Jedro

Iz ZUP jasno izhaja dolžnost stranke v postopku, da v primeru, če se odloči za postavitev pooblaščenca, ki v upravnem postopku ni obvezen, skrbi tako za njegovo izbiro kot tudi za to, da je z vsemi pomembnimi okoliščinami razmerja med pooblastiteljem in pooblaščencem seznanjen upravni organ (55. do 58. člen ZUP). Upravni organ ni dolžan sam ugotavljati okoliščin, ki se nanašajo na pooblaščenca in ki lahko vplivajo na zastopanje v upravnem postopku, temveč je v tem odvisen od pooblaščenca samega ter stranke, katerima je ta dolžnost naložena z zakonom. Navedeno dolžnost tako utemeljuje tudi splošno načelo iz 11. člena ZUP, po katerem morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. Tako je tudi v primeru okoliščin, ki vplivajo na procesno sposobnost pooblaščenca, stranka dolžna sporočiti organu te spremembe in preklic oziroma vsebino novega pooblastila - seveda čim prej oziroma v času, ki ne ovira postopka in uresničevanja njenih pravic.

ZUP sicer izrecno ne ureja, da je stranka dolžna o smrti pooblaščenca oziroma zakonitega zastopnika pooblaščene pravne osebe, ki vpliva na poslovno sposobnost slednje, seznaniti upravni organ, ki vodi postopek, vendar to izhaja iz navedene splošne dolžnosti seznanjanja organa. Tako tudi opustitev te obveznosti ne more biti stranki v korist, npr. s tem, da bi si s podaljševanjem procesnih rokov izboljševala svoj pravni položaj, in v morebitno škodo javnega interesa ali drugih strank v postopku, ki so svoje procesne obveznosti zakonito izpolnjevale.

V obravnavani zadevi je zaradi opustitve dolžnega ravnanja pritožnice treba torej šteti, da je bila vročitev odločbe pritožnici po družbi pooblaščenki s strani upravnega organa veljavno opravljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi druge točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo (I. točka izreka) družbe A., d. o. o. (v nadaljevanju pritožnica) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Pritožnica je tožbo vložila zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Novo mesto, št. DT 0610-64/2008-27-1204-03 z dne 6. 8. 2009 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-16-373/2009-2 z dne 7. 12. 2012, s katero je bil pritožnici odmerjen davek na dodano vrednost za obdobje junij 2007, januar 2008 in maj 2008, s pripadajočimi obrestmi skupaj v višini 51.025,43 EUR, ter odločeno o roku za plačilo, stroških postopka in o nesuspenzivnosti pritožbe.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je pritožnico v upravnem postopku zastopala pravna oseba družba B., d. o. o., kot izhaja iz pooblastila z dne 29. 12. 2012 (pravilno 10. 7. 2009). Odločba upravnega organa druge stopnje je bila tej pritožničini pooblaščenki pravilno vročena 29. 12. 2012 in ne šele 28. 7. 2014, ko je bila odločba vročena sedanjemu pooblaščencu pritožnice. Rok za vložitev tožbe se je posledično iztekel 28. 1. 2013, zato je tožba z dne 25. 8. 2014 prepozna. Po presoji sodišča prve stopnje so bila pravilno uporabljena določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP(1)) o vročanju. V obravnavanem primeru se določbe posebnega primera vročanja po tretjem odstavku 91. člena ZUP (vročanje po elektronski poti) ne uporabijo, ampak se je vročitev izvedla na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP s fikcijo vročitve. Po presoji sodišča prve stopnje je bila pravilno izvedena vročitev na naslov sedeža družbe pooblaščenke, ki je razviden iz sodnega registra, čeprav pritožnica pri tem navaja, da družba pooblaščenka tam poslovnih prostorov ni več imela, zato tudi ni izvedlo predlaganega zaslišanja upravnika navedene zgradbe na naslovu sedeža pooblaščenke. Ker je bila vročitev pravilno izvedena že 29. 12. 2012 pritožnica neutemeljeno navaja, da je bila dejansko z drugostopno odločbo seznanjena šele 28. 7. 2014. Ker je pritožnica vložila tožbo po poteku 30 dni od vročitev upravne odločbe druge stopnje, je tožbo vložila prepozno.

3. Pritožnica vlaga pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker se ni opredelilo do pravilnosti vročitve odločbe upravnega organa druge stopnje in ni obrazložilo zakaj je menilo, da pritožničin pooblaščenec ni bil C. C. (fizična oseba), ampak pravna oseba B., d. o. o. S tem v zvezi pa sodišče prve stopnje tudi ni podalo razlogov o prenehanju pooblastilnega razmerja med pritožnico in pooblaščencem zaradi njegove smrti. Čeprav se pritožnica strinja, da je bilo pooblastilo dano tudi pravni osebi, meni, da je to neveljavno, saj je v nasprotju s 54. členom ZUP. Poleg tega vročitev pooblaščenki pravni osebi ni bila možna, ker ta ni imela nobenega zaposlenega in nobenega družbenika, ki bi pisanje lahko prevzel. V primeru majhnih enoosebnih družb, ko edini družbenik in zakoniti zastopnik umre, ni mogoče zahtevati oziroma predpostaviti, da osebno vročanje poteka normalno, ker ne obstajajo fizične osebe, ki bi se v imenu družbe seznanile s prejetim pisanjem. Tudi za nastanek pravnih posledic fikcije vročitve morajo biti izpolnjeni pogoji, da se z ustreznim opozorilom seznani katera od fizičnih oseb. Družba pooblaščenka na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register, zaradi prenehanja in nezmožnosti poslovanja tudi ni imela več najetega poslovnega prostora, niti poštnega predalčnika, zato bi moralo vročanje potekati z javnim naznanilom po 96. členu ZUP. Slednje je pritožnica dokazovala z dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Pritožnica v času vročanja upravne odločbe druge stopnje ni imela veljavno določenega pooblaščenca, zato bi se moralo vročanje opraviti na naslovu pritožnice in le tako bi se pritožnica s pisanjem lahko seznanila ter tožbo vložila pravočasno.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno, kdaj je bila odločba upravnega organa druge stopnje pritožnici vročena in od kdaj naprej je na tej podlagi začel teči rok za vložitev tožbe v obravnavanem upravnem sporu. Pritožnica kot navedeno tudi v pritožbi vztraja, da navedena družba ni bila njena pooblaščenka oziroma da vročitev navedeni družbi ni bila izvedljiva in tako ni pravno veljavna.

6. ZUP v 54. členu določa, kdo je lahko pooblaščenec. To je lahko vsak, kdor je poslovno popolnoma sposoben. Za zastopanje se lahko pooblasti fizična ali pravna oseba, ki je registrirana za opravljanje določene dejavnosti, ki je v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih uveljavlja stranka. Prvi odstavek 88. člena ZUP določa, da kadar ima stranka pooblaščenca, se vroča njemu, vročitev pa se opravi kot je predpisano v členih 83. do 87. ZUP. Šteje se, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu pooblaščencu.

7. Iz dejanskega stanja obravnavanega primera izhaja, da je pritožnica v upravnem postopku na prvi stopnji dne 10. 7. 2009 podala pooblastilo za zastopanje. Iz navedenega pooblastila izhaja, da je pritožnica pooblastila zaposlene in sodelavce ter partnerje B., d. o. o. ter posebej, a neizključujoč ostale, C. C., direktorja družbe B., d. o. o., da jo zastopajo v obravnavanem postopku. Na pooblastilu je kot pooblastitelj podpisana pritožnica in v njenem imenu direktor pritožnice, kot pooblaščenec pa je navedena družba B., d. o. o., in C. C., podpisan pa je C. C. v imenu obeh, kot pooblaščenec in kot direktor družbe B., d. o. o. Odločba upravnega organa prve stopnje z dne 6. 8. 2009 je bila vročena družbi B., d. o. o. in C. C. na naslov sedeža družbe B., d. o. o. Pritožba zoper upravno odločbo prve stopnje je bila vložena po družbi B., d. o. o. in C. C. dne 17. 9. 2009. Iz sklepa o dedovanju D 388/2010 z dne 10. 6. 2011 izhaja, da je C. C. umrl … 2010. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje (9. točka obrazložitve), da je pritožnica za zastopanje v obravnavanem upravnem postopku pooblastila več oseb, med drugim tudi družbo B., d. o. o. Vrhovno sodišče ugotavlja, da si v zvezi s tem pritožbene navedbe pritožnice prihajajo v nasprotje s tožbo: na 3. strani tožbe pritožnica navaja, da je bil za zastopanje pooblaščen C. C. kot fizična oseba, hkrati pa tudi družba B., d. o. o. kot pravna oseba, v pritožbi pa trdi, da pravna oseba ni bila njena pooblaščenka. Glede na to je mogoče sprejeti stališče, da med strankama ni sporno, da je pritožnica za zastopanje v upravnem postopku pooblastila več oseb, med drugim tudi družbo B., d. o. o. (v nadaljevanju družba pooblaščenka). Skladu z 88. členom ZUP se za veljavno vročitev stranki zahteva, da je ta izvedena enemu od njenih pooblaščencev, zato je ključno vprašanje, kdaj je bila izvedena vročitev izpodbijane odločbe stranki po družbi pooblaščenki. Zato niso upoštevne navedbe pritožnice, da bi moral organ vročati pisanje tudi drugim pooblaščencem in da bi se moralo sodišče opredeliti ne samo do pravilnosti vročitve družbi pooblaščenki, ampak tudi do tožbenih navedb o tem, zakaj ni presojalo prenehanja pooblastila pooblaščencu C. C. kot fizični osebi.

9. V obravnavani zadevi je bil upravni postopek končan z upravno odločbo druge stopnje z dne 7. 12. 2012, ki jo pritožnica želi izpodbijati s tožbo v tem upravnem sporu. Po tem, ko se dne 13. 12. 2012 osebna vročitev te odločbe pritožnici po družbi pooblaščenki na naslovu sedeža pooblaščenke ni dala opraviti, je štela vročitev za opravljeno s potekom roka 15 dni za prevzem dokumenta skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP dne 29. 12. 2012, torej ob nastopu fikcije vročitve. Ob tem je bila odločba tudi puščena v hišnem predalu te družbe. Skoraj štiri leta po smrti pooblaščenca oziroma skoraj dve leti po nastopu fikcije vročitve, dne 28. 7. 2014, pa je pritožnica v obravnavanem upravnem sporu na zahtevo njenega novega pooblaščenca prejela kopijo odločbe upravnega organa druge stopnje in 25. 8. 2015 vložila tožbo, ki jo je sodišče z izpodbijanim sklepom kot prepozno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo, ker je po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

10. Celotno relevantno obdobje je bila družba pooblaščenka vpisana v sodni register,(2) pritožnica pa se ni sklicevala na to, da bi navedena družba prenehala(3) ali da bi bila izbrisana iz sodnega registra.(4) Dediči pokojnega zakonitega zastopnika C. C. so udeležbo v družbi kot del zapuščine sprejeli 10. 6. 2011(5) in je tako družba pooblaščenka celotno obdobje imela družbenike. V zvezi z vročitvijo izpodbijane drugostopenjske odločbe tožene stranke pritožnici po družbi pooblaščenki je sodišče prve stopnje tako presodilo, da je bila vročitev pravilno opravljena, ker se je dokument pritožnici vročal na naslov sedeža družbe pooblaščenke, ki je bil v času vročitve vpisan v sodni register, kar zadošča za dokaz pravilne vročitve tej pravni osebi. Zaradi tega stališča pa sodišče prve stopnje ni presojalo tožbenih navedb, da družba pooblaščenka ni bila procesno sposobna zastopati pritožnice v upravnem postopku glede na določbe ZUP, kar pa je pomembno za odločitev v zadevi.

11. ZUP v 54. členu določa, da je lahko pooblaščenec vsak, kdor je poslovno popolnoma sposoben. Pravne osebe same niso poslovno in tako procesno sposobne, zato opravljajo dejanja v postopku po zakonitem zastopniku, ki ga določa zakon oziroma splošni akt pravne osebe v skladu z zakonom (48. člen ZUP). To velja tudi za pravne osebe, ki v upravnem postopku nastopajo kot pooblaščenke. Svojo poslovno sposobnost črpa pravna oseba torej iz sposobnosti svojih zakonitih zastopnikov organov in njihovo ravnanje se pripiše tej pravni osebi.(6)

12. Pritožnica je že v tožbi navajala in priložila dokazila, s katerimi dokazuje, da je družba pooblaščenka ni veljavno zastopala, ker je umrl njen edini direktor in edini zaposleni. Pri tem vztraja tudi v pritožbi in sodišču prve stopnje očita, da s tem v zvezi ni izvedlo dokazov. Vrhovno sodišče tako lahko pritrdi pritožnici, da je presoja navedenih dejstev praviloma pomembna za presojo, ali je bila vročitev veljavno opravljena. Ob tem pa tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je relevantno dejstvo (smrt zakonitega zastopnika družbe pooblaščenke) med strankama nesporno in izkazano z listino, opredelitev procesnih posledic tega dejstva pa je v obravnavani zadevi vprašanje uporabe prava.

13. Glede na okoliščine konkretnega primera pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedeno dejstvo na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati. Tudi če se vzame kot nesporno dejstvo, da družba pooblaščenka v trenutku vročitve izpodbijane odločbe ni bila procesno sposobna, ker ni imela zakonitega zastopnika, namreč ni mogoče pritrditi stališču pritožnice, da zanjo niso nastale posledice vročitve. Tako tudi ni mogoče ugoditi zahtevi pritožnice po tem, da bi ji moralo zato sodišče prve stopnje priznati, da je s posredovanjem kopije izpodbijane odločbe s strani tožene stranke njenemu novemu pooblaščencu pričel teči nov rok za tožbo v upravnem sporu in sicer od prejema navedene kopije.

14. Iz ZUP jasno izhaja dolžnost stranke v postopku, da v primeru, če se odloči za postavitev pooblaščenca, ki v upravnem postopku ni obvezen, skrbi tako za njegovo izbiro(7) kot tudi za to, da je z vsemi pomembnimi okoliščinami razmerja med pooblastiteljem in pooblaščencem seznanjen upravni organ (55. do 58. člen ZUP). Upravni organ ni dolžan sam ugotavljati okoliščin, ki se nanašajo na pooblaščenca, in ki lahko vplivajo na zastopanje v upravnem postopku, temveč je v tem odvisen od pooblaščenca samega ter stranke, katerima je ta dolžnost naložena z zakonom. Navedeno dolžnost tako utemeljuje tudi splošno načelo iz 11. člena ZUP, po katerem morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. Tako je tudi v primeru okoliščin, ki vplivajo na procesno sposobnost pooblaščenca, stranka dolžna sporočiti organu te spremembe in preklic oziroma vsebino novega pooblastila - seveda čim prej oziroma v času, ki ne ovira postopka in uresničevanja njenih pravic. Glede učinkovanja preklica oziroma odpovedi pooblastila ZUP vsebuje izrecno določbo, da le-to velja od trenutka, ko se pisno ali ustno na zapisnik naznani organu, če ni v preklicu določen drugačen rok prenehanja, oziroma, če je v postopku udeležena stranka z nasprotnim interesom, ko se odpoved ali preklic naznani tudi njej (tretji odstavek 58. člena ZUP). Navedeno vpliva tudi na vročanje odločbe, saj mora upravni organ vse dokler ni seznanjen s prenehanjem pooblastila, dokumente, ki jih je treba osebno vročiti, stranki vročati le po pooblaščencu, ne pa tudi osebno sami stranki (87. in 88. člen ZUP).

15. ZUP sicer izrecno ne ureja, da je stranka dolžna o smrti pooblaščenca oziroma zakonitega zastopnika pooblaščene pravne osebe, ki vpliva na poslovno sposobnost slednje, seznaniti upravni organ, ki vodi postopek, vendar to izhaja iz navedene splošne dolžnosti seznanjanja organa. Tako tudi opustitev te obveznosti ne more biti stranki v korist, npr. s tem, da bi si s podaljševanjem procesnih rokov izboljševala svoj pravni položaj, in v morebitno škodo javnega interesa ali drugih strank v postopku, ki so svoje procesne obveznosti zakonito izpolnjevale. Pritožnica pa v obravnavani zadevi zatrjuje okoliščine, ki so pomembno vplivale na njen procesni položaj in položaj pooblaščenca (smrt zakonitega zastopnika družbe pooblaščenke), ne da bi pojasnila, zakaj o tem ni seznanila upravnega organa in preklicala pooblastila oziroma si postavila novega pooblaščenca, ob tem pa tudi ne zatrjuje, da s tem dejstvom sama ni bila seznanjena.

16. Tožena stranka je na podlagi zakonitega postopanja v obravnavani zadevi štela, da je bila vročitev opravljena stranki po družbi pooblaščenki dne 29. 12. 2012(8). V okoliščinah kot so podane v tem primeru, upravnemu organu oziroma vročevalcu tudi ni mogoče očitati kršitve dolžne skrbnosti, ki jo ima kot tisti, ki je pristojen za opravljanje navedenih procesnih dejanj. Upravni organ je kot pooblaščenca pritožnice opredelil tistega, katerega pooblastilo je bilo predloženo in nikoli preklicano, torej družbo pooblaščenko, in izpodbijano odločbo tudi vročil na naslovu te družbe, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Z vidika presoje skrbnosti vročevalca pa je treba tudi poudariti, da je v danem primeru prišlo do vročitve odločbe na podlagi fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP. V tovrstnih primerih vročanja je možnost in s tem dolžnost vročevalca za presojo vseh okoliščin vročanja omejena, saj se ni dolžan seznaniti (in se tudi ne seznani) s tem, da je naslovnik dejansko prejel odločbo, prav tako pa tudi samo dejstvo vročitve od te okoliščine sploh ni odvisno, saj naslovnik v tem primeru sploh ni dolžan dejansko opraviti nobenega procesnega dejanja (izjaviti svojo voljo glede sprejema ali zavrnitve sprejema, podpisati vročilnico, itd.).

17. V obravnavani zadevi je zaradi opustitve dolžnega ravnanja pritožnice treba torej šteti, da je bila vročitev odločbe pritožnici po družbi pooblaščenki s strani upravnega organa veljavno opravljena. To ob podanih okoliščinah tega primera narekuje analogna uporaba tretjega odstavka 58. člena ZUP, po katerem je stranka ob opustitvi seznanitve organa s preklicem pooblastila soočena s procesnimi posledicami take opustitve, saj mora enako pravilo veljati tudi za opustitev seznanitve organa z drugo procesno pomembno okoliščino na strani pooblaščenca, zaradi katere zastopanje stranke po tem pooblaščencu ni več mogoče (npr. smrt pooblaščenca). Tudi sicer je navedena razlaga zakona skladna z ustavnimi zahtevami po varstvu pravnomočnosti (158. člen Ustave), pa tudi s sistemsko ureditvijo ZUP, ki opustitev dolžnih ravnanj osebe, kateri je dokument treba vročiti, sankcionira z nastopom fikcije vročitve (poleg četrtega odstavka 87. člena ZUP tudi npr. v primeru neutemeljene odklonitve sprejema vročitve po 95. členu ZUP in drugih). Po presoji Vrhovnega sodišča tako sistemsko razlago in uporabo ZUP podpira poleg že navedenega načela poštene uporabe pravic strank tudi ureditev sodelovalne dolžnosti strank, ki je v upravnih postopkih poudarjena(9). Pritožnica pa te svoje obveznosti ni izpolnila, v pritožbi in tožbi zoper izpodbijano odločbo pa tudi ni navajala, da sama ne bi bila seznanjena s smrtjo edinega družbenika in direktorja družbe pooblaščenke, ampak se je le neutemeljeno sklicevala na obveznosti upravnega organa, da bi tako (organu nepoznano) dejstvo moral upoštevati oziroma pritožnico celo pozivati na ustrezno dopolnitev oziroma popravo pooblastila.

18. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da ima stranka v primerih, v katerih bi iz opravičljivih razlogov prišlo do opustitve obvestila upravnemu organu o navedeni okoliščini, možnost zavarovati svoj pravni položaj v primeru nastopa zanjo neugodnih procesnih posledic. Če zaradi posledic take vročitve odločbe stranki poteče rok za uveljavljanje katere od njenih procesnih pravic (npr. pritožbe, tožbe v upravnem sporu), ima stranka tako možnost predlagati vrnitev v prejšnje stanje. Ta procesni institut torej ustrezno varuje stranko, da v primeru opravičljivih okoliščin ni prizadeta njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva. Zakonska ureditev tega instituta tudi zagotavlja ustrezno varstvo dokončnosti in pravnomočnosti upravne odločbe, ki je kot ustavno varovana dobrina s tem zaščitena pred časovno in vsebinsko neomejenim poseganjem, ki bi sicer lahko nastopilo ob razlagi, da se morebitna pomanjkljivost vročitve po krivdi stranke lahko kadarkoli izrazi v možnostih novih rokov za pravna sredstva in s tem posegom v pravnomočnost oziroma dokončnost upravnih odločb. V obravnavani zadevi pa je nesporno, da pritožnica uporabe tega instituta ni predlagala, prav tako pa Vrhovno sodišče dvomi v to, da bi bili podani zakonski pogoji in upravičeni razlogi, ki bi utemeljevali njegovo odobritev(10), vendar se do mu do tega ni treba podrobneje opredeljevati.

19. Pravno nerelevantne so navedbe pritožnice, da na naslovu sedeža ni imela več poslovnih prostorov, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je imela na navedenem naslovu hišni predalčnik. Kot nedovoljeno pritožbeno novoto pa Vrhovno sodišče šteje pritožbeno navedbo, da družba pooblaščenka na naslovu sedeža ni imela niti hišnega predalčnika. Ker je bilo na podlagi dejanskega stanja ugotovljeno, da je imela družba pooblaščenka hišni predalčnik na naslovu sedeža in da je vročitev na tak način mogoča, so nerelevante navedbe o tem, da bi se ji moralo pisanje vročati na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava. Vročanje po 96. členu ZUP je subsidiarne narave in se izvede šele potem, ko se v primeru (osebne) vročitve ugotovi, da stranka na naslovu nima hišnega predalčnika ali je preseljena pa tudi vročitev na naslovu za vročanje ni mogoča. Prav tako pa so tudi nerelevantne navedbe o vročanju na podlagi 91. člena ZUP po elektronski poti, ker družba pooblaščenka z upravnimi organi v obravnavanem upravnem postopku ni občevala na tak način (po elektronski poti).

20. Neutemeljene so navedbe pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti določene dokaze po uradni dolžnosti glede tega, katere dejavnosti je družba pooblaščenka opravljala, saj pritožnica šele v pritožbi prvič navaja, da je bilo pooblastilo dano družbi pooblaščenki neveljavno zaradi nasprotja s 54. členom ZUP, ker pooblaščenka ni opravljala dejavnosti davčnega svetovanja ali računovodstva.

21. Pritožnica v pritožbi uveljavlja kršitev pravic iz 22. člena in 25. člena Ustave Republike Slovenije, ki se nanašajo na obrazloženost sodnih odločitev, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh za odločitev bistvenih navedb in sicer, ker ni podalo razlogov, zakaj je štelo, da pritožnice v upravnem postopku ni zastopal pooblaščenec C. C. (kot fizična oseba). Vrhovno sodišče je ob pritožbenem preizkusu prvostopenjske odločbe ugotovilo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ob tem pa je tudi samo podalo celovito obrazložitev vseh pritožničinih zatrjevanj v zvezi z navedenim dejstvom in drugimi dejstvi iz pritožbe, ki so za odločitev pomembni. Zato do kršitve navedenih pritožničinih ustavnih pravic v obravnavani zadevi ni prišlo.

22. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila vročitev opravljena 29. 12. 2012, je tudi pravilen njegov zaključek, da je tožba z dne 25. 8. 2014 prepozna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

23. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1. (1) Ur. l. RS, št. 80/1999, 70/2000, 52/2002, 73/2004, 119/2005, 105/2006 - ZUS-1, 126/2007, 65/2008. (2) Prvi odstavek 5. člena Zakona o gospodarskih družba (Ur. l. RS, št. 42/2006, 60/2006 - popr., 26/2007 - ZSDU-B, 33/2007 - ZSReg-B, 67/2007 - ZTFI, 10/2008, 68/2008, 42/2009, v nadaljevanju (ZGD-1)) določa, da pridobijo družbe lastnost pravne osebe z vpisom v register.

(3) Glej 521. člen ZGD-1 o razlogih za prenehanje pravne osebe.

(4) Glej 427. člen in nasl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP): „(1) Pravna oseba se izbriše iz sodnega registra brez likvidacije: 1. če je prenehala poslovati, nima premoženja in je izpolnila vse svoje obveznosti ali 2. če ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register, ali 3. če obstajajo drugi pogoji, ki jih zakon določa kot razlog za izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije. (2) Če pravna oseba ne dokaže drugače, velja, da obstaja: 1. razlog iz 1. točke prvega odstavka tega člena za izbris gospodarske družbe, če v dveh zaporednih poslovnih letih ni predložila svojega letnega poročila agenciji zaradi objave po prvem ali drugem odstavku 58. člena ZGD-1 ali podatkov iz letnega poročila za namene iz prvega odstavka 59. člena ZGD-1, 2. razlog iz 2. točke prvega odstavka tega člena za izbris pravne osebe, ki je subjekt vpisa v sodni register, če je kot njen poslovni naslov v sodni register vpisan naslov: - na katerem ne sprejema uradnih poštnih pošiljk ali je na tem naslovu neznana, - na katerem je objekt, katerega lastnik je druga oseba, ki ji ni dala dovoljenja za poslovanje na tem naslovu, ali - ki ne obstaja.“

(5) Pri tem se sklicuje na sklep o dedovanju D 388/2010 Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 10. 6. 2011. (6) Tako Dolenc glede gospodarskih družb v Procesna vprašanja glede tožb po Zakonu o gospodarskih družbah , Podjetje in delo 6-7/2014, str. 1067 in sodna praksa npr. VSRS v sodbi III Ips 81/2013 z dne 20. 1. 2015. (7) V upravnem postopku je dopuščeno tudi zastopanje po pooblaščencih, ki niso odvetniki ali pravni strokovnjaki (54. člen ZUP).

(8) Tožena stranka tudi ni štela, da je s posredovanjem kopije odločbe novemu pooblaščencu dne 28. 7. 2014 začel teči nov tožbeni rok, s katerim bi izpodbijana odločba izgubila naravo dokončnosti in pravnomočnosti, temveč je pritožnici s tem pojasnila okoliščine vročitve tega akta in jo o tem tudi ustrezno informirala.

(9) Tudi določba prvega odstavka 96. člena ZUP tako določa, da če stranka ali pooblaščenec med postopkom spremenita naslov oziroma sedež, da takoj obvestita organ, ki vodi postopek.

(10) Tako je po podatkih iz spisa npr. razvidno, da je pritožnica po novem pooblaščencu skoraj pet let po vložitvi pritožbe dne 18. 7. 2014 vložila „Prošnjo za vročitev prepisa odločbe drugostopensjkega organa“, v kateri navaja, da je „stranka doslej ni prejela“, ni pa vložila opozorila pred vložitvijo tožbe zaradi molka organa ali druge vloge, iz katere bi izhajalo, da pritožnica misli, da odločba kljub poteku roka za odločitev sploh ni bila izdana.