Jedro

Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek.V konkretnem primeru po presoji sodišča ne obstaja resna nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC je tožena stranka pridobila podatek, da je bil v to bazo že vnesen 1. 1. 2023 kot tujec v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ter prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

3. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, na katerem je povedal, da se na Hrvaškem uradniki do njega niso v redu obnašali. En dan so ga zadrževali brez hrane in pijače in mu govorili, naj odide iz Hrvaške v Slovenijo. Tudi na policijski postaji so policisti grdo ravnali s tujci. Na ozemlje Republike Hrvaške je vstopil v prvem poizkusu. Prijeli so ga policisti v civilu, vpili nanj in ga vklenili. Na Hrvaškem tudi ni imel na voljo tolmača. Dali so mu nek dokument v hrvaškem in turškem jeziku, na katerem je pisalo, da mora v 7 dneh zapustiti Republiko Hrvaško. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito. Odpeljali so ga na železniško postajo in mu dejali, da mora v Zagreb in nato v Slovenijo. Na vprašanje, ali meni, da bi v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali, je odgovoril, da je bil na Hrvaškem le malo časa in ne ve, kako bi bilo v nadaljevanju postopka. Dvomi, da bi Republika Hrvaška korektno obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito glede na to, kako so z njim ravnali na začetku. O sistemskih pomanjkljivostih glede postopka mednarodne zaščite ne more nič povedati, saj je bil na Hrvaškem le kak dan ali dva.

4. Tožena stranka je s strani pooblaščenca prejela tudi dokument „Informacije o stanju na Hrvaškem“.

5. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, da opisane trditve tožnika v zvezi z ravnanjem policije ne morejo biti dovolj prepričljiv razlog za utemeljeno sklepanje, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaške na podlagi Dublinske uredbe tožniku kršene človekove pravice oziroma da tam obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Tožnika bodo sprejeli predstavniki notranjega ministrstva in ne predstavniki policije. Tožnik bo vrnjen na način, da mu bo zagotovo omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite, v tem postopku pa je pravica do tolmača zagotovljena. Iz izjav tožnika ni mogoče razbrati spornega ravnanja hrvaških oblasti po tem, ko ima oseba status prosilca za mednarodno zaščito. Vse tožnikove trditve o tem, zakaj se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite.

6. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, da je skrbno proučila informacije, ki jih je posredoval pooblaščenec tožnika. Veliko teh informacij se nanaša na ravnanje z ilegalnimi prebežniki, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Poročilo Amnesty International za Republiko Hrvaško se dejansko nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do mednarodne zaščite, kar pa v konkretnem primeru ne velja. Glede sodb Upravnega oddelka Državnega sveta Kraljevine Nizozemske tožena stranka ugotavlja, da iz sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, ampak gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in specifične okoliščine vsakega konkretnega primera. VG Braunschweig v odložilnem sklepu z dne 25. 2. 2022 navaja, da brez posameznih zagotovil hrvaških oblasti ni zagotovila, da prosilci, vrnjeni na Hrvaško po dublinskem postopku, ne bodo postali žrtve nasilnih verižnih deportacij. Iz navedene sodne odločitve pa tudi izhaja, da odločitev ni utemeljena na predhodni sodni praksi in domnevah, na podlagi katerih so odločala druga sodišča. Iz druge sodbe, ki jo je izdal VG Braunschweig (z dne 24. 5. 2022) pa izhaja, da sodišče priznava, da sodba ni utemeljena na predhodni sodni praksi in domnevah, na podlagi katerih so odločala druga sodišča. Tožena stranka meni, da je navedeni vir v predmetni zadevi povsem brezpredmeten. Tožnik namreč prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški še ni podal in tako ni možnosti, da bi bila njegova prošnja obravnavana kot ponovna prošnja. Glede sodbe Švicarskega Zveznega upravnega sodišča pa tožena stranka meni, da gre za odločitev v individualnem konkretnem primeru, kar ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se izvajajo ves čas kontinuirano. Sodišče ni v celoti zavrnilo možnosti vračanja prosilcev v Republiko Hrvaško. Glede sodb Evropskega sodišča za človekove pravice št. 43115/18 in 18810/19 iz marca 2020 pa tožena stranka ugotavlja, da se sodbi nanašata na delo hrvaške policije in ne organov, pristojnih za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito. Tudi iz Odloka št. N. R. G. 56420/2020, ki ga je dne 18. 1. 2021 izdalo Običajno sodišče v Rimu, izhaja, da se ne nanaša na prosilce, vrnjene skladno z Dublinsko uredbo, ampak za tujce, vrnjene po tako imenovanih postopkih neformalnega vračanja.

7. Tožnikov pooblaščenec primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka za mednarodno zaščito ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Republiko Srbijo, ni nikjer omenil niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic EU. Iz najnovejšega poročila Asylum Inforamtion Database – AIDA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do postopka mednarodne zaščite omogočen. Tudi iz odgovora Hrvaškega pravnega centra ne izhaja, da bi bile na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu. Tožena stranka izpostavlja, da iz najnovejšega poročila AIDA in zadnjega letnega poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen. Takšna poročila imajo veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji Republiki Hrvaški popolnoma utemeljena. Iz poročila AIDA izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ob vrnitvi v Republiko Hrvaško morajo ponovno vložiti namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradnik Ministrstva za notranje zadeve, v primerih, ko je to potrebno, pa je prisoten tudi psiholog. Prosilci so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Iz letnega poročila EUAA izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do postopka priznavanja mednarodne zaščite oziroma po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Glede na poročili AIDA in EUAA je jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Posamezne sodbe, predložene s strani pooblaščenca prosilca, se evidentno nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe v Republiki Hrvaški ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, zato pri tem ne gre posploševati na vse primere predaj. Med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir. Tožena stranka je od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP in 4. členu Listine EU. Glede na javno dostopna poročila o stanju na Hrvaškem ni razloga za dvom v to splošno zagotovilo, četudi je pooblaščenec izrazil nestrinjanje s tem. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Republika Hrvaška je polnopravna članica EU od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo.

8. Tožnik v tožbi povzema potek upravnega postopka in navaja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 pojasnilo, da je obstoj domneve, da v državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Tožnik je bil na Hrvaškem že izpostavljen mučenju in nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, saj so hrvaški policisti z njim grobo in nečloveško ravnali, vklenili so ga in mu odrekali vodo in hrano. Nasprotuje stališču tožene stranke, ki strogo ločuje policijski postopek in postopek mednarodne zaščite. V konkretnem primeru je bilo na Hrvaškem evidentno, da so bila pooblastila policistov presežena. „Informacije o stanju na Hrvaškem“, ki so jih pooblaščenci posredovali toženi stranki, potrjujejo verodostojnost tožnikovih navedb ter izkazujejo, da opisana ravnanja policistov ne predstavljajo osamljenih primerov s strani določenih policistov, ampak ustrezajo političnim odločitvam in konkretnim navodilom višjih organov enotam hrvaške mejne policije. Iz informacij, ki so jih v postopku predložili tožnikovi pooblaščenci, med drugim izhaja, da brez posameznih zagotovil hrvaških organov ni mogoče domnevati, da prosilci, vrnjeni v dublinskem postopku, ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in da jim bo kršena pravica do mednarodne zaščite. Tožena stranka mora preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi nečloveško ali ponižujoče obravnavana. Tožena stranka ni pridobila individualnega jamstva o pravicah tožnika. Sklicuje se zgolj na splošno zagotovilo o ravnanju s prosilci v dublinskem postopku, ki ga je pridobila 6. 12. 2022 od pristojnega organa Republike Hrvaške v okviru drugega primera. Splošno zagotovilo pa ne more zadoščati. Obstaja verjetnost, da bo tožnik ob vrnitvi v Hrvaško postal žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino in posledično podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Tožena stranka tožnikove izpovedi ni dokazno ocenila, ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da v Republiki Hrvaški ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, so brez dokazne podlage in zaradi tega sklepa ni mogoče preizkusiti. Tožniku pa je bila tudi kršena pravica do obveščenosti, saj iz dokumentacije tožene stranke ne izhaja, da bi prejel brošuro z informacijami, kot to določa prvi odstavek 4. člena Dublinske uredbe. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

9. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. To bi imelo zanj tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v upravnem sporu uspel. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi, se tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, kar bi pomenilo, da ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države in zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški prenehal, to pa bi pomenilo zanj kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito, pri čemer se sklicuje na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022. Vse trditve tožnika o tem, zakaj se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne izkazuje domneve, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Tožnika ob predaji v Republiki Hrvaški ne bo sprejela hrvaška policija, ampak drugi uslužbenci notranjega ministrstva, prošnja za priznanje mednarodne zaščite pa mu bo zagotovo omogočena, če bo to želel. Tožena stranka je v nekem drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP in 4. členu Listne EU, ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku. Tožena stranka nima nikakršne podlage za utemeljen dvom v to zagotovilo. V zvezi z očitkom tožeče stranke, da je neprimerno ločevati med policijskim postopkom in postopkom mednarodne zaščite, pa tožena stranka pojasnjuje, da nima nobene podlage za najmanjši sum, da bodo tožniku po predaji Republiki Hrvaški na kakršenkoli način kršene človekove pravice ali da mu bo do onemogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Tožnik ni bil del postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Tudi če bi tožena stranka sledila sodbi I U 333/2023, na katero se sklicuje tožnik, to v nobenem smislu ne bi spremenilo njene odločitve v predmetni zadevi, saj se postopek za priznanje mednarodne zaščite za tožnika ni niti začel. Tožnik številnih pričevanj o tem, da bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško postal žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino, ni podkrepil z dejanskimi zanesljivimi viri. Iz javno dostopnih poročil o obravnavi oseb, ki so vrnjene v Republiko Hrvaško znotraj dublinskega postopka, nikjer ne izhaja, da bi bil tem osebam v kakršnemkoli smislu dostop do postopka mednarodne zaščite otežen. Glede očitka, da mu je bila kršena pravica do obveščenosti, pa tožena stranka navaja, da je tožnik s podpisom potrdil, da je bil pred vložitvijo prošnje s strani uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve v jeziku, ki ga razume, seznanjen med drugim tudi s pravili postopkov, ki jih ureja Dublinska uredba. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

11. Sodišče je v navedeni zadevi dne 12. 6. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik obravnave ni udeležil. K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe, ki med drugim določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da opisane trditve tožnika v zvezi z ravnanjem policije ne morejo biti dovolj prepričljiv razlog za utemeljeno sklepanje, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaške na podlagi Dublinske uredbe tožniku kršene človekove pravice oziroma da tam obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite, saj bodo tožnika sprejeli predstavniki notranjega ministrstva in ne predstavniki policije. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnikove trditve o tem, zakaj se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Sodišče se strinja s toženo stranko, da imajo poročila AIDA in EUAA veliko težo in so zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji Republiki Hrvaški utemeljena, medtem ko se sodbe, predložene s strani pooblaščenca tožnika, nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe v Republiki Hrvaški ne opravi zaradi različnih razlogov, pri čemer tega ne gre posploševati na vse primere predaj, med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško pa velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir.

14. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Torej je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti morajo biti sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

15. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023 v zadevi, ki je primerljiva z obravnavano, zavzelo stališče, da je domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebno zagotovilo, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. V navedenem primeru je Vrhovno sodišče navedlo, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem primeru so se navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašale na prečkanje hrvaško – bosanske meje in na obravnavo na policijski postaji, te pa, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, ki bi preprečevale pritožnikovo vrnitev na Hrvaško. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS (točka 11 in 12 obrazložitve).

16. V konkretnem primeru po presoji sodišča ne obstaja resna nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na ravnanje hrvaške policije po tem, ko ga je prijela. Vendar sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek. Tožnik pa na Hrvaškem ni imel statusa prosilca za azil, ampak status tujca. Vrhovno sodišče RS je tudi v sodbi I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023 zavzelo stališče, da so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito v okviru policijskega postopka (točka 11 obrazložitve).

17. Tožnik v tožbi tudi izpostavlja, da je policija del Ministrstva za notranje zadeve in da bo tudi njegovo prošnjo obravnavalo isto ministrstvo, češ da gre za uradne osebe istega ministrstva. Vendar je treba upoštevati, da gre za različni organizacijski enoti tega ministrstva. Poleg tega sodišče ugotavlja, da iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 18. 3. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, izhaja, da pristojni organ povprašuje tudi o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave bodisi fizične ali psihične, kar je po mnenju sodišča tudi zagotovilo za to, da bo tožnik v Republiki Hrvaški obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju. Iz navedenih razlogov, kot tudi iz zgoraj navedenih razlogov (kot so na primer poročila AIDA in EUAA) sodišče meni, da ni potrebno pridobiti še dodatnega zagotovila, da bo tožnik obravnavan na Hrvaškem v skladu s pravicami 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU, saj ni bojazni, da bi mu bile ob vrnitvi v Republiko Hrvaško te pravice kršene. Po presoji sodišča ne obstaja verjetnost, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino. Tožena stranka je dovolj obsežno in zelo podrobno pojasnila, zakaj meni, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti in sodišče - kot je bilo že pojasnjeno - se z njenimi razlogi strinja. Neutemeljene so tožbene navedbe o tem, da naj bi bil sklep pomanjkljivo obrazložen, kar tožeča stranka očita toženi stranki na koncu III. točke tožbenih navedb.

18. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnik v upravnem postopku ni bil seznanjen o vseh pravicah in informacijah, kot izhajajo iz Dublinske uredbe, pa sodišče ugotavlja, da je iz upravnega spisa razvidno, da je tožnik s svojim podpisom potrdil, da je seznanjen z vsemi pravicami, ki izhajajo tako iz Dublinske uredbe, kot tudi s postopki po ZMZ-1, z roki za uveljavljanje pravnih sredstev, s pravico do pravne pomoči in zastopanja na vseh stopnjah na lastne stroške ter z informacijami o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (tožnikovo pisno potrdilo, s katerim je bil o tem informiran, z dne 12. 1. 2023).

19. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

20. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

21. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

22. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, ter da bi se v tem primeru nahajal pod jurisdikcijo Republike Hrvaške in ne Republike Slovenije in zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za ta postopek, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški prenehal in bi mu bili kršeni pravici iz 23. in 25. člena Ustave RS. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le teh pa se je sodišče že opredelilo.

23. V zvezi z navedbo v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ker bi bil v primeru izvršitve sklepa že predan Republiki Hrvaški, pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Iz navedenih razlogov ni podana bojazen, da tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški ne bi mogel priti več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva.

24. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.