Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Zahtevek za povrnitev premoženjske škode se opira na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je zato treba za vsak zahtevek presojati ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov.

Ker je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost imetnice nevarne stvari (viličarja oziroma njegovih gibljivih s hidravliko dvignjenih vilic), je treba oprostitvene razloge obravnavati kot izjemo. Ugotovljeno ravnanje tožnika, ki ni bilo pričakovano, je ne more v celoti ekskulpirati. Njena objektivna odgovornost je podana, čeprav je zmanjšana zaradi prispevka tožnika samega. Razmejitev deležev odgovornosti v razmerju 40 % : 60 % je pravilna.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je tožniku prisodilo 267,06 EUR (prej 64.000 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo Šugotovljena škoda v višini 1.066,80 EUR (prej 255.650 SIT), zmanjšana zaradi tožnikovega soprispevkaĆ in 12.518,77 EUR (prej 3.000.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo Šodmerjena škoda v višini 50.075,11 EUR, zmanjšana zaradi tožnikovega soprispevkaĆ, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. Presodilo je, da toženki solidarno odgovarjata za škodo, ki je nastala tožniku v delovni nezgodi pri prvi toženki, imetnici nevarne stvari, in ocenilo, da je soprispevek tožnika k nastali nezgodi 75%.

Pritožbeno sodišče je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožniku prisodilo 640,08 EUR (prej 153.390 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo in 22.533,80 EUR (prej 5.400.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka pritožbene sodbe. Skladno s spremembo odškodnine je spremenilo odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov in odločilo tudi o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka. V ostalem delu je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Soprispevek tožnika k nastali nezgodi je ocenilo v višini 40%. Tožniku je odmerilo nižjo odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti kot prvostopenjsko sodišče. Proti tej sodbi je prva toženka vložila pravočasno revizijo iz razlogov kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njeni pritožbi v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi. Navaja, da zaključki pritožbenega sodišča o odškodninski odgovornosti niso pravilni. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo napačno, ko je ugotovitve o načinu dela pri prvi toženki oprlo le na izpovedbo tožnika, pritožbeno sodišče pa je to napačno dokazno oceno povzelo. Posledično je prišlo do napačnih ugotovitev in napačne uporabe materialnega prava. Sodišči bi morali izpovedbo tožnika, ki si je mestoma tudi v medsebojnem nasprotju, presojati kritično, saj gre za izpovedbo stranke v postopku. Dokazni postopek je bil pomanjkljivo izpeljan. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. oziroma B., zato je prišlo do napačnih zaključkov o poteku dela pri prvi toženki. Navaja, da opuščanje varnostnih ukrepov pri njej ni bilo običajno, da dejanje tožnika ni bilo predvidljivo niti pričakovano in da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da do dejanja ne bi prišlo. Tožnik ni spoštoval tedaj veljavnega Zakona o varstvu pri delu in Pravilnika o ukrepih in normativih za varstvo pri delu z delovnimi pripravami. Za škodni dogodek je izključno odgovoren tožnik, ki je ravnal skrajno malomarno, saj do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi podložil vilice. Prva toženka je izkazala obstoj ekskulpacijskega razloga iz drugega odstavka 177. člena ZOR (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.). Pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov za zaključek, da bi takšno ravnanje mogla pričakovati, zato je izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljivo obrazložena oziroma ji manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Absolutna bistvena kršitev pravil postopka je tudi v tem, da pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je njena odgovornost ravno 60%. Ne strinja se z ugotovitvijo pritožbenega sodišča o tem, da ni ustrezno argumentirala pritožbenih navedb glede višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Sklicevala se je na primer iz sodne prakse. Njene navedbe so bile argumentirane, ugotovitve pritožbenega sodišča pa so protispisne, saj navedb ne bi smelo zavrniti kot pavšalnih, ampak bi jih moralo vsebinsko obravnavati. Tudi v tem delu je podana absolutna bistvena kršitev.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki Š375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija v delu proti odločitvi o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Tožnik je uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki se opira na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je zato treba za vsak zahtevek presojati ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov (41. člen ZPP). Ker je tožnik iz naslova premoženjske škode zahteval 1.066,80 EUR (prej 255.650 SIT) in mu je bila iz tega naslova pravnomočno prisojena odškodnina v višini 640,08 EUR (prej 153.390 SIT), revizija proti delu sodbe, s katerim je odločeno o tem zahtevku, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč ta dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT, drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije: Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so revizijsko sodišče in stranke v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre velik del revizijskih navedb prav v tej nedovoljeni smeri (npr. da sta sodišči na podlagi napačno dokazno ocenjene izpovedbe tožnika prišli do napačnih zaključkov o poteku dela pri prvi toženki; da opuščanje varnostnih ukrepov pri njej ni bilo običajno; da ravnanje tožnika ni bilo predvidljivo in pričakovano; da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da do dejanja ne bi prišlo), zato jih ni upoštevalo. Za nedovoljeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja gre tudi pri revizijskih očitkih, s katerimi prva toženka graja dokazno oceno tožnikove izpovedbe.

Odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč v tej zadevi so, da se je tožnik, vodja avtomehanične delavnice pri prvi toženki, ki je imela zavarovano odgovornost pri drugi toženki, poškodoval pri delu pri prvi toženki. Pri servisnem pregledu in dolitju olja v hidravliko viličarja je ugotovil, da olje na dovodnem vijaku dvižnega cilindra pušča, zato se je odločil, da bo z viličastim ključem vijak skušal priviti. Zaradi dostopnosti do vijaka je bilo treba z mehanizmom hidravlike dvigniti jarem z vilicami čelnega viličarja. Ko je počepnil pod jarem z vilicami in privil vijak, je le-ta počil, olje iz cilindra je začelo hitro odtekati, jarem z 250 do 300 kg težkimi vilicami pa mu je padel na hrbet. Prva toženka je sprejela Navodila o varnem delu avtomehanikov (v njih so vsebovana tudi navodila za popravilo hidravlike), ki jih tožnik ni upošteval, čeprav je bil z njimi seznanjen, saj se ni zavaroval tako, da bi predhodno podložil jarem z vilicami. Tožnik je pred nezgodo obiskoval tečaj za usposobitev za upravljalca viličarja in uspešno opravil izpit iz varstva pri delu in vzdrževanju. V njegov delokrog je spadala odgovornost za organizacijo dela in zagotavljanje spoštovanja pravil o varnosti pri delu. Tako bi moral ravno on opozoriti prvo toženko na delovne razmere, česar ni storil. Za prvo toženko tudi sicer stanje, da se niso spoštovala pravila za varno popravilo vozil, ni moglo ostati neopaženo, saj je delo na takšen način potekalo daljše časovno obdobje in na večjem številu viličarjev, zato škodni dogodek zanjo ni mogel biti nepričakovan. Storila ni ničesar, da bi takšno ravnanje preprečila.

Revizijski očitek, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. oziroma B., ki ga je predlagala prva toženka, zaradi česar je prišlo do napačnih zaključkov o poteku dela pri prvi toženki, ni utemeljen. Zaslišanje priče M. M. v zvezi s situacijo na delovnem mestu je predlagala šele na prvem naroku v ponovljenem postopku. S kasnejšo vlogo je od tega dokaznega predloga odstopila oziroma je predlagala, da se namesto priče M. M. zasliši priča E. B. Zaslišanje obeh navedenih prič je bilo tako predlagano prepozno in brez razlogov, zakaj jih prva tožnica brez svoje krivde ni predlagala v dotedanjem postopku (drugi odstavek 362. člena ZPP). Nenazadnje je tudi očitno, da prva toženka pod krinko procesne kršitve izraža svoje nezadovoljstvo z dokazno oceno (o poteku dela pri prvi toženki). To pa ni več procesni očitek, marveč graja dokazne ocene. Gre za v reviziji nedovoljeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Neutemeljena sta revizijska očitka absolutne bistvene kršitve, ki jih prva toženka vidi v tem, da pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov za zaključek, da bi prva toženka ravnanje tožnika mogla pričakovati in zakaj je njena odgovornost ravno 60%. Pritožbeno sodišče (in prvostopenjsko sodišče) sta obrazložili, da bi prva toženka takšno ravnanje mogla pričakovati, ker je delo, ne da bi bila spoštovana pravila za varno delo, potekalo na večjemu številu viličarjev in daljše časovno obdobje. Pojasnilo je tudi (na peti in šesti strani pritožbene sodbe), zakaj odgovornost prve toženke ocenjuje v višini 60%. Pri navedenem ne gre za matematično operacijo, kot zmotno meni prva toženka, temveč je ocena posledica skrbnega tehtanja teže tožnikovega krivdnega ravnanja na eni strani in teže krivdnega ravnanja na strani prve toženke, ki odgovarja tudi objektivno.

Tudi po presoji revizijskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage ne za popolno oprostitev odgovornosti niti za povečanje tožnikovega prispevka. Glede na dejansko ugotovitev, da ravnanje oškodovanca za prvo toženko ni moglo biti nepričakovano, je neuporaba drugega odstavka 177. člena ZOR (eksulpacijski razlog) pravilna in je revizijski očitek v tej smeri neutemeljen. Ker je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost imetnice nevarne stvari (viličarja oziroma njegovih gibljivih s hidravliko dvignjenih vilic), to je prve toženke, je treba oprostitvene razloge obravnavati kot izjemo. Ugotovljeno ravnanje tožnika, ki ni bilo nepričakovano, je ne more v celoti ekskulpirati. Njena objektivna odgovornost je podana, čeprav je zmanjšana zaradi prispevka tožnika samega. Razmejitev deležev odgovornosti v razmerju 40% : 60% je pravilna in kršitve tožnika, ki obsegajo tudi nespoštovanje tedaj veljavnih predpisov, po oceni revizijskega sodišča niso takšne, da bi ob upoštevanju strožje objektivne odgovornosti prve toženke upravičevale povečanje njegovega deleža. Neutemeljeno je tudi revizijsko poudarjanje okoliščine, da do nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik vilice podložil, saj pomeni retrospektivno analizo vzročnosti, ki praviloma ne pomeni pravilnega pristopa k ugotavljanju oškodovančevega prispevka k nastanku škode. Pravilneje je uporabiti prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je oškodovančevo ravnanje (ob hkratnem upoštevanju ravnanja odgovorne osebe) povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka (primerjaj N. Plavšak et al., Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 966).

Neutemeljeni so tudi revizijski očitki v smeri, da pritožbeno sodišče ni vsebinsko obravnavalo argumentiranih pritožbenih navedb glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti, da jih je zavrnilo kot pavšalne in da izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer naj bi sodišče storilo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil. Ob tem prva toženka sicer ni konkretizirala, za katero absolutno bistveno kršitev naj bi šlo, vendar iz vsebine izhaja, da uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ni zavrnilo pritožbenih navedb kot pavšalnih, kot zmotno meni revidentka, temveč je le poudarilo, da prva toženka s pavšalnimi trditvami ni omajala ugotovljenega dejanskega stanja (tretji stavek v tretjem odstavku na sedmi strani pritožbene sodbe). Ocenilo je, da je odškodnina za telesne bolečine primerna in v skladu z določili ZOR ter ustrezno uvrščena v okvir odškodnin za podobne primere v sodni praksi. Pritožbeno sodišče tako pritožbenih očitkov ni enostavno prezrlo in je navedlo kratke, a povsem zadostne razloge, ki omogočajo preizkus izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče ob tem tudi pripominja, da primer, na katerega se je prva toženka sklicevala v pritožbi, ni primerljiv z obravnavanim.

Ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je revizijsko sodišče ugotovilo, da je pritožbeno sodišče merila iz 200. in 203. člena ZOR (ko je delno znižalo v prvostopenjski sodbi prisojeno odškodnino), uporabilo pravilno. Revizijsko sodišče je tudi samo opravilo primerjavo s prisojeno odškodnino v podobnih odškodninskih zadevah in ugotovilo, da je prisojeni znesek primerno uvrščen v okvir siceršnjih odškodnin za takšne poškodbe.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo prve toženke v ostalem delu zavrnilo.