Jedro

Res se dobra vera domneva, toda sklep ali dobra vera obstoji, je materialnopravni sklep in je tožeča stranka tista, tako kot tožena, ki s svojimi trditvami gradi trditveno podlago, ne glede na to, ali ji gredo v breme ali korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da je tožnica lastnica parcele št. 6163 k.o. S. do celote in izstavitev listine za to oziroma del predmetne parcele, ki ga je uperila zoper prvo toženko, zavrnilo tudi zahtevek zoper drugo do peto toženko, po katerem naj bi le-ti tožnici priznali lastninsko pravico na delu parcele št. 6164 k.o. S. in izstavili listino za vpis lastninske pravice na tožnico, kot to določno izhaja iz izreka pod točko 1 in 2 ter v točki 3 odločilo še o pravdnih stroških.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodba tako spremeni, da se zahtevku ugodi, priglaša tudi stroške pritožbe. Opozarja, da je z zatrjevanjem dokazovala, da uživa parcelo št. 6163 v celoti in pred njo pravni prednik. Po letu 1991, ko je z novo Ustavo družbena lastnina prenehala, bi lahko teklo priposestvovanje, teklo je prek 10 let, po 269.čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) bi priposestvovala celotno parcelo. Na to je opozarjala v postopku. Konec koncev pa Občina priposestvovanju in elementom le-tega ni oporekala. Zato za dobrovernost ni pomemben trenutek vložene tožbe. Sicer pa gre v tožbi v letu 1996 za zahtevek za izstavitev listine in ne na ugotovitev lastništva iz naslova priposestvovanja. Kršen je postopek (14. tč. 2 .odst. 339. čl. ZPP), izrek namreč nasprotuje razlogom. Tudi materialno pravo je zmotno uporabljeno. Opozarja, kakšno stanje je stanje dobre vere (nekdo ne ve, da je določena stvar, ki jo ima v posesti in uživa kot svojo, od drugega). Tožbo je leta 1996 tožnik vložil glede parcele oziroma dela parcele 6163 misleč, da je to tisto, kar dejansko uživa ves čas kot svoje in kar je kupil. Šele leta 2007 se je izkazalo, da uživa celotno parcelo. Če bi sodišče opravilo ogled z izvedencem in geodetom, bi se to pokazalo še prej. Sicer pa trditev o priposestvovanju celotne parcele tudi ni bila prerekana. Dobre vere tožnice in prednika do smrti na zemljišču, ki ga dejansko uživa, pa tudi ni mogoče odreč. Tudi posesti jima nihče ni oporekal in niti ne tožil. Dobrovernost pa se pretrga z vložitvijo tožbe tistega, ki je oporekal posest in ne obratno, kot šteje sodišče. Sicer pa ne more sodišče niti zahtevka za izstavitev listine za parcelo št. 6163 zavrniti, vsaj ne v okviru površine prejšnjih parcel, glede na kupno pogodbo in določbo 1. odst. 267. čl. SPZ. Glede zavrnitve zahtevka zoper drugo do peto toženko glede parcele št. 6164 pa pove, da so razlogi nejasni in nasprotni podatkom spisa. Poizvedovalni zapisnik ni pravni naslov za pridobitev lastnine. Tudi niso toženci v posesti predmetnih površin. Del prejšnjih parcel, ki jih je kupil prednik tožnice, je vsebovanih v predmetni parceli št. 6164 k.o. S., in tudi tukaj veljajo določbe 1.odst. 267.čl. SPZ. Te ima tožnica v posesti, to pa ni bilo raziskano kljub ustreznim trditvam in predlaganim dokazom, tudi z izvedencem. Zato je sodbi očitati celo, da krši tožnici ustavno pravico do sodnega varstva in enakega varstva pravic.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je prednik tožnice s kupno pogodbo dne 3.3.1965 kupil štiri parcele, vpisane v k.o. P. 3 (zemljiška knjiga ni več v veljavi). Izposloval je vpis v zemljiški knjigi in imel parcele v posesti. Delu teh parcel sedaj ustrezata dela parcel, ki sta predmet tožbenega zahtevka. Ugotovljeno je tudi, da je bil ob osnovanju nove zemljiške knjige k.o. S. vpisan pri parc.št. 6163 v zemljiški knjigi kot imetnik pravice uporabe V.K., Temeljno sodišče v Kopru je izdalo sklep v postopku likvidacije in je bilo premoženje preneseno (predmetna parcela št. 6163) na Občino, nakar jo je le-ta prodala Skladu stavbnih zemljišč Občine, pogodba pa je bila tudi zemljiškoknjižno izvedena, Občina kot prva toženka pa je pravni naslednik Sklada. V novi zemljiški knjigi tožnik ni vpisan. Ker je, kot izpostavlja tudi pritožnica, šlo za družbeno lastnino, priposestvovanje pred letom 1989 (Ustavni amandma št. XI k Ustavi SR Slovenije, ki je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne, Ur.l. SRS, št. 32/89) ni bilo možno. Od tedaj pa do leta 1996, ko je bila tožba vložena, tudi krajša desetletna priposestvovalna doba ni mogla poteči, kot je pravilno razložilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Res se dobra vera domneva, toda sklep ali dobra vera obstoji, je materialnopravni sklep in je tožeča stranka tista, tako kot tožena, ki s svojimi trditvami gradi trditveno podlago, ne glede na to, ali ji gredo v breme ali korist. Dejstvo vložitve tožbe, v kateri zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine (res je zahtevek na ugotovitev lastninske pravice zaradi priposestvovanja postavila šele leta 2007), pa pomeni, da je vedela, da v zemljiški knjigi ni vpisana kot lastnica. Vedela je torej, da ni lastnica. Od tedaj dalje torej priposestvovanje ni moglo več teči (po tedaj veljavnem 29. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR, se namreč na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ni mogla priposestvovati, po 4. odst. 28. čl. ZTLR je dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobil lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let, po 2. odst. tega člena pa je dobroverni in zakoniti posestnik priposestvoval v krajši 10-letni priposestvovalni dobi). Potrebna priposestvovalna doba torej ni pretekla. Tudi zahtevek za izstavitev listine tako glede prve tožene kot drugo do pete toženke je pravilno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre za konkurenco po eni strani pravnega naslova tožeče stranke, po drugi načina pridobitve toženk, Občine kot (naslednice) likvidacijskega upravičenca, drugo do pete toženke pa kot univerzalnih naslednikov prednika, ki je pridobil nepremičnino z odločbo upravnega organa v komasacijskem postopku. Toženci so izposlovali vpis v zemljiško knjigo in ima ta pravica prednost pred pravnim naslovom prednika tožnice, ki vpisa v novi zemljiški knjigi ni izposloval. Konec koncev je bil za prenos lastništva v slovenskem pravu vedno potreben poleg veljavnega pravnega naslova (zavezovalni posel, v tem primeru – kupna pogodba) tudi razpolagalna sposobnost odsvojitelja in pa predpisani pridobitni način in je ta pri nepremičninah bil in je vpis v zemljiško knjigo, lastnina se torej pridobi z vpisom, lastnino so pridobili toženci. Lahko sta pomembna dobra vera, kar izpostavlja pritožba in tudi posest, vendar nimata prednosti pred vpisom v zemljiško knjigo (publicitetno načelo, na kar je opozorilo že prvostopenjsko sodišče), velja torej tudi načelo zaupanja v popolnost in resničnost podatkov v zemljiški knjigi in se dobra vera tistega, ki je vpisan v zemljiški knjigi domneva. Sodišče se res ni konkretno opredelilo do spornega dejstva posesti glede druge do pete toženke, tožeča stranka je namreč zatrjevala, da ima nepremičnino v posesti, glede prve toženke pa ji le-ta vsaj v uvodnem delu postopka posesti ni oporekala, vendar pa je pravilno presodilo, da ima zemljiškoknjižni vpis glede na zgoraj navedeno prednost, in tudi ni ugotovljeno, da ob pridobitvi oziroma ob vpisu tožena stranka (ne prva toženka in tudi ne preostali toženci) ne bi bila v dobri veri, tega tudi pritožnica ne zatrjuje. Pritožba tako ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2.odst. 350.čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).