavku 16. člena določal, da je javno dobro, ki je sestavina ekosistemov kmetijskih zemljišč, gozdov, podzemnega sveta, krasa, voda, morja in nerodovitnega sveta, v lasti države ali lokalne skupnosti ter da se razmejitev med republiškim in lokalnim naravnim javnim dobrom določi z zakonom. Četrti odstavek 16. člena pa je določal, da se posameznim območjem status naravnega javnega dobra določi, ukine ali ponovno vzpostavi s predpisom Vlade oziroma lokalne skupnosti. V času izdaje sklepa sta bili sporni parceli še družbena lastnina. 5 Zato za odgovor na vprašanje, kdo je bil leta 1997 pristojen za ukinitev statusa naravnega javnega dobra na njih, dobesedna uporaba 16. člena ZVO ni mogoča. Razmejitev pristojnosti države in občine na morskem dnu je bilo treba torej ugotoviti na podlagi smiselne uporabe ZV/81, ki tega vprašanja ni izrecno urejal. Nedvomno pa iz enakih razlogov kot so navedeni v prejšnji točki te sodbe, iz toženkine pravice uprave ni mogoče izluščiti pristojnosti ukinitve statusa dobrine v splošni rabi oziroma javnega dobra.

18. Zaradi navedenega je zaključek nižjih sodišč, da je toženka zakonito pridobila lastninsko pravico na parcelah x/2 in x/3, materialno pravno zmoten. Iz podatkov v zemljiški knjigi izhaja, da naj bi bila podlaga za pridobitev toženkine lastninske pravice 5. člen Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/1997, v nadaljevanju ZLNDL). V njem je določeno, da nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe občina ali mesto, postanejo lastnina preoblikovane občine ali mesta. Te določbe torej ni mogoče uporabiti že zato, ker toženka oziroma njena prednica na tem območju ni imela pravice uporabe, ki bi lahko bila podlaga za lastninjenje po ZLNDL, temveč zgolj zgoraj opisano omejeno pravico uprave. Prav tako iz ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja, da bi toženka oziroma njena prednica sporno območje dejansko uporabljali za lastne potrebe, temveč nižji sodišči ugotavljata, da sta toženka oziroma njena prednica s parcelama x/2 in x/3 dejansko upravljali v smislu pooblastil 5. člena ZL.

19. Poleg tega zgoraj opisano razumevanje vsebine toženkine pravice uprave na spornih parcelah narekuje nadaljnjo ugotovitev, da toženka ni imela pravice dopustiti luški organizaciji, da morsko dno nasuje s peskom za potrebe gradnje pomola. V povezavi s tem je logičen zaključek, da toženka, s tem ko je povzročila spremembo narave območja parcel x/2 in x/3 iz morskega dna v del obalnega zemljišča, ni mogla povečati obsega svojih pravic na tem območju. To pomeni, da ni mogla spremeniti svoje omejene pravice uprave v kakršnokoli obliko stvarne oziroma lastninskopravne pravice, ki jih do samovoljnega posega v morsko dno ni ne imela ne mogla imeti. Zato je zmotno stališče nižjih sodišč, da je treba parceli x/2 in x/3 obravnavati po pravilih, ki veljajo za nezazidana stavbna zemljišča. Obravnavati jih je treba po pravilih, ki urejajo morsko dno. 6

20. Na ta zaključek ne more vplivati ugotovitev, da je bilo območje parcele x z dolgoročnim družbenim planom za obdobje 1986 do 2000 namenjeno za pozidavo, zaradi česar naj bi ga bilo treba po ZSZ/84 opredeliti kot nezazidano stavbno zemljišče. Morsko dno se namreč že po svoji naravi ne more šteti za "zemljišče" in zanj ne morejo veljati pravila, ki urejajo zemljišča, namenjena za gradnjo. 7 Prav tako ne more vzdržati stališče, da sta parceli x/2 in x/3 pridobili status nezazidanega stavbnega zemljišča samo zato, ker sta kot taki opredeljeni v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi.

21. Iz tega pa izhaja najpomembnejši razlog zato, da v tem primeru ni mogoče uporabiti 5. člena ZLNDL o lastninjenju nepremičnin, na katerih je imela pravico uporabe občina ali mesto. V 1. členu tega zakona je namreč določeno, da se lastninjenje vodnih zemljišč uredi s posebnim zakonom. Glede na zaključek, da je treba za potrebe ugotavljanja lastninske pravice, območje parcel x/2 in x/3 obravnavati kot zemljišče morskega dna, (torej vodno zemljišče), je lastninjenje tega prostora po ZLNDL izključeno. Ker pa za toženkino pridobitev lastninske pravice na parcelah x/2 in x/3 ni obstajala nobena druga pravna podlaga, je treba ugotoviti, da si je toženka na nezakonit način prilastila prostor, na katerem nikoli ni imela nobenih stvarnopravnih ali premoženjskih pravic oziroma pristojnosti in ki ga je brez ustreznega pooblastila spremenila iz morskega dna v kopno zemljišče. Zaradi tega kljub vknjižbi svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, ni mogla postati njegova lastnica.

22. Posledično je treba lastninsko pravico na tem območju presojati na podlagi zakona, ki je leta 2002 uredil lastninjenje vodnih zemljišč (med drugim tudi zemljišč morskega dna), torej ZV-1. Ker 28. člen tega zakona določa, da dno notranjih morskih voda in teritorialnega morja postane last države (tožnice), revizijsko sodišče ugotavlja, da je z uveljavitvijo tega zakona tožnica postala lastnica prostora, ki je v zemljiški knjigi opredeljeno kot parceli x/2 in x/3. 23. Stališče sodišč, da ni podana zakonska podlaga za tožničino pridobitev lastninske pravice na spornem območju, je torej materialnopravno zmotno. Zato je bilo treba reviziji v tem delu ugoditi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeniti tako, da se tožničinemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na parcelah x/2 in x/3 v celoti ugodi.

24. Revizijsko sodišče ni spremenilo odločitve pritožbenega sodišča o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), ker tožnica, ki je s pritožbo v celoti uspela, pritožbenih stroškov ni priglasila. O stroških revizijskega postopka pa je revizijsko sodišče odločalo v skladu s 154. členom ZPP. Ker je tožnica z revizijo v celoti uspela, ji je toženka dolžna povrniti stroške za sestavo revizije v višini 275,41 EUR (Odvetniška tarifa v povezavi s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu, ZDPra). Ker je revizijsko sodišče toženkino revizijo zavrnilo in ker s svojim predlogom v odgovoru na tožničino revizijo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Prvi odstavek 182. člena ZV-1 določa: "Zemljišča, ki so na dan uveljavitve tega zakona vpisana v zemljiško knjigo kot vodna zemljišča, voda, vodotok, jezero, reka, potok in podobno, in so javno dobro, splošno ljudsko premoženje, družbena last ali imajo na njih pravne osebe pravico uporabe, preidejo z dnem uveljavitve tega zakona v last Republike Slovenije".

Op. št. (2): V povezavi s tem glej tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-98/95 z dne 11. 7. 1996, v kateri je ugotovljeno, da "posegi v vodni režim oziroma gospodarsko izkoriščanje vode kot naravnega vira, pomembnega za vso državo, po naravi niso lokalne zadeve, zato prevzem teh upravnih nalog ne predstavlja nedovoljenega posega v lokalno samoupravo." Op. št. (3): Finžgar, Alojzij, Družbena lastnina in premoženjske pravice upraviteljev in uporabnikov družbene lastnine, Univerzitetna založba, Ljubljana 1960, str. 56: "Ljudski odbori občin in okrajev, ki praviloma upravljajo stvari v splošni rabi, na teh stvareh nimajo nobene premoženjske pravice, njihova naloga je samo, da se brigajo za to, da se stvar varuje in vzdržuje, a se pravilno uporablja in ne odtegne namenu, kateremu služi. Op. št. (4): Glej Finžgar, Alojzij, Lastninska razmerja v Jugoslaviji, Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, Ljubljana 1968, str. 23 in nasl. Finžgar sicer razlikuje različne tipe pravice uporabe na predmetih družbene lastnine (pravico uporabljati stvar in z njo razpolagati, pravico uporabljati in razpolagati s privolitvijo drugega organa ali zgolj pravica uporabljati stvar brez pravice razpolaganja). Vendar vse tipe pravice uporabe jasno razlikuje od zgoraj opisane pravice uprave.

Op. št. (5): Glej drugi odstavek 1. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97, ZLNDL) po katerem bo lastninjenje vodnih zemljišč urejeno s posebnim zakonom in odločbo Ustavnega sodišča U-I-308/97 z dne 28. 10. 1999. Op. št. (6): V zvezi s tem je revizijsko sodišče pravico do nasutja oziroma dejstvo, da je do nasutja prišlo, obravnavalo z vidika vpliva na stvarnopravni oziroma lastninskopravni režim nasutega področja in ne z vidika vprašanja, ali sta toženka oziroma investitor pridobila vsa potrebna soglasja za poseg (npr. vodnogospodarsko soglasje iz 47. in 48. člena ZV/81). Slednje vprašanje namreč za odločitev v tem primeru ni pomembno.

Op. št. (7): V povezavi s tem se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s tožničino navedbo, da ZSZ/84 kot stavbna zemljišča opredeljuje le zemljišča, ki so s srednjeročnim (in ne dolgoročnim) družbenim planom namenjena za graditev objektov in naprav. Po Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 (Ur. l. RS, št.44/1997) je namreč nezazidano stavbno zemljišče vsaka zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom (kamor sodi tudi občinski dolgoročni plan za obdobje od leta 1986 do leta 2000) namenjeno za graditev objektov.