Jedro

Za odločanje o obstoju zadržka javnega reda po 1. odstavku 36. člena ZZasV so torej pomembna le kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. V tem pogledu pozna slovenska kazenska zakonodaja le dve vrsti kaznivih dejanj: kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti in kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo. Formalno razlikovanje med obema vrstama kaznivih dejanj opredeljuje 2. odstavek 19. člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa, da je za dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, upravičeni tožilec državni tožilec, za dejanja, za katera se storilec preganja na zasebno tožbo, pa zasebni tožilec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom prekinila postopek za izdajo službene izkaznice varnostnika tožeči stranki do pravnomočne odločitve glede kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavku 170. člena KZ RS v zvezi s členom 178/II KZ RS. V obrazložitvi navaja, da je po prejemu pravilno izpolnjene vloge za izdajo službene izkaznice po uradni dolžnosti preverila, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev izkaznice varnostnika. Ob pregledu evidenc je ugotovila, da je bil tožnik obravnavan za tri kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Po poizvedbah pri pristojnih državnih organih je ugotovila, da zoper tožnika še ni bil zaključen postopek zaradi kaznivega dejanja po 170. členu, v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ. Tožena stranka je, v skladu z načelom zaslišanja stranke, tožniku tudi omogočila, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Nato je zaradi ugotovitve, da je zoper tožnika vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po členu 170 v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ RS, o katerem še ni bilo odločeno, ravnala v skladu z 2. odstavkom 36. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV, Uradni list RS št. 126/2003), ki določa, da se postopek izdaje službene izkaznice odloži do pravnomočnosti sodbe oziroma odločitve o tem postopku in v skladu s 1. odstavkom 148. člena ZUP postopek prekinila do pravnomočne odločitve pristojnega organa.

Tožba uvodoma navaja tožnikove poglede na dolgotrajnost upravnega postopka in na razloge za to dolgotrajnost. Nato ugotavlja, da se kaznivo dejanje po členu 170 KZ RS preganja na zasebno tožbo, člen 178 KZ RS pa v 2. odstavku določa, da če je to dejanje storjeno proti uradni osebi ali vojaški osebi v zvezi z opravljanjem službe, se pregon začne na predlog. Zato se zadržki javnega reda, kot so opredeljeni v 36. členu ZZasV, ne nanašajo na to dejanje, saj so podani le, če gre za dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. ZZasV je bil sprejet po uveljavitvi kazenske zakonodaje, ki je določila kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, tista, za katera je potrebno podati predlog in tista, ki se preganjajo na zasebno tožbo. ZZasV ob tem jasno določa kot zadržek javnega reda le tista kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Ker se kaznivo dejanje, zaradi katerega poteka postopek zoper tožnika, preganja na predlog, je tožena stranka nezakonito prekinila postopek, saj tudi v primeru, da bo postopek pravnomočno končan z obsodilno sodbo, ne bo mogla zavrniti izdaje službene izkaznice tožniku. Tožnik zato Upravnemu sodišču RS predlaga, naj odpravi izpodbijani sklep, ugodi vlogi tožnika in naloži toženi stranki, da izda tožniku službeno izkaznico za varnostnika, ter naloži toženi stranki plačati stroške postopka.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je posredovala spise, ki se nanašajo na sporno zadevo ter odgovor na tožbo. V odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, kot zastopniku javnega interesa, ki pa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

20. člen ZZasV med pogoji, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki neposredno opravlja zasebno varovanje kot varnostnik čuvaj, določa tudi odsotnost zadržkov javnega reda. 36. člen istega zakona v 1. odstavku določa, da so ti zadrži podani, če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, 2. odstavek istega člena pa, da se v primeru, če kazenski postopek še teče, odločitev, ali oseba izpolnjuje pogoje, odloži do pravnomočnosti sodbe oziroma odločbe v tem postopku.

Za odločanje o obstoju zadržka javnega reda po 1. odstavku 36. člena ZZasV so torej pomembna le kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. V tem pogledu pozna slovenska kazenska zakonodaja le dve vrsti kaznivih dejanj: kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti in kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo. Formalno razlikovanje med obema vrstama kaznivih dejanj opredeljuje 2. odstavek 19. člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa, da je za dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, upravičeni tožilec državni tožilec, za dejanja, za katera se storilec preganja na zasebno tožbo, pa zasebni tožilec.

Edina razlika med kaznivimi dejanji, za katera se storilec preganja na predlog oškodovanca (t.i. predlagalni delikti) in med ostalimi kaznivimi dejanji, ki se preganjajo po uradni dolžnosti je, da se glede dopustnosti pregona upošteva interes oškodovanca. Gre torej le za dodatno procesno predpostavko in nikakor za morebitno posebno vrsto kazenskega postopka. Tako po zakonodaji kot tudi po sodni praksi lahko oškodovanec svoj interes za pregon storilca kaznivega dejanja izrazi na celo vrsto načinov (celo posredno, npr. s podajo ovadbe), ko pa je ta interes izražen, lahko državni tožilec začne kazenski pregon enako kot pri vseh ostalih kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. S tem je jasno izražen javni interes za pregon takih kaznivih dejanj, za razliko od kaznivih dejanj, ki se preganjajo na zasebno tožbo, kjer so praktično vse dejavnosti v zvezi s pregonom storilca kaznivega dejanja prepuščene zasebnemu tožilcu. Dejstvo, da je pregon kaznivega dejanja v javnem interesu, je že pojmovno neposredno vezano na varovanje javnega reda. Tudi v tem pogledu je torej v kontekstu 1. odstavka 36. člena ZZasV povsem neutemeljeno ločevati predlagalne delikte od ostalih kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti.

Tako iz navedb obeh strank v postopku, kot tudi iz vseh priloženih listin brez dvoma izhaja, da je zoper tožnika v času izdaje izpodbijanega sklepa potekal postopek zaradi kaznivega dejanja po 170. členu v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ, zato tega dejstva ni bilo potrebno preverjati še z vpogledom v kazenski spis, kot je to predlagal tožnik. Iz Kazenskega zakonika jasno izhaja, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, torej v skladu z gornjim razlogovanjem sodišča za kaznivo dejanje, ki se v kontekstu 1. odstavka 36. člena ZZasV v ničemer ne razlikuje od ostalih kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Zato sodišče ugotavlja, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni zagrešila kršitev, ki jih v svoji tožbi očita tožnik, ter je zato njegovo tožbo, v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.