Jedro

Ko gre za kumulacijo nedenarnih zahtevkov v pomenu določbe drugega odstavka 41. člena ZPP, mora biti vrednost spornega predmeta določena za vsak zahtevek posebej. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti ima zato enake posledice kot popoln izostanek vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožnica in prva toženka sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek - torej tako v delu, naperjenem zoper prvo toženko, s katerim je sedanja tožnica (pravna naslednica prvotnega in med pravdo umrlega tožnika J. S.) zahtevala ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine glede parcele št. 6163 k.o. ..., kot tudi v delu, naperjenem zoper preostale tožence, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev („priznanje“) lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine glede dela parcele št. 6164 (po predhodni geodetski izmeri) k.o. ...

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero izpodbija pravnomočno sodbo v celoti „iz razloga bistvene kršitve določb ZPP in napačne uporabe materialnega prava“. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožencem, od katerih je nanjo odgovorila le prva toženka in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Kot je razvidno že iz povzetka tožbenega zahtevka pod 1. točko obrazložitve tega sklepa, je tožeča stranka v tej pravdi uveljavljala z eno tožbo dva po vsebini in predmetu različna nedenarna zahtevka zoper različne tožence – prvega zoper prvo toženko, drugega pa zoper preostale tožence. Kljub taki začetni objektivni in subjektivni kumulaciji zahtevkov je v tožbi navedla le eno (enotno) vrednost spornega predmeta 2,010.000 tedanjih SIT (zdaj 8.387,58 EUR) – torej nediferencirano, skupno za oba zahtevka, uveljavljana vsakega od njiju zoper različne tožence. Taka navedba vrednosti, ki je ves čas postopka ostala nespremenjena (tudi po nebistveni korekciji še vedno identičnega prvega, zoper prvo toženko uveljavljanega zahtevka na naroku 11. 10. 2007) in ji tudi toženci niso ugovarjali, pa ni v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena za obravnavan primer še upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ko gre za kumulacijo nedenarnih zahtevkov v pomenu pravkar navedene zakonske določbe, mora biti namreč vrednost spornega predmeta določena za vsak zahtevek posebej. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti ima zato enake posledice kot popoln izostanek vrednosti spornega predmeta – torej, da nobena od strank (ki niso ukrepale pravočasno v postopku, v katerem je še mogoče zagotoviti sodelovanje vseh pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta) nima pravice do revizije. O tem je Vrhovno sodišče 16. 12. 1993 že prejelo zanj zavezujoče pravno mnenje (Poročilo VS RS 2/93, str. 12), v številnih odločbah pa je že zavzelo tudi stališče o neodpravljivosti pravkar opisane procesne pomanjkljivosti šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom zoper pravnomočno sodbo (glej odločbe II Ips 346/2006, II Ips 537/2006 in številne druge).

7. Ker je presoja vprašanja dovoljenosti revizije v premoženjskih sporih odvisna od procesnopravno upoštevne opredelitve vrednosti spornega predmeta glede odločitve o posamičnih nedenarnih ter objektivno in subjektivno v eni tožbi kumuliranih zahtevkih z izpodbijano pravnomočno sodbo (v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP), je v obravnavanem primeru po obrazloženem možen le sklep, da zaradi nenavedbe diferencirane vrednosti spornega predmeta glede zahtevkov tožeče stranke revizija zoper pravnomočno odločitev o njih (ki bi lahko bila tudi različna) ni dovoljena. Zato jo je treba kot tako na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. 8. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožeče stranke spričo njenega neuspeha z nedovoljeno revizijo) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov prve toženke v zvezi z njenim odgovorom na revizijo, ki jih spričo nedovoljenosti revizije in vsebine odgovora na revizijo, v katerem se ukvarja z le za meritorno odločitev relevantnimi vprašanji, ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).