Jedro

Tožnica je denar najprej vzela iz torbice oškodovanke in ga nato, ker je bila pri dejanju opažena, vrnila. Kljub vrnitvi denarja je s tem, ko je denar ločila od ostalih predmetov in ga vzela z namenom, da si ga prilasti, izpolnila vse znake kaznivega dejanja tatvine. Na podlagi tega dejanja ji je tožena stranka tudi utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. al. 1. odst. 111. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev dne 24.1.2007 podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico s 25.1.2007 pozove nazaj na delo na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi z dne 4.3.2002 ter da ji povrne stroške postopka (prvi odstavek izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (drug odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na listinsko dokumentacijo in izpovedbo oškodovanke, medtem ko je povsem prezrlo izpovedbo tožnice ter prič S.S. in E.V.. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni spoštovalo načel ZPP, predvsem načela neposrednosti in ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se tako ni izreklo glede dejanskega stanja in okoliščin konkretnega primera, temveč je zgolj pavšalno navedlo, da tožnici ne verjame, prav tako pa se ni opredelilo glede izpovedb prič S.S. in E.V.. Tožnica je kritičnega dne pri odprtih vratih pospravljala sobo oškodovanke in pri tem z odejo zadela torbico, ki je bila odložena na nočni omarici. Ravno v trenutku, ko je v sobo vstopila domnevna oškodovanka, je tožnica torbico pobrala in jo želela odložiti na nočno omarico. Oškodovanka si je očitno v paniki situacijo razložila drugače in je tožnico obdolžila kraje. Priča S.S. je potrdila, da so tudi druge čistilke in sobarice velikokrat izpostavljene lažnim obtožbam gostov in da zoper tožnico še nikoli ni ukrepala policija. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedbe te priče, da je tožnica s tem, ko je sobo pospravljala pri odprtih vratih in ko je torbico, ki je padla na tla pobrala in vanjo zložila stvari, ravnala v skladu z internimi pravili tožene stranke. Prav tako ni upoštevalo izpovedbe priče E.V. o tem, da ji je domnevna oškodovanka povedala, da ni videla, da bi tožnica jemala denar iz njene torbice in da je dejansko tožnico zgolj videla pri torbi. V kolikor bi tožnica res imela namen ukrasti denar, bi sobo gotovo zaprla. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica imela namen ukrasti denar oškodovanki, nasprotuje izvedenim dokazom. Dvom v resničnost prijave domnevne oškodovanke zbuja dejstvo, da je ta E.V. najprej zmedeno pojasnila, da tožnice ni videla, da bi jemala denar, nato pa naj bi v pisni izjavi spremenila navedbe. Sodišče prve stopnje bi v skladu z načelom neposrednosti moralo zaslišati tudi oškodovanko oziroma vsaj njeno snaho. Oškodovanka ni bila pritegnjena in zaslišana niti v fazi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, niti pred sodiščem prve stopnje, kar pa glede na njene nasprotujoče si izjave ni dopustno. Oškodovanka je starejša oseba, ki bi prav gotovo lahko pozabila, kam je odložila torbico, zato njena izjava, da je torbico imela v predalu omarice, ni nujno točna. Prav tako ni možno preveriti resničnosti njene navedbe, da naj bi tožnica denar hitro skrila v torbico, saj je to v nasprotju z izpovedbo tožnice in priče E.V.. Celo, če bi bilo to res, oškodovanka tega ne bi mogla videti zaradi položaja postelje in tožnice. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V tem sporu je odločilno dejstvo, ali si je tožnica na škodo gostje E.H.L. prilastila gotovino v višini 200,00 EUR. Glede tega vprašanja izpodbijana sodba ima razloge, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Očitno je, da se tožnica z razlogi izpodbijane sodbe ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ni res, da bi sodišče prve stopnje v celoti prezrlo izpovedbi prič S.S. in E.V., saj se na 4. strani obrazložitve pri ugotovitvi, da je tožnica storila kaznivo dejanje tatvine, sklicuje tudi na izjave navedenih prič. Ti razlogi so sicer res nekoliko skopi, vendar zaradi navedenega ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj obe priči niti nista bili očividki spornega dogodka, temveč je priča E.V. izpovedovala o pritožbi oškodovanke E.H.L., priča S.S. pa kot nadrejena delavka le o organizaciji dela pri toženi stranki ter o nekem dogodku, ki se je zgodil pol leta pred storitvijo kršitve, zaradi katere je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi. Nič od tega, kar sta izpovedali obe priči, ni mogoče šteti za odločilno dejstvo in že zato ne more iti za zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče prve stopnje njunih izpovedb ni bolj podrobno ocenilo. Pri tem tožnica v pritožbi tudi nekorektno povzema vsebino izpovedb obeh navedenih prič. Tako priča S.S. ni izjavila, da bi tožnica ravnala v skladu z internimi pravili delodajalca. V resnici je zaslišana na sodišču povedala, da sobarice nimajo navodil, kaj naj napravijo, če na primer podrejo oziroma raztresejo stvari gostov. Ob zaslišanju pri toženi stranki pa je priča S.S. na vprašanje pooblaščenke povedala, da bi najverjetneje tako ravnal vsak, da pa bi bilo pravilno ravnanje, če bi delavka o tem seznanila drugo sobarico ali neposrednega vodjo. V takšnem primeru bi sicer ravnala enako, vendar ob prisotnosti še enega od zaposlenih. Nekorektno je tudi povezovanje izjave priče S.S., da so tudi druge čistilke in sobarice velikokrat izpostavljene obtožbam gostov, ki se izkažejo največkrat za lažne in nadaljnjo izpovedbo, da zoper tožnico nikoli ni ukrepala policija. Priča je sicer oboje res izjavila, vendar je v izpovedbi opisala, da je bila tožnica s strani gostov večkrat obtožena kraje, ni pa zatrdila, da bi bile te obtožbe neutemeljene. Povedala je, da v edinem primeru, ko je bila pri tej obtožbi zraven, gostja ni hotela, da bi poklicali policijo. Tožnica samovoljno interpretira tudi izpovedbo priče E.V., saj ta ni izjavila, da bi ji oškodovanka povedala, da ni videla, da bi ji tožnica jemala denar iz njene torbice in da je tožnico zgolj videla pri torbici. Priča je zaslišana pri delodajalcu namreč izpovedala, da ji je gostja povedala, da je sobarico zalotila pri torbici, domnevna izjava oškodovanke, da ni videla, da ji tožnica jemlje denar, pa je samovoljna interpretacija tožnice. Med izjavo, da je gostja tožnico zalotila pri torbici in opisom dogodka v pisni prijavi gostje ni nasprotja. Priča E.V. nikoli ni izpovedala, da bi ji oškodovanka zmedeno pojasnjevala, da tožnice ni videla, da jemlje denar, kakor povsem protispisno navaja tožnica v pritožbi.

Tožnica si povsem zmotno razlaga, kaj pomeni kršitev načela neposrednosti, saj to načelo ni bilo kršeno s tem, da sodišče prve stopnje kot priče ni zaslišalo oškodovanke, temveč je izvedlo dokaz z listino (priloga B/14), na kateri je oškodovankina snaha zapisala njeno izjavo. Dokaz z listino je bil izveden neposredno, saj je bila listina prebrana na naroku za glavno obravnavo. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem oškodovanke E.H.L., saj je sodišče prve stopnje to poskušalo, vendar se priča, ki živi v Nemčiji, vabilu ni odzvala, prav tako tudi ne kot priča vabljena snaha oškodovanke. Glede na starost oškodovanke ter dejstvo, da se ta nahaja v Nemčiji ter upoštevajoč načelo ekonomičnosti postopka, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da izvedbo dokaza z zaslišanjem teh dveh prič ne izvede.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Na podlagi izjave oškodovanke, ki v ničemer ne nasprotuje temu, kar je o oškodovankini ustni pritožbi izpovedala priča E.V., je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za dokazano, da si je tožnica prilastila 200,00 EUR gotovine iz torbice oškodovanke E.H.L. in da je to gotovino sicer zatlačila nazaj v torbico, ko jo je gostja zalotila, vendar je bilo dejanje tatvine kljub temu že storjeno. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru tožnice o tem, da je le po nesreči zadela torbico, ki je padla na tla, pri čemer naj bi se njena vsebina raztresla, lastnica pa je v sobo vstopila ravno takrat, ko je tožnica nazaj v torbico tlačila predmete, ki naj bi pri tem padli iz torbice. S takšnim opisom dogodka tožnica želi ustvariti situacijo, ko naj bi zunanja manifestacija dogodka (tožnica v rokah drži torbico in denar oškodovanke) pomenila nekaj povsem drugega, kot pa se kaže na zunaj.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo namreč delodajalce lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 95/04). Znake kaznivega dejanja tatvine uresniči tisti, ki vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Za dejanje iz drugega odstavka 211. člena KZ RS pa je potrebno še to, da je vrednost ukradene stvari majhna in da je storilcu šlo za to, da si prilasti stvar take vrednosti. S tem, ko je tožnica vsoto 200,00 EUR z namenom, da si jo prilasti, ločila od preostalih predmetov, ki so last oškodovanke, je izpolnila vse znake kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ RS, saj je s tem manifestirala svojo voljo, da si prilasti denar gostje E.H.L.. Tožena stranka je v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpolnila svojo obveznost iz drugega odstavka 83. člena ZDR in je tožnici omogočila zagovor, odpoved pa je podala tudi znotraj prekluzivnega 15-dnevnega roka od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.