Jedro

Z revizijsko navedbo (predlogom), da se "zniža dosojena odškodnina tožeči stranki" (kar je edina revizijska opredelitev predmeta izpodbijanja), revident vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ni navedel. Ta predpostavka za dovoljenost revizije zato ni podana.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave naložilo tožencu, da mora plačevati drugemu tožniku rento v znesku po 5.000 SIT mesečno od 01.09.1996 dalje, s sodbo pa mu je naložilo nadaljnjo obveznost, da mora plačati vsakemu od tožnikov po 2,500.000 SIT odškodnine za duševne bolečine v zvezi s smrtjo življenjskega partnerja prve tožnice oziroma očeta drugega tožnika. Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo. Zoper odločitev o plačilu odškodnine je toženec vložil pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sodbe.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal vse revizijske razloge in predlagal, da se zniža dosojena odškodnina. V reviziji vztraja na stališču, da je dejanje storil v obrambi in da je oškodovanec sam povzročil toženčevo ravnanje. Le po nesrečnem razpletu dogodkov je prišlo do oškodovančeve smrti. Sodišče bi moralo ob takem stanju upoštevati prispevek oškodovanca k nastanku škodnega primera.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Zoper odločitev o rentnem zahtevku (sprejete s sodbo na podlagi pripoznave) se toženec ni pritožil, ampak se je pritožil samo zoper odločitev, da mora vsakemu od tožnikov plačati po 2,500.000 SIT odškodnine za duševne bolečine. Tudi revizijo je vložil le zoper odločitev o odškodnini ter predlagal, da se jo zniža. Ob takem stanju ugotavlja revizijsko sodišče, da je predmet revizije le odločitev o odškodninskem zahtevku. Spor je zato premoženjskopravne narave, v katerem je po določilu drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Po določilu 371. člena ZPP pa mora revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija. Glede na taka določila mora revident opredeljeno navesti v reviziji poleg tega, kateri del odločitve izpodbija, tudi vrednost izpodbijanega dela sodbe. Opredelitev vrednostnega obsega izpodbijanja je namreč procesna predpostavka, od katere je odvisna dovoljenost revizije. Z revizijsko navedbo (predlogom), da se "zniža dosojena odškodnina tožeči stranki" (kar je edina revizijska opredelitev predmeta izpodbijanja), revident vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ni navedel. Ta predpostavka za dovoljenost revizije zato ni podana. Zaradi navedenih ugotovitev je moralo revizijsko sodišče zavreči toženčevo revizijo kot nedovoljeno (377. člena ZPP).