Jedro

Že v času obstoja dveh "stvarnopravnih" režimov (pravnega režima družbene lastnine in pravnega režima (osebne) lastnine), so civilnopravne osebe, torej tudi društva, lahko imele na zemljiščih in stavbah lastninsko pravico. Društvo je zato lastninsko pravico na nepremičnini lahko pridobilo (tudi) na originaren način - s priposestvovanjem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek "kar so tožene stranke MV, AM, NV, SV, in HV, dolžne priznati in tožeči stranki izstaviti ustrezno tabularno ali drugo listino za zemljiškoknjižni prenos v last te nepremičnine na ime tožeče stranke, v obstoječi ali nov vložek iste k.o., ker bo v nasprotnem primeru ta sodba nadomestila tako listino in omogočila zemljiškoknjižno izvedbo", zavrne; sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem delu potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 663,48 EUR stroškov revizijskega postopka, v roku 15 dni po prejemu odpravka sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine ..., kar so toženci dolžni priznati in tožeči stranki izstaviti ustrezno tabularno ali drugo listino za zemljiškoknjižni prenos v last te nepremičnine na ime tožeče stranke, ker bo v nasprotnem primeru ta sodba nadomestila tako listino in omogočila zemljiškoknjižno izvedbo (1. točka izreka), in odločilo, da so toženci dolžni tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 681.751,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni (2. točka izreka).

Proti sodbi so se toženci pravočasno pritožili iz razlogov po vseh točkah 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je iz vpisa v zemljiško knjigo razvidno, da sta kot lastnika zemljišča nepremičnine..., vpisana (že pokojna) M. in U. V. Toženci zato ne morejo izstaviti zemljiškoknjižne listine, saj niso zemljiškoknjižni lastniki. Tožeča stranka tudi nima interesa na ugotovitvenem delu zahtevka, ta del tožbe bi moralo sodišče zavreči. Na strani tožeče stranke gre tudi za pomanjkanje aktivne legitimacije. Sodišče je zaključilo, da gre za društvo, v takšnem primeru pa bi tožeča stranka lahko uveljavljala upravičenja zgolj na družbeni lastnini, za katere bi veljale določbe 37. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu, ne pa lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Priposestvovanje v korist družbene lastnine ni bilo mogoče, niti ga tožeča stranka ne zatrjuje. Tudi sicer tožeča stranka ni izkazala potrebnih pogojev za priposestvovanje. V primeru sklenitve veljavne kupoprodajne pogodbe bi morala imeti tožeča stranka premoženje knjiženo kot družbeno lastnino in bi morala nato izvesti tudi lastninsko preoblikovanje. Tožeča stranka med osnovnimi sredstvi nima parcele, sicer bi izpis predložila sodišču. Tožeča stranka je nepremičnino pridobila z listino "dogovor o brezplačni rabi" leta 1971 od organov oblasti Krajevne skupnosti Ž za dobo 25 let. Pogodba ni bila razveljavljena, spremenjena niti razdrta. O pošteni posesti ni mogoče govoriti tudi iz razloga, ker je tožeča stranka ves čas vedela, da sta solastnika parcele dva. V pravdnem postopku pri Občinskem sodišču v Novem mestu, opr. št. P 461/71, pa je sodeloval le MV Zapisnik glavne obravnave z dne 26.12.1972 le posredno kaže na obstoj nakupa sporne hiše, tako tudi dopis odvetnika JI z dne 27.12.1972. Tudi odvetnik AF ni potrdil obstoja pisne pogodbe. Njegovi dopisi dokazujejo zgolj, da sta bili stranki v pogajanjih o sklenitvi pogodbe, pa še to le s strani tožeče stranke in MV, ne pa tudi UV, kot drugega solastnika. Obstajati bi morala tudi cenitev in soglasje Javnega pravobranilca RS, da bi takrat družbeno pravna oseba lahko pravno veljavno sklenila pogodbo. O obstoju pooblastila s strani UV in plačilu, se sklepa zgolj na podlagi enostranskih listin tožeče stranke, toženci jih ne priznavajo, saj niso podpisane s strani njihovih pravnih prednikov. Pisnega pooblastila UV za razpolaganje z nepremičnino ni. Ni izkazano, da je bil njegov podpis overjen na sodišču ali na diplomatskem predstavništvu SFRJ. Drugačno pooblastilo pa ni zadoščalo za sklepanje pogodbe o prometu z nepremičnino. Ker pisne pogodbe ni, ni priposestvovanja, najmanj pa ni mogoče uporabiti 10-letne priposestvovalne dobe. Napačna je tudi odločitev o stroških. Tožeča stranka je z manevrom postavitve skrbnika ob vedenju za dediče, povzročila nepotrebne stroške postopka in dvakratno dokazovanje istih dejstev na prvi stopnji.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da je odvetnik BŠ kot pooblaščenec za sprejemanje pisanj za tretje toženko in petega toženca, pooblaščen le za sprejemanje pisanj, ne pa za vlaganje pravnih sredstev. Ta dva toženca tudi nista odgovorila na tožbo in bi moralo sodišče zoper njiju izdati zamudno sodbo. Upravičeno je sodišče sicer tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče je o zadevi odločilo že z odločbo z dne 23.8.2006, in sicer je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

Tožeča stranka je zoper takšno odločitev vložila na Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo, ki ji je bilo s sklepom z dne 2.4.2009 ugodeno, sklep sodišča druge stopnje je bil razveljavljen in zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržana za končno odločbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka zahteva ugotovitev pridobitve lastninske pravice na nepremičnini... na originaren način - s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo potem, ko je zaključilo, da so tožeča stranka in pravna prednika tožencev (M in UV) konec decembra 1972 sklenili ustno prodajno pogodbo za nepremičnino, ki je bila realizirana - kupnina (v pretežni meri) plačana, nepremičnina pa prepuščena v posest tožeči stranki, ki jo je nato imela v mirni posesti vse do leta 1998 (do začetka tega pravdnega postopka). Ker je šlo za zakonito in dobroverno posest, je priposestvovalna doba sicer iztekla že konec leta 1982. Takšne zaključke sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Dokazna ocena je prepričljiva in je pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti, razloge za odločitev, kot rečeno, pritožbeno sodišče sprejema (razen v nebistvenem delu) in jih ne ponavlja (razlogi stran 6 do 9 sodbe). Tudi materialno pravo (določbe Obče državljanskega zakonika - ODZ in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR o priposestvovanju, v zvezi z načelnim pravnim mnenjem tedanjega Zveznega sodišča z dne 9. in 10.12.1982), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Zagrešilo pa tudi ni tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugih pritožba konkretno ne uveljavlja). Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče še dodaja: Pritožbene trditve o tem, da je imelo društvo upravičenja zgolj na družbeni lastnini, da ni moglo priti do priposestvovanja, da bi morala za veljavno sklenitev pogodbe obstojati cenitev in soglasje Javnega pravobranilstva RS, so pravno neutemeljene. Posebne omejitve in dodatne obličnosti (predložitev pogodbe o prometu z nepremičninami pristojnemu javnemu pravobranilcu) so bile predpisane le, če je prišlo do prehoda kakršnegakoli upravičenja, ki se je nanašalo na nepremičnino v družbeni lastnini. V konkretnem primeru pa je prišlo do sklenitve (ustne) prodajne pogodbe za nakup stavbe v zasebni lasti in ni šlo za pridobitev lastninske pravice na družbenih sredstvih. Zato tudi ni bilo ovire za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na originaren način, s priposestvovanjem. Upoštevati je namreč potrebno tudi, da je bila (in je) tožeča stranka društvo (primerjaj 55. člen Zakona o sladkovodnem ribištvu - ZSRib, Ur. list RS, št. 61/2006; 36. in 39. člen ZSRib, Ur. list SRS, št. 25/76; 9. člen ZSRib, Ur. list SRS, št. 22/58). Društvo je pravna oseba zasebnega prava oziroma civilnopravna oseba. Že v času obstoja dveh "stvarnopravnih" režimov (pravnega režima družbene lastnine in pravnega režima (osebne) lastnine), so civilnopravne osebe, tudi društva, lahko imele na zemljiščih in stavbah tudi lastninsko pravico (primerjaj 5. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, Ur. list SFRJ, št. 26/54, s spremembami in dopolnitvami; 3., 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami, Ur. list SRS, št. 19/76 in 42/86).

Glede na ugotovljena dejstva (realizirana ustna pogodba in dolgoletno mirno uživanje sporne nepremičnine - ribiškega doma), je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, za, z izpovedbo predsednika tožeče stranke, dokazano, da ima tožeča stranka dom tudi evidentiran med osnovnimi sredstvi.

Povsem prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta pogodbo sklepala oba solastnika, da je bil za njeno sklenitev s strani UV pooblaščen MV, prav tako tudi za prevzem kupnine (razlogi sodišča prve stopnje, 2. odstavek stran 7 sodbe).

Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka, Ribiška družina ..., lastnica nepremičnine..., je zato pravilna in zakonita. Ker pa je priposestvovanje originarni (izviren) način pridobitve lastninske pravice, je vpis v zemljiško knjigo zgolj deklaratorne narave, zato v primeru spora predmet tožbenega zahtevka ne more biti zahteva po izpolnitvenem ravnanju, ki je sicer potrebno za pridobitev stvarne pravice, ki je predmet pravnega posla. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu pritožbi po uradni dolžnosti delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da toženci priznajo njeno lastninsko pravico na sporni nepremičnini in ji izstavijo ustrezno zemljiškoknjižno listino, zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Poseglo tudi ni v odločitev o pravdnih stroških, saj je tožena stranka s pritožbo uspela v nebistvenem delu, v odločitev pa je pritožbeno sodišče poseglo po uradni dolžnosti, neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o krivdno povzročenih stroških.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da so toženci (skupnost dedičev) nujni enotni sosporniki, zato se štejejo za enotno pravdno stranko in se učinki pritožbe, ki so jo vložili drugi sosporniki, razteza na vse sospornike (196. člen ZPP). Šteti torej je, da so pritožbo vložili vsi toženci.

Pritožbeno sodišče toženi stranki tudi ni priznalo pritožbenih pravdnih stroškov, glede na že obrazloženo (2. odst. 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi tožeča stranka nosi sama (1. odst. 155. člena ZPP).

Glede na to, da je vrhovno sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo, je moralo pritožbeno sodišče odločiti tudi o stroških revizijskega postopka. Pri tem je za ugotovitev števila odvetniških točk uporabilo vrednost točke na dan vložitve revizije, 20.10.2006, v vrednosti 110,00 SIT, za ugotovitev končne vrednosti stroškov revizije, pa vrednost točke na dan odmere, to je 0,459 EUR. Tožeči stranki, za katero je torej šteti, da je v pravdi v celoti uspela, pripada 750 točk za stroške revizije (3. točka tar. št. 21 Odvetniške tarife), skupaj z 20% DDV (150 točk), je to 900 točk, ali 413,10 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti tudi stroške sodne takse za revizijo 60.000,00 SIT oziroma 250,38 EUR, to je skupaj 663,48 EUR stroškov revizije.