Jedro

Čas prinaša spremembe in te se, ker je pravo živa tvorba, lahko odražajo v razvoju prava, tudi sodniškega. In če spremembe pravnih predpisov praviloma ne vplivajo na že odprte sodne postopke, sprememba sodne prakse najvišjega, tj. Vrhovnega sodišča, povzroči, da predhodni precedensi kot pravni vir postanejo obsolentni, odločbe, ki se nanje opirajo, pa materialnopravno napačne.

Dejstvo, da potrošnik nosi (neomejeno) valutno tveganje, banka pa valutnega tveganja nima, samo po sebi še ne pomeni, da je v trenutku sklenitve pogodbe podano znatno neravnotežje. Vendar pa to velja le in zgolj, če je bil sklenitelj pogodbe ustrezno informiran o tveganjih, ki jih prevzema.

Bistveno za ta postopek je bilo ugotavljanje ali je toženka tožnikoma ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemata, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani, kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem tožnika zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe nista imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njune odločitve lahko pokazalo šele v obdobju (več let) po sklenitvi pogodbe.

Pojasnilna dolžnost glede valutnega tveganja ni bila izpolnjena že z umestitvijo 20. člena v kreditno pogodbo, kjer sta tožnika potrdila, da sta bila v celoti seznanjena z riziki najetja kredita v tuji valuti, saj je ključna presoja, ali jima je bilo valutno tveganje v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v II. in III. točki izreka) spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da sta pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 000 z dne 11. 2. 2008(1) in notarski zapis SV 00/08 z dne 11. 2. 2008, nična.

3. Ugotovi se, da je vknjižba skupne hipoteke pod ID pravice: 01 pri nepremičnini ID znak: del stavbe 0000-664-1, ID: 02 kot glavni nepremičnini, in pri nepremičnini ID znak: parc. št. 0000 21/16, ID: 03, nepremičnini ID znak: parc. št. 0000 21/18, ID: 04, nepremičnini ID znak: parc. št. 0000 21/11, ID: 05, nepremičnini ID znak: parc. št. 0000 24/6, ID: 06 ter nepremičnini ID znak: parc. št. 0000 21/9, ID: 07, ki je vknjižena v korist tožene stranke na podlagi odpravka notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 11. 2. 2008 SV 00/08, v znesku glavnice 397.500 CHF, z obrestmi 6 mesečni CHF LIBOR + 1,20 % letno, z zapadlostjo glavnice 31 8. 2038, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše. 4. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 3.499,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 4.896,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

1) Toženka je pogodbo podpisala 20. 12. 2007, tožnika pa 11. 2. 2008, zato gre šteti, da je do soglasja volj prišlo na kasnejši datum.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo v delu zahtevka, da sta tožnika toženki dolžna plačati 100.756,64 EUR (I./2. točka izreka), tožbeni zahtevek po ugotovitvi, da sta pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 000 in notarski zapis SV 00/2008, oba z dne 11. 2. 2008, nična (II./1. točka izreka), ter po ugotovitvi, da je vknjižba skupne hipoteke na nepremičninah tožnikov na podlagi notarskega zapisa SV 00/2008 z dne 11. 2. 2008 neveljavna in se izbriše (II./3. točka izreka), pa zavrnilo. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožnikov (II./4. točka izreka) ter odločilo, da tožnika v celoti nosita vse toženkine pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Tožnika se v obširni pritožbi zoper sodbo (II. in III. točka izreka) pritožujeta iz vseh dopustnih razlogov po ZPP.2 Najprej se opredeljujeta glede razmerja med Direktivo3 in nacionalnim pravom držav članic EU v luči 23. in 24. člena ZVPot.4 Navajata, da bi sodišču prve stopnje v času sojenja moralo biti znano, da države članice lahko določijo strožje pogoje z uporabo nižjega praga za opredelitev, kdaj se šteje, da je pogodbeni pogoj nepošten oziroma nedovoljen. Ni mogoče zaobiti določil 8., 8a in 8c členov Direktive, njenih načelnih izhodišč ter izkrivljati vsebine jasnih določil 23. in 24. člena ZVPot, s čimer je bilo dejansko preprečeno, da slovenski potrošnik učinkovito uveljavlja svoje pravice. Takšno sojenje je očitno nepošteno. Treba je upoštevati zahtevo po jasnosti in predvidljivosti potrošniške zakonodaje, tako po Direktivi kot tudi po ZVPot. 24. člen ZVPot je jasen in nedvoumen in slovensko sodišče po nepotrebnem vnaša nejasnost v njegovo pravilno razlago. Nadalje se opredeljujeta glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti s strani toženke in presoje nepoštenosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izhajalo izključno iz vsebine kriterijev za presojo toženkine dobre vere kot banke glede natančnega napovedovanja bodočih gibanj valutnega para CHF/EUR, pri tem pa ni izhajalo iz vsebine pravnega standarda pojasnilne dolžnosti, ki bi bil skladen z razlago prava EU, kot jo je podalo Sodišče Evropske unije (SEU), da bi potrošnik moral biti seznanjen vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima kreditojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Zgolj opozorilo glede nihanja menjalnega tečaja ni dovolj in ne zadosti pravnemu standardu ustrezne pojasnilne dolžnosti. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS (USRS) v zadevi Up-14/21-30. Pri tem se tožnika sklicujeta na sodbo SEU C-609/19 BNP Paribas Personal Finance SA. Tožnikoma ni bilo pojasnjeno, da lahko pride do velikih tečajnih nihanj CHF kot valute varnega zavetja, ki so težko napovedljiva in so lahko pogojena z različnimi nepredvidljivimi razlogi, kar tveganje dodatno povečuje. Sodišče prve stopnje bi moralo podati dokazno oceno, katero pojasnilo ali toženkino gradivo je pri tožnikih kot povprečnih potrošnikih moglo in moralo povzročiti ne le, da sta se zavedala tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov, ampak da sta se morala in mogla zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino njunih kreditnih obveznosti, ki jih mogoče ne bosta mogla nositi. Te ključne presoje izpodbijana sodbe ne vsebuje. Nasprotno pa je bilo za toženko valutno tveganje praktično neobstoječe. Posebej izpostavljata, da če toženka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ni mogla ne napovedati ne pričakovati tako obsežnih tečajnih nihanj, do katerih je kasneje prišlo, nedvomno tega tudi tožnika kot laika nista mogla pričakovati in je v danem primeru izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta kot potrošnika utemeljeno pričakovala. V obravnavani zadevi zato ni izpolnjen le pogoj nepoštenosti po četrti alineji 24. člena ZVPot, ampak je podan tudi pogoj iz tretje alineje tega člena. Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot dodatno navajata, da z vidika skladnosti slovenske nacionalne zakonodaje s pravom EU ni potrebno ugotavljati neznatnega neravnotežja, ne zahteve dobre vere v smislu 3(1) Direktive, saj če banka pojasnilne dolžnosti ni ustrezno izpolnila, to neposredno vpliva na nepoštenost pogodbenega pogoja tako po Direktivi kot po 24. členu ZVPot. Nadalje navajata, da bi o aleatornosti pogodbe lahko govorili le, če bi bila toženka izpostavljena enakemu valutnemu tveganju kot tožnika (kot potrošnika), zato je v obravnavanem primeru aleatornost zgolj navidezna. Na koncu zatrjujeta, da je prišlo do arbitrarnosti dokaznega postopka, saj sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedb tožnikov in zaslišanih prič, predlaganih z njune strani, ni dokazno ocenilo dokumentov Banke Slovenije, niti toženkinega reklamnega letaka iz septembra 2004. Sodišče prve stopnje pa tudi ni dalo odgovora na obsežne trditve tožnikov, ki so v pritožbi navedene v štirih alinejah na 13. strani. Tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in njunemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter odloči o stroških postopka, podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje ter priglašata pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka najprej opredeli glede presoje (ne)poštenosti pogodbenih pogojev ter zastopa stališče, da določbe Direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih in predpisih, kar je podano v obravnavani zadevi, zato je podana izjema iz 1(2) člena Direktive, saj sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo v tuji valuti, ki jo je izrecno predvideval predpis, ki je urejal prav potrošniška kreditna razmerja, to je Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK).5 Uporaba Direktive je zato izključena, s tem pa tudi presoja preglednosti in nepoštenosti glavnega pogodbenega pogoja. Nadalje glede presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po slovenskem pravu navaja, da iz prakse Vrhovnega sodišča RS (VSRS) izhaja, da slovenska zakonodaja ne zagotavlja višjega varstva potrošnikov kot izhaja iz Direktive. Tožnika se neutemeljeno sklicujeta na sodbo SEU C-405/21, ki ne obravnava vprašanja pojasnilne dolžnosti, temveč nadaljnjo presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Tudi sicer iz navedene sodbe izhaja zgolj, da lahko država članica sprejme strožjo ureditev kot izhaja iz Direktive. Prilaga pravno mnenje prof. dr. ... z dne 19. 12. 2022. Navaja, da je tožnikoma pojasnila prevzeto tveganje in je bila pojasnilna dolžnost z njene strani opravljena ustrezno. Zatrjuje, da je USRS v zadevi Up-14/21 nedopustno poseglo v dokazno oceno in se spustilo na raven ugotavljanja dejanskega stanja. Prav tako ne more biti dvomov, da sta tožnika sklenila aleatorno pogodbo. Na koncu zavrača zatrjevanja tožnikov v zvezi z pomanjkljivim dokaznim postopkom pred sodiščem prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da sta tožnika kot solidarna kreditojemalca s toženko kot banko dne 11. 2. 2008 sklenila pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 000, katere predmet je bil dolgoročni namenski kredit v višini 397.500 CHF, z rokom vračila v 360 mesečnih anuitetah ter z obrestno mero seštevka veljavnega 6-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1,20 % letno, kar je znašalo na dan sklenitve pogodbe 4,06 % letno. Višina anuitete je na dan sklenitve pogodbe znašala 1.932,96 EUR. Na podlagi notarskega zapisa pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve je bila za zavarovanje te terjatve vknjižena skupna hipoteka na več nepremičninah tožnikov.

6. Dalje ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil kredit dan za nakup stanovanjske hiše ter izven namena poklicne ali pridobitne dejavnosti, zato gre tožnika šteti za potrošnika, kot tudi ne, da je v konkretnem primeru šlo za kredit v tuji valuti, to je v švicarskih frankih, in da tožnika svoje dohodke prejemata v EUR. Tožnika navajata, da je ob sklenitvi pogodbe najet znesek kredita v domači valuti znašal 239.414,56 EUR. Tožnika sta do 10. 10. 2018 odplačala 138.657,92 EUR, tako da dolg ostaja še 250.234 EUR, kar je več, kot sta ob sklenitvi kreditne pogodbe prejela, kljub rednemu odplačevanju kredita. Toženka odgovarja, da je na dan 14. 1. 2019 dolg tožnikov po kreditni pogodbi znašal še 261.385,42 CHF. Tožnika v tožbi zatrjujeta toženkino slabo vero, nepoštenost, znatno neravnotežje med dajatvami in neustrezno pojasnilno dolžnost, kar je pripeljalo do nepoštenosti pogodbenih dogovorov, zlasti dogovora o valuti posojila, kar posledično vodi v ničnost pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do pravne podlage, ugotovilo, da so kreditne pogodbe v tuji valuti dopustne, da ima konkretna pogodba dopustno podlago, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o oderuštvu, da gre res za aleatorno pogodbo, vendar sklenitev takšne pogodbe ni nedopustna. Nadalje je opravilo presojo ničnosti zaradi nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ter ugotovilo, da je tudi posamično dogovorjen pogoj lahko podvržen presoji poštenosti, vendar le, če ni bilo zadoščeno zahtevi o njegovi jasnosti in razumljivosti. Ta zahteva je izpolnjena, če je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, v kar pa ni dvomilo, prav tako ni dvomilo, da je toženka kot banka ravnala v dobri veri. Ugotovilo ni niti znatnega neravnotežja med pogodbenimi obveznostmi, in na koncu zaključilo, da je sporni pogodbeni pogoj pošten ter da sta tožnika razumela pomen valutnega klavzule in tveganja, ki sta jih prevzela s sklenitvijo kreditne pogodbe, zato je njune zahtevke zavrnilo.

_Pravna podlaga_

8. V obravnavani zadevi si ni mogoče zatiskati oči pred dejstvom, da je od vložitve tožbe minilo več kot pet let. _Čas prinaša spremembe in te se, ker je pravo živa tvorba, lahko odražajo v razvoju prava, tudi sodniškega. In če spremembe pravnih predpisov praviloma ne vplivajo na že odprte sodne postopke, sprememba sodne prakse najvišjega, tj. je Vrhovnega sodišča, povzroči, da predhodni precedensi kot pravni vir postanejo obsolentni, odločbe, ki se nanje opirajo, pa materialnopravno napačne._6 Da je do takšne situacije prišlo tudi v obravnavanem primeru, je razvidno iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (VSRS), ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svojih odločitvah (II Ips 201/2017, II Ips 197/2018, II Ips 195/2018, II Ips 32/2019 in II Ips 137/2018), ki je bila, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, z novejšimi stališči SEU, USRS in VSRS v posameznih vidikih presežena oziroma nadgrajena.

9. V času sklenitve kreditne pogodbe veljaven ZPotK je določal splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK), ter vsebino kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo (9. točka prvega odstavka 7. člena ZPotK).7 Tudi po prvem odstavku 372. člena OZ je mogoč pogodbeni dogovor, da se višina dolžnikove denarne obveznosti določi glede na gibanje tečaja tuje valute (valutna klavzula). Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, ki morajo biti jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). V primeru nejasnosti ni predvidena sankcija ničnosti, temveč se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika (peti odstavek 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive8 (4. točka 1. a člena ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Že na podlagi jezikovne razlage je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi po Direktivi (obe citirani določbi Direktive nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red). ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten. Za primer nejasnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja določa različni sankciji. Presoji jasnosti/razumljivosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja sta ločeni (samostojni), in hkrati vsebinsko prepleteni. Določene okoliščine iz faze razkrivanja pomembnih informacij v predpogodbeni fazi namreč sodijo tako v okvir presoje, ali je banka izpolnila pojasnilno dolžnost, kot tudi v okvir presoje njene dobrovernosti (poštenosti).9 ZVPot testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot so določene alternativno. Takšna ureditev je skladna z Direktivo, saj sledi cilju, ki ga Direktiva zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva.10

10. Dejstvo, da potrošnik nosi (neomejeno) valutno tveganje, banka pa valutnega tveganja nima, samo po sebi še ne pomeni, da je v trenutku sklenitve pogodbe podano znatno neravnotežje.11 Vendar pa to velja le in zgolj, če je bil sklenitelj pogodbe ustrezno informiran o tveganjih, ki jih prevzema.

11. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje).12 Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člen ZVPot.13 V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni potrebno, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika (tudi, če jih ni želela).

12. Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči.14 Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke, ki razpolaga z informacijami oziroma specifičnimi znanji. Če je banka skrbno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost (oziroma če je pri vključitvi pogodbenega pogoja ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo - dobra vera v postopkovnem pogledu), v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama. Kriterije glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank je začrtalo SEU,15 v svojih odločbah pa kasneje povzelo VSRS (II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019) in USRS (Up-14/21-30).16

13. SEU je v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 in v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeve Paribas) izpostavilo, da je preglednost pogodbenega pogoja eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja ter da je treba pri oceni, ali pogodbeni pogoj povzroči znatno neravnotežje, upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bila banka kot poklicni dajalec kredita lahko seznanjena ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njenega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita. S sklicevanjem na člena 4(2) in 5, uvodno izjavo 20 in prilogo Direktive 93/13 je SEU izpostavilo standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le njegovo formalno in slovnično razumljivost. Pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice, saj ni mogoče izključiti, da potrošnik pomena oziroma resničnega obsega pogoja, čeprav je bil oblikovan slovnično pravilno, ni razumel. Iz zadev Paribas izhaja, da mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in na tej podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti17 ter "da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja in vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto.18 19 Poleg navedenih stališč SEU je bila sodna praksa v zvezi s presojo (ne)poštenosti glavnega pogoja pri kreditnih pogodbah v švicarskih frankih nadgrajena s stališči opredeljenimi v odločbah USRS Up 54/19, Up-810/20 in Up 14/21, ter v odločbah VSRS II Ips 8/2022, II Ips 18/2022, II Ips 54/2023, II Ips 49/2023, II Ips 56/2023 in II Ips 72/2023. 14. Ob povedanem je bilo treba pri odločitvi upoštevati v novejši sodni praksi zavzeta stališča, (1) da ZVPot potrošnikom daje širšo varstvo kot Direktiva, (2) da 24. člen ZVPot samostojno (v odnosu do Direktive) omogoča preglednost glavnega pogoja in ugotavljanje njegove (ne)poštenosti, (3) da so vsi štirje pogoji po 24. členu ZVPot samostojni, (4) da je dobra vera vsebovana v vseh štirih pogojih po 24. členu ZVPot, (5) ter da ob izkazanem nepoštenem pogoju po tem členu ni potrebno dodatno ugotavljanje dobre vere in znatnega neravnotežja. Bistvena je torej ustrezna pojasnilna dolžnost. Če ta ni bila opravljena, je podan pogoj po 4. alineji 24. člena ZVPot (nepoštenost glavnega pogoja zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja), pa tudi po prvi alineji tega člena, saj je podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah obeh strank. Posamezne zgoraj naštete odločbe VSRS pa so celo zavzele stališče, da je ob umanjkanju ustrezne pojasnilne dolžnosti zaradi kompleksnosti in prepletenosti podan dejanski stan, ki se prilega vsem štirim alinejam 24. člena ZVPot.20

15. Ob navedeni pravni podlagi so neutemeljeni ugovori toženke v odgovoru na pritožbo, da Direktiva kot pravna podlaga za odločanje v tovrstnih zadevah ne pride v poštev.

16. Bistveno za ta postopek je bilo torej ugotavljanje ali je toženka tožnikoma ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemata, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani, kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem tožnika zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe nista imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njune odločitve lahko pokazalo šele v obdobju (več let) po sklenitvi pogodbe. Pomanjkljiva pojasnilna dolžnost ob zgoraj podanih pravnih podlagah (pravnih pravilih in sodni praksi) torej vodi v ničnost pogodbe.

_Pojasnilna dolžnost_

17. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi21 podalo dokazno oceno v zvezi s pojasnilno dolžnostjo. Tožnika sta zatrjevala, da nista bila seznanjena s historičnimi podatki nihanj valutnega para CHF/EUR za predhodna obdobja, da jima je bil kredit v CHF svetovan kot ugoden in varen, ter da je toženka takšne kredite favorizirala. Sodišče prve stopnje je dokazno breme o ustrezno opravljeni pojasnili dolžnosti pravilno naložilo toženki. Je pa zmotna ugotovitev, da je to breme zmogla. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost glede valutnega tveganja ni bila izpolnjena že z umestitvijo 20. člena v kreditno pogodbo, kjer sta tožnika potrdila, da sta bila v celoti seznanjena z riziki najetja kredita v tuji valuti, saj je ključna presoja, ali jima je bilo valutno tveganje v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Nadalje pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno v delu, da je bilo tožnikoma pojasnjeno, da lahko tečaj zaniha, vendar le mimogrede v zelo pozitivni luči, ter da se tega sedaj ne pričakuje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik sam raziskoval za dolgoletno obdobje, kakšna so bila nihanja valutnega para CHF/EUR. Podobno je izpovedala tudi tožnica, zato ni mogoče zanikati ocene sodišča prve stopnje, da sta se zavedala, da lahko do določenih sprememb tečaja pride, ter da obstaja valutno tveganje, ki sta ga s kreditno pogodbo prevzela, kar je sodišče pravilno ugotovilo v 82. točki obrazložitve, torej, da sta se zavedala, da lahko takšno nihanje prinese pomembne ekonomske posledice na njune finančne obveznosti. Sodišče prve stopnje je nadalje iz izpovedb prič A. A. in B. B., ki sta bila v spornem obdobju zaposlena pri toženki, ugotovilo, da so kreditojemalci določene informacije glede kreditov v CHF pridobili. A. A. je izpovedal, da je strankam povedal, da od leta 1999 naprej bistvenih odstopanj med valutama ni bilo, a je bistvena njegova naslednja izpovedba, da so se na to lahko opirali in upali, da bo tako. Že ta izpoved kaže na dejstvo, da bi toženka morala tožnikoma tveganja predstaviti bistveno bolj poglobljeno. Tudi če pritožbeno sodišče potrdi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni verjelo izpovedbam zaslišanih prič kreditojemalcev, ki so tovrstne kredite najemali, da jim valutno tveganje ni bilo predstavljeno in da je toženka favorizirala kreditiranje v CHF, ugotovitev sodišča, da zgolj dejstvo, da toženka ni pričakovala tako občutne spremembe medvalutnega razmerja in da ji v tej smeri ni mogoče očitati zavajanja, torej ugotovitev sodišča, da je bila v dobri veri, ne zadostuje za zaključek, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena. Ob povedanem gre ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravni standard ustrezne izpolnitve pojasnilne dolžnosti v tovrstnih primerih.22

18. Glede pojasnilne dolžnosti je predvsem relevantno, da tožnikoma ni bilo pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma gibanja tečaja CHF/EUR v primeru zelo velike depreciacije domače valute in posledično vpliva na višino obrokov za odplačilo kredita. Moralo bi jima biti pojasnjeno, da obstaja možnost velike spremembe tečaja, kar lahko pomeni veliko spremembo obroka in preostanka glavnice, zaradi česar bo prišlo do tveganja, ki ga bosta morda težko nosila. Da se tožnika navedenega nista zavedala, izhaja iz njunih izpovedb, da jima je bilo pojasnjeno, da tečaj lahko minimalno zaniha, pa se tudi tega ne pričakuje, predvsem pa iz izpovedbe priče A. A., zaposlenega pri toženki, da so upali, da bo tako in da ne bo prišlo do hujših pretresov. Navedeno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izkazuje, da tožnika nista bila celotno informirana, da bi lahko sprejela preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj. Toženka jima ni pojasnila oziroma predstavila, da je CHF valuta varnega zavetja, za katero je značilno, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov možno apricira in da se lahko obremenitev kreditojemalca, ki svoje kredite prejema v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je ne bo mogel več nositi. Da bi toženka kreditojemalce, ki so najemali kredite v švicarskih frankih, torej tudi tožnika, na navedeno opozarjala, ni razvidno ne iz izpovedb strank in prič, niti iz predloženih listin. Nasprotno, iz toženkinega letaka iz leta 2004 (priloga A23) izhaja, da je švicarski frank trdna valuta, kar je pri kreditojemalcih nedvomno lahko povzročilo določeno nerealno zaupanje. Tožnika v pritožbi utemeljeno opozarjata tudi, da tožnikoma niso bila ustrezno in na njima razumljiv način pojasnjena opozorila Banke Slovenije komercialnim bankam glede potencialnega tveganja apreciacije CHF. Zakaj toženka navedenih opozoril ni upoštevala in kreditojemalcev o tem obvestila, v postopku ni ustrezno pojasnila. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da če bi toženka tožnikoma predstavila svoje stališče, kot ga je zastopala v odgovoru na tožbo, to je, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja ni bilo mogoče podati, ter da nihče, ne glede na morebitno strokovno poznavanje finančnega področja, ni mogel vedeti ali predvideti tako velikih sprememb menjalnega tečaja CHF/EUR in krize evro območja, niti tega, da je švicarska centralna banka leta 2015 čez noč odpravila vzdrževanje tega menjalnega tečaja, potem bi tožnika imela možnost, da bi se razumno in preudarno odločala o svojih ekonomskih rizikih. Torej ali bosta ob tako nezanesljivih in nenatančnih dolgoročnih napovedih kreditno pogodbo sklenila ali ne, še posebej ob dejstvu, da sta jo sklepala za 30 letno obdobje. Pritožbeno sodišče je zgoraj pojasnilo, da ni potrebno, da je toženka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do tožnikov delovala zavajujoče, zadostuje ugotovitev, da bi se ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če jih ni želela. Zato je za odločitev nebistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka tožnikov ni zavajala in je navedeno ne more razbremeniti obveznosti, da je bila tožnikoma dolžna podati ustrezno pojasnilno dolžnost. 19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ob sicer pravilni dokazni oceni in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotno uporabilo pravni standard pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je bila toženkina pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru pomanjkljiva in neustrezna. Posledično je sporni pogodbeni pogoj o valuti posojila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter hkrati povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Podan je dejanski stan, ki se prilega prvi in četrti alineji 24. člena ZVPot. Pritrditi pa gre tudi pritožbenim trditvam, da je v danem primeru izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta tožnika kot potrošnika utemeljeno pričakovala, tako da se dejansko stanje prilega tudi pravni normi tretje alineje 24. člena ZVPot. Ker brez spornega glavnega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoče, je pogodba nična.

20. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile več pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

_Zatrjevane postopkovne kršitve_

21. Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedb tožnikov in zaslišanih prič, predlaganih z njune strani, dokazna ocena glede tega je celovita in je podana v 79. do 84. točki obrazložitve. Ustrezno se je sodišče prve stopnje v 57. točki obrazložitve opredelilo tudi do izpovedbe zaslišane priče A. A., zato v tem delu do postopkovnih kršitev ni prišlo. Pritožbeno sodišče je zgoraj korigiralo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede toženkinega letaka iz leta 2004 (A23) in pojasnil Banke Slovenije, do katerih se je sodišče prve stopnje izreklo v 50. in 56. točki obrazložitve. Tudi če te listine kažejo na toženkino slabo vero, navedeno, kot pojasnjeno, ni bilo bistveno za odločitev v tej zadevi. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dalo odgovora na obsežne trditve tožnikov, navedene v štirih alinejah na 13. strani pritožbe, tudi niso več pravno odločilne. Pritožbeno sodišče kljub temu pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje do njih opredelilo v 52., 60., 70. točki obrazložitve in tudi na več drugih mestih v izpodbijani sodbi.

_Stroški_

22. Tožnika sta uspela z nedenarnimi zahtevki (ničnost pogodbe ter neveljavnost in izbris hipoteke), nista pa uspela z denarnim zahtevkom, zato je njun uspeh glede na vrednost spornega predmeta, ki sta jo podala v postopku, 58 %. Potrebni stroški tožnikov v postopku na prvi stopnji predstavljajo nagrado v višini 16.075 odvetniških točk, povečano za 10 % za eno stranko, kar znaša 1.607,5 odvetniških točk, skupaj 17.682,5 odvetniških točk, kar znaša 10.609,5 EUR. Materialni stroški znašajo 12 EUR in 100,09 EUR, potni stroški pa 263,16 EUR, skupaj 10.984,75 EUR, 22 % DDV na navedeno znaša 2.416,64 EUR, sodna taksa 1.000 EUR in pričnini 40,5 EUR in 35 EUR, skupaj 14.476,89 EUR. Potrebni stroški toženke v postopku na prvi stopnji predstavljajo nagrado v višini 15.825 odvetniških točk, kar znaša 9.495 EUR, materialni stroški znašajo 12 in 50,97 EUR, skupaj 9.557,97 EUR, 22 % DDV pa 2.102,75 EUR, vse skupaj 11.660,72 EUR. 58 % stroškov tožnikov znaša 8.396,6 EUR, 42 % toženkinih stroškov pa 4.897,5 EUR. Razlika v višini 3.499,1 EUR gre v korist tožnikoma.

23. Ker sta tožnika s pritožbo v celoti uspela, jima gredo tudi pritožbeni stroški v višini 4.896,38 EUR, to je nagrada v višini 1.375 odvetniških točk, kar znaša 825 EUR,23 materialni stroški znašajo 4 EUR, skupaj 829 EUR, 22 % DDV znaša 182,38 EUR, kar skupaj znaša 1.011,38 EUR, sodna taksa za pritožbo pa 3.885 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 3 Direktiva 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. 4 Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami. 5 Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami. 6 Stališče zavzeto v sklepu VSRS II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023. 7 Pisna pogodba mora v enostavnem in razumljivem jeziku določati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil. 8 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. 9 Glej sodbo II Ips 18/2022 (29. točka obrazložitve). 10 Glej 8. člen Direktive, sodbo SEU C-405/21 (v njej je bilo predmet odločanja vprašanje, ali ob spoštovanju prava EU obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika zadostuje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja - in ni treba preučiti, ali je banka ravnala dobroverno) in sodbo II Ips 8/2022 (23. - 25. točka in 29. točka obrazložitve). 11 Glej sodbo II Ips 8/2022 (37. točka obrazložitve). 12 Glej sodbo II Ips 8/2022 (58. točka obrazložitve). 13 Glej sodbo II Ips 8/2022 (57. točka obrazložitve). 14 Sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Glej sodbo SEU C-618/10 (39. točka obrazložitve). 15 (1) Zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, pomeni, da sta v pogodbi tudi pregledno pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. (2) Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. (3) Posojilojemalec mora biti jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, banka pa bi morala navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Glej npr. sodbe SEU C-186/16 (45., 50. in 51. točka obrazložitve), C-51/17 (77. in 78. točka), C-609/19 (50., 51., 52. in 57. točka obrazložitve). 16 Od 10. do 13. točke povzeto po sodbi VSL II Cp 329/2023. 17 Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43. 18 Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51, 52. 19 Povzeto po VSRS II Ips 72/2023, točka 14. 20 Prim. 29. točko sodbe in sklepa v zadevi VSRS II 49/2023. 21 Od 73. do 84. točke obrazložitve. 22 Sklepanja potrošniških kreditnih pogodb v tuji valuti. 23 Od vrednosti spornega predmeta v višini 138.657,92 EUR znaša nagrada za 120.000 EUR 1.000 odvetniških točk ter za prvih začetih 40.000 EUR 100 odvetniških točk, skupaj 1.100 odvetniških točk, povečano za 0,25 za pritožbeni postopek v višini 275 točk, vse skupaj 1.375 odvetniških točk.