Jedro

V zadevi tek rokov sicer ni sporen. Sporno pa je, ali je bila pritožbena odločba pravilno vročena tožniku. Tožnik namreč v tožbi zatrjuje, da mu je bila pravilno vročena pritožbena odločba šele 28. 7. 2014, ko je bila vročena sedanjemu pooblaščencu tožnika. Sodišče se ne strinja s stališčem tožnika, ko poskuša pojasniti, da v obravnavanem primeru ne gre za pravilno vročitev in ko se sklicuje na analogijo glede vročanja pravnim osebam po ZPP oz. navajanjem stališč iz odločbe Ustavnega sodišča U -I -279708 z dne 9. 7. 2009, s katero je razveljavilo nekatere določbe o vročanju iz 143. člena ZPP. V obravnavanem primeru ne gre za vročanje fizični osebi, kot želi prikazati tožnik, temveč gre za situacijo, ko je tožnika zastopala v upravnem postopku pravna oseba, družba A. d.o.o., kot izhaja tudi iz pooblastila z dne 29. 12. 2012, ki se nahaja v upravnih spisih. Zato po presoji sodišča tožnik nima prav, ko meni, da se v obravnavanem primeru niso pravilno uporabile določbe ZUP glede osebnega vročanja in fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto tožniku odmeril davek na dodano vrednost za obdobje junij 2007, januar 2008 in maj 2008, s pripadajočimi obrestmi, skupaj v znesku 51.025,43 EUR (točka I izreka), z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni priglasil stroškov postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV izreka). Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov po točkah 1 do 3 člena 27 Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede pravočasnosti tožbe navaja, da je bila odločba drugostopenjskega organa tožniku dejansko in pravilno vročena 28. 7. 2014. Iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ nepravilno štel, da je bila pritožbena odločba tožniku vročena z nadomestno vročitvijo s tem, da je bilo 13. 12. 2012 s strani poštnega vročevalca družbi A. d.o.o. v naslovnikov hišni predalčnik puščeno sporočilo o prispelem pismu, pri čemer naj bi bilo nato pisanje dano v hišni predalčnik 29. 12. 2012. V konkretnem primeru tožniku pisanje ni bilo vročeno. Pritožbo je tožnik vložil preko svojega pooblaščenca B.B. (kot fizične osebe), ki je sicer svojo dejavnost opravljal preko navedene družbe A., d.o.o. Potrebno je šteti, da je bila pritožba vročena preko fizične osebe in da je ta tudi zastopal tožnika v pritožbenem postopku. Iz pooblastila izhaja, da je tožnik za zastopanje v upravnem postopku posebej in v prvi vrsti pooblastil fizično osebo B.B. (partnerja oz. družbenika v družbi A. d.o.o), hkrati pa tudi družbo A. d.o.o. kot pravno osebo. Pooblastilo je bilo torej dano različnim osebam, potencialnim pooblaščencem. Izpodbijana odločba je bila vročena pooblaščencu B.B. osebno na naslov A. d.o.o. Pooblaščenec je umrl 30. 10. 2014 (prav 30. 10. 2010 - op. sodišča). S tem je pooblastilo prenehalo (drugi odstavek 79. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Prenehanje pooblastila je imelo za posledico, da bi upravni organ pisanja-odločbo drugostopenjskega organa moral vročiti stranki neposredno, pa tega ni storil. Pritožbena odločba tožniku do 27. 7. 2014 ni bila pravilno vročena niti v primeru, če bi se štelo, da je tožnik za zastopanje v pritožbenem postopku pooblastil pravno osebo - družbo A. d.o.o. V času vročanja odločbe pritožbenega organa družba ni imela osebe, ki bi lahko za družbo prevzela upravno pisanje in ni imela od leta 2011 (več) poslovnih prostorov na naslovu …. Nadomestna vročitev z vložitvijo upravnega pisanja v „naslovnikov hišni predalčnik“ torej ni mogla imeti nobenih pravnih posledic. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 331/2008 z dne 27. 11. 2008. Iz prakse Vrhovnega sodišča RS tudi izhaja, da na podlagi zakonske analogije pri vročanju pravnim osebam ni mogoče uporabiti strožje ureditve, kot velja za fizične osebe. Sklicuje se na stališča iz odločbe Ustavnega sodišča U-I 279/08 z dne 9. 7. 2008, s katero je to razveljavilo nekatere odločbe o vročanju iz 143. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki jih je po stališču tožnika po analogiji mogoče uporabiti tudi v spornem primeru, ko gre za nadomestno vročitev pravni osebi na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kot izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča, nadomestne vročitve po 140. členu ZPP ni mogoče opraviti, če naslovnik na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, dejansko ne stanuje, ne glede na to, da ima tam prijavljeno prebivališče. Po stališču tožnika mutatis mutandis navedeno velja tudi za vročanje pravnim osebam v upravnem postopku. Tožnik se s pritožbeno odločbo ni mogel seznaniti prej, dokler prepis navedene odločbe ni bil vročen sedanjemu pooblaščencu tožnika (28. 7. 2014).

V nadaljevanju tožnik navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločba neutemeljena (točke IV do VII tožbe). Meni, da tožniku neutemeljeno ni priznana davčna olajšava po 46. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) v zvezi z dobavo štirih osebnih vozil. Navaja, da ni združljivo sankcioniranje davčnega zavezanca, ki ni vedel in ni mogel vedeti, da je bila obravnavana transakcija povezana z goljufijo, za kar pojasni razloge in konkretne okoliščine posameznih dobav. Sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano določbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve svoje odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže, ker je vložena po izteku zakonskega roka za vložitev tožbe. Drugostopenjska odločba je bila že dne 29. 12. 2012 v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP vročena družbi A. d.o.o. kot pooblaščencu tožnika. Iz besedila pooblastila z dne 10. 7. 2009 izhaja, da lahko sicer procesna dejanja za tožnika poleg B.B. opravljajo tudi vsi zaposleni te družbe, njeni sodelavci in partnerji, ki v pooblastilu niso posebej imenovani. Omenjeno pooblastilo je B.B. podpisal v imenu družbe A. d.o.o.. Pooblastilo je B.B. sprejel v imenu omenjene družbe, kar pomeni, da je pooblaščenec omenjena družba. Podrejeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi se tožnik ne strinja s stališčem tožene stranke, da naj bi B.B. pooblastilo podpisal v imenu družbe A. d.o.o., ker v nasprotnem pooblastilo ne bi vsebovalo besedila, da lahko procesna dejanja za tožnika opravljajo tudi partnerji družbe, njeni sodelavci in zaposleni. Nobena od teh oseb ni bila upravičena za zastopanje družbe, zato je mogoče sklepati, da je bilo pooblastilo dano in sprejeto zgolj s strani pooblaščenca B.B.. Sklicuje se na sklep sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 134/2008. Navaja, da v konkretnem primeru 29. 12. 2012 v pravni osebi A. d.o.o. ni bilo nobene osebe, določene ali pooblaščene za sprejemanje dokumentov. V tem času družba ni imela niti zakonitega zastopnika niti nobene druge zaposlene ali kakorkoli pooblaščene osebe za sprejemanje pisanj. Nadomestna vročitev, na katero se sklicuje tožena stranka, torej ni bila pravilno opravljena in tudi ni mogla imeti nikakršnih pravnih posledic. Toženi stranki pa tožnik očita, da ni podala substanciranega odgovora na tožbene navedbe.

Tožba je prepozna.

Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je tožbo treba vložiti v 30-dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V obravnavani zadevi je bil upravni postopek končan z drugostopenjsko odločbo, s katero je pritožbeni organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. S tem je bil izpolnjen pogoj za vložitev tožbe v upravnem sporu, v katerem sodišče po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila drugostopenjska odločba vročena tožnikovemu pooblaščencu, družbi A. d.o.o. 29. 12. 2012 v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP. Po prvem odstavku 87. člena ZUP se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona. Drugi dokumenti se vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve. Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše (tretji odstavek). Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja (četrti odstavek).

V obravnavanem primeru je glede na povratnico, ki se nahaja v upravnih spisih, razvidno, da je rok za vložitev tožbe začel teči 29. 12. 2012 in se je iztekel 28. 1. 2013. Iz podatkov na pisemski ovojnici je razvidno, da je tožnik tožbo vložil 25. 8. 2014 priporočeno po pošti, kar je glede na 30-dnevni prekluzivni rok, prepozno.

V zadevi tek rokov sicer ni sporen. Sporno pa je ali je bila pritožbena odločba pravilno vročena tožniku. Tožnik namreč v tožbi zatrjuje, da mu je bila pravilno vročena pritožbena odločba šele 28. 7. 2014, ko je bila vročena sedanjemu pooblaščencu tožnika. Sodišče se ne strinja s stališčem tožnika, ko poskuša pojasniti, da v obravnavanem primeru ne gre za pravilno vročitev in ko se sklicuje na analogijo glede vročanja pravnim osebam po ZPP oz. navajanjem stališč iz odločbe Ustavnega sodišča U -I -279708 z dne 9. 7. 2009, s katero je razveljavilo nekatere določbe o vročanju iz 143. člena ZPP. V obravnavanem primeru ne gre za vročanje fizični osebi, kot želi prikazati tožnik, temveč gre za situacijo, ko je tožnika zastopala v upravnem postopku pravna oseba, družba A. d.o.o., kot izhaja tudi iz pooblastila z dne 29. 12. 2012, ki se nahaja v upravnih spisih. Zato po presoji sodišča tožnik nima prav, ko meni, da se v obravnavanem primeru niso pravilno uporabile določbe ZUP glede osebnega vročanja in fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP.

Tudi sklicevanje tožnika na posebne primere vročanja po ZUP po tretjem odstavku 91. člena ZUP na drugačno odločitev ne vpliva, saj v obravnavnem primeru ni šlo za poenostavljen način vročanja pravnim osebam po 91. členu ZUP. Navedena določba med drugim določa, da če pravne osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, nimajo varnih elektronskih predalov, se jim dokumenti fizično vročajo tako, da se izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, če ni za posamezne primere določeno drugače. Tožnik sicer pravilno navaja, da je vročitev pravilno opravljena, če je dokument vročen osebi, ki je z notranjim aktom organa pravne osebe določena za sprejemanje dokumentov, ko se sklicuje na sodno prakso (sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 134/2008 z dne 23. 4. 2008 in I Up 331/2008 z dne 27. 11. 2008). Po ustaljeni sodni praksi je res pravilno vročeno pisanje pravni osebi, če je vročeno fizični osebi, ki ji je zaupano razpolaganje s pečatom stranke, neodvisno od tega, v kakšnem razmerju je ta oseba s stranko v postopku. Iz sodne prakse pa tudi izhaja, da velja za pravilno opravljeno vročitev tudi, če je dokument za pravno osebo vročen njenemu zakonitemu zastopniku. Samo pooblastilo za sprejemanje dokumentov je namreč zajeto v pooblastilu za zastopanje, ki ga ima zakoniti zastopnik (direktor) v okviru svojega pooblastila, da zastopa pravno osebo.

Ne glede na zgoraj navedeno pa nikjer v ZUP ni določeno, da pravni osebi ni mogoče vročati s fikcijo vročitve v smislu četrtega odstavka 87. člena ZUP. V obravnavanem primeru je šlo za osebno vročanje, ki je najstrožji način vročanja, ki ga pozna ZUP. Zato po presoji sodišča tožniku tudi ni bila kršena nobena procesna pravica, ko je prvostopenjski organ pritožbeno odločbo vročil tožniku na naslov njegovega pooblaščenca oz. na naslov sedeža te pravne osebe, kot je bila vpisana (in je bila tudi ob času vložitve tožbe) v sodni register, čeprav tožnik zatrjuje, da družba pooblaščenca ni imela (več) poslovnih prostorov na naslovu …. Slednje naj bi po predlogu tožnika sodišče ugotavljalo z zaslišanjem upravnika navedene zgradbe, čemur pa sodišče ne sledi. Po presoji sodišča je dokazana pravilna vročitev, če je dokument vročen na naslov sedeža pravne osebe, kot je vpisan v sodni register (enako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi III U 145/2015 z dne 29. 10. 2007). Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove razloge, da tožniku drugostopenjska odločba pred 28. 7. 2014 sploh ni bila vročena oz. da je šlo za nepravilno vročitev.

Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.