Jedro

Ribiške družine so bile v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu opredeljene kot samoupravne organizacije občanov, torej družbene organizacije, ki uresničujejo tudi širše družbene interese pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi, na katerih so na podlagi zakona pridobivale tudi pravico uporabe in upravljanja kot vrsto upravičenj na družbeni lastnini. Vendar pa ta z zakonom podeljena pravica uporabe in upravljanja družbenih sredstev ni izključevala možnosti, da pridobivajo določena sredstva tudi v (zasebno) last. Ribiške družine so kot društvo še vedno imele tudi značilnosti civilnih pravnih oseb in v tem obsegu so lahko imele tudi lastninsko pravico na stvareh.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Prvi toženec in druga toženka morata v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 482,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka lastnica parcele št. 309 vl. št. 919 k.o. ..., kar so toženci dolžni priznati in tožeči stranki izstaviti ustrezno listino za zemljiškoknjižni prenos te nepremičnine v last tožeče stranke v obstoječ ali nov zemljiškoknjižni vložek iste k.o. Tožence je zavezalo, da morajo tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 681.751 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da so toženci dolžni tožeči stranki priznati lastninsko pravico in ji izstaviti ustrezno listino za zemljiškoknjižni prenos nepremičnine št. 309 k.o. ... v last. Sicer je pritožbo zavrnilo in v preostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta pravočasno vložila revizijo prva dva toženca iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1). Trdita, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije. Društvo naj bi obstajalo že od leta 1971 in bi lahko uveljavljalo zgolj upravičenja na družbeni lastnini, ne pa lastninske pravice. Tožeča stranka ni običajno društvo civilnopravne narave, temveč društvo, ki je uresničevalo posebej z zakonom določene pravice na življu v vodah in v tem pridobivalo družbena sredstva. Pravno naravo iz družbenih v zasebna sredstva bi spremenila le, če bi bila preoblikovana v skladu s 37. členom Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru), česar pa tožeča stranka ni dokazala. Sklicevanje na Zakon o sladkovodnem ribištvu (v nadaljevanju ZSlaR) ni pravilno, saj društva v sistemu zasebne lastnine delujejo povsem drugače. Nepravilna je uporaba določb o društvu kot osebi zasebnega prava. Za ribiške družine kot društva v posebnem interesu socialističnega družbeno-lastniškega pravnega reda namreč to ni veljalo. Zato teh pravil ni mogoče uporabiti, kot tudi ne Zakona o prometu z nepremičninami iz leta 1976, če naj bi se pogodba sklepala leta 1972. Priposestvovanja v korist družbene lastnine pa tožeča stranka ni zatrjevala niti to ni bilo mogoče. Sodišče druge stopnje se o naslednjih trditvah ni izjavilo, zato je podan razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. V primeru sklenitve veljavne kupne pogodbe bi moralo biti premoženje knjiženo kot družbena lastnina in bi bilo treba izvesti lastninsko preoblikovanje. Lastninska razmerja in druga pravna upravičenja društev na družbenem premoženju se vse do lastninskega preoblikovanja niso smela spreminjati. Ker med osnovnimi sredstvi parcele ni, pridobitve v posest na podlagi pravnega posla ni bilo. Vpisa v osnovna sredstva ni mogoče dokazovati z izjavo. Sodišče tako krši pravila dokazovanja in dokaznega bremena po 215. členu ZPP. Izostanek vpisa v register osnovnih sredstev pomeni, da ni poštenosti in pristnosti po ODZ. Že sam postopkovni manever dokazuje nedobrovernost. Tožeča stranka je nepremičnino pridobila z listino „dogovor o brezplačni rabi“ leta 1971 od organov oblasti za dobo 25 let. Pogodba ni bila razveljavljena, spremenjena ali razdrta. O pravični in zakoniti posesti od leta 1971 do 1996, ki bi rezultirala v pridobitvi lastninske pravice, torej ni mogoče govoriti. Sodišči učinka tega dogovora nista ocenili. O pošteni posesti ni mogoče govoriti tudi zato, ker je tožeča stranka ves čas vedela, da sta solastnika parcele dva. Za veljavno zastopanje za sklepanje poslov za nepremičnino ustno pooblastilo nikoli ni zadoščalo. Zaključek, da je obstajala pogodba o nakupu in da je bila potrebna priposestvovalna doba 10 let, nima opore v listinah. Zapisnik glavne obravnave 26. 12. 1972 posredno kaže na nakup hiše, vendar ne dokazuje sklenitve pisne pogodbe; dopis odvetnika I. sicer piše o poravnavi, a le, da je tožeča stranka prevzela prenosne takse; tudi odvetnik F. ni potrdil obstoja pisne pogodbe. Stranki sta bili zgolj v pogajanjih za sklenitev pogodbe, do katere pa nikoli ni prišlo, in ta so tekla zgolj med M. V. in tožečo stranko, drugi solastnik pa pri tem ni sodeloval. Tožeča stranka je poznala stanje v zemljiški knjigi in lastninska razmerja. Sodišče o obstoju pooblastila in plačilu kupnine sklepa na podlagi enostranskih listin tožeče stranke, ki jih tožena nikoli ni priznala. Gre za zapise, narejene za potrebe postopka brez dokazne vrednosti. Tudi tožeča stranka priznava, da pisne pogodbe ni bilo in torej priposestvovalna doba niti ni začela teči, če pa bi že, ne bi bilo mogoče uporabiti 10 letne priposestvovalne dobo. Toženca predlagata, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Meni pa tudi, da revizija ni dovoljena, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ni določena.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženca vlagata revizijo zoper sodbo druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba tožene stranke in potrjena sodba prve stopnje – potrjena je bila le glede ugotovitve lastninske pravice, medtem ko je bil del sodbe, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da izstavi zemljiškoknjižno listino, s sodbo druge stopnje spremenjen. V odgovoru na revizijo tožeča stranka meni, da revizija ni dopustna, ker toženca nista navedla vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Vendar pa njeno stališče ni pravilno. Tožbeni zahtevek meri na ugotovitev lastninske pravice zaradi priposestvovanja, dajatveni del pa je (nepravilno) postavljen le kot posledica te ugotovitve. Označena vrednost spornega predmeta 3.000.000 SIT se tako tiče ugotovitvenega dela. Revizija je torej dovoljena, saj je bila tožba prvotno vložena zoper dva toženca, sedanji toženci pa so njuni dediči in zato enotni sosporniki, kar ne dopušča določitve ločenih vrednosti spornega predmeta za vsakega posameznega sospornika.

7. Toženca v reviziji sodišču druge stopnje očitata, da se ni izjavilo o vseh trditvah pritožbe in je zato podan revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Obseg obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje določa 360. člen ZPP, po katerem mora sodišče presoditi (le tiste) navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Standard obrazložitve sodbe druge stopnje je namreč drugačen od tistega, ki velja za odločbe prve stopnje; zadošča, da iz obrazložitve sodbe druge stopnje izhaja, da se je sodišče druge stopnje seznanilo z argumenti pritožnika, in se nato opredeli do bistvenih. Ni se dolžno izreči o vsaki posamični trditvi stranke iz pritožbe, s katero je skušala izpodbiti sprejeto dokazno oceno in s tem ugotovljeno stanje. Sodišče druge stopnje se res posebej ni opredelilo do pritožbene navedbe o teku pravdnega postopka do obnove. Tega je korektno povzelo sodišče prve stopnje v uvodnem odstavku obrazložitve in temu ni (bilo) treba kaj dodati. Sam tek postopka tudi ne more biti relevanten za oceno dobrovernosti tožeče stranke, kot menita toženca, saj se dobrovernost ocenjuje za priposestvovalno dobo od pridobitve nepremičnine, torej v povsem drugem obdobju, kot je tek tega pravdnega postopka. Do navedbe, da tožeča stranka ni imela sporne nepremičnine knjižene kot osnovno sredstvo, pa se je pritožbeno sodišče opredelilo (tretji odstavek na 4. strani). Ne glede na to, da dejstvo, kako je bila knjižena sporna nepremičnina, ni relevantno za odločitev v sporu (po stališču revizije naj bi sicer to kazalo na nedobrovernost), pa naj bo omenjeno še, da toženca zmotno menita, da vpisa v osnovna sredstva ni mogoče dokazovati z izjavo ter sta zato sodišči prve in druge stopnje kršili pravila dokazovanja in dokaznega bremena. ZPP namreč (z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine po 224. členu, za kar pa v tem primeru ne gre) ne določa dokaznih pravil in so zato načeloma dopustna vsa dokazna sredstva, sodišče pa njihovo dokazno vrednost ocenjuje po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Zato tudi ni relevantno, ali je listine, ki jih je v dokaz zatrjevanih dejstev predložila tožeča stranka, tožena stranka priznala ali ne.

8. Z navedbami o vedenju tožeče stranke za dva solastnika nepremičnine in pogajanju za njen nakup zgolj z enim, o le ustnem pooblastilu solastnika, o neplačilu kupnine ter o tem, da prodajna pogodba sploh ni bila sklenjena, temveč je vse ostalo v fazi pogajanj, toženca želita skozi prikazovanje procesne kršitve dejansko doseči (ponovno) presojo pravilnosti dokazne ocene in s tem ugotovljenega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Do vseh navedenih dejanskih trditev, ki so bile uveljavljane tudi v pritožbi, pa se je sodišče druge stopnje opredelilo v zadnjem odstavku na 3 strani obrazložitve.

9. Tožeča stranka je ribiška družina. Po ZSlaR(2) so bile ribiške družine samoupravne organizacije občanov, ki se prostovoljno združujejo zaradi varstva in gojitve rib, ribolova ter upravljanja ribiških okolišev, zaradi varovanja voda kot dela naravnega človekovega okolja ter športno rekreativne dejavnosti (37. člen ZSlaR). Za poslovanje ribiških družin pa so se uporabljali splošni predpisi o društvih, če ZSlaR ni določal drugače (36. člen ZSlaR). Glede na relevantno dejansko stanje, ki v zadevi sega v leto 1971, naj bo omenjeno, da je vsebinsko enake določbe vseboval tudi pred tem veljavni Zakon o sladkovodnem ribištvu (Uradni list LRS, št. 22/58) v 9. členu, saj se je skliceval na Zakon o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih (Uradni list FLRJ, št. 51/46 in 29/47). Ta zakon je izrecno določal, da smejo imeti društva lastnino in razpolagati med drugim tudi z nepremičninami, potrebnimi za dosego svojega namena (12. člen). Prav tako je Zakon o prometu z zemljišči in stavbami iz leta 1954 (Uradni list FLRJ, št. 26/54), ki ga sodišče druge stopnje omenja poleg tistega iz leta 1976 (torej drugačne revizijske navedbe niso točne), določal, da lahko družbene organizacije in društva pridobivajo in odtujujejo vsa zemljišča in stavbe (drugi odstavek 5. člena). Društva so torej ves čas (bila) subjekt lastninske pravice, seveda v mejah in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon.

10. Tožeča stranka je društvo in kot taka (civilno)pravna oseba, ki je lahko nosilec pravic in obveznosti tako materialnega (tudi stvarnega) prava kot tudi v procesnem razmerju (ima sposobnost biti stranka). Toženca sicer pravilno opozarjata, da so imele ribiške (enako kot lovske) družine v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu nekoliko drugačen položaj kot druga društva, katerih osnovni namen je bil uresničevanje interesov članov društva. Ribiške družine so bile namreč opredeljene kot samoupravne organizacije občanov (prvi odstavek 37. člena ZSlaR), torej družbene organizacije, ki uresničujejo tudi širše družbene interese pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi (in ne le interese članov društva). Za zagotavljanje teh nalog pa so kot družbene organizacije lahko pridobivale sredstva oziroma določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporabljale za uresničevanje svojih ciljev in razpolagale z njimi v skladu s svojim statutom in zakonom (60. člen Ustave SFRJ iz leta 1974 in 75. člen Ustave SRS iz leta 1974). Tako so ribiške družine med drugim upravljale ribiške okoliše, se ukvarjale z gojitvijo, varstvom in lovljenjem rib (ki so bile po zakonu družbena lastnina in so kot dobrina splošnega pomena uživale z zakonom določeno varstvo – 3. člen ZSlaR) in zagotavljale pogoje za varstvo in gojitev in pospeševanje ribištva (6., 19. in 20. člen ZSlaR). Ribiške družine so torej uresničevale širše družbene interese z gospodarjenjem z družbenimi sredstvi, na katerih so na podlagi zakona pridobivale tudi pravico uporabe in upravljanja kot vrsto upravičenj na družbeni lastnini. Vendar pa ribiškim družinam ta z zakonom podeljena pravica uporabe in upravljanja družbenih sredstev ni izključevala možnosti, da pridobivajo določena sredstva tudi v (zasebno) last. Ribiške družine so kot društvo še vedno imele tudi značilnosti civilnih pravnih oseb in v tem obsegu so lahko imele tudi lastninsko pravico na stvareh. Lastninsko pravico so lahko imela in jo pridobivala v mejah in pogojih, ki jih je določal zakon (prim. prvi odstavek 1. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR), torej tudi na originaren način (priposestvovanje).

11. Tožeča stranka je torej v obdobju od leta 1972 lahko bila subjekt lastninske pravice na zemljiščih. Toženca ji zato neutemeljeno odrekata stvarno legitimacijo, ker naj bi ne mogla imeti (pridobiti) lastninske pravice. Da bi sporno zemljišče pridobila kot družbeno (ali zaradi zagotavljanja širših družbenih interesov), tožeča stranka ni trdila, kot ugotavljata tudi revidenta; je pa trdila, da je pridobila lastninsko pravico. Glede na to so nerelevantne vse tiste trditve revizije, ki se tičejo lastninskega preoblikovanja oziroma lastninjenja ter prepovedi spreminjanja lastninskih razmerij in drugih pravnih upravičenj na družbeni lastnini po 37. členu ZDru.(3) Lastninjenje se namreč tiče le družbenih sredstev, medtem ko se status premoženja in sredstev, ki so bila že doslej last ribiških družin, v ničemer ne spreminja.

12. Za odločitev v sporu so bila tako odločna naslednja v postopku prve stopnje ugotovljena dejstva, ki so bila potrjena tudi v pritožbenem postopku in glede na že omenjen tretji odstavek 370. člena ZPP ne morejo biti več predmet preizkusa na revizijski stopnji: tožeča stranka je 21. 4. 1971 s Krajevno skupnostjo .... sklenila dogovor o brezplačni gradnji na nepremičnini parc. št. 309 k.o. ..., na kateri je tedaj stala lesena zgradba, M. V. (eden od prvotnih tožencev v tem postopku) je 7. 12. 1971 zoper sedanjo tožečo stranko vložil tožbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine; zemljiškoknjižno stanje namreč ni bilo skladno z dejanskim in dejansko sta bila lastnika nepremičnine M. V. in U. V.; tožeča stranka je z obema lastnikoma sklenila kupoprodajno pogodbo, zaradi česar je bila tožba zoper njo umaknjena, U. V. pa je za te sklenitev pogodbe veljavno pooblastil M. V.; pogodba je bila v pretežnem delu realizirana, pri čemer pogodba v pisni obliki, na podlagi katere bi bil mogoč vpis v zemljiški knjigi, ni bila sestavljena zaradi pomotnih vpisov v zemljiški knjigi. Legitimacija za odpravo neskladnega zemljiškoknjižnega stanja je bila na strani pravnih prednikov tožencev, tožeča stranka pa je s svoje strani storila vse za izvedbo pogodbe v zemljiški knjigi in še tudi kasneje opozarjala na neurejeno zemljiškoknjižno stanje; tožeča stranka je nepremičnino imela v posesti na podlagi kupoprodajne pogodbe vse od decembra 1972; tožena stranka je za posest tožeče stranke vedela in ji ni oporekala do začetka tega pravdnega postopka.

13. Toženca v reviziji trdita, da posest tožeče stranke ni bila niti zakonita niti dobroverna. Gre za materialnopravna zaključka, vendar pa podlago zanju predstavljajo zgoraj navedene dejanske ugotovitve. Revizija pravzaprav napada te ugotovitve, saj je materialnopravni sklep, na katerega napotujejo, jasen in logičen. Res je tožeča stranka sprva pridobila posest na podlagi dogovora o brezplačni rabi za določeno obdobje. Toda izkazalo se je, da zaradi napačne vknjižbe družbene lastnine dogovor ni bil sklenjen z lastnikom nepremičnine (o tem obširno razlogi na koncu 4. in začetku 5. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in torej ni res, da je izostala ocena dogovora). Ta dogovor torej ni mogel biti podlaga zakoniti in dobroverni posesti tožeče stranke, pač pa (šele) kasneje dosežen dogovor s pravim lastnikom, to pa je kupoprodajna pogodba, ki jo je tožeča stranka sklenila s pravnima prednikoma sedanjih tožencev. Posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu – in kupoprodajna je glede na ugotovitve, da je bila sklenjena z obema solastnikoma in v pretežnem delu realizirana, veljavna – je zakonita (pravno pravilo 316 paragrafa ODZ in prvi odstavek 72. člena ZTLR), saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja. Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Tožeča stranka je resda poznala zemljiškoknjižno stanje in lastninska razmerja, kot to zatrjujeta toženca, vendar pa to ne kaže na njeno nedobrovernost. Tožeča stranka je namreč vedela tudi, da zaradi pomotnega vpisa zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu, pravni posel pa je sklenila z dejanskim lastnikom in od tedaj z njegovim vedenjem in soglasjem imela nepremičnino v posesti. Vse to pa potrjuje pravilnost materialnopravnih zaključkov sodišč prve in druge stopnje o zakoniti in dobroverni posesti in pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Prvi toženec in druga toženka, ki sta z vložitvijo revizije tožeči stranki povzročila stroške (četrti odstavek 161. člena ZPP), sta ji dolžna povrniti revizijske stroške (stroške sestave odgovora na revizijo, sodne takse, materialne stroške in DDV).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (2): Uradni list SRS, št. 25/76, 21/78 in 42/86 ter Uradni list RS, št. 29/95 – ZPDF, 89/99 – ZDru-A in 110/02 – ZGO-1; ta zakon je veljal v času sojenja na prvi stopnji, v času odločanja Vrhovnega sodišča pa ga je že razveljavil Zakon o sladkovodnem ribištvu, ZSRib (Uradni list RS, št. 61/2006). Tudi po ZSRib je ribiška družina društvo (55. člen ZSRib).

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 60/95, 49/98 – odločba US in 89/99; ta zakon je veljal v času sojenja na prvi stopnji, v času odločanja Vrhovnega sodišča pa je bil tudi ta že razveljavljen z novim zakonom, Zakonom o društvih, ZDru-1 (Uradni list RS, št. 61/2006).