Jedro

Pokojni toženca ni napadel, dejstvo, da ga je pričakal s kijem in morebitna njegova namera, pa ni v vzročni zvezi s poškodbo, ki jo je pokojnemu prizadejal toženec. Višina odškodnine 2.500.000,00 SIT za sina in enako za zunajzakonsko partnerico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodno odločbo, naslovljeno kot sodbo, sodbo na podlagi pripoznave in sklep. S sklepom je vzelo na znanje umik tožbe, s sodbo na podlagi pripoznave je odločilo o plačilu rente za mladoletnega tožnika, s sodbo pa je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici M. S. in mladoletnemu tožniku Ž. P., vsakemu 2.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Kar sta tožnika zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Dosojeni znesek se nanaša na plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti očeta oziroma zunajzakonskega partnerja, katere povzročitelj je bil toženec.

Proti sodbi se pritožuje toženec in navaja, da niso podani razlogi za odločitev sodišča, ki v celoti vso krivdo nalaga tožencu. Izkazana je sokrivda pokojnega Z. P.. Ta je bil tisti, ki je po prepiru v lokalu odšel po kij in se nato vrnil v lokal, kjer je nedvomno hotel obračunati s tožencem. Toženec se je čutil ogroženega, saj je kij nevarno orodje. Tudi po odvzemu kija je pokojni nameraval toženca napasti in je zato ta reagiral. V taki situaciji je težko predvideti oziroma kontrolirati svoje ravnanje. Sodišče prve stopnje je tako napačno odločilo o višini odškodnine. Meni, da je odškodnina previsoka. Predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa spremembo tako, da bo prisojen nižji znesek odškodnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje. To sodišče ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno, pravilna pa je tudi materialnopravna odločitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe o tem, da ni mogoče govoriti o kakršnemkoli prispevku pokojnega k škodnemu dogodku. Glede na pritožbene trditve pritožbeno sodišče razlogom izpodbijane sodbe še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil sicer pokojni tisti, ki je pred lokalom držal v rokah kij. Toženec mu je kij odvzel, ne trdi pa se in tudi ni ugotovljeno, da bi pokojni pred tem s kijem toženca napadel. Pokojni je zbežal, toženec pa je stekel za njim in bežečega napadel. Po čl. 192/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ima pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ali da je bila škoda večja kot bi bila sicer. V konkretnem primeru bi o deljeni odgovornosti lahko govorili le, če bi med drugim obstajala tudi vzročna zveza med ravnanjem pokojnega in nastalo posledico, torej njegovo smrtjo. Vendar je odločilna samo tista vzročna zveza, ki se po splošnih življenjskih izkušnjah lahko šteje kot možna posledica določenega dogodka (adekvatna vzročnost). Če gre za izredno posledico, ni vzročne zveze. Ravnanje toženca, ki je bežečega tako močno udaril, da mu je povzročil smrtno poškodbo, je povsem zunaj običajnega obnašanja. Dejstvo, da je pokojni pričakal toženca s kijem, in tudi morebitna njegova namera v zvezi s tem ni v pravno odločilni vzročni zvezi s poškodbo, ki jo je prizadejal toženec. Zato tudi ni razlogov, da bi bilo treba zaradi njegovega prispevka zmanjševati odškodnino tožnikov.

Pritožbeno sodišče pa tudi nima nobenih pomislekov proti višini odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje določilo vsakemu izmed tožnikov za njune duševne bolečine zaradi smrti zunajzakonskega partnerja oziroma očeta. Odškodnina je v celoti določena v skladu s 1. odst. 201. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo ta del odločitve, pri višini odškodnine pa je upoštevalo tudi sodno prakso v zvezi s podobnimi primeri. Sicer pa pritožba le na splošno trdi, da je odškodnina previsoka.

Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sodbo potrditi (čl. 353. Zakona o pravdnem postopku).