Jedro

Zoper odločbo Državna revizijska komisija ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, sodno varstvo je zagotovljeno le v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. Inšpektorat za finance Urada za nadzor proračuna in Računsko sodišče RS res ugotavljata, da je tožeča stranka za izbiro izvajalca uporabila nepravilen postopek. Vendar po oceni pritožbenega sodišča tega ni mogoče opredeliti kot nepravilno porabo sredstev, saj tožena stranka kljub pravočasni in pravilni obveščenosti ni sprožila postopka revizije pred DRK, v katerem bi uveljavljala zatrjevane kršitve postopka izbire izvajalcev, ter tudi zato, ker sta pravdni stranki v Pogodbo zapisali, da so bili izvajalci izbrani v skladu z ZJN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen, zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke, po katerem je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki 1,094.037,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 10. 12. 2005 dalje do plačila. Odločanje o višini tožbenega zahtevka tožeče stranke ter o pravdnih stroških je odložilo do izdaje končne odločbe.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi, podrejeno pa, da vmesno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva izpolnitve Pogodbe o sofinanciranju projekta ARR-05-138-4 ter Pogodbe št. 61536-06B 300303 (v nadaljevanju: Pogodba) in na podlagi tega plačilo zapadlih obveznosti po pogodbah. Tožena stranka zahtevku nasprotuje in z nasprotno tožbo zahteva vračilo že izplačanih sredstev.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni v skladu z 2. odst. 9. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (v nadaljevanju: ZRPJN-UPB2) vložila revizije pred Državno revizijsko komisijo v spornem postopku javnega naročanja, čeprav jo je v skladu s 4. odst. 20. člena Zakona o Javnih naročilih (v nadaljevanju: ZJN) tožeča stranka z dopisom z dne 30. 08. 2005 seznanila s celotnim potekom postopka za oddajo javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave in zato ni imela pravice odpovedati pogodbe oziroma ustaviti izplačil in zahtevati vrnitev sredstev zaradi zatrjevanih napak v postopku javnega naročanja v zvezi z izbiro izvajalcev.

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za odločitev v zadevi potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je bila tožena stranka upravičena ustaviti izplačila in zahtevati vrnitev že izplačanih sredstev in ali je tožena stranka odpovedala pogodbo.

Tožena stranka zatrjuje, da je tožeča stranka kršila pogodbo s tem, ko ni upoštevala nacionalnih predpisov in predpisov EU in ko je uporabila neustrezen postopek javnega naročanja, tožeči stranki pa na podlagi zapisa v Prilogi 1 k Pogodbi („Prejemniki sredstev se zavedajo, da bo predložitev neresničnih podatkov v zahtevku za plačilo obravnavana v skladu s pogodbenimi določili, ki obravnavajo nenamensko porabo sredstev.“) očita tudi nenamensko uporabo sredstev.

Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje v postopkih oddaje javnih naročil ureja pravno varstvo ponudnikov in tudi javnega interesa Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja (ZRPJN-UPB2). Navedeni zakon v 2. odst. 9. člena podeljuje aktivno legitimacijo v postopku revizije v primeru, če bi bil ali bi lahko bil ogrožen javni interes, tudi Državnemu pravobranilstvu RS, Ministrstvu, pristojnemu za finance in Uradu, pristojnemu za varstvo konkurence. V konkretnem primeru ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, da organi, ki naj bi ščitili javni interes v postopkih javnega naročanja, običajno niso seznanjeni z morebitnimi kršitvami postopka oddaje javnega naročila pred iztekom prekluzivnega roka in niso pristojni za sprotno spremljanje izvajanja postopkov javnega naročanja ter nimajo dostopa do informacij o poslovanju posameznega naročnika z zunanjimi izvajalci. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila tožena stranka skladno s 4. odst. 20. člena ZJN pravočasno seznanjena s tem, po katerem postopku bo tožeča stranka izbirala izvajalce, in je tako imela možnost že pred dokončnostjo postopka izbire ukrepati v skladu s svojimi pristojnostmi. Tožena stranka bi morala poskrbeti, da bi že tekom postopka izbire izvajalca uveljavljala svoje ugovore v zvezi z njim. Potem bi te ugovore preverila Državna revizijska komisija (v nadaljevanju: DRK), ki je poseben, neodvisen in samostojen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil (1.odst. 4. člena ZRPJN). Zoper odločbo DRK ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, sodno varstvo je zagotovljeno le v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (5. odst. 23. člena ZRNJP). Inšpektor za finance Urada za nadzor proračuna in Računsko sodišče RS res ugotavljata, da je tožeča stranka za izbiro izvajalca uporabila nepravilen postopek. Vendar po oceni pritožbenega sodišča tega ni mogoče opredeliti kot nepravilno porabo sredstev, saj tožena stranka kljub pravočasni in pravilni obveščenosti ni sprožila postopka revizije pred DRK, v katerem bi uveljavljala zatrjevane kršitve postopka izbire izvajalcev, ter tudi zato, ker sta pravdni stranki v Pogodbo zapisali, da so bili izvajalci izbrani v skladu z ZJN. Kot je v poročilu, na katero se sklicuje tožena stranka, ugotovilo računsko sodišče, pa so za nepravilen postopek izbora in za to, da projekt ne bo financiran z evropskimi sredstvi, odgovorne tudi državne institucije, saj je tožeča stranka za mnenje o nameravanem postopku oddaje del predhodno zaprosila Sektor za javna naročila in koncesije pri Ministrstva za finance, ob izdaji sklepa o izvedbi javnega naročila je tožeča stranka v skladu z ZJN o izbranem postopku ponovno obvestila MF in nenazadnje je tožena stranka Pogodbo zapisala, da je občina K. izbrala izvajalce v skladu z ZJN. Ugotovitev o neizpolnjevanju določil o upravičenosti projekta za sofinanciranje s sredstvi EU šele v zadnji stopnji preverjanja po oceni računskega sodišča pomeni tveganje za izgubo sredstev E Sklada na državni ravni. Na premajhno skrbnost tožene stranke pri sklepanju Pogodbe kažejo tudi navedbe tožene stranke, da je ocenjevala, da tožeča stranka pozna postopke javnega naročanja, saj bi v nasprotnem primeru pripravila razpisno dokumentacijo in pogodbo tako, da bi kontrolirala vsak korak naročnika. Tako pa je bila potrditvah tožene stranke celotna dokumentacija (ki jo je tožena stranka očitno imela že pred sklenitvijo pogodbe) pregledana šele s strani Urada za nadzor proračuna in so bile šele takrat ugotovljene tudi očitane kršitve. Tožena stranka je še pojasnila, da je menila, da bo z delnim pregledom pogodbe opravila zadosten pregled javnega naročila in ni niti pomislila, da bo tu največ nepravilnosti s strani pogodbenih partnerjev in zato ni posebej za vsakega ponudnika preverjala izjave o skladnosti postopkov izbire z ZJN, temveč je izjavo sprejela kot resnično. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi se tožena stranka izognila nastalim zapletom, če bi pred podpisom pogodbe na podlagi prejete dokumentacije preverila, ali je tožeča stranka izbrala v skladu z ZJN.

8. Sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno ni kot predhodno vprašanje upoštevalo dokončne in pravnomočne ugotovitve in odločitve Inšpektorja za finance, Urada RS za nadzor proračuna in Računskega sodišča, ki sta ugotovila in odločila, da je tožeča stranka izvedla nezakoniti postopek izbire izvajalca in nezakonito porabila proračunska sredstva. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da presoja, ali je bil postopek oddaje javnega naročila izpeljan v skladu z veljavnimi predpisi, ni predmet tega spora, in da zato odločitev v tem sporu ni odvisna od navedenih odločb. 9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena trditev, da je tožeča stranka s tem, ko ni izbrala najugodnejšega ponudnika, izvajalca gradbenih del, v skladu z ZJN, kot je dogovorjeno v 1. členu Pogodbe, kršila Pogodbo. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je bil postopek oddaje javnega naročila izveden že pred podpisom pogodbe, kar sta stranki v Pogodbi tudi ugotovili v zadnji alineji 1. člena Pogodbe. Drži pritožbena navedba, da je v Prilogi 1 Pogodbe, ki določa obvezno obliko zahtevka izrecno zapisana izjava prejemnika sredstev, da so bili oddaja gradbenih del, nabava blaga in naročanje storitev izvedeni v skladu z ZJN in da je tožeča stranka podala tudi izjavo, da se zavedajo, da bo predložitev neresničnih podatkov v zahtevku za plačilo obravnavana v skladu s pogodbenimi določili, ki obravnavajo nenamensko uporabo sredstev, torej 8. členom in odstopom od pogodbe. Vendar po oceni sodišča tožeči stranki, glede na to, da je toženo stranko pravočasno in ustrezno seznanila s tem, s kakšnim postopkom je izbrala izvajalce in skladno s 4. točko Sklepa o sofinanciranju že pred sklenitvijo Pogodbe toženi stranki predložila zahtevano dokumentacijo v zvezi z razpisom in sklenjene pogodbe, ni mogoče očitati, da je toženi stranki predložila neresnične podatke. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka toženi dostavila vse podatke o javnem naročanju več kot en mesec pred podpisom pogodbe, na podlagi česar sta stranki sporazumno ugotovili, da je bil postopek izveden v skladu z ZJN in ni šlo za kakršnokoli zavezo tožeče stranke glede prihodnjega ravnanja, temveč za ugotovitev v zvezi z že izvedenim postopkom.

10. Pritožbene trditve, da je tožeča stranka načela ZJN kršila tudi s tem, da je že pred začetkom postopka oddaje javnega naročila z enim od ponudnikom (G. d.o.o P.) sklenila predpogodbo in ga s tem postavila v privilegiran položaj, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jih zaradi določbe 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

11. Tožena stranka zatrjuje, da imajo organi EU in organi tožene stranke pravico kadarkoli preverjati uporabo dodeljenih sredstev ves čas porabe in še pet let po tem, ko so sredstva uporabljena, in pravico v primeru nepravilne uporabe zahtevati vračilo vseh sredstev od tožene stranke v proračun EU. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni podala konkretnih trditev o nenamenski porabi dodeljenih sredstev, prej zatrjevane kršitve pa ne predstavljajo niti kršitve pogodbe niti nenamenske rabe sredstev.

Tožena stranka opozarja, da 7. člena pogodbe določa pravno podlago, da pristojni organ EU in pristojni državni organ tožena stranka še pet let po zaključku pogodbe izvajata kontrolo namenske porabe proračunskih sredstev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedenega člena ni mogoče uporabiti v zvezi s postopkom izbire izvajalca, glede katerega sta obe pogodbeni stranki že ob sklenitvi pogodbe ugotovili, da je bil opravljen v skladu z ZJN.

12. V zvezi z zahtevkom iz nasprotne tožbe, s katerim tožena stranka uveljavlja kondikcijski zahtevek, ko terja vračilo že nakazanih sredstev iz naslova neupravičene obogatitve, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka, razen očitanih nepravilnosti iz naslova izvedbe postopka javnega naročila, ni uspela dokazati, tožena stranka pa trditev o nenamenski porabi dodeljenih sredstev ali o njihovi odtujitvi ni podala. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožena stranka ni dokazala, da je bil izpolnjen predviden primer iz 8. člena Pogodbe, ki bi toženi stranki dal upravičenje, da prekine z izplačevanjem in odstopi od pogodbe. Prav tako je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da do odstopa od Pogodbe z dopisom tožene stranke z dne 02. 07. 2006 (Priloga A5) ni prišlo. Tožena stranka je, čeprav je Pogodbo celo sama sestavila in je tudi zato dobro seznanjena z njenimi določili, v navedenem dopisu zahtevala le vračilo sredstev in navedla, da bo ustavila izplačila, ni pa je izrecno odpovedala. Ker Pogodba tako še vedno velja, še obstaja pravni temelj, in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s prejetimi sredstvi ni neupravičeno obogatena (190. člen OZ). Tožena stranka bi se dvomom v zvezi s tem, ali je od pogodbe res odstopila. zlahka izognila s tem, da bi v skladu z 8. členom, ki določa, da tožena stranka v primeru kršitev prekine izplačevanje sredstev in odstopi od pogodbe ter zahteva, da prejemnik v roku 30 dni vrne sredstva, od pogodbe, tako kot to določa navedeni člen, izrecno odstopila. Tega pa ni storila. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da do zatrjevanega (konkludentnega) odstopa od pogodbe z dopisom tožene stranke z dne 02. 07. 2006 in zahtevo po vrnitvi sredstev, ni prišlo. Sodišče pa je tudi pravilno ugotovilo, da niso bile ne zatrjevane ne dokazane okoliščine, ki bi po 8. členu pogodbe dale upravičenje za odstop. Glede na to, da je pogodba veljavna, je sodišče pravilno po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku in zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek.

13. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je bila Pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom in zato nična, saj je v 1. členu navedeno, da je Pogodba sklenjena z veljavno pravno podlago v skladu z Uredbo o izvajanju postopkov pri uporabi sredstev strukturne politike v RS, v skladu z zakonom o izvrševanju proračuna in javnim razpisom, dokončno in pravnomočno ugotovljeno pa je, da izvajalec ni bil izbran transparentno z javnim razpisom, ampak nepravilno in nezakonito. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da Pogodba ni bila sklenjena v nasprotju z nobenim prisilnim predpisom. Tožena stranka je Pogodbo podpisala po tem, ko ji je tožeča stranka sporočila vse zahtevane podatke glede javnega naročanja. Če je tožena stranka kasneje ugotovila, da skupne navedbe v pogodbi ne držijo, bi lahko kvečjemu uveljavljala sankcije zaradi napak volje.

14. Neutemeljeni in pavšalni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve pravdnega postopka po 1. odst. ter 7., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in v okviru pravno relevantnih dejstev pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje.

15. Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

16. Sodišče prve stopnje je zaradi tega, ker je z vmesno sodbo odločalo le o višini tožbenega zahtevka, odložilo odločanje o pravdnih stroških do izdaje končne odločbe, zato je tudi pritožbeno sodišče pridržalo odločanje o priglašenih stroških tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo stroških za končno odločbo.