Jedro

Pritožnik ima načelno prav, ko navaja, da ustanovitev fiktivne gospodarske družbe sama po sebi ni kazniva, vendar pa na drugi strani taka (fiktivna) družba lahko postane sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja, kot se to obdolženki tudi očita v obravnavanem primeru. Kot je namreč ugotovilo že sodišče prve stopnje je obdolženka ustanovitev družbe, ki dejansko ni poslovala, sklenitev neresnične pogodbe o zaposlitvi in lažno izjavo o poslovanju, prikazovala z namenom pridobitve dovoljenja za delo za določen čas, in dovoljenja za prebivanje. To pa pomeni, da je obdolženkina družba bila ustanovljena za druge namene, to je pridobitev osebnih koristi obdolženke in ne zaradi gospodarskega poslovanja, kar nenazadnje je tudi cilj takih družb. Ker je prikazovanje navedenih lažnih okoliščin delavce pristojnih organov tudi spravilo v zmoto torej, da je obdolženka dejansko direktorica pravne osebe B. d.o.o., ki opravlja gospodarsko dejavnost in izkazuje pozitiven poslovni izid in so ji zato na navedeni podlagi izdali tudi obe dovoljenji, so s tem v njenem ravnanju tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi zakonski znaki dveh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolžene T.L. se kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo pod točko I obdolženo T.L. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako dejanje določilo kazen tri mesece zapora nakar ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen pet mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ji je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 165,96 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Pod točko II pa je obdolženo pravno osebo B., d.o.o. spoznalo za odgovorno kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi s 42. členom KZ-1 ter 10. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) in ji na podlagi prvega odstavka 253. člena KZ-1 v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 26. člena ZOPOKD izreklo kazen prenehanja pravne osebe B. d.o.o.. Navedlo je še, da bo z izrečeno kaznijo prenehanja pravne osebe sodišče po pravnomočnosti sodbe predlagalo začetek likvidacijskega postopka po tretjem odstavku 15. člena ZOPOKD. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je pravni osebi naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki jih predstavlja sodna taksa in ki bo naknadno odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolžena T.L. po svojemu zagovorniku. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka posledično pa izpodbija tudi odločbo o izreku kazenske sankcije. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in v celoti ugotovilo, ko je obdolženko spoznalo za krivo storitve očitanih ji kaznivih dejanj. Ker je sprejete zaključke tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju na te razloge le sklicuje in glede, sicer skopih pritožbenih navedb, izpostavlja sledeče. Obdolženkin zagovornik sodbo izpodbija v tistem delu, ki se nanaša na fiktivnost pravne osebe, ki jo je obdolženka ustanovila, z utemeljitvijo, da pojma fiktivne pravne osebe vsebinsko ne opredeljuje noben predpis, dalje, da fiktivne pravne osebe niso prepovedane in da tudi ne drži, da obdolženkina družba ni delovala, saj izdani računi in plačane dajatve v proračun, fiktivnosti družbe ne potrjujejo, poleg tega pa je slednja imela poslovodstvo, stvar odnosa družbe do odgovorne osebe pa je, kaj ta dejansko dela. Sicer pa je na ustanovitelju družbe, da se odloči, kaj bo počel s svojo družbo in njenim kapitalom, pomembno je le, da ne krši predpisov, ki se nanašajo na poslovanje družbe. Da bi obdolženka take predpise kršila pa se ji tudi ne očita.

5. Navedene pritožbene navedbe niso utemeljene, saj ne upoštevajo celotne obrazložitve sodbe, ki je podala prepričljiv odgovor glede obstoja objektivnih in subjektivnih znakov predmetnih kaznivih dejanj. Dvoma ni, da pojem fiktivna pravna oseba ni pravni termin temveč dejanski, ki označuje neresničnost oz. izmišljenost tistega, na kar se nanaša. Pritožnik ima načelo prav, ko navaja, da ustanovitev fiktivne gospodarske družbe sama po sebi ni kazniva, vendar pa na drugi strani taka (fiktivna) družba lahko postane sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja, kot se to obdolženki tudi očita v obravnavanem primeru. Kot je namreč ugotovilo že sodišče prve stopnje je obdolženka ustanovitev družbe, ki dejansko ni poslovala, sklenitev neresnične pogodbe o zaposlitvi in lažno izjavo o poslovanju, prikazovala z namenom pridobitve dovoljenja za delo za določen čas, in dovoljenja za prebivanje. To pa pomeni, da je obdolženkina družba bila ustanovljena za druge namene, to je pridobitev osebnih koristi obdolženke in ne zaradi gospodarskega poslovanja, kar nenazadnje je tudi cilj takih družb. Ker je prikazovanje navedenih lažnih okoliščin delavce pristojnih organov tudi spravilo v zmoto torej, da je obdolženka dejansko direktorica pravne osebe B. d.o.o., ki opravlja gospodarsko dejavnost in izkazuje pozitiven poslovni izid in so ji zato na navedeni podlagi izdali tudi obe dovoljenji, so s tem v njenem ravnanju tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi zakonski znaki dveh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. 6. Kar zadeva vprašanje, ali je obdolženkina družba dejansko opravljala gospodarsko dejavnost, zagovornik v pritožbi ne pove nič takega, kar bi ovrglo pravilnost izpodbijane sodbe. V le-tej je namreč prepričljivo pojasnjeno, da je bila likvidnost družbe zagotovljena zgolj s tistimi sredstvi, ki jih je kot posojilo zagotavljala obdolženka sama, pri čemer družba ni beležila drugih dohodkov niti ni imela režijskih stroškov, ki bi jih morala imeti, kolikor bi dejansko opravljala gospodarsko dejavnost. Teh ugotovitev sodišča, ki so v sodbi tudi podrobneje obrazložena, pa pritožba vsebinsko niti ne izpodbija, temveč zgolj posplošeno zatrjuje, da so ugotovitve sodišča neutemeljene. Izkaže se zato, da pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, nista na mestu. Enako velja tudi glede očitka bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj pritožnik zgolj posplošeno zatrjuje, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju kakor tudi z ugotovljenim dejanskim stanjem.

7. Ker pritožba, ki je bila obdolžencu v korist vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v navedeni smeri. Pri tem je ocenilo, da so okoliščine, ki so vplivale na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije obdolženki pravilno ugotovljene in glede olajševalnih okoliščin tudi zadostno ovrednotene tako, da v obdolženki izrečeno kazensko sankcijo po uradni dolžnosti ni bilo treba poseči. Ker tudi ni opazilo nepravilnosti, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženkinega zagovornika glede na vse obrazloženo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Neuspeh pritožbe pa ima na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP za posledico plačilo stroškov pritožbenega dela postopka, ki so za enkrat nastali le v obliki sodne takse in jo bo naknadno odmerilo prvostopenjsko sodišče.