Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj ne gre za to, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni preučilo in ugotovilo vseh upoštevnih dejstev, temveč gre zgolj za pritožnikovo nestrinjanje z ugotovitvami toženke, ki jim sodišče z izpodbijano sodno odločbo pritrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-338/2023/10 (121-11) z dne 19. 5. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška), ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Zavrnilo je tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Hrvaška na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Skladno s tem je Hrvaška Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Slovenija) odgovorila, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Ugotovilo je, da za predajo tožnika ni ovir, saj na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). V zvezi z začasno odredbo je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, saj je že v okviru presoje o tožbenem zahtevku ugotovilo, da očitki o sistemskih pomanjkljivostih v azilnem sistemu na Hrvaškem niso utemeljeni, prav tako pa ga bo Slovenija v primeru uspeha s pravnim sredstvom morala ponovno sprejeti v skladu s tretjim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno, naj I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

4. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik izpodbija (dejansko) ugotovitev sodišča prve stopnje glede tega, da na Hrvaškem ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema. Trdi, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je v zvezi z navedenim bistvenega pomena, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito, medtem ko se je pritožnik skliceval na ravnanje hrvaških policistov, ki tujcem v praksi ne omogočajo podaje prošnje za azil, in na svojo izkušnjo s policisti, ko statusa prosilca za mednarodno zaščito še ni imel. Meni, da je v postopku dovolj prepričljivo izpovedal, da na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti obstajajo, dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem pa je napačna oziroma je napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

7. Pritožbeni očitek tako temelji na tem, da zaradi zatrjevanih ravnanj hrvaške policije na hrvaško – bosanski meji in na policijski postaji na Hrvaškem obstaja ovira za predajo pritožnika Hrvaški iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve,2 da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

8. Kot je Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) pojasnilo v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019, skupni evropski azilni sistem in Uredba Dublin III temeljita na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake od držav članic zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Vzpostavlja torej domnevo, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Ženevske konvencije3 in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) oziroma, z vidika Uredbe Dublin III, da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, v katerem bi bile kršene njegove človekove pravice.4 Ta domneva je izpodbojna.5

9. V dosedanjem postopku je pritožnik v zvezi z nasilnim ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom na Hrvaško. Na osebnem razgovoru pred toženko je izpovedal (3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da so ga ob vstopu na Hrvaško prijeli policisti v civilu, nanj vpili in ga vklenili, da so ga en dan zadrževali brez hrane in pijače in mu govorili, naj odide iz Hrvaške v Slovenijo. Povedal je še, da je bil na Hrvaškem le kak dan ali dva, za mednarodno zaščito tam ni zaprosil in tudi o sistemskih pomanjkljivostih glede postopka mednarodne zaščite ne more nič povedati.

10. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da glede na dejansko in pravno stanje ni navedenih ovir za predajo pritožnika Hrvaški je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženih informacij o stanju na Hrvaškem (pri čemer je ta očitek tudi sicer nekonkretiziran) oziroma do navedb pritožnika, da ravnanje hrvaške policije samo po sebi predstavlja ravnanje, ki posega v 3. člen EKČP in obstaja verjetnost, da bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno navedlo, da pritožnikov opis ravnanja hrvaških policistov v času, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito, ne izkazuje nič takega, iz česar bi bilo mogoče domnevati, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, prav tako pa se je v povezavi z izpodbijanim sklepom toženke opredelilo tudi do poročil in drugih dokumentov, ki sta jih predložili tako pritožnik kot tožena stranka glede dokazovanja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem (13. do 15. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Tako je tudi neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj ne gre za to, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni preučilo in ugotovilo vseh upoštevnih dejstev, temveč gre zgolj za pritožnikovo nestrinjanje z ugotovitvami toženke, ki jim sodišče z izpodbijano sodno odločbo pritrjuje.

11. V obravnavanem primeru sta toženka in sodišče prve stopnje konsistentno in celovito presodila dejansko stanje in ugotovila, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posamičnih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Izvedbe drugih dokazov pritožnik v pritožbenem postopku ni predlagal, zato je presoja ostala omejena na okvir dejanskega stanja, ki sta ga izvedli že toženka in sodišče prve stopnje, taka presoja pa je po ustaljeni sodni praksi omejena. Zato je pritožba v zvezi zatrjevanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem neutemeljena.

12. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da pritožnik tudi s posplošenimi in nekonkretiziranimi navedbami, ki se nanašajo na verižno vračanje, ne more uspeti, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v v izpodbijanem sklepu.

13. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje ob obravnavi zadevi tudi ocenilo, da dopis pristojnih organov Hrvaške z dne 18. 3. 2023 (s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje in iz katerega izhaja, da pristojni organ povprašuje tudi o tem, ali ima pritožnik kakršnekoli zdravstvene težave) predstavlja zadostno zagotovilo za to, da bo pritožnik na Hrvaškem obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju (17. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Pritožnik temu stališču obrazloženo ne nasprotuje, prav tako pa ne zatrjuje nevarnosti, da bo zaradi kakšne (osebne) okoliščine v primeru vrnitve na Hrvaško prav on deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. 14. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je glede na tuje različice prevoda tega odstavka namesto izraza „utemeljene domneve“ primernejši izraz „izkazanih tehtnih razlogov“. 3 Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951. 4 Sodba SEU C-163/17 (81. in 82. točka obrazložitve). 5 Sodba SEU C-163/17 (točke 83 do 85 obrazložitve, v katerih se sklicuje tudi na sodbo C-411/10 in C‑493/10 z dne 21. 12. 2011).