Jedro

Tožnik izpostavlja, da ni šlo za poslovno listino, ki je pomembna za pravni promet. Ta revizijski ugovor ni utemeljen. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik sopodpisnik pogodbe o odstopu terjatev z lažnimi podatki (lažno vsebino, ki se je nanašala na odstop terjatve in lažnim datumom). Že tožena stranka je v izredni odpovedi navedla, da gre za listino, ki je pomembna za pravni promet. Očitno je bil podpis lažne pogodbe pomemben, saj sicer ne bilo bilo nobene potrebe za njeno sklenitev. To izhaja tudi iz navedb tožnika, češ da je tožena stranka na ta način res „pomagala“ družbi A. in H. itd. in tudi izpovedi tožnika, da brez te pogodbe družba H. ne bi mogla družbi A. povrniti denarja, ki ga plačala toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2015 nezakonita, prav tako pa tudi njen zahtevek za reparacijo in reintegracijo ter plačilo stroškov postopka. Takšno odločitev je sodišče sprejelo na podlagi ugotovitev, da je tožeča stranka (takrat zaposlena na delovnem mestu svetovalca področja) med 26. 1. 2010 in 1. 2. 2010 v imenu tožene stranke podpisala Pogodbo o odstopu terjatve, v kateri pa je bila podana lažna vsebina glede odstopa terjatve družbi A., d. o. o. in glede datuma sklenitve, saj je bila datirana za nazaj, in sicer na datum 31. 12. 2009. Z opisanim ravnanjem je tožeča stranka kršila pogodbo o zaposlitvi, interna pravila in navodila tožene stranke ter 33., 34., 36. in 37. člen ZDR-1, pri čemer je imelo njeno ravnanje (kršitev) tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena ZDR-1. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje, enako kot sodišče prve stopnje, ni poglobilo v obe poročili družbe R., d. o. o., da bi ugotovilo, ali se je tožena stranka s prejemom poročila te družbe z dne 17. 9. 2015 res seznanila s čim novim. Prav tako se obe sodišči nista opredelili do Uredbe o podrobnejših pogojih in načinu sprejema plačila s strani drugega nerezidenta oziroma oprave plačila drugemu nerezidentu na podlagi tekočega ali kapitalskega posla (Uradni list R Srbije, št. 112/06, v nadaljevanju Uredba), v zvezi s katero je tožeča stranka pojasnjevala sklenitev pogodbe o odstopu terjatve (in ki po njenih navedbah ni imela lažne vsebine niti lažnega datuma). Pogodba o odstopu terjatve z dne 31. 12. 2009 ni bila pomembna za poslovni promet, datum sklenitve te pogodbe pa ni bistven podatek, zaradi česar zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja (ponareditev ali uničenje poslovnih listin po 235. členu KZ-1) niso podani. Ob tem sodišči obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja po 235. členu KZ-1 ali kakšnega drugega morebitnega kaznivega dejanja sploh nista ugotavljali; sodbi sta v tem delu neobrazloženi. Le-to velja tudi za razlogovanje obeh sodišč, da naj bi tožeča stranka kršila določbe internih pravil, navodil in meril, pri čemer pa nista navedli, katere konkretne določbe naj bi prekršila. Enako velja za nadaljevanje obrazložitve z naštevanjem (in prepisovanjem) členov ZDR-1 glede delavčevih obveznosti. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ter do izpovedi priče B. Š. v povezavi s tem. Sodišče naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi s tem, ko je priči A. K. in B. B. spraševalo o dejstvih, za katera ni obstajala trditvena podlaga tožene stranke. V zvezi z uveljavljanjem diskriminacije je tudi sodišče druge stopnje tožečo stranko odpravilo na hitro. Z neizvedbo predlaganega listinskega dokaza v zvezi s tem je bilo tožeči stranki kršeno tudi načelo kontradiktornosti.

4. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da se sodišči nižjih stopenj nista opredelili do Uredbe, v zvezi s katero je tožeča stranka pojasnjevala sklenitev pogodbe o odstopu terjatve. Sodišče druge stopnje je namreč v 6. točki obrazložitve pojasnilo, da se sodišče prve stopnje do tega dokumenta utemeljeno ni opredelilo, saj tožene stranke (kot pravne osebe slovenskega prava) Uredba ni zavezovala.

8. Ni mogoče upoštevati revizijskega očitka tožeče stranke, da se sodišče ni opredelilo do njenega ugovora v zvezi s spremenjenim oziroma predrugačenim pooblastilom, ki ga je tožena stranka podelila V. V. Na te navedbe je sodišče druge stopnje jasno in pravilno odgovorilo v 7. točki svoje obrazložitve, ko je le-te opredelilo kot nepomembne. Bistveno je namreč, da se je s kršitvami seznanil organ pri toženi stranki, ki je bil pristojen uvesti postopek izredne odpovedi in jo tožeči stranki tudi podati, in sicer uprava tožene stranke. V.V. je bilo podeljeno pooblastilo zgolj za izvedbo postopka zagovora (tehnično izvedbo postopka izredne odpovedi). Enako so neutemeljene tudi navedbe v reviziji, da naj se sodišči nižjih stopenj ne bi dovolj poglobili v obe poročili družbe R., na podlagi katerih bi ugotovili, ali se je tožena stranka s prejemom poročila z dne 17. 9. 2015 res seznanila s čim novim. Sodišče prve stopnje je namreč seznanjanje tožene stranke z okoliščinami primera obširno in pravilno obrazložilo v 6. točki svoje obrazložitve, te ugotovitve pa je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Sodišči nižjih stopenj sta tako pravilno ugotovili, da se je z vsemi okoliščinami zadeve, na podlagi katerih je ugotovila kršitev obveznosti z znaki kaznivega dejanja, tožena stranka seznanila šele 17. 9. 2015, ko je prejela dopolnitev poročila družbe R., o pregledu naložb komitenta H. z dne 17. 9. 2015 oziroma na seji uprave tožene stranke 22. 9. 2015, kjer je slednja obravnavala predmetno poročilo. S prvotnim poročilom družbe R., namreč tožena stranka ni bila povsem seznanjena s kršitvijo tožeče stranke, predvsem v delu izpolnjevanja zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 235. člena KZ-1. To potrjuje tudi dejstvo, da je v zvezi s tem tožena stranka družbi R., postavila dodatno vprašanje, ki je bilo eden izmed razlogov dopolnitve poročila. Skrbna presoja (z zahtevo po dopolnitvi poročila), ali je tožeča stranka s svojo kršitvijo izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja, je bila tako utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je – po ugotovitvah revizijskega sodišča in v nasprotju z očitki iz revizije – ugotavljalo obstoj kršitve z zakonskimi znaki kaznivega dejanja iz 235. člena KZ-1 in jih predvsem v 20., 21., 22. in 23. točki obrazložitve tudi pravilno povzelo. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je tožeča stranka – s tem, ko je med 26. 1. 2010 in 1. 2. 2010 v imenu tožene stranke podpisala pogodbo o odstopu terjatve št. 001/09 z dne 31. 12. 2009 z lažno vsebino glede odstopa terjatve družbi A. in glede datuma sklenitve, saj je bila pogodba sklenjena za nazaj – izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz 235. člena KZ-1 in to dejanje izvršila naklepoma. Navedene razloge je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Zato revizijski očitek, da naj sodišči nižjih stopenj ne bi obrazložili obstoja zakonskih znakov, ni utemeljen.

10. Tožnik obenem v reviziji uveljavlja, da niso bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 235. člena KZ-1 in pri tem izpostavlja, da mora iti za poslovno listino, ki je pomembna za pravni promet, kar v tem primeru ni bilo izpolnjeno. Tudi ta revizijski ugovor ni utemeljen. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik sopodpisnik pogodbe o odstopu terjatev z lažnimi podatki (lažno vsebino, ki se je nanašala na odstop terjatve in lažnim datumom)1. Že tožena stranka je v izredni odpovedi navedla, da gre za listino, ki je pomembna za pravni promet. Pri tem ni pomembno, ali je tožena stranka dobila znesek še neporavnanega kredita v višini 199.775,61 EUR plačan s tem, da je 31. 12. 2009 obremenila poslovni račun poroka (družbe A.) in zato s kasnejšim (antidatiranim) podpisom pogodbe o odplačnem odstopu terjatve A. (ki ji je bil zneske že odtegnjen) in zavezi te družbe, da bo zneske odstopljene terjatev plačala toženi stranki v isti višini, ni utrpela škode. Očitno je bil namreč podpis lažne pogodbe pomemben, saj sicer ne bilo bilo prav nobene potrebe za njeno sklenitev. To npr. izhaja tudi iz navedb tožnika v vlogi z dne 15. 3. 2016, češ da je tožena stranka na ta način res „pomagala“ A. in H. itd. in tudi izpovedi tožnika, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo na koncu 13. točke obrazložitve - in sicer da brez te pogodbe družba H. ne bi mogla družbi A. povrniti denarja, ki ga plačala toženi stranki. Tožnik pa je nadalje izpovedal, da je imela tudi tožena stranka interes za sklenitev takšne pogodbe, ker „je bil komitent in tudi porok še naprej neki banki dolžan in boš moral z njim vsak dan nekaj delati itd.“

11. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (prva alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tožeča stranka je v zvezi s tem navedla, da sodišči nižjih stopenj nista obrazložili, katero pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja naj bi le-ta kršila oziroma nista pojasnili, na kakšen način naj bi to storila. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem, tj. podpisom sporne pogodbe, kršila obveznosti iz 3. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2007, interna pravila in navodila tožene stranke (predvsem Merila in postopke za odobravanje naložb v C. d. d.) ter zakonske obveznosti (33., 34., 36. in 37. člen ZDR-1); tudi sodišče druge stopnje je navedlo, da je sodišče prve stopnje dovolj pojasnilo, katere obveznosti iz delovnega razmerja je tožeča stranka s svojim ravnanjem kršila. Jasno je, da je tožeča stranka pogodbeno oziroma zakonsko obveznost kršila s podpisom sporne pogodbe, zaradi česar je očitek tožeče stranke v tej smeri – ko navaja, da ne razbere, na kakšen način je kršitev storila – neutemeljen. Povsem dovolj sta sodišči nižjih stopenj utemeljili tudi podlago teh kršitev. Pogodba o zaposlitvi namreč v 3. točki določa obveznosti tožeče stranke, med drugim tudi strokovno, vestno in gospodarno, s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, opravljanje dela in nalog ter dolžnost vzdržati se vseh ravnanj, ki bi materialno ali moralno škodila toženi stranki. Sporni podpis pogodbe pa utemeljeno predstavlja tudi kršitev splošnih določb ZDR-1 o opravljanju dela (33., 34. ZDR-1) ter prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1).

12. Neutemeljen je tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje samo spraševalo priči A. K. in B. B. o vprašanjih, za katere ni obstajala trditvena podlaga tožene stranke. Na ta (že pritožbeni) očitek, je namreč sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo v 13. točki svoje obrazložitve, kjer je tudi navedlo, iz kje izhaja trditvena podlaga tožene stranke. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje tožeče stranke, da naj bi bila omenjena točka obrazložitve neskladna z listinami v spisu.

13. Revizijsko sodišče zavrača tudi revizijsko navedbo glede uveljavljanja diskriminacije pri izdaji izpodbijane odpovedi, v zvezi s katero naj bi sodišče druge stopnje po navedbah tožeče stranke slednjo na hitro odpravilo. Ta revizijski očitek je povsem pavšalen, kar je ugotovilo že sodišče druge stopnje v zvezi z enakim pritožbenim očitkom (22. točka obrazložitve). Tožeča stranka bi namreč morala v zvezi z zatrjevanjem diskriminacije navesti dejstva, ki bi opravičevala domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, s čimer bi bilo dokazno breme, da ni prišlo do kršitve, v skladu z 6. odstavkom 6. člena ZDR-1, preloženo na delodajalca. Zgolj pavšalnega zatrjevanja diskriminacije (ob tem, da se delavcu očita kršitev pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja) na podlagi starosti ni mogoče upoštevati. Sodišče druge stopnje je v 11. točki obrazložitve jasno in pravilno povzelo tudi, da zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke s strani sodišča prve stopnje v zvezi s predložitvijo seznama delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana, skupaj s podatki o njihovi starosti, ni pomenila kršitve določb pravdnega postopka, niti z njo ni bilo poseženo v načelo kontradiktornosti, kot to navaja revizija.

14. Sodišči prve in druge stopnje sta povsem pravilno presodili tudi o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče. Tožeča stranka z revizijskimi očitki v zvezi s tem pravzaprav prereka dokazno oceno obeh sodišč, kar ni dopustno. Pri tem tudi ne prereka metodološkega pristopa v zvezi z dokazno oceno. Zato so neutemeljeni revizijski očitki, da bi morali sodišči prve in druge stopnje, kot posledica pričanja B. Š., odločiti drugače. To predstavlja grajo dokazne ocene, kar ni dovoljen revizijski razlog. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sicer res ni opredelilo do izpovedi priče B. Š., vendar je že sodišče druge stopnje v 12. točki svoje obrazložitve navedlo, da ta okoliščina sama zase ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

15. Tožeča stranka je sicer v okviru navedb, da je bila izredna odpoved podana po poteku prekluzivnih rokov, smiselno uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava. Vendar pa sta sodišči nižje stopnje, v zvezi z vprašanjem, kaj pomeni seznanitev z razlogi za izredno odpoved oziroma njihova ugotovitev, povsem pravilno uporabili materialno pravo. Kot izhaja že iz sodne prakse Vrhovnega sodišča seznanjenost z ravnanjem delavca ne pomeni vedno tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako je zlasti v primerih, ko je podana odpoved zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo tudi znake kaznivega dejanja, mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele, ko delodajalec ugotovi obstoj vseh znakov kaznivega dejanja (glej sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 221/2013 z dne 13. 1. 2014). Materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno tudi v zvezi z revizijskim očitkom, da sporna pogodba z dne 31. 12. 2009 ni bila pomembna za poslovni promet z drugimi osebami, da naj ne bi bila namenjena za odločitev v zvezi z dejavnostjo, prav tako pa, da naj datum sklenitve pogodbe ne bi bil bistven podatek, zaradi česar naj niti ne bi bili izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Da temu ni tako sta namreč ugotovili obe sodišči (predvsem 23. točka obrazložitve sodišča prve stopnje ter 20. točka obrazložitve sodišča druge stopnje), čemur se revizijsko sodišče pridružuje.

16. Revizijsko sodišče se do ostalih revizijskih navedb ne opredeljuje, saj je tožeča stranka v okviru le-teh prerekala zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

17. Ker revizijski razlogi niso podani, je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Tožena stranka do družbe H. ni več imela terjatev (kot je napačno navedeno v pogodbi), niti ni družbi A., odplačno odstopila svojo terjatev do družbe H. (kot je navedeno v pogodbi), niti se ni zavezala, da bo to terjatev (šele) plačala toženi stranki (prav tako v pogodbi) itd.