Jedro

Na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ne razpolaga z delom za tožnika, in zaradi slabega odnosa med zakonito zastopnico tožene stranke in tožnikom je utemeljena odločitev sodišča prve stopnje za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pri odločitvi je tudi pravilno presojalo, ali ima tožena stranka za tožnika na voljo zaposlitev za polni delovni čas in za opravljanje dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, saj bi bila na takšno delo tožnika dolžna vrniti, če bi bilo reintegracijskemu tožbenemu zahtevku ugodeno.

Za zaključek delovnega razmerja na dan pred sprejemom odločitve sodišča prve stopnje ni pravne podlage, takšna odločitev bi se lahko sprejela, če bi tožnik predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in/ali če bi se v času po prenehanju delovnega razmerja ponovno zaposlil. Tožnik se do izdaje izpodbijane sodbe ni ponovno zaposlil, vztrajal je pri renitegracijskem tožbenem zahtevku, tako da mu je sodišče prve stopnje delovno razmerje utemeljeno priznalo do skrajnega možnega dne.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se v točkah II/4 in III delno spremeni, tako da se v tem delu v celoti glasi: „II/4. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 5.906,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.197,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama do vključno 30. 6. 2010 (prvi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna vse pravice iz dela do vključno 30. 6. 2010 in sicer da mu plača zapadle plače v višini 1.646,00 EUR neto na mesec, na navedene zneske odvede vse prispevke in davke v skladu z obstoječo zakonodajo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ga do vključno 30. 6. 2010 prijavi v obvezno matično evidenco za vpis (drugi odstavek točke I izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožnika napram toženi stranki iz naslova odškodnine v višini 26.979,96 EUR (točka II/1 izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke napram tožniku iz naslova odpravnine v višini 21.073,71 EUR (točka II/2 izreka). Obe terjatvi je pobotalo do višine 21.979,26 EUR (točka II/3 izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku plača 5.906,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/4 izreka) ter mu povrne stroške postopka v višini 1.573,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka (točka III izreka). Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama po 30. 6. 2010 in za priznanje vseh pravic iz dela od vključno 1. 7. 2010 dalje je zavrnilo (točka IV izreka).

Tožnik se je zoper navedeno sodbo (v zavrnilnem delu) pritožil iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navedel je, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se izreka izpodbijane sodbe ne da preizkusiti glede na predložene dokaze, obenem pa iz obrazložitve ne izhaja odločitev, kakršna je navedena v izreku. Pritožbeno sodišče je v sporu že odločalo in sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovljenem postopku ugotovi, ali ima tožnik pri toženi stranki še možnost zaposlitve oziroma ali tožena stranka tožniku ne more ponuditi drugega dela v primeru vrnitve na delo. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le, ali obstoji možnost zaposlitve tožnika za polni delovni čas za delo učitelja matematike, ne pa tudi za ostala dela. Tožnik ni zahteval vrnitve na delo izključno na delovno mesto učitelja matematike niti ni zahteval vrnitve na delo v polnem obsegu. V skladu z Zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in nadaljnji) bi se njegovo obvezo lahko določilo kot skrajšano pedagoško obvezo, česar sodišče prve stopnje pri ugotavljanju objektivnega razloga nemožnosti vrnitve na delo ni upoštevalo. Pri ugotavljanju subjektivnih razlogov za uporabo drugega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji) je sodišče prve stopnje upoštevalo dokaze (zapisnike, ki so bili priloženi kot dokaz v dosedanjem postopku), teh listin ni navedlo med izvedenimi dokazi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. O višini odškodnine je odločilo, ne da bi predhodno raziskalo vse okoliščine, ki so potrebne za odmero. Tožnikovo vztrajanje, da se ponovno želi vrniti na delo, ne more pomeniti razloga za slabšo obravnavo. V kolikor bi sodišče prve stopnje tožnika pozvalo, da poda tožbeni zahtevek v zvezi z morebitno sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in bi tožnik še nadalje vztrajal na reintegracijskem zahtevku, bi moralo po uradni dolžnosti pridobiti vse potrebne podatke za pravilno odmero odškodnine. Tako pa je prvostopenjsko sodišče uporabilo podatke, ki jih tožnik ni navedel. V kolikor bi sodišče prve stopnje tožnika zaslišalo, bi ugotovilo, da ima 29 let skupne delovne dobe (ne 22 let), da je oče treh nepreskrbljenih otrok in da je njegova žena 80 % invalid. Na podlagi teh podatkov bi prisodilo višjo odškodnino. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v delu, ki se nanaša na določitev višine odškodnine, v nasprotju z izrekom, zato se odločitve sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede možnosti zagotovitve dela pri toženi stranki kakor tudi glede medsebojnih odnosov med strankama in določitve višine odškodnine. Tožena stranka ni dokazala, da tožnika ne bi bilo možno zaposliti na drugih delih. Tožnik bi lahko opravljal delo vzgojitelja, delo na področju gozdarstva oziroma dela na drugih delih za krajši obseg učne obveznosti. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta vzgojitelja, da pa je to delovno mesto že zasedeno. Pri tem ni upoštevalo zapisnika inšpektorja za delo, da je zaposlitev M.U. nezakonita, ker je bil tožnik v času njegove zaposlitve na čakanju. M.U. pogodba o zaposlitvi poteče 31. 1. 2011, potem bi njegovo delo lahko opravljal tožnik. Delo bi lahko opravljal tudi na področju izobraževanja odraslih, saj je priča M.U.H. na naroku za glavno obravnavo dne 5. 3. 2010 izpovedala, da to delo opravlja L.A. kot zaposlitev za krajši delovni čas. Tožnik bi matematiko lahko poučeval tudi v programu bolničar, vendar je sodišče prve stopnje zgolj sledilo navedbam tožene stranke, da to ni možno, ker bodo to opravljali že obstoječi učitelji matematike. Razen E.Č. matematiko učijo strokovno neusposobljeni učitelji, kar je dodaten razlog, da bi tožnik v šolskem letu 2010/2011 lahko opravljal delo učitelja matematike. Iz izpovedbe priče M.U.H. izhaja, da je tožena stranka I.M. dodelila ure matematike v trajanju 5,6 ur, ker ta ni imel več polnega obsega ur v okviru fizike in naravoslovja na Šolskem centru P.. Navedeno potrjuje, da je tožena stranka po 15. septembru imela pogoje, da tožnika ponovno zaposli pri urah matematike v skrajšanem obsegu (učitelja G.Č. in M.K. imata po razporedu več kot 20 ur učne obveznosti, zato bi ure, ki presegajo polno učno obveznost in ure, ki jih je tožena stranka predvidela za I.M., lahko prevzel tožnik). Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s subjektivnim odnosom tožnika do vrnitve na delo, ker je upoštevalo zapisnik iz spora, ki se je med strankama vodil pod opr. št. Pd 92/2009 (tega zapisnika niti ni navedlo med izvedenimi dokazi) in ker ni upoštevalo tožnikovega predloga, podanega na zadnjem naroku za glavno obravnavo, da se zaslišijo nekateri sodelavci. Upoštevalo je izključno odnos med ravnateljico in tožnikom, čeprav je šlo pri tem za odnos med ravnateljem in članom sveta zavoda oziroma predsednikom sveta zavoda, ne za odnos med ravnateljem in učiteljem. Za ugotavljanje tega odnosa je relevantno le delo tožnika in njegov odnos s sodelavci, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Glede na navedeno je očitno, da ni raziskalo okoliščin, ki so bile bistvene za odmero odškodnine, sicer bi odmerilo višjo odškodnino. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo (pri čemer ni razpolagalo z ustrezno trditveno podlago tožnika), da med strankama ni interesa za obstoj delovnega razmerja, ker bi tožena stranka tožnika napotila na čakanje na delo, kar naj ne bi bilo v njegovem interesu. Tožnik je vztrajal pri navedbi, da se želi vrniti na delo k toženi stranki, bodisi na delo učitelja matematike bodisi na drugo ustrezno delo. Sodišče prve stopnje brez zaslišanja tožnika ni moglo ugotoviti njegovega interesa, samo je ugotavljalo tudi interes tožene stranke. Tožena stranka je kot razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi navedla le skrhane odnose, da ni drugega dela in da zato vrnitev tožnika na delo ni možna. Tožnik se tudi ne strinja s predlaganim pobotom odpravnine in odškodnine. Odpravnina je pravica iz delovnega razmerja, za katero velja določba 136. člena ZDR, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o odškodnini v celotni višini, brez pobota. Sodišče prve stopnje pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka ni upoštevalo stroškov pristopa na narok v ponovljenem postopku. Na podlagi navedenega je tožnik predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da ugotovi obstoj delovnega razmerja in pravice iz delovnega razmerja za čas po 1. 7. 2010 ter da mu prisodi pravico do vrnitve na delo k toženi stranki, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper navedeno sodbo (v ugodilnem delu) se je tožena stranka pritožila iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Navedla je, da je sodišče prve stopnje nepravilno določilo datum prenehanja delovnega razmerja tožnika, zmotno je uporabilo določbo 118. člena ZDR o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Kot datum prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je upoštevalo datum odločitve, čeprav je to skrajni datum za prenehanje delovnega razmerja. Datum prenehanja delovnega razmerja je glede na dikcijo zakona lahko tudi datum, ki ga je tožena stranka že določila v sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je kot datum prenehanja delovnega razmerja določilo dan sprejema odločitve. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da tožniku ni mogoče zagotoviti dela pri toženi stranki. Tožniku bi delovno razmerje povsem utemeljeno prenehalo 5. 1. 2010, ko se mu je iztekel odpovedni rok, zato je imelo sodišče prve stopnje pravno podlago, da kot dan prenehanja delovnega razmerja določi 5. 1. 2010. Odločitev, da tožniku kljub obstoju poslovnega razloga za odpoved in nesporno ugotovljenega dejstva nezmožnosti zagotovitve dela prizna trajanje delovnega razmerja za obdobje od 6. 1. 2010 do 30. 6. 2010, je neutemeljena in materialnopravno napačna. Odškodnina po določilih 118. člena ZDR pomeni nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu oziroma gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo. Pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi se ne prisodi odškodnina zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak odškodnina namesto reintegracije delavca. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj mora biti ta odškodnina višja od odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zakaj po višini ne more ustrezati že izplačani odpravnini). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) je višino denarne odškodnine limitiral na največ 18 povprečnih plač, sodna praksa pa je tista, ki v vsakem posameznem primeru oblikuje kriterije za odmero odškodnine in na tej podlagi določi višino pravične denarne odškodnine. Sodna praksa je že zavzela stališče, kaj v posameznem primeru šteje za pravično denarno odškodnino. V zadevi opr. št. Pdp 442/2008 je bila prisojena odškodnina v višini treh bruto plač učitelja, v zadevi opr. št. Pdp 404/2007 v višini štirih tožnikovih plač, v zadevi opr. št. Pdp 152/2006 v višini osmih plač, v izpodbijani sodbi pa je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini dvanajstkratnika njegove bruto plače, s čimer je bistveno preseglo sodno prakso glede višine ustrezne odškodnine. Odločitve ni ustrezno obrazložilo, zato izpodbijane sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zgolj navedba, da odškodnina ne more biti nižja od odpravnine in da odločitev temelji na znanih podatkih (tožnikova starost, dolžina delovne dobe), je presplošna, odškodnina je prisojena v pavšalnem znesku. Tožnik ni dokazal, da bi intenzivno, a neuspešno iskal zaposlitev. Sodišče prve stopnje je odškodnino odmerilo brez ustreznega tožbenega zahtevka, brez ustreznega dokaznega postopka, brez ustreznih trditev in brez jasno ter nesporno ugotovljenih dejstev o bodoči pravno priznani škodi. Odločitev je nepravilna s stališča procesnega odločanja, saj ne temelji na jasnih ugotovitvah pravno pomembnih dejstev. Na podlagi Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPVIZ; Ur. l. RS, št. 52/94 in nadaljnji) je tožnik prejel višjo odpravnino, kot jo določa ZDR. Zmotna je ugotovitev o obstoju terjatve tožene stranke zoper tožnika iz naslova odpravnine v višini 21.073,71 EUR. Tožnik je prejel odpravnino v višini 24.905,10 EUR, znesek 21.073,71 EUR predstavlja zgolj neto znesek odpravnine, ki jo je tožena stranka po odvedbi davkov in prispevkov izplačala na tekoči račun tožnika. Iz listin, ki jih je predložil, je razvidno, da je na podlagi 44. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/06 in nadaljnji) in 2. oz. 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/96 in nadaljnji) od bruto odpravnine plačala za tožnika 1.496,35 EUR akontacije dohodnine ter 2.335,04 EUR prispevkov za socialno varnost. Navedenega sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obstoja terjatve tožene stranke ni upoštevalo, nepravilno je odločilo o pobotu medsebojnih terjatev. Izrek izpodbijane sodbe v točki II/3 je sodišče prve stopnje nejasno oblikovalo, zapisalo je očitno pomoto in sicer da se terjatvi pobotata do višine, ki presega v predhodni točki sicer nepravilno ugotovljeno terjatev tožene stranke. Nepravilen in nejasen je tudi izrek glede teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska 5.906,25 EUR, saj odškodnina zapade v plačilo šele s potekom paricijskega roka, ki ga določi sodišče, zakonske zamudne obresti dolguje le v primeru zamude plačila v paricijskem roku. Tožena stranka je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi (in izpodbijano sodbo spremeni, tako da prisojeni znesek odškodnine zniža oziroma da tožbeni zahtevek zavrne).

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika navedla, da sodišče prve stopnje za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni navedlo le subjektivnih razlogov, ampak je takšno odločitev sprejelo na podlagi objektivnega dejstva, da tožena stranka za tožnika nima dela. Opredelilo se je do možnosti zagotavljanja dela na vseh delovnih mestih, glede katerih je tožnik zatrjeval, da naj bi bila prosta in da bi jih tožena stranka lahko ponudila. Možnost zmanjševanja učne obveznosti po 23. členu ZOFVI je pravica tožene stranke in ne njena dolžnost. Tožnik ni predlagal dokazov, ki bi utemeljevali njegove navedbe, tožena stranka je dokazala razporeditev dela med zaposlene, ki ne omogoča zagotovitve določenega obsega ur za tožnika. Tožniku je bila dolžna ponuditi le delo na tistem delovnem mestu, za katerega je usposobljen in za katerega izpolnjuje vse pogoje. Tožena stranka je dokazala, da takega delovnega mesta nima. V skladu s stališčem v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 69/2006 neustrezne zaposlitve delodajalec ni dolžan ponuditi. Upoštevaje določbi 286. in 286. b člena ZPP je tožnik prekludiran z navedbami, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine določilo, ne da bi predhodno zaslišalo tožnika. Tožnik je 15. 6. 2010 vložil pripravljalno vlogo, v kateri je navedel, da vztraja pri reintegracijskem zahtevku, hkrati je navedel okoliščine in dejstva, ki so po njegovem pomembna za utemeljitev njegovega reintegracijskega zahtevka. Kljub odločitvi pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 581/2010 tožnik ni postavil odškodninskega zahtevka in se ni izjasnil o okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odmero odškodnine. V kolikor tožnik meni, da sodišče prve stopnje ni po uradni dolžnosti izvedlo dokazov, ki so pomembni za odločitev, bi moral na podlagi 286. člena ZPP morebitno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, to je na glavni obravnavi dne 30. 6. 2010, ko je senat sprejel sklep, da se preostali dokazni predlogi zavrnejo. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Za presojo so pomembne okoliščine na dan odločitve sodišča prve stopnje, ne pa okoliščine, ki se lahko spremenijo med šolskih letom , oziroma utegnejo nastati v bodoče. Ne glede na to, da sodišča prve stopnje pri odločitvi za uporabo 118. člena ZDR niso vodile subjektivne okoliščine strank, te okoliščine zgolj potrjujejo pravilnost odločitve za uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Nebistveno je vprašanje odnosa tožnika s sodelavci, bistven je le odnos tožnika z ravnateljico, ki organizira in vodi delo. Tudi s pritožbenimi navedbami okoliščin za odmero odškodnine je tožnik prekludiran. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožniku prisodilo odškodnino v višini dvanajstkratnika njegove plače, bistveno preseglo sodno prakso. Okoliščina, da prejema nadomestilo iz naslova brezposelnosti, je dodatna okoliščina, ki utemeljuje pravico tožnika do nižje odškodnine. Z ugotovitvijo nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine, ki je bila tožniku že izplačana, tožniku delovno razmerje ni prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, ampak na podlagi sodbe sodišča. Iz tega razloga je v skladu s 190. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) dolžan vrniti izplačano odpravnino, kot nenazadnje izhaja iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1079/2005. Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki sta jih uveljavljali stranki v pritožbah, in skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev – razen odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti in odločitve o povrnitvi stroškov postopka – materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnika in tožene stranke ter do vseh dokazov, ki so bili izvedeni. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja.

Sodišče prve stopnje je zaradi pobotnega ugovora tožene stranke, ki je bil podan v pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2010, po tretjem odstavku 324. člena ZPP pravilno oblikovalo tričlenski izrek sodbe, s katerim je ugotovilo obstoj terjatve tožnika (26.979,96 EUR iz naslova odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) in obstoj terjatve tožene stranke (21.073,71 EUR iz naslova vrnitve izplačanega zneska odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) ter nato po pobotu toženi stranki naložilo, da tožniku plača nepobotani znesek. Pri tem je sicer zmotno navedlo, da se terjatvi pobotata do višine 21.979,96 EUR namesto do višine 21.073,71 EUR, kolikor znaša terjatev tožene stranke, vendar gre ta zapis pripisati očitni pomoti, ki ni vplivala na pravilnost odločitve o znesku, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku (5.906,25 EUR), ki je izračunan pravilno. Omenjeno pomoto bo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ali na predlog ene izmed strank lahko kadarkoli popravilo, kot to določa 328. člen ZPP.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v delu, v katerem povzema izvedene dokaze, sicer ni posebej navedlo, da je vpogledalo v zapisnike z narokov za glavno obravnavo v sporu, ki ga je vodilo sodišče prve stopnje pod opr. št. Pd 92/2009 (zapisnik z dne 13. 1. 2010 – priloga B29 in zapisnik z dne 3. 3. 2010 – priloga B35), čeprav je iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku za glavno obravnavo dne 30. 6. 2010 razvidno, da je vpogledalo v vse listine, ki se v spisu nahajajo kot priloge od A1 do A18 in od B1 do B50. S tem je sicer ravnalo v nasprotju s četrtim odstavkom 324. člena ZPP, ki sodišču prve stopnje nalaga, da v obrazložitvi sodbe navede dokaze, ki jih je izvedlo in na katerih temelji odločitev. Zagrešilo je relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zapisniki o narokih za glavno obravnavo, ki so bili sestavljeni v tem sporu, pa ne predstavljajo dokaza, kot zmotno navaja tožnik, ampak gre za zapis o opravljenem procesnem dejanju. Vsebujejo zapise izpovedb prič, ki pa predstavljajo dokaz, te je sodišče prve stopnje tudi navedlo v povzetku dokaznega sklepa v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb strank in izvedlo vse bistvene dokaze. Skladno z načelom kontradiktornosti, ki je urejeno v 5. členu ZPP, ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov. Stranka ima sicer pravico do izvedbe dokazov, dokazni predlog se lahko zavrne, če dokaz ne bi pripomogel k ugotavljanju dejstev, ki so pomembna za odločitev. Skladno s tem pravilom je sodišče prve stopnje izvedlo le dokaze, ki so bili potrebni in v takem obsegu, da ni po nepotrebnem podaljševalo postopka, na podlagi izvedenih dokazov je po oceni pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Nadaljnje dokazne predloge je s sklepom, sprejetim na naroku za glavno obravnavo dne 30. 6. 2010, utemeljeno zavrnilo, med drugim dokaz z zaslišanjem sodelavcev tožnika (konkretno prič H.G., M.B.S. in Z.S., ki bi izpovedala o odnosih tožnika s sodelavci). Sodišče prve stopnje tega dokaza utemeljeno ni izvedlo. Priča H.G. je bila zaslišana v sporu med istima strankama, ki se je vodil pod opr. št. Pd 92/2009, med drugim je izpovedala, da je bila komunikacija med tožnikom in ravnateljico slaba, razlog za to je bil pri obeh (razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 13. 1. 2010 – priloga B29), priča M.B.S. pa v istem sporu o njunem odnosu ni izpovedala nič posebnega (iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 3. 3. 2010 – priloga B35). Odnos med tožnikom in ravnateljico (in ne odnos s sodelavci, kot tožnik zmotno meni v pritožbi), ki mu je nadrejena, je bistven za presojo okoliščin glede sodne razveze, saj bi bil tožnik v primeru vrnitve na delo dolžan delo opravljati po navodilih in pod nadzorom ravnateljice.

V delovnem sporu sodišče odloča v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo predložita stranki. To pomeni, da sodišče prve stopnje načelno ni imelo možnosti izvedbe dokazov po uradni dolžnosti, ker stranki (tožnik) nista podali navedb, zaradi katerih bi bil upravičen do višje odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, kar bi lahko storil na primer v pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2010, v kateri je kljub seznanitvi z možnostjo sodne razveze pogodbe o zaposlitvi vztrajal pri reintegracijskem tožbenem zahtevku, ali na naroku za glavno obravnavo dne 30. 6. 2010. V prvem odstavku 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 4/02), ki dopušča sodišču, da po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze po uradni dolžnosti, so vsebovana preiskovalna pooblastila sodišča, vendar le v okviru trditvene podlage, ki jo je dolžna podati stranka. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke tudi ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. V poštev pride le, kadar sodišče kljub izvedbi predlaganih dokazov ostane v dvomu, pa oceni, da obstoji realna možnost, da bi izvedba dodatnih dokazov pripomogla k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v spisu ugotovilo vsa dejstva tako za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi kot za odmero odškodnine. Iz tega razloga sodišče prve stopnje dodatnih dokazov utemeljeno ni izvedlo.

Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v postopku odločanja o pravnem sredstvu je po določilu prvega odstavka 337. člena ZPP izključeno, razen če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma pod pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP do konca glavne obravnave. Tožnik zamude s podajanjem navedb v zvezi s podatki, na podlagi katerih bi mu sodišče prve stopnje prisodilo višjo odškodnino (daljša skupna delovna doba, trije nepreskrbljeni otroci, invalidna žena), ni opravičil, zaradi česar pritožbeno sodišče teh navedb pri odločanju ni smelo upoštevalo. Četudi pa bi jih upoštevalo, bi po oceni pritožbenega sodišča prisodilo odškodnino v enaki višini.

Glede na navedeno je zaključiti, da sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, in da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Pravilno je uporabilo tudi materialno pravo. Sodna razveza pogodbe o zaposlitvi je urejena v 118. členu ZDR. Skladno z drugim odstavkom tega člena ZDR sodišče ne glede na predlog delavca sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Okoliščin in interesov sodišče ne more ugotavljati na lastno pobudo, ampak jih mora delodajalec zatrjevati in dokazati, kar je tožena stranka storila. Dokazala je, da reintegracija tožnika ni smiselna, ker zanj nima dela, pa tudi odnosi med tožnikom in ravnateljico so porušeni.

Dejanske ugotovitve, v pravilnost katerih pritožbeno sodišče ne dvomi, ki utemeljujejo odločitev o sodni razvezi, so sledeče: presežek ur matematike, ki ga tožena stranka razporeja med že zaposlene delavce, tožniku ne bi omogočil polne delovne obveznosti; dodatne strokovne pomoči tožnik ne more opravljati, ker ne gre za delo sistemiziranega delovnega mesta, ampak se opravlja prek študentske napotnice; delo vzgojitelja opravlja drug delavec; dela v okviru programa bolničarja pa ni dovolj za zagotovitev dela tožniku. Na podlagi teh ugotovitev se izkažejo za neutemeljene vse pritožbene navedbe tožnika o tem, kakšno in katero delo bi lahko opravljal. Nebistvene so navedbe, da je bila zaposlitev drugega delavca (M.U.) na delovnem mestu vzgojitelj nezakonita in da bi tožena stranka to delo morala ponuditi tožniku, saj – četudi bi bile te navedbe resnične – ne morejo spremeniti dejstva, da je delovno mesto zasedeno in da tožnik dela na njem ne more opravljati. Tudi presežek ur matematike, ki ga imajo posamezni delavci nad polno delovno obveznostjo, ne zadošča za delo učitelja v polnem delovnem času, zaposlitev tožnika za krajši delovni čas pa zanj niti ne bi bila ustrezna, saj mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, sklenjena za polni delovni čas.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotavljalo le, ali ima tožena stranka za tožnika na voljo zaposlitev za polni delovni čas in za opravljanje dela učitelja matematike, saj bi bila na takšno delo tožnika dolžna vrniti, če bi bilo reintegracijskemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Na podlagi ugotovitve o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je namreč treba šteti, da pogodba o zaposlitvi z dne 15. 5. 1995 (ki je bila sklenjena za polni delovni čas in za delo učitelja teoretičnih predmetov – priloga B30) še vedno velja. Stranki bi jo bili, v primeru vrnitve tožnika na delo, dolžni izvajati, torej bi bila tožena stranka dolžna zagotavljati delo po tej pogodbi in ne kateregakoli dela, kot zmotno meni tožnik v pritožbi.

Pri odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo še odnos tožnika in ravnateljice, pri čemer je o odnosu sklepalo predvsem na podlagi dejstva, da je tožnik v drugem, že omenjenem sporu, vtoževal odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Trpinčenja na delovnem mestu bi bil lahko deležen le kot delavec tožene stranke (kot učitelj) in ne kot predsednik sveta zavoda, iz tega razloga pritožbene navedbe, češ da je sodišče upoštevalo le odnos med tožnikom kot predsednikom sveta zavoda in ravnateljico, niso utemeljene.

V delu, v katerem se zavzema za odločitev, da tožniku delovno razmerje preneha prej, ne šele z odločitvijo sodišča prve stopnje, je neutemeljena tudi pritožba tožene stranke. Za zaključek delovnega razmerja na dan pred sprejemom izpodbijane odločitve ni pravne podlage, takšna odločitev bi se lahko sprejela, če bi tožnik predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in/ali če bi se v času po prenehanju delovnega razmerja ponovno zaposlil. Tožnik se do izdaje izpodbijane sodbe ni ponovno zaposlil, vztrajal je pri renitegracijskem tožbenem zahtevku, tako da mu je sodišče prve stopnje delovno razmerje utemeljeno priznalo do skrajnega možnega dne, pri čemer je, kot je pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, upoštevalo predvsem, da je tožnik še vedno brez zaposlitve. Prisodilo mu je tudi primerno odškodnino.

Glede odškodnine po 2. odstavku 118. člena ZDR v povezavi s 1. odstavkom tega člena je treba prvenstveno izhajati iz njene narave. Povezuje se z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz okoliščin primera in ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej nadomestilo za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in z vzpostavitvijo delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo odškodnino skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR, ki je v prvotnem besedilu določal, da sodišče, če je odpoved delodajalca nezakonita in če delavec ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na njegov predlog ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, mu prizna delovno dobo ter druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava. Citirana določba ZDR je bila z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A; Ur. l. RS, št. 103/07) spremenjena, tako da je odškodnina po pravilih civilnega prava nadomeščena z ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Za odškodnino po 1. odstavku 118. člena ZDR je bistveno, da ne gre za klasično odškodnino v civilno pravnem smislu, temveč za odškodnino sui generis, do katere je delavec upravičen, ker ni deležen reintegracije. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine v konkretnem primeru uporabilo pravilne kriterije: tožnikovo starost (52 let), dolžino delovne dobe (22 let), ki je razvidna iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 9. 2009 (priloga A6), in dejstvo, da ni našel nove zaposlitve kljub intenzivnemu iskanju. Neutemeljena je navedba tožene stranke v pritožbi, da bi tožnik moral posebej dokazati, ali in kako je v času po prenehanju delovnega razmerja intenzivno iskal zaposlitev. Pa tudi tožena stranka v postopku pred sodišče prve stopnje takšni navedbi tožnika ni posebej ugovarjala, tako da sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi dvomilo o njeni resničnosti.

Uporabljeni kriteriji so skladni z dosedanjo prakso sodišč. V sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 393/2005 z dne 22. 9. 2005 se je upoštevalo dolžino zaposlitve delavca pri delodajalcu, ki je pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedal, pa tudi starost delavca, njegove socialne razmere ter podobno. V sodbi istega sodišča opr. št. Pdp 675/2004 z dne 27. 5. 2004 pa so navedeni kriteriji: starost delavca, njegova izobrazba, možnosti za nadaljnjo zaposlitev ter trajanje delovnega razmerja. Zavzeto je stališče, naj prisojena odškodnina ne bi bila nižja od odpravnine, ki bi delavcu pripadala v nekaterih primerih zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali od pogodbene kazni, določene s kolektivno pogodbo.

Zadeve, na katere se sklicuje pritožba tožene stranke, niso povsem primerljive s tem sporom, zato prisojena odškodnina upravičeno odstopa od že prisojenih zneskov. V sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 442/2008 z dne 15. 1. 2009 je bila delavcu, ki je bil predhodno zaposlen le sedem let in ki je v času po prenehanju delovnega razmerja našel novo zaposlitev (sicer res le za določen čas), dosojena odškodnina v višini 4.000,00 EUR. Ostali zadevi sta bili sprejeti pred uveljavitvijo ZDR-A (ko najvišja možna odškodnina ni bila določena), v sodbi opr. št. Pdp 404/2007 z dne 19. 12. 2008 je bila prisojena odškodnina v višini 2.300,00 EUR (4 plače tožnika), pri čemer je bilo upoštevano slabo finančno stanje tožene stranke. V zadevi opr. št. Pdp 152/2006 z dne 20. 4. 2007 pa iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča z dne 20. 4. 2007 ni posebej razbrati posameznih podatkov, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine v višini 8.345,00 EUR (8,5 plač tožnika), le da je upoštevana delovna doba tožnika pri toženi stranki (23 let). Ta doba je primerljiva delovni dobi, kot jo ima tožnik v konkretnem primeru (22 let), v katerem je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo odškodnino v višini 26.979,96 EUR (12 plač tožnika). Ne nazadnje je takšna odškodnina primerna, če upoštevamo, da bi bil tožnik – v kolikor bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita – upravičen do odpravnine v višini 24.905,10 EUR bruto oziroma 21.073,71 EUR neto. V kolikor bi mu prisodili nižji znesek odškodnine, bi to pomenilo, da bi mu bila tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi dolžna plačati celo manj, kot bi bila dolžna, če bi bila odpoved zakonita (in ne nezakonita, kot je v konkretnem primeru).

Prejeto odpravnino je tožnik dolžan vrniti, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, saj je pravna podlaga za njeno izplačilo odpadla zaradi ugotovitve, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi je tožnik dolžan vrniti le tisti znesek, ki ga je dejansko prejel, to pa je neto znesek odpravnine (21.073,71 EUR), kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Pravilno je opravilo pobot, pobota ne preprečuje določba 136. člena ZDR, kot zmotno meni tožnik v pritožbi. Drugi odstavek citiranega člena ZDR prepoveduje le delodajalcu, da brez soglasja delavca opravi pobot svoje terjatve z obveznostjo plačila, ne pa tudi sodišču, da na podlagi pobotnega ugovora tožene stranke opravi pobot. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno, ko je terjatev tožnika iz naslova odškodnine in terjatev tožene stranke iz naslova preveč izplačane odpravnine pobotalo, zmotno je odločilo le glede zakonskih zamudnih obresti. Neutemeljena je sicer tudi pritožba tožene stranke, da zakonskih zamudnih obresti od nepobotanega zneska ni dolžna plačati oziroma da jih je dolžna plačati šele od poteka izpolnitvenega roka. Upoštevati je treba, da odškodnina zapade ob prenehanju delovnega razmerja, tako da začnejo teči zakonske zamudne obresti naslednjega dne po dnevu, ki ga je sodišče prve stopnje določilo kot zadnji dan delovnega razmerja tožnika. V tem delu je pritožba tožnika utemeljena.

Poleg tega sta delno utemeljeni tako pritožba tožnika kot pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno priznalo 540,00 EUR nagrade za postopek s pritožbo po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08), saj je pritožbo zoper prvo sodbo vložila tožena stranka in ne tožnik, neutemeljeno pa mu ni priznalo nagrade za narok v ponovljenem postopku po tarifni številki 3102 (količnik 1,2 krat osnovna postavka v višini prijavljenih 159,00 EUR). Skladno z 19. členom ZOdvT predstavlja postopek pred sodiščem nižje stopnje, kateremu je zadeva vrnjena v odločanje, novo stopnjo, tako da je tožnik za pristop pooblaščenke na narok v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje upravičen do dodatne nagrade. Pravilno odmerjeni stroški postopka tožnika tako znašajo 1.197,97 EUR (nagrada za postopek – 409,50 EUR, nagrada za narok – 378,00 EUR, nagrada za narok v ponovljenem postopku – 190,80 EUR, pavšalni izdatki – 20,00 EUR in 20 % davka na dodano vrednost) in ne 1.573,80 EUR, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in po 5. točki 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenega zneska in glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka, tako kot je razvidno iz izreka.

Ker v ostalem niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali stranki, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnika in tožene stranke delno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika (tožena stranka stroškov ni priglasila) temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel le glede stranske terjatve, ki se ne upošteva pri določitvi vrednosti spornega predmeta, zato tožnik po tretjem odstavku 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.