Jedro

Tožena stranka (občina) o sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni odločala v okviru opravljanja javne službe, temveč kot tožnikov delodajalec. Glede na to in ob prepričljivi ugotovitvi, da tožnik, kot pripadnik avtohtone madžarske narodne skupnosti obvlada tudi slovenski jezik, je sodišče utemeljeno štelo, da sporna odpoved zato, ker je bila podana v slovenskem jeziku, ni bila nezakonita.

Po ugotovitvah sodišča sklep župana tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 9. 3. 2006 ni postal dokončen, temveč je bil z odločitvijo komisije za pritožbe z dne 17. 5. 2006 odpravljen. Odpovedi z dne 9. 3. 2006 torej ni bilo več. Ob takem načinu odločanja je lahko župan tožene stranke, kot pristojni predstojnik, podal tožniku le novo izredno odpoved, vendar je rok za podajo le te že potekel. Zato je bila nova izredna odpoved, podana šele 4. 7. 2006, evidentno prepozna, torej podana po izteku 15-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje o 1. točki tožbenega zahtevka tako spremeni, da se glasi: „Sklep tožene stranke št. 100-1/2006-13 z dne 4. 7. 2006 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. 10051-572/2006 z dne 9. 8. 2006, o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, sta nezakonita“.

V preostalem se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku s sklepom z dne 4. 7. 2006 in dokončnim sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju: komisija za pritožbe) z dne 9. 8. 2006. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevke za priznanje delovnega razmerja do 7. 5. 2007, z obračunom in izplačilom plače do navedenega datuma, kakršna bi tožniku pripadala po pogodbi o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov ter za izplačilo 310,88 EUR in 2.060,50 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leto 2006 in odškodnine za neizrabljen letni dopust, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za povračilo stroškov postopka. Presodilo je, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonito podana.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), posebej pa uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 1., 9. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je po narodnosti Madžar – pripadnik avtohtone madžarske narodne skupnosti, na območju življenja te skupnosti pa deluje tudi tožena stranka, ki je bila tako vezana na dvojezično poslovanje. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da so mu bile že s podajo izredne odpovedi izključno v slovenskem jeziku pri toženi stranki kršene pravice do uporabe madžarskega jezika in je že zato izredna odpoved nezakonita. Hkrati je sodišče bistveno kršilo določbe o uporabi lastnega jezika v postopku in določbe o sestavi sodišča, saj tudi po tožnikovi zahtevi, da se postopek vodi v madžarskem jeziku, zadeva ni bila dodeljena sodniku, ki bi bil usposobljen za tako vodenje postopka. Poleg tega kljub utemeljeni zahtevi po vodenju postopka v madžarskem jeziku sodišče sodnega spisa ni ustrezno označilo, drugostopna sodba pa je bila tožniku vročena le v slovenskem jeziku, brez prevoda v madžarski jezik. Sicer tožnik zanika, da bi v sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitana ravnanja pomenila kršitev njegovih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Hkrati v zvezi s tem sodišču očita, da se ni izrecno opredelilo do zatrjevane prekoračitve 15-dnevnega roka za podajo izredne odpovedi, ker je bila prvotna odpoved v pritožbenem postopku razveljavljena. Rok za podajo odpovedi v zvezi s kršitvami, na novo navedenimi v ponovni odpovedi, ki je predmet tega spora, pa je tudi že potekel pred podajo le te.

4. Glede na revizijski očitek, da pritožbeno sodišče tožniku ni vročilo prevoda izpodbijane sodbe v madžarski jezik, je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 346. člena, v zvezi s 383. členom ZPP, sodišče druge stopnje pozvalo, da poda o očitani kršitvi poročilo. Na podlagi tega poziva je sodišče druge stopnje oskrbelo prevod svoje sodbe v madžarski jezik in prevod sodbe dne 10. 12. 2012 vročilo tožniku.

5. Tožnik je pred potekom 30-dnevnega roka po vročitvi prevoda sodbe sodišča druge stopnje posredoval sodišču novo revizijsko vlogo, v kateri dodatno utemeljuje kršitev ustavne pravice do uporabe jezika avtohtone madžarske narodne skupnosti, tako v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, kot v sodnem postopku. S tem v zvezi sodišču tudi očita, da se do tožnikovih navedb ni opredelilo.

6. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

7. Revizija je utemeljena.

8. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta na območju Občine D., kjer je bival in bil zaposlen tožnik, v skladu z določbami 11. člena Ustave RS uradna jezika tako slovenščina, kot madžarščina. Na podlagi 62. člena Ustave ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, kot ga določa zakon.

9. Tožena stranka o sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni odločala v okviru opravljanja javne službe, temveč kot tožnikov delodajalec. Glede na to in ob prepričljivi ugotovitvi, da tožnik, kot pripadnik avtohtone madžarske narodne skupnosti obvlada tudi slovenski jezik, je sodišče utemeljeno štelo, da sporna odpoved zato, ker je bila podana v slovenskem jeziku, ni bila nezakonita.

10. Na podlagi določb 61. člena Sodnega reda (SR) na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, sodišče vodi postopek v uradnem jeziku, ki ga pred sodiščem uporabljata obe stranki. Šele če sodišče na podlagi izjave stranke ugotovi, da je treba voditi postopek v italijanskem oziroma madžarskem jeziku ali dvojezični postopek, to ustrezno zaznamuje in za naprej po potrebi vodi tudi dvojezični postopek, po potrebi tudi s pomočjo zagotovitve ustnega prevajanja v jezik narodnosti, če ga ne razumejo vsi udeleženci postopka (62. člen SR).

11. Tožnik je vložil tožbo v slovenskem jeziku in enako kot tožena stranka v slovenščini komuniciral s sodiščem vse do prvega naroka za glavno obravnavo po zadnji razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje s strani sodišča druge stopnje. Šele na naroku dne 9. 12. 2010 je kot pripadnik madžarske narodnosti uveljavljal oziroma podal ustrezno izjavo za vodenje oziroma spremljanje postopka v madžarskem jeziku. Sodišče je njegovi zahtevi sledilo, narok za glavno obravnavo zaradi zagotovitve tolmača preložilo in na naslednjem naroku dne 20. 1. 2011 sklenilo, da se postopek s pomočjo tolmača oziroma prevajalca vodi dvojezično ter za naprej tako tudi dejansko postopalo. Res je sicer sodišče druge stopnje svojo sodbo tožniku naprej vročilo le v slovenskem jeziku (1). Z naknadno zagotovitvijo prevoda in vročitvijo sodbe tožniku tudi v madžarskem jeziku dne 10. 12. 2012 pa je to svojo napako odpravilo. Prav tako ni šlo za kršitev določb pravdnega postopka, če je ob zagotovitvi dvojezičnosti postopek v zadevi pred sodiščem prve stopnje vodil sodnik, ki sam madžarskega jezika ne obvlada.

12. Glede na navedeno ob zagotavljanju pravice tožnika, kot pripadnika avtohtone madžarske narodne skupnosti do uporabe madžarskega jezika sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka. Tudi dejstvo, da sodišče po prehodu na dvojezično vodenje postopka sodnega spisa ni posebej označilo v smislu določb SR, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj taka opustitev ni vplivala na vsebino odločitve sodišča v tej zadevi. Prav tako ni podana v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ima razloge in jo je mogoče preizkusiti.

13. V tem sporu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 366/2008 z dne 2. novembra 2009 razveljavilo prvi sodbi sodišča druge in prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje z napotilom, da ugotovi okoliščine in se opredeli do pravočasnosti podaje sporne izredne odpovedi.

14. Tožniku je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z očitkom hujše kršitve delovnih obveznosti, ker je kot tajnik občine in vodja občinske uprave dne 25. 1. 2006 za opravljanje svojih nalog v nasprotju z navodili župana pooblastil drugo delavko, ker je 4. in 5. 1. 2006 Inštitutu za javno upravo in javna naročila M. poslal osnutek kadrovskega načrta, ki ga je sestavil v nasprotju z navodili župana in občinskega sveta, ker je dne 12. 1. 2006 ministrstvu za finance in računskemu sodišču v nasprotju z navodili župana in pravilnika o dajanju informacij posredoval osnutek zaključnega računa in proračuna občine ter istima organoma 24. 1. 2006 samovoljno posredoval podatke o finančnem stanju občine. Hkrati mu je tožena stranka v odpovedi očitala, da 23., 24. in 28. 2. 2006 tožnik ni opravljal svojega dela, da po prepovedi opravljanja dela dne 27. 2. 2006 kljub pozivu ni vrnil službenega mobilnega telefona in je to storil šele 21. 4. 2006 in da je službeni mobilni telefon uporabljal tudi v zasebne namene ter da je klice na službeni telefon preusmeril na svoj zasebni telefon.

15. Sodišče je ugotovilo, da se je tožena stranka (župan in občinski svet) s tožnikovimi kršitvami v celoti seznanila že 23. oziroma 27. 2. 2006. Hkrati je ugotovilo, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana že 9. 3. 2006, vendar je bil sklep župana tožene stranke o podaji izredne odpovedi na pritožbo tožnika dne 17. 5. 2006 s strani pristojne komisije za pritožbe razveljavljen oziroma odpravljen in zadeva vrnjena županu tožene stranke v ponovno odločanje. Ponovni sklep o izredni odpovedi je bil izdan 4. 7. 2006 in v postopku pred pristojno komisijo za pritožbe potrjen. Ob sklicevanju na posebnosti postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ki so veljale za delovno razmerje tožnika pri toženi stranki, sta tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje smiselno upoštevali, da je bila na tak način tožniku v tem postopku izpodbijana izredna odpoved podana pravočasno.

16. Na podlagi drugega odstavka 110. člena v času podaje sporne odpovedi veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) je moral delodajalec delavcu podati izredno odpoved najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo tako odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Sorazmerno kratke subjektivne roke za podajo odpovedi, ki so prekluzivnega značaja, ZDR določa o predpostavki, da delavec tudi v primeru kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ne sme biti dalj časa v negotovosti, ali mu bo delodajalec zaradi njegove kršitve podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali ne. Kratek subjektivni rok za izredno odpoved je tako določen v prvi vrsti v zaščito delavca, ki potem ko je o razlogu za odpoved seznanjen delodajalec, ne sme biti daljši čas v negotovosti. Sodišče je že večkrat ugotovilo, da je v zakonu določen rok za redno in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da po poteku tega roka pravica do odpovedi pogodbe o zaposlitvi preneha (2). Za prekluzivne roke je značilno, da se njihov tek ne prekine in da niso podaljšljivi.

17. Glede na to, da ZJU izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi posebej ne ureja in se v zvezi z njo sklicuje na določbe ZDR (154. člen ZJU), posebej pa ureja dvostopni postopek v zvezi z varstvom pravic delavcev in s tem v zvezi tudi s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (24. in 25. člen ZJU), je Vrhovno sodišče že v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 366/2008 z dne 2. novembra 2009 zavzelo stališče, da je subjektivni rok za izredno odpoved iz drugega odstavka 110. člena ZDR varovan, če predstojnik organa, v katerem je delavec – javni uslužbenec zaposlen, izredno odpoved poda v 15 dneh od seznanitve z razlogi za odpoved. Nadaljnji postopek pred pristojno komisijo za pritožbe, če komisija o pritožbi delavca zoper sklep o izredni odpovedi odloči v zakonskem roku, na tek roka za izredno odpoved ne vpliva, čeprav je odpoved v tem primeru izvršljiva, v smislu dejanskega prenehanja zaposlitve, šele z dokončnostjo sklepa o odpovedi.

18. ZJU v 39. členu določba, da se pri odločanju komisije za pritožbe uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP, s tem, da mora komisija o pritožbi javnega uslužbenca odločiti v tridesetih dneh. Pri svojem odločanju mora tudi komisija za pritožbe upoštevati materialno pravno ureditev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZJU pa posebej ne ureja, po kakšnih pravilih postopa predstojnik, ko odloča o pravicah javnega uslužbenca iz delovnega razmerja, vključno z odločanjem o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu. Ker pri tem predstojnik nastopa v imenu delodajalca, veljajo tudi za njegovo podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno enaka pravila, kot veljajo za delodajalca oziroma njegovega zastopnika po določbah ZDR. Bistveno pri tem je, da mora delodajalec vse do podaje odpovedi paziti, da je odpoved delavcu podana v skladu z zakonsko opredeljenimi pogoji. Eden od zakonskih pogojev za zakonitost odpovedi je tudi, da je odpoved podana v rokih, opredeljenih v ZDR, v spornem času v primeru izredne odpovedi tudi v petnajstdnevnem subjektivnem roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

19. Po ugotovitvah sodišča sklep župana tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 9. 3. 2006 ni postal dokončen, temveč je bil z odločitvijo komisije za pritožbe z dne 17. 5. 2006 odpravljen. Odpovedi z dne 9. 3. 2006, za katero sodišče ugotavlja, da je bila podana pravočasno, glede na to, da se je toženka s tožnikovimi kršitvami seznanila že najkasneje 27. 2. 2006, torej ni bilo več. Ob takem načinu odločanja je lahko župan tožene stranke, kot pristojni predstojnik, podal tožniku le novo izredno odpoved, vendar je rok za podajo le te že potekel. Zato je bila nova izredna odpoved, podana šele 4. 7. 2006, evidentno prepozna, torej podana po izteku petnajstdnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Če je komisija za pritožbe ob odpravi odločitve župana tožene stranke o prvi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 9. 3. 2006 in vrnitvi zadeve županu v nov postopek spregledala zakonske določbe o rokih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na dejstvo, da je bila odpoved, ki je predmet tega spora, dne 4. 7. 2006 podana po poteku navedenega roka za izredno odpoved.

20. Glede na navedeno je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved seznanila že najkasneje 27. 2. 2006 štelo, da je bila sporna izredna odpoved z dne 4. 7. 2006 tožniku podana pravočasno. Že zaradi zamude navedenega roka je bila sporna izredna odpoved nezakonita.

21. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč glede odločitve o zakonitosti odpovedi spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odločitev o sporni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede odločitve o ostalih tožbenih zahtevkih pa je sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da se v ponovljenem postopku opredeli in odloči o utemeljenosti ter višini preostalih tožnikovih tožbenih zahtevkov.

Op. št. (1): Višja sodišča in Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ko odločajo o rednih ali izrednih pravnih sredstvih, v katerih je sodišče prve stopnje vodilo postopek tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, izdajo svojo odločbo tudi v prevodu v italijanski oziroma madžarski jezik – drugi odstavek 66. člena SR.

Op. št. (2): Glej sodba VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006, VIII Ips 431/2009 z dne 7. 3. 2011 in druge.