Jedro

Tožeča stranka je iz denarnice vzela 200,00 EUR in jih ločila od ostalih predmetov (denarja), ki jih je imela oškodovanka v denarnici. Navedeno vsoto je s tem, ko jo je vzela iz denarnice, tožeča stranka dobila v svojo posest, pa čeprav le za hip (ker jo je v tem trenutku zalotila oškodovanka). Dejanje je bilo izvršeno, zato so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja tatvine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 1. 2007 in za vrnitev nazaj na delo. Ugotovilo je, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ker je kršila obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja in ker ima kršitev znake kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 95/2004).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je 14. 1. 2007 kot čistilka – sobarica gostji v njeni hotelski sobi iz torbice vzela 200,00 EUR, ki jih je sicer takoj, ko jo je gostja zalotila, stlačila nazaj v torbico, izpolnila znake kaznivega dejanja tatvine po citirani določbi KZ.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da v ravnanju tožnice, ki je le pobrala stvari, ki so padle iz gostjine torbice, medtem, ko je pospravljala njeno sobo, ni kršitve pogodbene ali delovne obveznosti in ne znakov kaznivega dejanja tatvine. Za to kaznivo dejanje se zahteva direktni naklep, tožeča stranka pa je prepričljivo pojasnila, da denarja ni imela namena vzeti. Sicer pa bi lahko šlo kvečjemu za poskus tatvine, ki glede na vsoto 200,00 EUR ni kazniv. Njeno ravnanje tudi iz tega razloga nima znakov kaznivega dejanja. Sodišču druge stopnje očita, da je slepo sledilo navedbam tožene stranke in je to dejstvo spregledalo. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dne 11. 5. 2009 je vložila dopolnitev revizije, ki pa je zaradi poteka roka za vložitev revizije ni mogoče upoštevati.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje podrobno utemeljili odločitev, in sicer tudi glede tega, ali ima ravnanje tožeče stranke znake kaznivega dejanja. Tuja gostja je imela v denarnici 700,00 EUR, od teh je tožeča stranka vzela 200,00 EUR in ko jih je že imela izločenih od celotne vsote, jo je gostja zalotila, nakar je denar skrila nazaj, v drug predal torbice. Denar je torej že imela v svoji posesti in o tem ne more biti nobenega dvoma. Njen prilastitveni namen se je dovolj jasno manifestiral, zato predstavlja takšno ravnanje dokončano kaznivo dejanje. Tako sta odločili tudi nižji sodišči, zato revizijski razlog ni podan. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V skladu s 371. členom ZPP je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje preizkusilo v delu, v katerem se izpodbija, le glede pravilne uporabe materialnega prava, ki je revizijski razlog, na katerega se sklicuje tožeča stranka in na katerega pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo ter sprejelo sodišče druge stopnje.

7. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka dne 14. 1. 2007 ob pospravljanju sobe gostje E. H. L. vzela iz njene denarnice 200,00 EUR gotovine, pri čemer jo je gostja zalotila, zato je denar zatlačila nazaj v torbico v drug predal. Z drugačnimi revizijskimi navedbami o poteku dogodka skuša tožeča stranka uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Ugotovljeno dejansko stanje je podlaga za presojo, ali ravnanje tožeče stranke predstavlja odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta je podan, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanja. Po 35. členu ZDR se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Po prvem odstavku 31. člena ZDR pa mora svoje delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, opravljati vestno, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem tako določene obveznosti kršila. Vprašanje, ki ga izpostavlja revizija pa je, ali ima ta kršitev tudi znake kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ. Kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ stori, kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Če gre za majhno vrednost ukradene stvari, pa je po drugem odstavku 211. člena KZ kaznivo dejanje podano, če je šlo storilcu za to, da si prilasti stvar take vrednosti. Odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če ima ravnanje delavca vse znake očitanega kaznivega dejanja. Ni dvoma, da je denar, vzet iz tuje denarnice, tuja premična stvar in da je jemanje denarja iz tuje denarnice brez dovoljenja in vednosti lastnika protipravno. Izkazan je tudi prilastitveni namen, saj iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da ga je tožeča stranka imela v rokah ne zato, ker ga je pospravljala nazaj v torbico, ampak zato, ker ga je vzela iz denarnice. Drugačnega namena, kot prilastitvenega, si v tem primeru ni mogoče zamisliti. Ostaja torej le še vprašanje izvršitve oziroma dokončanja kaznivega dejanja („kdor vzame ...“). Revizija vztraja, da dejanje ni bilo dokončano in je torej lahko šlo kvečjemu za poskus, ki pa v tem primeru zaradi majhne vrednosti ni kazniv. Izvršitev kot znak kaznivega dejanja je v primeru tatvine odvzem stvari. V skladu z aprehenzijsko teorijo kazenskega prava je kaznivo dejanje tatvine dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Zadošča, da je stvar izločena od drugih stvari, saj ni potrebno, da bi jo storilec odnesel iz prostora, v katerem je bila (glej sodbo VIII Ips 479/2007 z dne 24. 3. 2009). Obstoj tega znaka kaznivega dejanja tatvine je sodišče druge stopnje potrdilo na podlagi dejstva, da je tožeča stranka iz denarnice vzela 200,00 EUR in jih ločila od ostalih predmetov (denarja), ki jih je imela oškodovanka v denarnici. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je navedeno vsoto s tem, ko jo je vzela iz denarnice, tožeča stranka dobila v svojo posest, pa čeprav le za hip (ker jo je v tem trenutku zalotila oškodovanka). Dejanje je bilo izvršeno, zato je zaključek sodišča druge stopnje, da so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 211. člena KZ, pravilen.

9. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in zakonita, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.