Jedro

Četudi tožena stranka posluje na območju, kjer živi avtohtona madžarska narodna skupnost, se tožnik neutemeljeno sklicuje na kršitev pravice do uporabe svojega jezika (madžarščine) v postopku pri delodajalcu in v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj ni zatrjeval, da je madžarske narodnosti in da ne zna slovenskega jezika, oziroma ni predlagal spremljanja ali vodenja postopka tudi v jeziku narodnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po sklepu št. ... z dne 4. 7. 2006, ki ga je tožena stranka izdala tožniku in ki je bil potrjen s sklepom Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 8. 2006, nezakonita; zavrnilo je zahtevek, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do 7. 5. 2007 in da je tožena stranka dolžna tožniku v delovno knjižico vpisati delovno dobo od dne, ko je delovno razmerje nezakonito prenehalo, pa do dne 7. 5. 2007, v roku 8 dni pod pritožbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plačo in druge prejemke iz naslova delovnega razmerja za čas od dne, ko je delovno razmerje nezakonito prenehalo, pa do dne 5. 7. 2007, odvesti ustrezne davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti posamezne terjatve do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati za čas od 28. 2. 2006 do dne, ko je delovno razmerje nezakonito prenehalo, mesečne razlike med plačo, kakršna bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi in posameznimi izplačanimi mesečnimi zneski nadomestil plače, ki jih je tožnik prejemal po sklepu št. ... z dne 27. 2. 2006 o prepovedi opravljanja dela ter mu na to izplačati ustrezne mesečne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za vsako mesečno neto razliko od 18. dne v naslednjem mesecu do dne plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 310,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 2.060,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila v roku 8 dni pod izvršbo, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Glede stroškov tožene stranke je odločilo, da jih po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih krije stranka sama.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe, ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Tožnik se zastopa sam, saj je pooblaščencu odpovedal pooblastilo (list št. 144). Navaja, da sta tako župan, ki je uradna oseba tožene stranke, kot predsednik senata storila kršitev temeljnih postavk načela enakosti v postopku izredne odpovedi delovnega razmerja in ga oropala v njegovih pravicah. Navedena nista upoštevala njegovega temeljnega jezika madžarščine. Glede tega ga nista poučila o zakonski pravici in možnosti, da lahko v postopkih uporablja svoj materni jezik. Nad njim sta izvajala diskriminacijo. Sklicuje se na 11. člen Ustave RS in dejstvo, da je v Občini ... uradni jezik madžarščina. Tako pri toženi stranki kot v sodnem postopku so bile predložene listine samo v slovenskem jeziku, ki jih dejansko ni razumel. Župan ni hotel ugoditi njegovi prošnji, da bi se listine prevedle v madžarski jezik. Sklicuje se na 62. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 in spremembe). Upravno pravne zadeve bi morala tožena stranka izvajati dvojezično. Vsakdo ima pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Navaja sklep VSK I Cp 1119/2002, iz katerega izhaja, da morajo biti stranke poučene, da lahko uporabljajo in spremljajo postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču, takšen pouk pa mora biti vnesen v zapisnik. Sklicuje se tudi na 14. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter na Protokol št. 12 k navedeni konvenciji. Župan je storil kaznivo dejanje po določbah 131. in 257. členov Kazenskega zakonika. V določbah Zakona o sodiščih in Sodnem redu je predpisano, kako morajo postopati sodišča v zadeva na območjih, kjer živita avtohtoni madžarska in italijanska narodna skupnost. V njegovem primeru je bilo kršeno načelo naravnega sodnika, ker tako predsednik senata kot porotnika niso bili imenovani v skladu z 68. členom Sodnega reda v zvezi z vodenjem dvojezičnega postopka in z izobraževanjem. Ker sodni senat in tudi ostalo sodno osebje niso izpolnjevali zahtev iz 5. člena Zakona o sodiščih, je sodba nezakonita, protiustavna in krši postopkovno pravo. Center za izobraževanje v pravosodju ne izvaja jezikovnega izobraževanja v madžarskem ali italijanskem jeziku v zvezi z dvojezičnim vodenjem sodnih postopkov. Pravica do zakonitega sodnika je osnovna človekova pravica, v njegovem primeru je bila ta hudo kršena. Župan je zamudil 15. dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je odpoved nezakonita. Pritožbeno sodišče naj upošteva še njegova stališča, ki so bila podana 6. 12. 2010 v dopisu št. 6 in dne 9. 2. 2010 v dopisu št. 4. V konkretnem primeru je bila, ker ni bil voden postopek v madžarskem jeziku, kršena identiteta pripadnikov madžarske narodne skupnosti. Tovrstna dejanja lahko pomenijo psihološki vpliv utišanja manjšine, kar je v nasprotju s svobodnim izražanjem pred pravosodnimi organi, pri čemer v določenih primerih lahko izzovejo v narodni zavesti spomine na zgodovino ponižanja in sovraštva na osnovi razlikovanja. V njegovem primeru je bil voden postopek izredne odpovedi v nasprotju z ustavo in s statutom. Poleg tega je bila podana odpoved po prekluzivnem roku. Nadalje tudi po vsebini nima nikakršne podlage. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Pritožbeno sodišče je v zadevi že tretjič razsodilo. Predhodno je s sklepom Pdp 549/2010 z dne 9. 9. 2010 razveljavilo sodbo Pd 321/2007 z dne 18. 2. 2010, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu naložilo sodišču prve stopnje, da preizkusi, če je bila v tožnikovem primeru podana izredna odpoved v predpisanem 15 dnevnem subjektivnem roku iz določbe 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Poleg tega je ugotovilo pomanjkljivosti pri utemeljitvi vsebinskih razlogov izredne odpovedi (na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 366/2008 z dne 9. 2. 2010), saj ni bilo razčiščeno, kdaj se je o nastanku vsake od očitanih kršitev pogodbenih obveznosti lahko seznanila tožena stranka. Poudarilo je, da je potrebno trenutek seznanitve s kršitvami upoštevati od takrat, ko se je pristojna oseba delodajalca seznanil z vsemi okoliščinami primera, ki so bile podlaga za izredno odpoved.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem (že tretjem) postopku sledilo napotkom tako pritožbenega sodišča kot vrhovnega sodišča, v celoti je ponovilo že izvedene dokaze ter glede postopka in podaje izredne odpovedi dodatno zaslišalo župana tožene stranke M.K.. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnika (list št. 142) na naroku obravnave na dne 20. 1. 2011, na kateri je prisostvovala tolmačka za madžarski jezik, vodila postopek dvojezično. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbene zahtevke. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s takšno sodbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kot tajnik tožene stranke huje kršil pogodbene obveznosti (2. alineja 1. odstavka 111. člena ZDR) s tem, ko je 4. 1. 2006 in 5. 1. 2006 Inštitutu za lokalno samoupravo in javna naročila poslal osnutek kadrovskega načrta, ki ni bil usklajen ne z občinskim svetom ne z županom, prav tako je 12. 1. 2006 posredoval Ministrstvu za ..., ... in Ministrstvu za ... osnutke proračuna in zaključnega računa občine ter 24. 1. 2006 poslal Ministrstvu za ... in ... še podatke o finančnem stanju tožene stranke. S tem je ravnal naklepno, saj je vedel, da navedena gradiva niso bila obravnavana na pristojnih organih tožene stranke, pri čemer je tudi vedel za pisno opozorilo župana z dne 5. 11. 2005, po katerem se takšne informacije pošiljajo in dajejo izven občine samo po njegovi predhodni odobritvi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnik sicer imel pravico opozarjati na nepravilnosti tožene stranke, vendar ni bil pristojen pošiljati takšno dokumentacijo na navedene naslove. Tožnik je bil kot tajnik pooblaščen zgolj za opravila in dejanja iz svojega delokroga. V kolikor je smatral, da je šlo pri delu župana za storitev kaznivih dejanj, je imel možnost o tem opozoriti občinski svet, ki je pristojen za kontrolo nad delom župana ter nadzorni odbor, ki je pristojen za nadzor javne porabe v občini. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo okoliščine glede službenega računalnika tožnika, da je bil v skladu z Uredbo o upravnem poslovanju predstojnik upravičen do dostopa podatkov s področja delovanja občine, ki jih pripravljajo podrejeni delavci, ki mu tega ne smejo preprečiti. Zato je bila tudi po stališču pritožbenega sodišča izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz navedenih razlogov utemeljena. Enako so sprejemljive tudi ugotovitve v izpodbijani sodbi, da zaradi očitanih tožnikovih ravnanj med strankama ni mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila v konkretnem primeru podana izredna odpoved zaradi kršitev iz druge, tretje in četrte alineje na drugi strani odpovedi (priloga A15) v rokih iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Poleg tega je obrazložilo kršitve, glede katerih odpoved ni bila zakonita. Ugotovilo je, da je bil tožnik vabljen na razgovor 27. 2. 2006, nakar je 6. 3. 2006 podal pisen zagovor. Iz zapisnika občinskega sveta tožene stranke z dne 27. 2. 2006 je razvidno, da se je ta organ seznanil s kršitvami tožnika kot tajnika in da je za takšne kršitve župan izvedel 23. 2. 2006. To sta potrdila tako župan kot delovni inšpektor R.P.. Tako je bila izdana izredna odpoved dne 9. 3. 2006 znotraj 15 dnevnega subjektivnega roka iz določbe 2. odstavka 110. člena ZDR, ki pa je bila potem s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju: komisija) razveljavljena ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje. Ta je v skladu z napotki pritožbenega organa dne 4. 7. 2006 ponovno izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi in je komisija takšno odpoved s sklepom dne 9. 8. 2006 potrdila. V tej zvezi tudi pritožba, razen pavšalne navedbe o prekoračitvi prekluzivnega roka (list št. 219), po vsebini ne konkretizira kršitev, glede katerih je zamujena uvedba postopka izredne odpovedi, temveč se pretežno sklicuje na nastale kršitve v zvezi z diskriminacijo tožnika oz. na neuporabo jezika narodne skupnosti.

Pritožba opozarja, da je bila tožniku tako v postopku pri toženi stranki kot pred sodiščem prve stopnje kršena pravica do uporabe materinega jezika madžarske narodnosti in vodenja postopka v tem jeziku. Tožena stranka deluje na narodno mešanem območju, zaradi česar je pri njej poleg slovenščine v veljavi tudi madžarski jezik. Pritožbeno sodišče navaja, da ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določa zakon. Če stranka ne zna jezika, ki je uradni rabi, ji mora organ to omogočiti, da spremlja njegov jezik po tolmaču, pri čemer mora stranko opozoriti, da lahko uporablja svoj jezik. Vendar možnost uporabe svojega jezika ne pomeni načelne pravice, temveč zgolj pravico v primeru prizadetosti zaradi neznanja jezika, ki je v uradni rabi. Zakon torej mora omogočiti vsakomur, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, kar narekuje ustrezno prevajanje na narokih in pri drugih procesnih opravilih. Jezik namreč predstavlja osebno okoliščino, zaradi česar ne sme biti kriterij razlikovanja(1).

V konkretnem primeru se tožnik neutemeljeno sklicuje na kršitev pravice do uporabe svojega jezika madžarščine tako pri svojem delodajalcu kot v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka deluje na območju, kjer živi tudi avtohtona madžarska narodna skupnost. V 4. poglavju Statuta ima urejene pravice pripadnikov madžarske narodnosti, ki so v tem, da je določena enakopravna uporaba slovenskega in madžarskega jezika in občanom madžarske narodnosti zagotovljena tudi uporaba materinega jezika v javnem in družbenem življenju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot tajnik, kar pomeni, da je moral v svojstvu javnega uslužbenca kot državljan Slovenije obvladati slovenski jezik. Tožnik je sicer navajal, da je župana prosil za prevode listin v madžarščino, vendar se v tej zvezi v skladu s trditvenim bremenom ni v ničemer izkazal s kakršnokoli pisno vlogo oz. da bi predložil potrebne listine. Iz listinskega gradiva tožene stranke je razvidno, da je z njo posloval zgolj v slovenskem jeziku, tako je v tem jeziku podal pisni zagovor in posloval po e-mail pošti. Med ostalim tudi ni zahteval prevoda pogodbe o zaposlitvi v svoj jezik.

Ne glede na zgoraj navedene ugotovitve tožnik v prvem sojenju ni nikoli trdil, da je madžarske narodnosti in da ne zna slovenskega jezika, oziroma da bi predlagal spremljanje ali vodenje postopka tudi v jeziku narodnosti. Če bi bilo temu tako, bi sodišče prve stopnje sledilo predlogu, kot je to pravilno ravnalo v tretjem sojenju (listovna št. 144), ko je vodilo postopek dvojezično ob pomoči sodne tolmačke za madžarski jezik. Ta je ustrezno prevajala takšen jezik na glavni obravnavi ter izdelala potrebne prevode tako zapisnika kot izdane sodbe in s strani tožnika vložene pritožbe. Sodišče prve stopnje je tako v celoti postopalo v skladu 102. člena ZPP, ko je tožniku omogočilo, da je potem, ko je opozoril na svojo narodnostno pravico, lahko spremljal postopek v svojem materinem jeziku. Zato glede tega kakršnokoli pritožbeno zavzemanje na zlorabo njegovih pravic oz. diskriminacijo zaradi neuporabe svojega jezika tako pri svojem delodajalcu kot v sodnem postopku ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Komentar Ustave RS 2002, Tone Jerovšek, stran 161.