Jedro

Ni dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila in če dokaže, da se ni mogla izogniti posledicam dejanja oškodovanca. Dokazati mora tudi, da je bilo njegovo dejanje nepričakovano in se tudi nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti.

Izrek

Pritožbam se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako s p r e m e n i , da se prva in druga točka izreka sedaj glasita: " Toženi stranki sta solidarno dolžni plačati tožniku znesek 5.553.390,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po zakonski obrestni meri v 15 dneh.

Toženi stranki sta dolžni povrniti tožniku stroške postopka v znesku 453.292.00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe 4.11.2003 do plačila v roku 15 dni. " V ostalem se pritožbe zavrnejo in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku znesek 3.064.000,00 SIT z obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 1.1.2002 do dneva sojenja, od tega dne dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti (1. točka izreka), naložilo toženima strankama, da sta dolžni povrniti tožniku stroške postopka v znesku 345.939,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje (2. točka izreka) in zavrnilo višji tožbeni zahtevek (3. točka izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je prva tožena stranka, ki je imela pri drugi toženi stranki zavarovano svojo odgovornost, objektivno odgovorna za škodni dogodek in nastalo škodo, k nastanku škode pa je bistveno prispeval tudi tožnik in je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožnikov prispevek k nastali škodi 75 % in prispevek tožene stranke 25 %. Tožniku je prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 4.000.000,00 SIT (od zahtevanih 5.000.000,00 SIT), za strah 1.000.000,00 SIT (od zahtevanih 1.200.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahtevanih 7.000.000,00 SIT in zavrnilo zahtevek za odškodnino zaradi skaženosti. Iz naslova negmotne škode je tožniku priznalo 12.000.000,00 SIT in iz naslova gmotne škode 225.650,00 SIT. Ob upoštevanju tožnikovega prispevka za nastalo škodo mu je iz naslova negmotne škode priznalo 3.000.000,00 SIT in iz naslova gmotne škode 64.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožujejo tožnik in obe toženi stranki.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper zavrnilni del sodbe, kolikor je bil po temelju zavrnjen zahtevek do 60 % (torej v višini 4.289.600,00 SIT). V pritožbi navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je viličar glede na svoje lastnosti predstavljal nevarno stvar in mu zato toženi stranki objektivno odgovarjata za utrpelo škodo, pač pa je sodišče zmotno ocenilo soprispevek tožnika k nastali škodi v višini 75 %. Sodišče je sodbo utemeljilo s tem, da je tožnik s svojim ravnanjem bistveno prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker ni podložil vilic viličarja, preden je pričel zatiskati vijak. Sodišče tožniku zato očita opravljanje dela v nasprotju z navodili, spregledalo pa je tožnikov bistveni ugovor, da navodil do prejetja pripravljalne vloge niti videl ni. Ob takšnem ugovoru tožnika toženi stranki nista predlagali nobenega nasprotnega dokaza. Sodišče kljub temu gradi sodbo na dejstvu, da je tožnik navodila poznal, kar naj bi sledilo iz tega, da je uspešno opravil tečaj za upravljanje viličarja in izpit iz področja varstva pri delu. Na nobenem izmed teh usposabljanj ni bil poučen ravno v tej smeri, česar tudi tožena stranka ni trdila, še manj pa dokazala. Navodila sploh ne urejajo varstvenih ukrepov za zadevni primer. Veljajo za popravilo vozila in je iz prvega odstavka razvidno, da je tu mišljeno resnično popravilo, ne pa zgolj dolitje olja in zatesnitev enega vijaka. V zadevnem primeru je viličarist dvignil vilice do sredine, torej je stroj deloval in to pod obremenitvijo, saj je na ta način preizkusil tesnost hidravlike po zategu vijaka. Navodila tudi ne urejajo varnostnih ukrepov pri popravilu enostranskega hidravličnega valja, za kar je šlo v zadevnem primeru, pač pa zgolj glede dvostranskih hidravličnih valjev. Ker velja zahteva po podložitvi gibajočih se delov v navodilih zgolj za popravilo dvostranskih hidravličnih valjev, tožnik ni kršil omenjenega navodila. Glede na navedeno gre za protispisen zaključek sodišča. Kot izhaja iz dokaznega postopka, je bila takšna zategnitev vijaka nekaj povsem običajnega in rutinskega. Nikdar pred tem ni prišlo do podobne nesreče, saj vijak ni počil. V tem primeru je šlo za izjemno situacijo, saj tožnik ni mogel videti, še manj pa predpostavljati, da je prišlo do tolikšne utrujenosti materiala, da je bil kovinski vijak napočen. Da je šlo za običajen in rutinski poseg tožnika, izhaja tudi iz tega, da je viličarist dvignil vilice do polovice in mirno opazoval tožnikovo zatiskanje vijaka brez podstavitve vilic. Tožnik torej ni opravljal ničesar tako zahtevnega in nevarnega, da bi bilo ostalim delavcem tožene stranke nenavadno, da to počne brez podložitve vilic. Šele zaradi napake v materialu viličarja je tožnikova dejavnost postala nevarna, vendar je zato podana odgovornost imetnika nevarne stvari. Glede na ugotovljene okoliščine tožnik meni, da je ob pravilni uporabi materialnega prava podana kvečjemu njegova 40 % soodgovornost za nastali škodni dogodek in predlaga temu primerno spremembo sodbe. Pri stroških je sodišče tožniku neutemeljeno priznalo le 601.150,00 SIT odvetniških stroškov brez DDV, saj ti dejansko znašajo priglašenih 741.950,00 SIT brez DDV. Poleg tega je treba pravdne stroške naložiti v plačilo vsaki izmed toženih strank posebej in ne skupaj, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Prva tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, naj bi bila prva tožena stranka za škodo objektivno odgovorna, ker je viličar nevarna stvar. Meni, da so v obravnavani zadevi podani razlogi za njeno razbremenitev odgovornosti v smislu 2. odst. 177. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, saj je škodni dogodek izključno posledica dejanja oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se izogniti njegovim posledicam. Do škodnega dogodka je prišlo, ker tožnik ob popravilu viličarja v nasprotju z internimi navodili za varno delo mehanikov ni podložil gibajočih se delov viličarja. Do škodnega dogodka torej ni prišlo zaradi loma vijaka, ampak zaradi tega, ker tožnik vilic ni podložil. To je tožnik sam potrdil med zaslišanjem, ko je izjavil, da v primeru, ko bi podložil vilice in bi vijak, ki je bil počen, odletel pri privitju, vilice ne bi padle nanj, ker bi bile podložene. Po razlogovanju sodišča prve stopnje naj bi bilo v mehanični delavnici pri prvi toženi stranki običajno, da se pri popravilih hidravlike gibajoči deli stroja niso podstavljali. Prva tožena stranka šteje, da je sodišče glede tega ključnega dejstva dejansko stanje pomanjkljivo ugotovilo. Svoje ugotovitve o načinu dela v mehanični delavnici je namreč oprlo izključno na izpoved tožnika. Prva tožena stranka je predlagala dokaze o tem, da ne drži dejstvo, da je število zaposlenih v mehanični delavnici premajhno glede na obseg dela. V času škodnega dogodka sta bila v delavnici zaposlena dva mehanika, nato krajši čas en sam in vse od februarja 1995 dalje do danes tam delata dva mehanika. Predlaganih dokazov (zaslišanje prič K. in K., delni izpisi osnovnih sredstev) sodišče ni izvedlo, niti ni njihove izvedbe zavrnilo in se torej o teh dokazih sploh ni izreklo, kar predstavlja kršitev procesnih pravil. O organiziranosti dela v mehanični delavnici prve tožene stranke je sodišče sklepalo izključno na podlagi izpovedi tožnika. Zato ostaja nepopolno ugotovljeno dejstvo, ali je bilo izvajanje popravil v nasprotju s predpisi za varno delo res tako običajno pri prvi toženi stranki, da je zaradi tega odgovorna, ker takega stanja ni odpravila. Prva tožena stranka meni, da bi zaslišanje drugih mehanikov iz te delavnice pokazalo, da ni res, da ob popravilu hidravlike nihče ne podlaga gibajočih se delov in da torej vsi zaposleni kršijo pravila za varno delo. Celo tožnikova izjava o tem je relativizirana z njegovo lastno izpovedbo, da so se vilice podlagale odvisno od posameznika. Ob drugem zaslišanju je tožnik povedal, da so se taka popravila hidravlike pogosto opravljala brez podložitve vilic. Na to, da je šlo za redno prakso vseh zaposlenih, tudi iz izpovedi samega tožnika ni mogoče sklepati. Glede na to bi bilo nujno potrebno zaslišati ostale delavce iz delavnice, saj bi le tako lahko preverili oziroma potrdili resničnost tožnikovih navedb. Dokazi, ki jih je v zvezi s tem predlagala prva tožena stranka, niso bili izvedeni. Zaradi tega je sodišče prve stopnje posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede ustreznosti organizacije dela v mehanični delavnici in na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno sklepalo na soodgovornost prve tožene stranke. Za razbremenitev odgovornosti po 2. odst. 177. čl. ZOR mora imetnik nevarne stvari dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca. Temu pogoju je po mnenju prve tožene stranke zadoščeno, saj je tožnik sam izjavil, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi podložil vilice. Da dejanja oškodovanca ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti, ker je bil tožnik kot skupinovodja in mehanik z dolgoletnim stažem in rednim usposabljanjem iz področja varstva pri delu odgovoren za izvajanje predpisov s področja varstva pri delu, prva tožena stranka prav gotovo ni mogla pričakovati, da bo prav on tako očitno kršil te predpise. Izvajanje popravil v nasprotju s predpisi v mehanični delavnici nikoli ni bilo tako običajen pojav, kot je to zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo sodišče prve stopnje. Zato prvi toženi stranki ni mogoče očitati, da je tako stanje ostalo neopaženo oziroma da bi morala tako stanje preprečiti. Tožnik je ob zaslišanju povedal, da prve tožene stranke ni nikoli opozoril na to, da bi bilo premalo delavcev v mehanični delavnici glede na obseg dela. Na podlagi navedenega prva tožena stranka meni, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je škodni dogodek izključno posledica ravnanja tožnika, ki ga ni bilo mogoče pričakovati. Posledično ni podan temelj tožbenega zahtevka. Zgolj iz previdnosti se prva tožena stranka pritožuje tudi proti odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi z višino vtoževane terjatve. Za prestane telesne bolečine je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 4.000.000,00 SIT. Navedeni znesek bistveno presega zneske, ki jih v primerljivih primerih priznava sodna praksa. Po mnenju prve tožene stranke je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino tudi iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Zaključilo je, da so tožnikove zmožnosti glede na stanje pred poškodbo močno okrnjene. Tožnik je ob zaslišanju izpovedal, da sam vozi avto, sodišče pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da ima težave pri vožnji avtomobila. Razlogi sodbe so torej v tem delu v nasprotju z izvedenimi dokazi. Kot enega od vidikov zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti je sodišče štelo tudi dejstvo, da ne more več popravljati avtomobila. Tožnik je povedal, da je včasih pred škodnim dogodkom popravil tudi kakšen avto. Popravilo avtomobilov torej ni bila dejavnost, s katero bi se tožnik ukvarjal tako pogosto, da bi bile zaradi tega po nesreči njegove življenjske aktivnosti bistveno okrnjene. Na to, da življenjske aktivnosti tožnika niso zmanjšane do te mere, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, posredno kaže tudi odločitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da se tožniku prizna III. kategorija invalidnosti s pravico zaposlitve na drugem delovnem mestu. Po mnenju prve tožene stranke v obravnavani zadevi ni podan temelj njene odškodninske odgovornosti, poleg tega so prisojeni zneski odškodnine previsoki in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Druga tožena stranka se pritožuje zoper 1. in 2. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 3.000.000,00 SIT previsoka in ni v skladu z obstoječo sodno prakso. Primerna bi bila odškodnina v višini 2.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca in zaslišanja tožnika ugotovilo, da so pri tožniku zmanjšane splošne življenjske aktivnosti in delovne sposobnosti. Druga tožena stranka meni, da je priznana odškodnina za fizične bolečine in strah primerna, prav tako za gmotno škodo. Odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je odmerjena previsoko. Sodišče je iz tega naslova odmerilo odškodnino v znesku 7.000.000,00 SIT oziroma glede na 25 % odgovornost prve tožene stranke priznalo odškodnino v znesku 1.750.000,00 SIT. Po mnenju druge tožene stranke bi bila primerna odškodnina 3.000.000,00 SIT oziroma zmanjšana na 750.000,00 SIT glede na 25 % odgovornost prve tožene stranke. Druga tožena stranka v pritožbi opozarja, da je tožnik le invalid III. kategorije, česar sodišče ne omenja. Ni sicer sposoben opravljati prejšnjega dela skupinovodje II, je pa sposoben delati poln delovni čas in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja na delovnem mestu z upoštevanjem, da gre za lažje fizično delo, kjer ne bo smel dvigati bremen nad 15 kg, kjer ni pogostega sklanjanja in pripogibanja ter prisilne drže in močnih vibracij. III. kategorija invalidnosti sama za sebe ni bistvena, kaže pa na stopnjo zmanjšanja življenjskih in delovnih sposobnosti tožnika. Tožnik je praktično sposoben za vrsto del brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja, vendar z navedenimi omejitvami. Po mnenju druge tožene stranke je sposoben tudi za skoraj vsa domača opravila, pri čemer mora biti res bolj previden in pazljiv in se izogibati pogostim gibom, v zvezi s katerimi ima predpisane omejitve, kar doma ni težko. Res je, da njegovo fizično stanje ni takšno kot pred nesrečo, da se sooča z določenimi omejitvami, vendar te omejitve niso takšnega obsega, ki bi narekovale priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v takšni višini, kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje glede na podobne primere, ki jih je mogoče zaslediti v sodni praksi. Druga tožena stranka zato predlaga spremembo sodbe tako, da sta toženi stranki dolžni plačati le 2.064.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sorazmerni del pravdnih in pritožbenih stroškov.

Pritožba tožnika je utemeljene glede porazdelitve soodgovornosti, pritožbi toženih stranka pa sta delno utemeljeni glede višine v obsegu, ki bo obrazložen v nadaljevanju.

K temelju: Glede temelja se pritožujeta tožnik in prva tožena stranka, zato je pritožbeno sodišče njuni pritožbi obravnavalo skupaj. Prva tožena stranka nasprotuje odločitvi sodišča s trditvami o izključni odgovornosti tožnika za škodo, tožnik pa trdi, da je njegova soodgovornost manjša, kot jo je ugotovilo sodišče. Potek same nesreče, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, med strankami ni sporen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je viličar nevarna stvar, česar prva tožena stranka s pritožbo ne izpodbija (trdi, da so podani razlogi za njeno razbremenitev v smislu 2. odst. 177. čl. ZOR), in da za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, po 173. in 174. čl. Zakonu o obligacijskih razmerij - ZOR, ki se v konkretni zadevi uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika, odgovarja imetnik nevarne stvari - prva tožena stranka in tudi druga tožena stranka, pri kateri ima prva tožena stranka zavarovano odgovornost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je po 3. odst. 177. čl. ZOR tožena stranka delno prosta odgovornosti zaradi tožnikovega lastnega prispevka k nastali škodi. Glede dejanskih ugotovitev se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, ki jih pritožbi nista uspeli omajati. Zaključkov o objektivni odgovornosti prve tožene stranke niti sama prva tožena stranka ne izpodbija, trdi le, da je škodni dogodek izključno posledica ravnanja tožnika, ki ga ni bilo mogoče pričakovati. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za razbremenitev prve tožene stranke objektivne odgovornosti ne zadostujejo zgolj ugotovljena dejstva, da je predpisala ukrepe za varno delo pri popravilu hidravlike in da je tožnik pred nezgodo obiskoval tečaj za usposobitev za upravljalca viličarja in uspešno opravil izpit iz varstva pri delu in vzdrževanju. Prva tožena stranka bi morala za razbremenitev odgovornosti dokazati krivdo tožnika in tudi elemente nepredvidljivosti in nepreprečljivosti dogodka. Pri tem ne gre za krivdo oškodovanca kot eno izmed predpostavk civilnega delikta, ampak za takšno ravnanje oškodovanca, ki bi se mu v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Prva tožena stranka je dokazala le, da je k škodnemu dogodku prispeval tudi tožnik (delna krivda), ni pa dokazala, da je bil dogodek nepričakovan in nepreprečljiv in tega s pritožbo ni izpodbila. Pogoji za oprostitev odgovornosti (da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca, da je bilo dejanje nepričakovano in se posledicam ni bilo mogoče izogniti) morajo biti podani hkrati. Ni dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila in če dokaže, da se ni mogla izogniti posledicam dejanja oškodovanca. Dokazati mora tudi, da je bilo njegovo dejanje nepričakovano in se tudi nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. V konkretnem primeru pogoj za oprostitev objektivne odgovornosti ni podan. Opisani način dela v delavnici prve tožene stranke in dejstvo, da je bilo tožnikovo ravnanje zelo neprevidno, ne pa tudi namerno (tega tožena stranka ni zatrjevala) izključujejo nepričakovanost takega dejanja, kot je bilo tožnikovo. V rizično sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo namreč tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna dejanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva. To, da delavci po lastni oceni pri običajnih popravilih in vzdrževalnih delih na viličarjih niso podlagali gibajočih delov (vilic), ni nekaj povsem neobičajnega in izrednega, česar prva tožena stranka ne bi mogla pričakovati. Tako dejanje ni objektivno nepričakovani niti tedaj, ko je storjeno v okoliščinah, ki so bile ugotovljene v konkretni zadevi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se pri prvi toženi stranki niso upoštevala pravila za varno popravilo vozil in to v daljšem časovnem obdobju. Sam tožnik je povedal, da se v takih primerih, kot je bilo njegovo popravilo, običajno nikoli ni podstavljalo vilic in takšno stanje v tako dolgem obdobju toženi stranki ni moglo ostati neopaženo kljub temu, da je bil tožnik postavljen na delovno mesto za najzahtevnejša dela na vzdrževanih strojev, med katera prav gotovo spada tudi popravilo hidravlike na viličarjih, kar pomeni, da za prvo toženo stranko škodni dogodek ni mogel biti nepričakovan, kot je trdila. Če oškodovančevo dejanje ni nepričakovano, tudi ni oprostitve odgovornosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da način dela ni bil posledica enega delavca manj, zato je pritožba neutemeljena ko trdi, da sodišče glede tega ni izvedlo dokazov. Tožnik je trdil, da je bilo opisani način dela v delavnici običajen, prva tožena stranka pa je to zanikala in kot dokaz predlagala "po potrebi" zaslišanje prič (list. št. 23), dokaznega predloga pa ni utemeljila in predlagala konkretnih prič, da bi sodišče lahko izvedlo te dokaze. Na prvem naroku po razveljavitvi je res predlagala zaslišanje še ene priče, vendar je tožnik dovolj prepričljivo povedal o samem načinu dela, dokazni predlog pa tudi ni bil dovolj konkretiziran, da bi sodišče izvedlo ta dokaz. Glede pritožbe tožnika pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navodila gotovo moral poznati in se navodila ne nanašajo samo na popravilo vozil, veljajo tudi za viličarje in ne gre za protispisnost. Tožnik je bil gotovo dovolj seznanjen z nevarnostjo popravil na viličarju, pa je kljub temu kot odgovorni delovodja dopuščal delo z nepodloženimi vilicami. S tem, ko ni poskrbel za varno delo delavcev in sebe, dela ni organiziral v skladu z varnostnimi predpisi, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tudi prispeval k samemu škodnemu dogodku in posledicam. Očitno je, da se je tožnik kot delovodja zavedal nevarnosti dela na viličarju z dvignjenimi vilicami, a je lahkomiselno mislil, da nesreče ne bo, ker vse do tedaj kakšnega podobnega primera niso imeli. V tem obsegu je podana njegova odgovornost in teža njegovega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo prinaša nevarna stvar. Prva tožena stranka je dopuščala tako delo, kot se je izvajalo v delavnici in torej ni poskrbela za opravljanje dela ob vseh varnostnih ukrepih. Pretežni del odgovornosti zadene prvo toženo stranko kot imetnika nevarne stvari, tožnikovo ravnanje, ki se je po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti, pa gotovo predstavlja njegov soprispevek k nastanku škode in se je tem obsegu tožena stranka razbremenila odgovornosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje glede na strožjo objektivno odgovornost prve tožene stranke v razmerju do ravnanja tožnika previsoko ocenilo prispevek tožnika k škodnemu dogodku in nastali škodi v višini 75 %. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka lahko prosta odgovornosti le za 40 % in ostaja odgovorna za 60 % nastale škode. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo razmerje soodgovornosti, je moralo poseči tudi v odločitev o višini prisojene odškodnine in stroške postopka.

K višini: Zoper dosojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju se pritožuje prva tožena stranka, zoper dosojeno odškodnino za duševne bolečine zardi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa se pritožujeta obe toženi stranki, zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi obravnavalo skupaj. Preizkusilo je, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbi 200. in 203. čl. ZOR in ali je tožniku prisodilo pravično odškodnino ob upoštevanju prizadete dobrine in namena odškodnine ter da ni ta v nasprotju z njeno naravo in splošnimi družbenimi razmerami. Poleg tega mora sodišče upoštevati tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa, in skušajo ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanjo. Odškodnina je nujno povezana tudi z individualizacijo posameznega primera, zato je pri odločanju treba upoštevati tako širše okoliščine - medsebojno primerjavo posameznih škod in prejetih odškodnin, kot tudi specifične okoliščine pri posameznih odškodninskih upravičencih. Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, individualizirana odškodnina pa mora ostati v okviru odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za takšno vrsto škode.

V obravnavanem škodnem dogodku je tožnik utrpel stisnjen in vdrt zlom telesa prvega ledvenega vretenca, stisnjen zlom dvanajstega prsnega, drugega in tretjega ledvenega vretenca in udarnino desne lopatice ter zlom osnovnega členka petega prsta desne noge. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vrsti poškodb, poteku in času zdravljenja in nevšečnostih med zdravljenjem in se nanje sklicuje (10. in 11, stran obrazložitve sodbe). Dosojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 4.000.000,00 je izpodbijala samo prva tožena stranka (druga tožena stranka meni, da je priznana odškodnina za telesne bolečine primerna), ki je samo navajala, da navedeni znesek bistveno presega zneske, ki jih v primerljivih primerih priznava sodna praksa, ni pa dosojene odškodnine argumetnirano izpodbijala in ugotovljenega dejanskega stanja s pavšalnimi trditvami ni omajala. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje telesnih bolečin, bolečine, ki jih je pretrpel tožnik in jih bo imel še v bodoče (mnenje izvedenca) in številne nevšečnosti, ki jim je bil izpostavljen in jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, odškodnina za telesne bolečine primerna in v skladu z določili 200. in 203 čl. ZOR ter ustrezno uvrščena v okvir odškodnin za podobne primere v sodni praksi, zato je glede tega pritožba prve tožene stranke neutemeljena.

Obe toženi stranki se pritožujeta glede dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti in trdita, da je previsoko odmerjena. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Ta oblika škode je praviloma trajne narave in obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem in telesnem področju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja tožnika upoštevalo vse, kar vpliva na zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti in ga omejuje v vsakdanjem življenju (13. in 14. stran obrazložitve sodbe) in pritožbeno sodišče sprejema tudi te dejanske ugotovitve. Ugotovitve sodišče prve stopnje niso v nasprotju z izvedenimi dokazi, kot trdi prva tožena stranka v .pritožbi. Dejstvo, da tožnik lahko sam vozi avto, še ne pomeni, da pri vožnji nima nobenih težav. Tožnik je povedal, da ne more voziti dlje časa avtomobila. Povedal je tudi, da je lahko včasih popravil kakšen avto (lahko svojega), sedaj pa tega ne zmore več in to tudi ni v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je pravilno ugotovilo, da splošne življenjske aktivnosti tožnika niso zmanjšane do te mere, da ne bi bil sposoben opravljati nobenih del, in katera dela lahko opravlja, nikakor pa ni zmožen opravljati dela na delovnem mestu in tudi doma tako, kot pred nezgodo, kar mu prav gotovo povzroča duševne bolečine. Izvedenec ugotavlja, da je tožnik za dela, ki jih opravlja, zmanjšano sposoben in jih lahko eventuelno opravlja le z veliko večjimi napori, dela mu povzročajo bolečine. zgodnjo utrujenost in nelagodnost in pritožbeno sodišče ne dvomi, da ob tem duševno trpi. Tožnikove življenjske aktivnosti so zmanjšane do te mere, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, in pritožbeno sodišče glede tega nimam nobenih pomislekov in sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da se je tožniku življenje po poškodbi v smislu zmanjšanja življenjskih aktivnosti močno spremenilo, kar mu povzroča duševne bolečine glede na to, da je bil pred poškodbo vsestransko fizično aktiven in ob poškodbi star 41 let. Strinja pa se s pritožbama toženih strank, da je sodišče prve stopnje glede na vse okoliščine primera odškodnini za to obliko škode nekoliko previsoko odmerilo. Tožnikovo subjektivno doživljanje je treba objektivizirati in primerjati z drugimi podobnimi primeri, kar pokaže, da je odmerjena odškodnina v primerjavi s primerljivimi zadevami previsoka. Pravična odškodnina za ugotovljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, upoštevaje stopnjo bolečin (po mnenju izvedenca močnejše leto in pol po poškodbi, saj se je zdravil pri psihiatru, blage v času pisanja mnenja in jih bo trpel še v bodoče) in okoliščine primera je po oceni pritožbenega sodišča v višini 4.000.000,00 SIT, Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo za 3.000.000,00 SIT.

Odmerjena odškodnina za negmotno škodo tako znaša 9.000.000,00 SIT in glede na 60 % odgovornost tožene stranke tožniku pripada iz tega naslova 5.400.000,00 SIT. Tožniku je bila priznana odškodnina iz naslova gmotne škode v višini 255.650,00 SIT in te postavke toženi stranki nista izpodbijali. Glede na ugotovljeno soodgovornost tožene stranke tožniku pripada iz tega naslova 153.390,00 SIT, skupaj 5.553.390,00 SIT. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu s 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo tako, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku 5.553.390,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti, saj sodišče prve stopnje ni pravilno opredelilo datume teka zamudnih obresti glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2006 in ZPOMZO-1, gre za napačno uporabo materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu spremenilo sodbo. V ostalem delu je neutemeljene pritožbe pritožbe zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

K stroškom: Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Pritožba tožnika glede višine odmerjenih stroškov je utemeljena le toliko, da je sodišče tožniku za materialne stroške priznalo premalo skupaj 63,4 odvetniških točk, kar znese 6.974,00 SIT, oziroma z DDV 8.369,00 SIT, v ostalem pa so stroški pravilno odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Stroški tožeče stranke tako znašajo 1.374.270,00 SIT. Tožnik je uspel po temelju s 60 % in po višini s 68 % celotnega zahtevka, torej je v celoti uspel s 64 % (tožena s 36 %). Glede na uspeh pripada tožniku 879.533,00 SIT. Ugotovljenih stroškov toženih strank tožnik ni izpodbijal. Stroški prve tožene stranke znašajo 1.018.887,00 SIT in glede na uspeh ji pripada 366.799,00 SIT. Stroški druge tožene stranke pa znašajo 165.116,00 SIT in glede na uspeh ji pripada 59.442,00 SIT. Po medsebojnem pobotu stroškov sta toženi stranki dolžni povrniti tožniku stroške postopka v znesku 453.292,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Tožnik je v pritožbi trdil, da bi moralo sodišče pravdne stroške naložiti v plačilo vsaki izmed toženih strank, trditev pa ni konkretiziral. Odločitev sodišča prve stopnje je glede tega pravilna, saj je uspeh na strani obeh toženih stran enak.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela glede temelja (porazdelitve soodgovornosti), toženi stranki pa sta delno uspeli glede višine (znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (čl. 154 in 165 ZPP).