Jedro

Stranka pravdnega postopka, ki je odvetnik, lahko za zastopanje pooblasti odvetnika. V takšni situaciji ni razloga, da ne bi bila upravičena do povrnitve stroškov odvetniškega zastopanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik od tožencev zahteva 60.676,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje ter 16.200,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so natančneje razvidni iz izreka izpodbijane sodbe.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da uveljavlja vse formalne in materialne pritožbene razloge, kršitev 2. in 22. člena Ustave RS ter 6. in 13. člena Konvencije določenih (?) pravic. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi ter o zadevi samo odloči tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da jo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Višje sodišče bo tiste pritožbene navedbe, ki so dovolj določne, da je nanje mogoče odgovoriti, natančneje povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje hkrati odgovorilo.

3. Pritožba je bila vročena tožencema. Prva toženka je nanjo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbenih navedbah procesne narave:

5. Tožnik v pritožbi navaja, da ni bilo odločeno o njegovi vlogi za delegacijo, zaradi česar sodišče postopka ne bi smelo nadaljevati in je sodba protipravna in nezakonita.

V skladu z določbo 66. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pride do delegacije pristojnosti takrat, kadar sodišče zaradi izločitve sodnika (sodnikov) ne more postopati. V tej zadevi za takšno situacijo ne gre, saj nobeden od sodnikov okrožnega ali višjega sodišča ni bil izločen. Tožnik je vložil predlog za izločitev sodeče sodnice in višjih sodnikov M. E. ter A. P., ki pa je bil zavržen.

V skladu z določbo 67. člena ZPP lahko Vrhovno sodišče RS na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako postopek lažje opravil, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Na tak predlog stranke sodišče niti ni vezano. Tožnik pa v svojem predlogu tudi ni uveljavljal razlogov iz 67. člena ZPP, ampak smiselno razloge iz 66. člena ZPP.

Razlogov, da bi moralo Vrhovno sodišče pred odločitvijo sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi odločiti o tožnikovem predlogu, torej ni bilo. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki predloga ni predložilo Vrhovnemu sodišču RS, je torej pravilno.

6. Pritožnik navaja, da sodišču “priče očitno niso bile pomembne, da bi v dokaznem postopku ugotovilo pravilna dejstva“ in da “sodišče enostavno brez veze ugotavlja nekatera dejstva, ne da bi spraševalo tožnika in cedenta S. in J. T.“.

Takšna posplošena pritožbena trditev, ne more doseči učinkovitega preizkusa izpodbijane sodbe pred višjim sodiščem. Pritožnik bi moral navesti, katere priče bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati in na ugotovitev katerega pravno odločilnega dejstva bi izvedba takšnega dokaza vplivala.

7. Pritožnik navaja, da je vložil vlogo, da se mu odobri brezplačna pravna pomoč za vložitev pravnega sredstva, o kateri naj ne bi bilo odločeno.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo o tožnikovi vlogi za brezplačno pravno pomoč odločeno 13. 7. 2013, pritožbena trditev torej ne ustreza resnici. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik vlaga ponavljajoče vloge za brezplačno pravno pomoč, o katerih sodišče sproti odloča, nato pa tožnik v stik z odvetniki, ki so mu dodeljeni, ne stopi oz. jih ne pooblasti za zastopanje. Če ima pritožnik v mislih kakšno drugo vlogo, o kateri naj ne bi bilo odločeno (Višje sodišče ob natančnem pregledu spisa ni našlo nobene takšne), bi moral to jasno in konkretno obrazložiti.

Splošno o tožbenem zahtevku in zaključkih sodišča prve stopnje:

8. Tožnik v obravnavani zadevi od tožencev zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo toženca - odvetnika povzročila S. T. in J. T. ob zastopanju v izvršilnem postopku I 99/19028. Škoda naj bi bila v tem, da je bilo v izvršilnem postopku zoper dolžnika J. T. prodano stanovanje S. T. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podlaga za odločitev v obravnavani zadevi določba 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pa tudi določbe 766. člena in naslednjih OZ o mandatni pogodbi.

10. Višje sodišče najprej poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prva toženka v izvršilnem postopku zastopala le dolžnika J. T., drugi toženec pa je zastopal le S. T. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje pritožnik ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa opozarja, da so zato vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo posplošeno na oba toženca, nesklepčne. Enako je veljalo za smiselno podobne tožbene navedbe.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je J. T. toženki podpisal pooblastilo 14. 7. 2003, po tem ko je izvršilno sodišče stanovanje že domaknilo kupcu – upniku. Ugovora tretjega dolžnik ne more (uspešno) vložiti, kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje. Zaključek sodišča, da v ravnanju toženke ni mogoče najti ničesar protipravnega, je torej materialnopravno pravilen, pritožnik pa ga obrazloženo ne izpodbija.

Na konkretne pritožbene navedbe sodišče odgovarja še:

11. Pritožnik navaja, da drugi toženec stranke v izvršilnem postopku ni opozoril, da za vložitev ustavne pritožbe rabi posebno pooblastilo oziroma, da bi morala vložitev ustavne pritožbe zahtevati posebej.

Višje sodišče poudarja, da je bil tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnjen zaradi zastaranja, tako pravkar povzeta pritožbena trditev ne more biti odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi.

12. V preostalem delu pritožbe pritožnik graja ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka zoper drugega toženca in navaja, da sodišče ne obrazloži, kdaj je S. T. prejela sklep o zavrnitvi ugovora. Zastopa stališče, da tudi, če bi ga prejela, tega ni mogoče upoštevati, saj bi moralo sodišče pisanja vročati njenemu pooblaščencu.

Sodišče prve stopnje je moralo glede tožbenega zahtevka zoper drugega toženca odločiti o ugovoru zastaranja. Ob tem je pravilno izhajalo iz izhodišča, da odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti (3. odstavek 352. člena OZ). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilen trenutek, ko je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja.

Tožnik drugemu tožencu očita, da bi moral vložiti tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je rok za vložitev tožbe potekel 2. 8. 2003 in da je S. T. pred 18. 5. 2005 nedvomno prejela sklep o zavrnitvi ugovora tretje, v katerem je pojasnjeno, da lahko v 30 dneh vloži tožbo na nedopustnost izvršbe in da je tudi vedela, da tožba ni bila vložena ter zakaj ne. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ne navede, kdaj je S. T. prejela sklep o zavrnitvi ugovora tretje, je torej neutemeljena. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da ga je nedvomno prejela v času do 18. 1. 2005 in nikakor kasneje. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje pritožnik opredeljeno ne izpodbija. Ugotovitev sodišča prve stopnje pa tudi ni obremenjena s kakšno kršitvijo določb pravdnega postopka.

Višje sodišče odgovarja še na očitek, da vročitve sklepa S. T. ni mogoče upoštevati – res sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 137. člena ZPP, kadar ima stranka pooblaščenca, pisanja vroča njemu. Tako je urejeno vročanje pisanj v sodnem postopku. A sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem vročanja v izvršilnem postopku, ampak z vprašanjem, kdaj je S. T. zvedela za škodo in njenega povzročitelja. Tu pa ne gre za vprašanje vročitve v izvršilnem postopku, ampak za to, kdaj se je seznanila z vsebino sklepa o zavrnitvi ugovora tretje, v katerem je pojasnjeno, da lahko v 30 dneh vloži tožbo na nedopustnost izvršbe in kdaj je vedela, da tožba ni bila vložena ter zakaj ne. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je vse to nedvomno izvedela pred 18. 1. 2005. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaral pred vložitvijo tožbe v tej zadevi (18. 1. 2010), je torej pravilen.

13. Nazadnje pritožnik graja še odločitev o pravdnih stroških in zastopa stališče, da toženca, ki sta odvetnika, nimata pravice do povrnitve stroškov odvetniškega zastopanja. Takšno stališče je napačno. Odvetnik, kadar je stranka postopka, lahko za zastopanje pooblasti odvetnika. Nobenega razloga ni, da v takšni situaciji ne bi bil upravičen do povrnitve stroškov.

14. Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.