Jedro

Za škodo, nastalo pri obveznem izvajanju vaj iz borilnih veščin, ki spadajo med naravne dejavnosti, je odškodninsko odgovoren organizator pouka borilnih veščin.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo nastalo tožniku v škodnem dogodku dne 1.10.1993 pri izvajanju borilnih veščin. Na podlagi izvedeniškega mnenja je sodišče ugotovilo, da je izvajanje konkretne veščine, ki spada med judo veščine, nevarna dejavnost. Zaradi tega je po oceni prvostopnega sodišča tožena stranka tožniku objektivno odgovorna v skladu s 173. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Glede na ugotovitve sodišča, ki je na podlagi izvedeniškega mnenja zaključilo tudi, da inštruktor, ki je sodeloval pri izvajanju predmetnih borilnih veščin, ni bil ustrezno usposobljen za izvajanje le teh, pa je prvostopno sodišče tudi zaklučilo, da je tožena stranka tožniku tudi krivdno odgovorna. Na podlagi navedenega je tožbenemu zahtevku tožnika glede temelja za odgovornost v celoti ugodilo.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je prvostopno sodišče v svoji odločitvi v celoti povzelo izvedeniško mnenje in ostale izvedene dokaze, medtem ko zaslišanja priče A, to je inštruktorja, sploh ni ocenilo. Meni, da nobena dejavnost ne more biti sama po sebi nevarna samo zato, ker je nekdo še ni izvajal, na drugi strani pa, da v življenju ni dejavnosti, ki bi lahko popolnoma izključila možnost, da pride do telesne poškodbe. Ker nihče od vojakov ni bil prisiljen k izvajanju vaj, po mnenju tožene stranke odpade z nje tudi vsaka odgovornost oziroma krivda. Tožnik je bil po njeni oceni v zmoti glede svojih sposobnosti in bi bila njegova dolžnost, da opravljanje vaje iz kateregakoli razloga odkloni, ne pa da jo izvaja, škodo, ki mu je zaradi njegove malomarnosti nastala, pa naprti v breme toženi stranki. Zaradi navedenega je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, in tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz izpodbijane vmesne sodbe, je prvostopno sodišče sledilo navedbam izvedenca, ki je zelo natančno opisal tako pripravo na vajo, kot tudi sam potek vaje, zaradi katere je tožnik utrpel poškodbe.

Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo nastalo toženi stranki, saj gre v konkretnem primeru, po mnenju izvedenca, katerega zaključke je sodišče v sodbi povzelo, za nevarno dejavnost, za škodo iz te pa se po 173. členu ZOR šteje, da izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen seveda, če se dokaže, data ni bila vzrok. Za škodo od takšne dejavnosti pa po 174. členu ZOR odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Ima pa možnost v skladu s 177. členom ZOR, da se od takšne odgovornosti ekskulpira, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka in je ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. To pa, kot je to sicer pravilnno ocenilo prvostopno sodišče, toženi stranki ni uspelo dokazati. Tožena stranka je že v prvotnem pritožbenem postopku namreč predlagala dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem izvedenca, kar je prvostopno sodišče v ponovljenem dokaznem postopku tudi storilo. Pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi šel izvedenec v svoji poklicni vnemi veliko preširoko, v razglabljanju učenja in znanja raznih borilnih veščin, pa verodostojnosti njegove izjave ne omaja in je tako pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ki je njegovemu mnenju v celoti sledilo.

Res je, da sta se izjavi izvedenca in inštruktorja A skladali glede navedb o tem, da teža tožnikaa ne vpliva na izvajanje predmetnih vaj.

Vendar pa je bilo potrebno pri tem upoštevati tudi čisto konkretne okoliščine tega dne, katere pa sta zelo natančno opisala tožnik in njegov soizvajalec te vaje priča B. Tako je bilo nesporno ugotovljeno, da je poznavanje načina padanja na tla eden od predpogojev za varno izvedbo te vaje, kar sta potrdila tako izvedenec kot tudi inštruktor A, vendar pa je prvostopno sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem tako tožnika kot soizvajalca pri predmetni vaji ugotovilo, da tožniku način padanja ni bil pokazan tako, da bi lahko tožnik to vajo opravil brez posledic, vse to pa ne glede na njegovo omejeno sposobnost. Tožnikova omejena sposobnost pa, kot je to pravilno zaključilo tudi prvostopno sodišče, ni bila v neposredni vzročni zvezi z nastankom škodnih posledic, medtem, ko je bil izostanek od ur vadbe v katerih naj bi inštruktor vojakom natančneje pokazal kako se posamezna vaja pravilno in zato varno izvaja, v neposredni vzročni zvezi in zato tudi prvenstveno vzrok za nastanek obravnavanega škodnega dogodka.

Tožnik in priča B sta namreč izpovedala, da sta predmetno vajo kritičnega dne izvajala prvič, kar nedvomno kaže na to, da tožnik in soizvajalec pri vaji - priča B nista mogla osvojiti znanja padanja, saj pred tem pri opravljanju teh vaj nista sodelovala in zato tudi ni utemeljenno pričakovati, da bosta padca obvladala, ravno tako pa tudi ne, da bosta vajo pravilno izvedla.

Zaradi navedenega je po oceni pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča, ki ugotavlja, da je v obravnavanem primeru podana tudi krivdna odgovornost inštruktorja pravilna in skladna ugotovitvam izvedenega dokaznega postopka. Odgovornost za nepravilno izvedbo vaje, namreč v konkretnem primeru ni mogoče naprtiti tožniku, saj je za ocenjevanje zmožnosti in sposobnosti pri izvajanju vaj odgovoren prisotni inštruktor, ki naj bi tudi pazil na ustrezno pripravo in izvedbo le teh.

Pritožbeno tožena stranka še navaja, da je dolžnost tožnika, da inštruktorja opozori, da vaje ne zna pravilno izvesti ali da se boji.

Tudi temu pritožbeno sodišče ne more slediti, saj tožnik, glede na to, da ni izkazano, da bi obvladal borilne veščine, (če pa bi jih je dosti verjetno, da se mu predmetna nezgoda ne bi pripetila) tudi ni mogoče utemeljeno pričakovati pravilno, pa tudi ne primerno oceno zahtevnosti izvajanja vaje in mu iz tega razloga tudi ni mogoče očitati malomarnosti glede izvajanja le teh, kar pa nikakor ne moremo reči za inštruktorja, katerega prvenstvena naloga je bila, kot to navaja izvedenec, vojake naučiti kako pravilno pasti, da ne pride do poškodb, kar pe je glede na ugotovitve izvedenega dokaznega postopka inštruktor v konkretnem primeru, evidentno, opustil. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, uradni preizkus izpodbijane vmesne sodbe pa tudi ni pokazal bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče na podlagi tč. 2 380. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.