Jedro

Preživninska obveznost staršev je odvisna ne (le) od dejanskega zaslužka, marveč zlasti od njunih preživninskih možnosti. To pomeni, da mora vsakdo od njiju storiti vse, kar je v njuni moči, da pridobita za preživljanje otrok potrebna sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožnici plačevati mesečno peživnino v znesku 18.075,00 SIT od 18.6.2001 dalje, pri čemer mora za obdobje od 10.6.2000 do 17.6.2001 plačati iz naslova že zapadlih obrokov preživnine 158.758,00 SIT. Zoper to sodbo se pritožuje toženec in navaja, da je bil izgnan iz stanovanja ter da mu je zato onemogočeno sobivanje s svojim otrokom. Sodišče je nekritično sprejelo tožničino izpovedbo, tako da je preživnina že zaradi tega pretirana. Predvsem pa sodišče nima vpogleda v dejansko tožničino življenje, ki je sicer trenutno sicer res otrok, vendar jo je treba obravnavati kot osebo, ne pa kot številko. Starši morajo otroke tudi izobraževati in vzgajati, oz. z drugimi besedami, poleg dolžnosti imajo starši tudi pravice. O teh pa sodišče prve stopnje molči. Toženec v nadaljevanju oporeka razlogom sodišča prve stopnje glede ugotovljenih preživninskih možnosti in opozarja predvsem na to, da je sodišče prehitro verjelo tožničini zakoniti zastopnici. Pritožba ni utemeljena. Preživnina se določi v sorazmerju z otrokovimi potrebami in možnostmi vsakega od staršev (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Prvo izhodišče za določitev preživnine so torej otrokove potrebe. Sodišče prve stopnje je le-te ugotovilo ter jih tudi ocenilo v denarju. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitve prvostopnega sodišča, da znašajo stroški vrtca 25.000,00 SIT mesečno, stroški prehrane izven vrtca 20.000,00 SIT mesečno, stroški obleke in obutve 10.000,00 SIT mesečno, stroški za igrače in zabavo 2.000,00 SIT mesečno ter stroški za stanovanje 5.000,00 SIT mesečno, skupaj torej 63.250,00 SIT mesečno. O strukturi in višini tožničinih življenjskih stroškov se je namreč sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izpovedbe tožničine matere, pri kateri tožnica živi in ki so ji prav zaradi tega ti stroški dobro znani. Zgolj s pavšalnim oporekanjem tem ugotovitvam (češ, da so tožničine potrebe pretirane ter da je sodišče kar slepo verjelo tožničini materi) pa pritožnik ne more omajati omenjenih ugotovitev. Pritožbeno sodišče tako sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da znašajo tožničine nekrite potrebe 60.250,00 SIT mesečno (od zneska 63.250,00 SIT je namreč treba odšteti otrokove lastne dohodke - otroški dodatek v znesku 3.000,00 SIT mesečno). Drugo (oz. tretje, če upoštevamo tudi otrokove lastne dohodke - v konkretnem primeru otroški dodatek) izhodišče za določitev preživnine so preživninske možnosti staršev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je povprečna tožničina plača v mesecih marec, april in maj 2001 znašala 146.950,85 SIT, toženec pa da živi od socialne pomoči v znesku 23.000,00 SIT. Vendar je pri njem pravilno upoštevalo ne le dejanske prejemke, marveč tudi možnosti za zaslužek. Preživninska obveznost staršev je namreč odvisna ne (le) od dejanskega zaslužka, marveč zlasti od njunih preživninskih m o ž n o s t i. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, pomeni to, da mora vsak od njiju storiti vse, kar je v njuni moči, da pridobita za preživljanje otrok potrebna sredstva. In za toženca, ki je v najproduktivnejšem življenjskem obdobju, relativno mlad in primerno izobražen (gradbeni tehnik), je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da bi si lahko našel delo, ki bi mu prinašalo tolikšne dohodke, da bo zmogel plačati dosojeno preživnino (18.075,00 SIT mesečno), ki krije komaj 30% tožničinih potreb. Ob tem velja dodati, da toženec ni dokazal, da bi bil nesposoben za delo. Iz njegove zdravstvene dokumentacije namreč to ne izhaja, pa tudi v pritožbi ne navaja, zakaj (t.j. zaradi katerih bolezni ali okvar zdravja), naj bi bil delovno nesposoben. Sodišče prve stopnje je torej na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo nobene take postopkovne kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.