Jedro

Obsojenkino ravnanje (ustanovitev družbe, ki dejansko ni poslovala, sklenitev neresnične pogodbe o zaposlitvi ter lažna izjava o poslovanju oziroma izkazovanju pozitivnega poslovnega izida za pravno osebo), usmerjeno v pridobitev dovoljenja za delo za določen čas in dovoljenja za prebivanje, katerih izdaja temelji na obsojenkinih navedbah oziroma listinah, ki jih je glede na določbe ZZDT oziroma ZTuj-1 predložila pristojnima organoma in s tem delavce pristojnih organov spravila v zmoto, vsebuje vse zakonske znake dveh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo pod točko I. obsojeno T. L. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako dejanje določilo kazen tri mesece zapora, nakar ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen pet mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ji je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 165,96 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Pod točko II. izreka je obsojeno pravno osebo B. d.o.o., Nova Gorica spoznalo za odgovorno kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 ter 10. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) in ji na podlagi prvega odstavka 253. člena KZ-1, v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 96. člena ZOPOKD izreklo kazen prenehanja pravne osebe B. d.o.o., Nova Gorica. Navedlo je še, da bo z izrečeno kaznijo prenehanja pravne osebe sodišče po pravnomočnosti sodbe predlagalo začetek likvidacijskega postopka po tretjem odstavku 15. člena ZOPOKD. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je pravni osebi naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki jih predstavlja sodna taksa in ki bo naknadno odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 5579/2014 z 6. 2. 2015 pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenkin zagovornik ter v njej uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je povzeti, da se obsojenki ne očita nobeno lažno dejstvo, ki bi ga navedla kateremukoli organu kot resničnega. Očita se ji, da registrskemu organu ni pojasnila, da bo postala lastnica kapitalske družbe, čeprav nima namena, da bi družba poslovala. Seveda je noben organ tega niti ni vprašal, ker mu to ne nalaga noben predpis. Vlagateljici se torej ne očita zamolčanja relevantnih podatkov, navajanje ali predložitev lažnih podatkov, pač pa miselni zadržek, kar že samo po sebi ni in ne more biti element kakega kaznivega dejanja, vsaj dokler ne pride do dejanskih kršitev konkretnih zakonskih določb. Ker v izpodbijanih sodbah ni podan noben izmed zakonskih znakov kaznivih dejanj, ki se obsojenki očitajo, predlaga oprostitev od obtožbe ter odločitev o stroških postopka.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja da trditev, da se vlagateljici ne očita nobeno lažno dejstvo, ki bi ga navedla kateremukoli organu kot resničnega in nadaljnja trditev, da se obsojeni pravzaprav očita, da ni pojasnila registrskemu organu, da bo postala lastnica kapitalske družbe, čeprav nima namena, da bi družba v resnici poslovala in da je tega noben organ ni niti vprašal, ker mu to ni nalagal noben predpis, ni jasna in je v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti v okviru same zahteve. Ukvarjanje z lažnimi dejstvi samo po sebi kaže, da v tem delu zahteva za varstvo zakonitosti ne soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem, iz česar je mogoče sklepati, da se v zahtevi zatrjuje, da so bila vsa dejstva, s katerimi je bil seznanjen registrski organ Okrožnega sodišča v Novi Gorici, resnična, če se pri tem misli zgolj na dejstva, ki so odločilnega pomena za registracijo neke gospodarske družbe oziroma pravne osebe. Tudi nadaljnja navedba vlagateljice, da ne more priti do kakršnegakoli kaznivega dejanja, dokler niso kršeni konkretni predpisi, niso jasne, saj ne pojasni, katere predpise ima v mislih, kar je sicer pogoj za oceno razlogov, ki so navedeni v zahtevi. Na tem mestu je treba opozoriti na argumentacijo obeh sodišč, da obstoj kaznivega dejanja overitve lažne vsebine pogojujejo tudi tista ravnanja, ki so razlog za to, da pristojni organi potrdijo obstoj kakšnega pravnega razmerja ali dejstva. V zvezi s konkretnim primerom je pritožbeno sodišče upravičeno štelo za obstoj kaznivega dejanja relevantne lažno pogodbo o zaposlitvi, lažno izjavo o poslovanju in opravljanju poslovodne funkcije, lažni notarski zapis o preživljanju in druge listine ter druge podatke. Zato je argumentacija kasnejše obsodilne sodbe in sodbe pritožbenega sodišča, ki je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, povsem ustrezna.

5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki je bil vročen obsojenki ter njenem zagovorniku, se je slednji izjavil. Med drugim navaja, da je odgovor vrhovnega državnega tožilca zavajajoč, saj spregleda, da predlagateljica decidirano očita sodbam kršitev kazenskega zakona s tem, da očitana ji ravnanja nimajo znakov kaznivih dejanj.

B-1.

6. Vložnik uvodoma navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V zvezi s konkretizacijo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev, je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 pojasnilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki je z izjemo privilegija pridruženja - beneficium coahesionis (drugi odstavek 414. člena ZKP) in pooblastila sodišču, da v določenih primerih po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev (427. člen ZKP), izključno v rokah strank. Sodišče zato nima pooblastila ugotavljati kršitve zakona preko oziroma mimo zahtevka vložnika, saj ga ne veže načelo oficialnosti. Meje preizkusa pravnomočne sodbe določa torej vložnik zahteve s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki jih uveljavlja. Iz sicer skope določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je popolnoma jasno, da je preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik pa je dolžan kršitve v zakonu, ki jih zatrjuje, pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkušalo utemeljenost zadeve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, ki jih pravno sredstvo uveljavlja. Če vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče zahtevo vložiti z navedbo člena oziroma odstavka, ne navede pa kdaj in kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev strojena, in ne navaja vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

B-2.

7. Obsojenka je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznana za krivo dveh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, ker je pristojna organa (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ter Upravno enoto Nova Gorica) spravila v zmoto in s tem dosegla, da sta v javni knjigi oziroma javni listini potrdila nekaj lažnega, kar naj bi bilo dokaz v pravnem prometu, s tem, ko je z namenom pridobitve delovnega dovoljenja po Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZDT) oziroma dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1): - na Okrožnem sodišču v Novi Gorici predložila poslovni listini, potrebni za ustanovitev oziroma vpis pravne osebe v sodni register (akt o ustanovitvi d. o. o. ter potrdilo o vplačilu ustanovitvenega kapitala) ter je registrski organ okrožnega sodišča 22. 7. 2009 izdal sklep o vpisu pravne osebe B. d.o.o. v sodni register, pravne osebe pa ni ustanovila z namenom opravljanja gospodarske dejavnosti oziroma pridobivanja dohodka, temveč zato, ker je bila ustanovitev pravne osebe neizogiben pogoj za pridobitev obeh navedenih dovoljenj; - na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v imenu pravne osebe B. d.o.o. zaprosila za izdajo delovnega dovoljenja za delo tujih zastopnikov družb ter v ta namen predložila pogodbo o zaposlitvi med B. d.o.o., kot delodajalcem in njo - obsojenko kot delavcem na delovnem mestu direktorice B. d.o.o., čeprav dela direktorice ni opravljala, ker B. d.o.o. kot fiktivna pravna oseba dejavnosti ni opravljala, s tem pa je spravila v zmoto Zavod RS za zaposlovanje, da je izdal 19. 8. 2009 dovoljenje za delo za določen čas, v postopkih za ponovno izdajo dovoljenja za delo tujih zastopnikov družb pa je predložila tudi (lažno) izjavo o poslovanju, s katero je (lažno) prikazovala, da je imela pravna oseba v obdobju zadnjih šestih mesecev pozitiven poslovni izid, čeprav B. d.o.o., kot fiktivna pravna oseba dejavnosti ni opravljala, na podlagi česar je zavod ponovno izdal dovoljenje za delo za določen čas in sicer 6. 9. 2011 ter 19. 8. 2013; - na Upravno enoto Nova Gorica vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje iz razloga dela (kar je bil njen končni cilj) ter prošnji priložila (lažno) izjavo o opravljanju poslovodne funkcije ter (lažni) notarski zapis o preživljanju ter s tem spravila v zmoto Upravno enoto v Novi Gorici, da ji je izdala dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve oziroma dela, s čimer je pridobila dovoljenje za prosto gibanje v Sloveniji in na območju držav pogodbenic o izvajanju Schengenskega sporazuma, do česar sicer ne bi bila upravičena.

8. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker ocenjuje dejanji, ki jih je bila obsojenka spoznana za krivo nista kaznivi dejanji. Zatrjevano kršitev kazenskega materialnega prava utemeljuje z navajanji, da se obsojenki pravzaprav očita le, da je registrskemu organu sodišča zamolčala, da ustanavlja gospodarsko družbo, ki dejansko ne bo poslovala, torej se ji očita miselni zadržek, kar pa samo po sebi ni element kakega kaznivega dejanja.

9. Zatrjevana kršitev kazenskega materialnega prava po 1. točki 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje. Dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov ali če je izključena njegova protipravnost. 10. Sodišče prve stopnje je s svojo presojo o tem, da so v obsojenkinem ravnanju podani zakonski znaki dveh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 utemeljilo z navajanji, da je obsojenka formalno ustanovila gospodarsko družbo, vendar ne z namenom opravljanja gospodarske dejavnosti oziroma pridobivanja dohodka, temveč z namenom pridobitve dovoljenja za delo tujih predstavnikov družb po ZZDT in dovoljenja za prebivanje iz razloga zaposlitve po ZTuj-1, za kar je bila ustanovitev družbe ter izkazana zaposlitev v njej neobhodni pogoj. Ustanovitev fiktivne gospodarske družbe sama po sebi ni kazniva, vendar je v obravnavanem primeru taka fiktivna družba postala sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja. Obsojenka je ustanovitev družbe, ki dejansko ni poslovala, sklenitev neresnične pogodbe o zaposlitvi in lažno izjavo o poslovanju, prikazovala z namenom pridobitve dovoljenj za delo za določen čas in dovoljenja za prebivanje. S prikazovanjem omenjenih lažnih okoliščin je obsojenka delavce pristojnih organov (Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije ter Upravne enote Nova Gorica) tudi spravila v zmoto, torej, da je dejansko direktorica pravne osebe B. d.o.o., ki opravlja gospodarsko dejavnost in izkazuje pozitiven poslovni izid in so ji zato na navedeni podlagi izdali obe dovoljenji. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe pritrdilo argumentaciji prvostopenjskega sodišča glede obstoja objektivnih in subjektivnih znakov obravnavanih kaznivih dejanj. Obe dovoljenji sta bili kot navaja pritožbeno sodišče (točka 5 obrazložitve) izdani na podlagi lažnih okoliščin, s katerimi je obsojenka spravila delavce pristojnih organov v zmoto, torej da je dejansko direktorica pravne osebe B. d.o.o., ki opravlja gospodarsko dejavnost in izkazuje pozitiven poslovni izid. Zato so tudi po presoji pritožbenega sodišča v obsojenkinem ravnanju izpolnjeni vsi zakonski znaki dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 253. člena KZ-1. 11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje opis obravnavanih dejanj vse zakonske znake dveh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, ki ga (med drugim) stori, kdor spravi pristojni organ v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v izreku opisano konkretno obsojenkino ravnanje usmerjeno v pridobitev dveh upravnih dovoljenj (sklenitev neresnične pogodbe o zaposlitvi ter lažna izjava o poslovanju oziroma izkazovanju pozitivnega poslovnega izida za pravno osebo) katerih izdaja temelji na obsojenkinih navedbah oziroma listinah, ki jih je glede na določbe ZZDT oziroma ZTuj-1 preložila pristojnima organoma. Prikazovanje navedenih lažnih oziroma neresničnih okoliščin je kot pravilno ugotavljata nižji sodišči delavce tako zavoda kot upravne enote spravilo v zmoto ter so ji na tej podlagi izdali obe zahtevani dovoljenji. Vložnik zato zgolj z navajanji, ki jih je razumeti, da so bila vsa dejstva, s katerimi je bil seznanjen registrski organ Okrožnega sodišča v Novi Gorici, resnična, če se pri tem misli na dejstva, ki so odločilnega pomena za registracijo gospodarske družbe (kar pa ne predstavlja elementov očitanih kaznivih dejanj), ne more vnesti dvoma v pravilnost zaključkov nižjih sodišč, ki sta upravičeno šteli za obstoj kaznivega dejanja relevantne lažno pogodbo o zaposlitvi, lažno izjavo o poslovanju in opravljanju poslovodne funkcije, ter lažni notarski zapis o preživljanju.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi ni podana, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenka, temelji na določbi 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenkinih premoženjskih razmer.