Jedro

Judo sam ob sebi ne sodi med nevarne dejavnosti v smislu odškodninskega prava oziroma njegovih udeležencev - oškodovancev ni potrebno varovati z institutom objektivne odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi ob drugem sojenju z vmesno sodbo ugotovilo, da obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku 1.10.1993, ko si je med služenjem vojaškega roka pri športni vzgoji med izvajanjem bočnega meta zlomil ob padcu zapestje. Ker sta tožnik in drugi vojak takrat prvič izvajala te mete, ne da bi pred tem vadila padce (drugi vojaki so teden dni poprej vadili samo padce), je obravnavana vaja, pri kateri je prišlo do dogodka, nevarna dejavnost in zato tožena stranka odgovarja po 173. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Podana pa je tudi krivdna odgovornost, ker inštruktor ni poprej obeh vojakov naučil pravilnega padanja oziroma padcev.

Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje s sklepom (pravilno: s sodbo) zavrnilo, ker se je strinjalo s stališčem prvostopnega sodišča, da sta podani obe obliki odgovornosti tožene stranke: objektivna - ker tožnikov način padanja ni bil poprej pokazan, da bi vajo opravil brez posledic glede na njegovo omejeno sposobnost, ter krivdna - inštruktorja, ki ni pazil na ustrezno pripravo. Za tožnika pa ni bilo mogoče pričakovati, da bi sam ocenil zahtevnost izvajanja vaje.

Proti tej odločbi je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, naj se sklep spremeni tako, da se pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne ali pa se vmesna sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču očita, da ni utemeljilo, zakaj naj bi bil judo nevarna dejavnost sama ob sebi. Ni upoštevalo, da slovenska vojska nima posebnih pravil za usposabljanje iz borilnih veščin. Tožnik bi moral opozoriti inštruktorja, da ni sodeloval pri predhodni vaji, in tako je sam odgovoren za svojo opustitev. Ne gre dvomiti, da so bile inštruktorjeve poprejšnje vaje pravilne. Do poškodbe je prišlo takoj na začetku učne ure in tako inštruktor ni mogel posredovati.

Usposabljanje ni bilo nepravilno in tako ni utemeljena kvalifikacija obravnavane dejavnosti kot nevarne. Sodišče ni ugotavljalo, ali je poškodba nastala takoj na začetku ure in ali so bile poprejšnje inštrukcije z demonstracijami pravilne. Ni pogojev za objektivno odgovornost in tudi ne za izključno odgovornost toženke.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Očitanih procesnih kršitev ni. Ne prvo ne drugo sodišče ni zavzelo stališča, da bi bil judo nevarna dejavnost sama ob sebi. V obrazložitvah obeh sodb sta nižji sodišči razložili, zakaj sta šteli v obravnavanem primeru trening juda za nevarno dejavnost: ne da bi bil ta že sam nevarna dejavnost, marveč zato, ker je potrebno upoštevati, da tožnik ni bil ustrezno pripravljen na vajo bočnega meta, saj poprej ni opravil vaje padanja. Kot je že v povzetkih obeh sodb, torej tudi izpodbijane, zapisano, je bilo zavzeto stališče, da pomeni součinkovanje obeh okoliščin - judo in dejstvo, da tožnik poprej ni osvojil tehnike padanja, nevarno dejavnost. Neutemeljena je tudi procesna graja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Ni videti, v kakšni vzročni zvezi z nastalo posledico - tožnikovo poškodbo naj bi bilo vprašanje, ali so bile predhodne inštruktorjeve inštrukcije pravilne ali ne, ker se tožnik vaj sploh ni udeležil. Nadalje, v izpodbijani sodbi je izrecna ugotovitev, da sta tožnik in priča S. "predmetno vajo kritičnega dne izvajala prvič". Po revidentkinem mnenju manjkajoča ugotovitev je torej izrecno napisana.

Lahko sicer pritrdimo reviziji v njenem načelnem stališču, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Zakon o obligacijskih razmerjih ne opredeli nevarne dejavnosti. Omeji se le na njene učinke, kadar pride do škode zaradi nje. Tako določa, da se za škodo od dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 154. člena ZOR), in nadalje, da se domneva, da takšna škoda izvira iz te dejavnosti (173. člen ZOR) in da zanjo odgovarja tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo (1. odstavek 174. člena ZOR). Na sodni praksi oziroma sodniku je, da odgovori na vprašanje, kaj pravzaprav pomeni nevarna dejavnost kot pravni standard. Za takšno dejavnost gre, kadar pomeni spričo svoje narave in načina opravljanja povečano nevarnost za nastanek škode, pa naj gre za zdravje ali življenje ljudi ali za dobrine. Ne gre torej za običajne nevarnosti vsakdanjega življenja, temveč za takšne, katerih izvajanja kljub potrebni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladovati učinkov takšne dejavnosti. Po opisanih merilih juda kot športa, čeprav zvrsti borilnih veščin, toda zvrsti, v kateri niso dovoljeni nevarni prijemi in udarci, ni mogoče šteti kot nevarne dejavnosti (na Japonskem je, denimo, judo neobvezen predmet v šolah). Tožeča stranka ni izkazala in tudi splošno znano ni, da bi bile v judu pogoste poškodbe njegovih udeležencev. Judo potemtakem sam ob sebi ne sodi med nevarne dejavnosti v smislu odškodninskega prava oziroma njegovih udeležencev - oškodovancev ni potrebno varovati z institutom objektivne odgovornosti.

V sodni praksi pa se je uveljavilo stališče, da je potrebno v vsakem obravnavanem primeru raziskati, v kakšnih okoliščinah je potekala dejavnost. Splet takšnih okoliščin namreč lahko skupaj s samo dejavnostjo povzroči, da gre za nevarno dejavnost. Temu sta sledili nižji sodišči, vendar sta šli v tem predaleč. Relevantne so namreč praviloma le tiste okoliščine, ki so ne le v vzročni zvezi z nastalo škodo, marveč tudi objektivne narave, ne pa okoliščine kot neposredna posledica krivdnega ravnanja osebe, ki izvaja, opravlja dejavnost, oškodovanca samega ali koga tretjega. Skratka krivdno ravnanje proti pravilom stroke oziroma skrbnega ravnanja ne more pripeljati do tega, da bi neko odgovornost, ki sama ob sebi še ni nevarna, postala nevarna v smislu odškodninskega prava.

V tej zadevi potemtakem ne gre za nevarno dejavnost, zato ker delavci tožene stranke niso poskrbeli, da bi bil tožnik deležen pravočasne priprave, v kateri bi se naučil pravilno padati, oziroma mu ne bi dovolili izvesti vaje, v kateri se je poškodoval. Zaradi teh okoliščin torej vaja juda, ob kateri se je tožnik poškodoval, ni nevarna dejavnost in tožena stranka ne odgovarja objektivno. Glede tega vprašanja ima torej revizija prav, čeprav ne izhaja iz povedanega.

Ni pa se mogoče z njo strinjati v stališču, da tožena stranka ne odgovarja subjektivno ali vsaj ne v celoti. Ob ugotovljenih dejstvih, na katera so v revizijskem postopku vezani tako stranke kot sodišče, ne more biti pomislekov o krivdnem ravnanju inštruktorja tožene stranke, ki tožnika ni, kakor je to sicer storil v tednu pred dogodkom za druge vojake, podučil in pripravil za pravilno padanje kot element vaje juda ("veliki bok") oziroma odredil, da tožnik te vaje ne sme izvesti. Po drugi strani pa ni mogoče pričakovati od tožnika, nepoučenega o nevarnostih padcev pri takšnih vajah, da bi sam presodil, ali bo vajo lahko opravil brez tveganja, da bi se poškodoval. Sicer pa revizija ne pojasni, za kakšna splošna pravila, ki veljajo v vseh "civilnih pravnih osebah", naj bi šlo in po katerih naj bi učenec opozoril učitelja, da vaje ne sme opraviti, ker ni sodeloval na prejšnjih vajah. Kdor ni poučen o nevarnosti, se je tudi ne more zavedati, razen če ne gre za takšno, ki je očitna za slehernega človeka. Tožniku ("nisem si mislil, da bi lahko bilo to nevarno") tožena stranka ni dokazala, da bi se moral zavedati nevarnosti vaje oziroma poškodb, ki bi lahko pri njej nastale. Tako mu tudi ni mogoče pripisati sokrivde.

Tožena stranka potemtakem krivdno odgovarja tožniku za škodo, ki mu je nastala med opravljanjem obrambne dolžnosti (1. odstavek 19. člena Zakona o obrambi - Uradni list RS, št. 82/94, 44/97 in 87/97, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena, 158. členom in 1. odstavkom 172. člena ZOR), pri čemer ni podana tožnikova sokrivda. Ne gre pa za objektivno odgovornost tožene stranke. Odločitev nižjih sodišč o odškodninski odgovornosti toženke je pravilna. Glede tega bistvenega vprašanja torej reviziji ni mogoče pritrditi. Ker revizijski razlogi niso podani in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).