Jedro

Tožnik je podpisal pogodbo z lažno vsebino in lažnim datumom sklenitve. S svojim ravnanjem je kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, določene v 3. členu pogodbe o zaposlitvi, internih pravilih in navodilih tožene stranke ter v 33., 34., 36. in 37. členu ZDR-1. S svojim ravnanjem je izpolnil vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz prvega odstavka 235. člena KZ-1, katerega stori, kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino, se kaznuje z zaporom do dveh let. Sporna pogodba o odstopu terjatve z lažno vsebino in datumom je predstavljala poslovno listino v smislu 235. člena KZ-1, tožnik pa je to listino vedoma podpisal. Ob upoštevanju, da vsebina pogodbe in njen datum predstavljata bistven podatek za pravni promet, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2015 nezakonita in tožbeni zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 1. 2013 in dodatku z dne 26. 11. 2013, ga od 1. 12. 2015 do vrnitve na delo prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati mesečno osnovno plačo v višini 4.177,42 EUR, povečano za dodatek na delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto izpolnjene delovne dobe ter mu po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske, zmanjšane za prejemke med brezposelnostjo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, mu obračunati regres za letni dopust za leto 2016 v znesku 1.276,00 EUR ter mu po odvodu dajatev izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2016 do plačila; da je tožena stranka dolžna za tožnika od 30. 10. 2015 dalje plačati delež iz naslova kolektivnega zavarovanja v mesečni višini 2,61 EUR in delež iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja v mesečni višini 55,49 EUR in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške predpravdnega postopka v znesku 2.333,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2015 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožnik v pritožbi navaja, da je družba A. imela pooblastilo tožene stranke, na razgovorih pa sta nastopali pooblaščenki tožene stranke, zato se šteje, da je vse, kar so na pogovorih z dne 7. 5. in 12. 5. 2015 izvedeli družba A. in obe delavki tožene stranke, izvedela tudi uprava. V poročilu A. z dne 17. 9. 2015 tožnik navaja, da se je le tretje vprašanje uprave nanašalo na sklenitev pogodbe o odstopu terjatve z dne 31. 12. 2009. S potekom dogodka, ki se tožniku očita, se je tožena stranka seznanila najkasneje s prejemom poročila z dne 30. 7. 2015. Tožena stranka kljub pozivu tožnika ni navedla drugačnih, novejših ugotovitev, ki naj bi izhajale iz poročila z dne 17. 9. 2015. Sodišče se ni poglobilo v obe poročili in je nekritično verjelo pričam oz. toženi stranki. B.B. ne more pojasniti, kdaj se je tožena stranka seznanila z očitanimi kršitvami, saj je sodelovala pri odpovedi le v procesnem vidiku. Tožena stranka ni izkazala, na katerih sejah je uprava tožene stranke obravnavala tožnikov primer. Izpodbijana odpoved je bila podana prepozno. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kateri del pogodbe o odstopu terjatve z dne 31. 12. 2009 je lažen in zakaj. Vsebina pogodbe je resnična. Datum podpisa je bil res kasnejši, a se je pogodba morala glasiti na dan 31. 12. 2009. Sodišče prve stopnje je neobrazloženo in v nasprotju z listinami ugotovilo, da naj bi ta pogodba predstavljala nov poslovni dogodek in da ni šlo za odstop terjatve in s tem realizacijo 1018. člena OZ. Iz e-dopisa C.C. z dne 15. 1. 2010 izhaja, da je bila pogodba sklenjena v zvezi z unovčitvijo poroštva z dne 31. 12. 2009. Sodišče se ni opredelilo do Uredbe o podrobnejših pogojih in načinu sprejema plačila s strani drugega nerezidenta oziroma oprave plačila drugemu nerezidentu na podlagi tekočega ali kapitalskega posla. Pri subrogaciji prenos pravic z upnika na izpolnitelja nastopi ex lege z izpolnitvijo tretjega, pri pogodbeni cesiji pa je za prenos pravic potreben pravni posel. Dolžnik D. je bil pravna oseba srbskega prava, zato je bilo treba upoštevati predpise, ki veljajo v Republiki Srbiji. S sklenitvijo pogodbe se ni nikomur škodovalo, v njej so se uredile medsebojne obveznosti. Tožnikovo dejanje - podpis sporne pogodbe - nima znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 1. odstavku 235. člena KZ-1. Pri tem kaznivem dejanju morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji: da gre za poslovno listino, da je vsebina te listine neresnična in da so lažni oz. opuščeni podatki bistveni, pomembni za poslovni promet ali gospodarske odločitve. V konkretnem primeru pogoji niso izpolnjeni, saj pogodba ni ustvarila novega knjigovodskega dogodka, tožena stranka ni pridobila novega upravičenja, dolžnik D. pa ne obveznosti. Sklenjena je bila zato, da se omogoči plačilo terjatve, ki jo je za dolžnika toženi stranki plačal porok, saj za banko E. Srbije ne zadošča 1018. člen OZ. Datum podpisa pogodbe ni bistven podatek, zlasti pa ne lažen podatek. Poslovni dogodek se je zgodil na ta dan in ravno zapis drugega datuma bi predstavljal lažen zapis. Tožena stranka v odpovedi tudi ni navedla oblike krivde, sodišče pa je ugotovilo, da je tožnik ravnal z naklepom. Tožnik trdi, da je v pogodbi resnična vsebina, zato jo je tudi podpisal. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 235. člena KZ-1 in ni navedlo, katera člene ZDR-1, interna pravila oz. pogodbene obveznosti je kršil. Tožnik z očitanim ravnanjem, ki je bilo storjeno med 26. 1. 2010 in 1. 2. 2010, ni izpolnil znakov kaznivega dejanja, zato je odpoved prepozna. Tožena stranka v odpovedi ni izkazala nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče, ker obstaja ponovitvena nevarnost, za kar pa ni imelo podlage v spisu. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi F.F. glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. B.B., ki jo je v zvezi s tem vprašanjem predlagala tožena stranka, pa o tem ni izpovedala ničesar. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik že od leta 2013 opravljal drugačno delo od tistega, pri katerem naj bi storil očitano kršitev, in za to delo je F.F. izpovedala, da bi ga lahko opravljal. G.G. in H.H. sta izpovedala o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, a so bila vprašanja nedopustna, saj zanje ni obstajala trditvena podlaga tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je vprašanja dopustilo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Iz izpovedi teh dveh prič izhaja, da nista vedela, zakaj je bila tožniku podana sporna izredna odpoved, ki jo je sicer podala uprava, a ni mogoče ugotoviti, kdo je podpisnik. Kot izhaja iz njunih izpovedi, je pooblastilo za postopek izredne odpovedi imela B.B. kot vodja kadrovske službe, odločitev o odpovedi pa je sprejela uprava. Sodišče se ni opredelilo do ugovora tožnika, da je pooblastilo B.B. spremenjeno in da je del teksta izbrisan. Ni jasno, kdo je tožniku izdal odpoved. Uprava namreč ni vedela, zakaj je tožnik prejel odpoved in da je glede tega imela pooblastilo B.B., ki pa je pojasnila, da je pri odpovedi sodelovala le v procesnem in ne v vsebinskem smislu. Prav tako ni jasno, kdo je preučil njegov pisni zagovor z dne 14. 10. 2015. Nadalje tožnik navaja, da mu je bila odpoved podana iz diskriminatornih razlogov. Bil je starejši delavec in zato varovan pred odpovedjo iz poslovnega razloga. Predlagal je, da bi tožena stranka predložila seznam delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana, s podatkom o starosti teh delavcev, a je sodišče v zvezi s tem le zaslišalo priče B.B., G.G. in H.H., pri čemer priči G.G. in B.B. nista znali pojasniti, koliko starejših delavcev je v zadnjih letih prejelo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni dokazala, da tožnika ni diskriminirala in ni prerekala tožnikovih trditev o neenakem obravnavanju delavcev v primeru I., do tega pa se sodišče ni opredelilo. Napačna je tudi odločitev o predpravdnih in pravdnih stroških. Tožnik je s pisnim zagovorom uspel do polovice, saj je tožena stranka v pisno seznanitev z dne 6. 10. 2015 vnesla tudi očitke zvezi z družbama J. d. o. o. in K. d. o. o., ki jih nato ni vnesla v odpoved. Tudi sicer je odločitev napačna, saj je sporna odpoved nezakonita, zato bi tožniku morali biti priznani vsi predpravdni in pravdni stroški. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka je podala pravočasen odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in ustrezno obrazložilo, izpodbijana sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, kateri del sporne pogodbe o odstopu terjatev z dne 31. 12. 2009 je lažen. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je v pogodbi naveden napačen datum, hkrati pa so podpisniki s to pogodbo nadomestili resničen poslovni dogodek. Ugotovilo je, da dne 31. 12. 2009 dejansko ni prišlo do odstopa terjatve, temveč do unovčenja poroštva družbe L. d. o. o. Sodišče prve stopnje je v 10. in 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno pojasnilo, katere obveznosti iz delovnega razmerja je tožnik s svojim ravnanjem kršil, poleg tega pa je v njegovem ravnanju ugotovilo tudi vse znake kaznivega dejanja iz 235. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe; KZ-1). Tožnik zato v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožene stranke kot pravne osebe slovenskega prava ni zavezovala Uredba, ki jo navaja tožnik v pritožbi, zato se sodišče prve stopnje do tega dokumenta utemeljeno ni opredelilo.

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno ni presojalo tožnikovih navedb, da naj bi bilo pooblastilo B.B. za izvedbo postopka izredne odpovedi spremenjeno, saj te za odločitev v tem sporu niso relevantne. Bistveno je, da se je s kršitvami seznanil organ pri toženi stranki, ki je bil pristojen uvesti postopek izredne odpovedi in jo tožniku tudi podati. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je bila pri toženi stranki odpoved na podlagi prvega odstavka 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe) pristojna uvesti in podati uprava tožene stranke, ki pa je lahko pooblastilo za posamezna dejanja ali celoten postopek prenesla na koga drugega. V konkretnem primeru je uprava B.B. pooblastila za tehnično izvedbo postopka, medtem ko je postopek in samo odločitev o izredni odpovedi tožniku sprejela uprava tožene stranke kot njen zakoniti zastopnik.

8. Nebistvene za ta postopek so tudi tožnikove navedbe, da tožena stranka v primeru družbe I. zoper odgovorno osebo ni uvedla ne kazenskega ne delovnopravnega postopka. Ravnanja ali morebitne kršitve drugih delavcev v zadevah, ki so nepovezane s konkretno, namreč ne vplivajo na odločitev v tem sporu. Vrhovno sodišče RS je v zadevi, opr. št. VIII Ips 179/2016 zavzelo stališče, da je ob ugotovitvi, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, nepomembno, kako je tožena stranka ravnala v drugih podobnih ali enakih primerih. Glede na navedeno se sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredelilo do tožnikovih navedb o domnevnem neenakem obravnanju delavcev v primeru I. 9. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo tudi svoj (po oceni pritožbenega sodišča pravilen) zaključek, da s sporno pogodbo ni bil realiziran 1018. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), za kar se sicer tožnik vseskozi zavzema. Takšen zaključek po stališču pritožbenega sodišča tudi ni protispisen, kot to v pritožbi neutemeljeno navaja tožnik. Tožnik se ne strinja z materialnopravno presojo in dokazno oceno sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb postopka. Pravilnost sprejetih stališč pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z zaključkom, da obstaja ponovitvena nevarnost dejanja. Sodišče prve stopnje je pri tem zaključku namreč (utemeljeno) izhajalo iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi, da je ob upoštevanju njegovih ugovorov in nekritičnega odnosa do storjenih kršitev, realno pričakovati tožnikovo nadaljevanje kršitev. Tudi sicer je sodišče prve stopnje vse izvedene dokaze pravilno povzelo in jih nato upoštevalo pri svoji odločitvi.

11. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe o kršenju pravil pravdnega postopka, s katerimi tožnik smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnika, da naj tožena stranka predloži seznam delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana, s podatkom o njihovi starosti. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Iz pravice do enakega varstva pravic načelno izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza. S tem je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015 z dne 22.9 . 2015 in VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013). Sodišče prve stopnje je v 3. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je neizvedene dokazne predloge zavrnilo, ker na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva za razsojo, iz 25. točke izpodbijane sodbe pa izhaja, da so o povprečni starosti delavcev izpovedale H.H., B.B. in G.G. Po stališču pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ob vsem navedenem in predvsem ugotovitvi, da je tožnik storil očitano kršitev, ni bilo treba izvajati še dodatnega dokaznega postopka v zvezi z dokaj pavšalnimi tožnikovimi navedbami o neenaki obravnavi.

12. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi res ni opredelilo do izpovedi F.F., s čimer pa ni kršilo določbe 8. člena ZPP. Sodišče se namreč v okviru svoje dokazne presoje ni dolžno izrecno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo. F.F. je pri oceni, da bi tožnik delo pri toženi stranki lahko nadaljeval, izhajala iz vsebine tožnikovega dela v času storitve kršitve in v času zaslišanja te priče, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo. V zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja je zaslišalo tudi G.G. in H.H., ki sta kot razlog za to navedla predvsem izgubo zaupanja kot osnovnega elementa delovnega razmerja in kar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka nato tudi povzelo v izpodbijani sodbi. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb postopka. Pravilnost sprejetih stališč pa pritožbeno sodišče, kot že navedeno, presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

13. Nenazadnje pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da so bila vprašanja G.G. in H.H. v zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja nedopustna, ker naj zanje ne bi obstajala trditvena podlaga tožene stranke. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo podala navedbe o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno zaradi izgube zaupanja v tožnika in zaradi njegovega nekritičnega odnosa do storjenih kršitev. Zaslišanje priče G.G. je tožena stranka tudi v zvezi s to tematiko predlagala v vlogi z dne 18. 5. 2016, zaslišanje H.H. pa je tožena stranka predlagala že v odgovoru na tožbo v zvezi z vsebino izpodbijane odpovedi, v okvir katere je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo tudi vprašanje (ne)zmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

15. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2015, ki jo je tožena stranka tožniku vročila 29. 10. 2015. Sporna odpoved je bila tožniku podana na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, skladno s katero lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Očitala mu je, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je kot direktor ... v imenu tožene stranke skupaj z M.M. neugotovljenega dne med 26. 1. 2010 in 1. 2. 2010 podpisal pogodbo z lažno vsebino o odstopu terjatve tožene stranke družbi L. in z lažnim datumom sklenitve, ker je bila datirana za nazaj na datum 31. 12. 2009. Tožena stranka je v izredni odpovedi še navedla, da opisano ravnanje predstavlja naklepno kršitev pogodbe o zaposlitvi, internih pravil in navodil delodajalca ter ZDR-1, hkrati pa ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. 16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita, zato je zavrnilo tožbeni zahtevek na njeno razveljavitev ter reparacijo in reintegracijo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP), pa še navaja:

17. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da je bila sporna izredna odpoved podana prepozno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se je tožena stranka z vsemi okoliščinami spornega tožnikovega ravnanja, na podlagi katerih je ugotovila obstoj znakov kaznivega dejanja, seznanila s prejemom dopolnjenega poročila o pregledu naložb komitenta D. a. d. z dne 17. 9. 2015, ki ga je uprava obravnavala na seji dne 22. 9. 2015. Glede na datum podane odpovedi (16. 10. 2015) je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved podana v roku 30 dni od ugotovitve razloga, torej pravočasno (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Neutemeljena je pritožbena navedba, da se je tožena stranka z domnevnimi kršitvami seznanila že 7. 5. 2015 in 12. 5. 2015, ko so s tožnikom potekali razgovori. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, so bili razgovori s tožnikom izvedeni v okviru pregleda razlogov za izgube banke v letih 2004 - 2008 in konkretno komitenta D., kar je izvajal zunanji izvajalec, družba A. d. o. o. Na razgovorih so bili navzoči tudi predstavniki tožene stranke, ki pri postopku niso vsebinsko sodelovali. Na podlagi celotnega pregleda je družba A. podala poročilo toženi stranki (konkretneje upravi), ki se je nato odločila o morebitnih sankcijah zoper vpletene. Tožnik v pritožbi nadalje neutemeljeno trdi, da se je tožena stranka z vsemi relevantnimi podatki glede očitane kršitve seznanila s prejemom poročila z dne 30. 7. 2015, saj je 21. 8. 2015 od družbe A. v zvezi s podanim poročilom zahtevala dodatna pojasnila, kar nenazadnje izhaja tudi iz pritožbe tožnika - v kateri navaja, da se je v dopolnitvi poročila z dne 17. 9. 2015 tretje vprašanje nanašalo na njegovo sporno ravnanje. Ker je imelo tožnikovo sporno ravnanje tudi vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1, je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi v okviru objektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

18. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožnik ne graja, izhaja: - da je bila dne 30. 1. 2007 med O. in družbo D. a. d. podpisana pogodba o deviznem kreditu, v kateri je bilo med drugim dogovorjeno zavarovanje kredita s poroštvom družbe L. d. o. o.; - da je bil tožnik pri toženi stranki od 1. 1. 2008 do 31. 8. 2010 zaposlen kot direktor ...; - da je tožena stranka dne 31. 12. 2009 zaradi neporavnanih zapadlih obresti v višini 199.775,61 EUR unovčila poroštvo družbe L. d. o. o.; - da je tožnik skupaj z M.M. v imenu tožene stranke v mesecu januarju v imenu tožene stranke z družbama L. d. o. o. in D. a. d. podpisal tripartitno pogodbo o odplačilnem odstopu terjatve tožene stranke družbi L. d. o. o. v višini 199.775,61 EUR (za katero bo družba L. d. o. o. toženi stranki plačala navedeni znesek, kakor to izhaja iz overjenega prevoda te pogodbe v prilogi B13) in pogodbo datiral na dan 31. 12. 2009; - da je tožnik vedel, da se sporna pogodba z dne 31. 12. 2009, ki se je sicer podpisovala v januarju 2010, podpisuje v zvezi z dejstvom, da je tožena stranka unovčila poroštvo družbe L. d. o. o. 19. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pogodbeno dogovorjen odplačilni odstop terjatve tožene stranke družbi L. d. o. o. v resnici ni zgodil - ne na dan podpisa v januarju 2010 in tudi ne na dan 31. 12. 2009, na katerega se glasi pogodba. V tem času je bila relevantna le izvedena transakcija, ki je nastala ob toženkinem unovčenju poroštva družbe L. d. o. o. na dan 31. 12. 2009. S tem dnem je bila terjatev tožene stranke do dolžnika D. a. d. zaprta, in ni bilo potrebe po podpisu sporne pogodbe (ki tudi ni odražala pravega dejanskega stanja), saj ob unovčenju poroštva skladno s 1018. členom OZ na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, ta terjatev preide z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik podpisal pogodbo z lažno vsebino in lažnim datumom sklenitve (česar ni zanikal niti sam tožnik). Nebistvene so pritožbene navedbe, da se s podpisom sporne pogodbe ni škodovalo nikomur, niti toženi stranki, in da so se s tem le uredile medsebojne obveznosti med družbama D. a. d. in L. d. o. o. Bistveno je, da je tožnik (skupaj z ostalimi podpisniki) s podpisom sporne pogodbe prikazal drug dogodek, ki ima drugačno naravo oz. predstavlja drugačen institut od tistega, ki se je v resnici zgodil in ki ima lahko drugačne knjigovodske oziroma premoženjskopravne posledice. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, so pogodbe skladno s Slovenskimi računovodskimi standardi (Ur. l. RS, št. 118/2005 in spremembe), podlaga za vpis v poslovne knjige družb, ki so jih družbe dolžne voditi skladno z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 65/2009 in spremembe), zato morajo (poslovne) dogodke izkazovati pravilno in verodostojno.

20. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, določene v 3. členu pogodbe o zaposlitvi, internih pravilih in navodilih tožene stranke ter v 33., 34., 36. in 37. členu ZDR-1. Pravilen je tudi zaključek, da je tožnik z opisanim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz prvega odstavka 235. člena KZ-1, katerega stori, kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino, se kaznuje z zaporom do dveh let. Sporna pogodba o odstopu terjatve z lažno vsebino in datumom je predstavljala poslovno listino v smislu 235. člena KZ-1, tožnik pa je to listino vedoma podpisal. Ob upoštevanju, da vsebina pogodbe in njen datum predstavljata bistven podatek za pravni promet, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da morebitna škoda ni znak tega kaznivega dejanja, saj je znak tega kaznivega dejanja že sam podpis poslovne listine.

21. Niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da v izpodbijani odpovedi ni bila izkazana nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom niti do izteka odpovednega roka. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka v izredni odpovedi podrobno obrazložila tudi obstoj tega pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, pri čemer je izhajala zlasti iz izgube zaupanja kot bistvenega elementa za obstoj delovnega razmerja ter specifične narave tožnikovega delovnega mesta v okviru bančne dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka. V izpodbijani odpovedi pa je tožena stranka navedla tudi obliko krivde (naklep), zato so nasprotne pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

22. Ob ugotovitvi, da je tožnik storil očitano mu kršitev, ki predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, in obstoju nadaljnjega pogoja iz 109. člena ZDR-1 so po stališču pritožbenega sodišča nebistvene pavšalne pritožbene navedbe o diskriminaciji tožnika zaradi njegove starosti, ki jih pritožbeno sodišče šteje le kot način obrambe pred podano odpovedjo.

23. Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo stroškov predpravdnega postopka, saj v tem sodnem postopku v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil uspešen.

24. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbe.