Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da oškodovancu pripada odškodnina le za tisto spremembo zunanjosti, ki je konstantna, je napačno. Čeprav tožnik šepa le takrat, kadar se mu poškodovana noga razboli (kar pa je pogosto), mu za duševne bolečine, ki jih zaradi tega prestaja, pripada odškodnina.

Tožnik odškodnino terja od zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj prometne nezgode zavarovano avtomobilsko odgovornosti. ZOZP v 20.a členu določa, da zavarovalnica pride v zamudo (šele) po preteku treh mesecev od dne, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh poleg že prisojene odškodnine plačati še 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2010 ter 949,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje; v preostalem pa se pritožba tožeče stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu III. in IV. točke potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 280,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 82,79 EUR za čas od 15. 10. 2010; 46,03 EUR od 15. 11. 2009; 49,08 EUR od 15. 12. 2009; 34,25 EUR od 15. 1. 2010; 34,25 EUR od 15. 2. 2010 in 34,25 EUR od 15. 3. 2010 ter v obrestnem delu tako, da obresti od prisojene odškodnine začno teči 14. 10. 2010, v preostalem pa se obrestni tožbeni zahtevek zavrne.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki, ki je med pravdo tožniku plačala 18.918,00 EUR, naložilo, da mu mora plačati še 9.677,15 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje navedenih v II. točki izreka izpodbijane sodbe; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o plačilu 280,65 EUR odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgube na dohodku. Pojasnjuje, da je na ta račun tožniku 22. 7. 2011 nakazala 455,26 EUR in s tem v celoti izpolnila svojo obveznost. Dodaja, da je v svoji tretji pripravljalni vlogi opisano pojasnila ter v zvezi s tem predložila dokazila.

4. Pritožuje se še zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti in poudarja, da bi moralo sodišče v skladu z 20.a členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) upoštevati, da ima zavarovalnica po prejemu odškodninskega zahtevka čas treh mesecev, da odgovori na utemeljeno ponudbo. Izpostavlja, da je v zamudo torej prišla šele po poteku tega roka.

Tožnik nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je protispisno povzelo njegovo izpoved o tem vprašanju. Graja pa tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi mu odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti zaradi šepanja pripadala le, če bi šepal stalno.

Glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožnik povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o nevšečnostih, ki jih je prestajal in jih prestaja ter meni, da jih je sodišče prenizko ovrednotilo. Pri tem se sklicuje na sodno prakso.

Glede premoženjske škode zaradi izgube na dohodku pa pritožnik izpostavlja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj je sodišče njegovo izpoved povzelo protispisno. Izpovedal je, da je bil njegov zaslužek pred škodnim dogodkom med 1.500 in 1.700,00 EUR mesečno. Ni res, da je navedel, da so vsi njegovi dohodki razvidni iz plačilnih listin.

Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

7. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je: - tožnik 26. 8. 2009 v prometni nesreči, za katero odgovarja zavarovanec tožene stranke, utrpel hudo poškodbo prsnega koša in prsnih organov – udarnino pljuč obojestransko z izlivom krvi v prsno votlino in skrčenje spodnjega levega pljučnega režnja zaradi motenega dovoda zraka v pljuča ter udarnino srca z izlivom krvi v osrčnik; poleg tega pa še zlom zadnjega dela sklepne ponvice levega kolčnega sklepa z izpahom stegnenice v tem sklepu navzdol; - zdravljenje tožnikovih poškodb trajalo do 17. 4. 2009, - bil tožnik 23 dni hospitaliziran, od tega 11 dni v enoti intenzivne nege, 14 dni pa v zdravilišču; poškodovano stegnenico so mu naravnali v splošni anesteziji, v kateri je bil tudi operiran, v lokalni anesteziji so mu uvedli torakalna drena, ki sta bila kasneje odstranjena brez anestezije, kar je boleče, - tožnik približno 6 mesecev uporabljal bergle in bil v tem času vezan na tujo pomoč, 21-krat bil izpostavljen rentgenskemu žarčenju, opravili so mu CT preiskavo, opravljal fizioterapijo, bil večkrat bil pregledan pri specialistih, prejemal različna zdravila, - tri do štiri dni prestajal izredno hude bolečine, šest dni stalne hude bolečine, kumulativno pa hude bolečine 10 dni; šest tednov prestajal bolečine srednje intenzitete, bolečine lahke intenzitete pa še do zaključka zdravljenja; spremljajo ga tudi sedaj in ga bodo v bodoče praktično vsak dan, - posledica poškodb levega kolka zmanjšanja gibljivost tega, pojavljanje bolečin, zaradi katerih je tožnik praktično nesposoben za težje fizično delo in oviran pri vseh lažjih aktivnostih; poškodba pljuč in srca pa trajnih posledic pri tožniku ni pustila.

O duševnih bolečinah zaradi skaženosti

8. Tožbeni zahtevek zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje zavrnilo. Stališče sodišča prve stopnje, da oškodovancu pripada odškodnina le za tisto spremembo zunanjosti, ki je konstantna, je napačno. Zanj ni nobene materialnopravne podlage, kar tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja.

Nekoliko nerodno je sicer sodišče prve stopnje na dveh mestih o izpovedbi tožnika v zvezi z brazgotinami navidezno zavzelo različno stališče, vendar pa iz sodbe vseeno izhaja, da vse brazgotine tožnika motijo, kar po prepričanju višjega sodišča glede na naravo brazgotin, kakor jih je opisal tudi izvedenec kardiolog (natančneje v točki 37 izpodbijane sodbe – izrazito in pretirano brazgotinjenje) ustreza standardu duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Opisane moteče brazgotine (ki pa so na mestih, ki niso vsakodnevno izpostavljena) in še posebej šepanje, četudi ni stalno - izvedenec izpostavlja, da tožnik šepa, kadar se mu noga razboli, to pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zelo pogosto (19., 22. in 48. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), utemeljuje prisojo odškodnine iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR.

O telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem

9. Tožnikove bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem so bile dolgotrajne in številne. Ker so se tožnikove poškodbe pljuč in srca tako uspešno pozdravile in niso pustile prav nobenih trajnejših posledic, prav telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem predstavljajo najhujšo škodo. V tem obsegu je sodišče prve stopnje posebnosti tožnikovega primera v primerjavi z drugimi (1) nekoliko podcenilo. Višje sodišče je zato tudi v tem delu njegovi pritožbi ugodilo in odškodnino zvišalo za 3.000,00 EUR.

O strahu

10. Prisojena odškodnina za strah (1.000,00 EUR) je ustrezno umeščena med odškodnine za podobne primere. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik primarnega strahu ni prestal, saj se prometne nesreče ne spominja. Pritožbenih trditev, da je bilo tožnika strah vse do trka in da se posledice primarnega strahu kažejo kot amnezija, dokazni postopek ni potrdil. Pritožbene navedbe, da je bil strah, ki ga je tožnik prestajal, ko se je zbudil v bolnici, primarni, so neutemeljene. Pa tudi če bi bil, je vseeno, kako ga je sodišče prve stopnje poimenovalo. Bistveno je, da je odškodnino za ta prestani strah sodišče tožniku prisodilo.

O višini odškodnine

11. Po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine primera, ki se odražajo pri oškodovancu, zlasti trajanje in jakost telesnih in duševnih bolečin ter strahu (načelo individualizacije odškodnine), hkrati pa mora svojo odločitev objektivizirati v smislu primerjave z ostalimi nepremoženjskimi škodami v sodni praksi (načelo objektivizacije odškodnine). Pri presoji, ali je odškodnina ustrezno vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojna razmerja med manjšo, večjo in katastrofalno škodo ter odškodninami zanje, si je višje sodišče pomagalo z monografijo Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (2). Glede na vrsto tožnikovih poškodb je opravilo predvsem primerjavo z odškodninami, prisojenimi za poškodbe hrbtenic in reber, za poškodbe okolčja in stegnenice ter poškodbe prsne in trebušne votline. Primeri, na katere se pritožnik sklicuje v pritožbi, so hujši (3), (4), zato so prisojene odškodnine višje. Nekoliko primerljiva z obravnavano je zadeva II Ips 365/2000(5), kjer je sodišče prisodilo odškodnino v višini 27 povprečnih plač. Primerljiva je tudi zadeva II Ips 614/2008 (6), kjer je bilo prisojenih 33 povprečnih plač. Najbolj primerljiva obravnavani pa je bila škoda oškodovanca v zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 28/2006(7), kjer je bila prisojena odškodnina 32 povprečnih plač v času sojenja.

12. Odškodnina, kakršno je prisodilo sodišče prve stopnje oziroma kakor jo je sedaj zvišalo višje sodišče (33 povprečnih plač), ustrezno upošteva vse okoliščine obravnavanega primera (povzete v 7. točki obrazložitve) in je ustrezno umeščena med blažje, hujše in podobne primere ter odškodnine zanje.

O odškodnini za premoženjsko škodo

13. Obe pravdni stranki se pritožujeta tudi glede odškodnine zaradi izgube dohodka. Tožnikove pritožbene navedbe v tem delu niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi jasno zapisalo, da tožnik svojih navedb o višji plači, kakor je ta izkazana s plačilnimi listinami, ni dokazal. Ne gre torej za napačno povzemanje njegove izpovedi oz. za nasprotje med izpovedjo in tem, kar sodišče o izpovedi navaja v razlogih sodbe, ampak za dokazno oceno tožnikove izpovedi, v katero višje sodišče ne dvomi.

14. Utemeljene pa so pritožbene trditve tožene stranke, ki izpostavlja, da je tožniku odškodnino iz tega naslova v višini, kakršno je prisodilo sodišče prve stopnje (oziroma celo višjo) že plačala. Tožnik takšnim trditvam niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku (kar bi lahko storil z vložitvijo odgovora na pritožbo) ni nasprotoval. Gre torej za nesporna dejstva. Višje sodišče je ob tem pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka še v tem delu zavrnilo.

O zakonskih zamudnih obrestih

15. Utemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti. Tožnik odškodnino terja od zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj prometne nezgode zavarovano svojo avtomobilsko odgovornosti. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo začetka teka zakonskih zamudnih obresti. ZOZP namreč v 20.a členu določa, da zavarovalnica pride v zamudo (šele) po preteku treh mesecev od dne, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek. ZOZP je glede na OZ lex specialis. Tožena stranka, ki je odškodninski zahtevek prejela 13. 7. 2010 (tožnik ne nasprotuje trditvam o dnevu prejema zahtevka), je v zamudo prišla 14. 10. 2010, zato od tega dne dalje tečejo zakonske zamudne obresti.

O stroških

16. Delno pa je utemeljena še tožnikova pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Kadar stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Glede na doseženi uspeh (tudi po spremembi sodbe v pritožbenem postopku je tožnik uspel s precej manj kot polovico tožbenega zahtevka) je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške, načeloma povsem pravilna. To, da tožena stranka ni imela stroškov odvetniškega zastopanja, ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev. Pomembna pa je okoliščina, da je tožnik kril stroške obeh izvedencev, ki sta bila za postopek nujna. Stroški izvedencev oz. njihova višina pa so neodvisni od postavljenega tožbenega zahtevka, torej tudi od tožnikovega uspeha. Zato je višje sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti 949,44 EUR stroškov izvedencev.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

17. Višje sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožene stranke ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti; na podlagi prvega dela 355. člena ZPP pa spremenilo sodbo glede zahtevka na plačilo odškodnine 280,65 EUR zaradi izgube dohodka.

Ugoditev pritožbi tožeče stranke temelji na določbi pete alineje 358. člena ZPP. Pritožba tožeče stranke, kolikor se zavzema za višjo odškodnino od prisojene in drugačno odločitev o stroških pa ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo.

O stroških pritožbenega postopka

18. Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, tožnik pa je s pritožbo uspel deloma. Vrednostno je tožnikov uspeh večji od toženkinega. Upoštevaje opisane okoliščine primera je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, pravilna tudi za pritožbeni postopek.

(1) Natančnejšo primerjavo višje sodišče podaja v 11. točki obrazložitve.

(2) Škrk Berger, A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo: pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, GV Založba, 2010. (3) V zadevi II Ips 581/2002 (evid. št. VS001260) - primer št. 31 v skupini IX. zgoraj navedenega dela - poškodbe okolčja in stegnenice (str. 852) je oškodovanec utrpel dvoetažni prelom desne stegnenice, zlom levega acetabuluma, poškodbo levega bedrnega živca in številne rane in odrgnine. Hospitaliziran je bil mnogo dlje kot tožnik (kar 50 dni), prestal je 4 operacije v splošni anesteziji, prejel je transfuzijo, zdravljenje je bilo precej daljše in bolj zapleteno (odprava nepravilno zraščenega zloma desne stegnenice je uspela šele po dveh letih), 2 meseca in pol je bil vezan na invalidski voziček, 9 mesecev je uporabljal bergle, ima brazgotine na stalno vidnih delih telesa (čelo, brada, vrat). Tudi trajne posledice so hujše, saj svojega dela več ne more opravljati. Prisojena je bila odškodnina 64 povprečnih plač.

(4) V zadevi II Ips 53/2001 (evid. št. VS000945) - primer št. 36 v skupini IX. zgoraj navedenega dela - poškodbe okolčja in stegnenice (str. 858) je oškodovanec utrpel zlom leve stegnenice, zlom velikega troharta in zdrobljeni zlom obeh kosti leve goleni, telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem so bile podobne kot pri tožniku, strah hujši, skaženost je hujša, precej obsežnejše pa tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti (le delno višje sodišče povzema, da se zaradi zmanjšane okretnosti v kolkih oškodovanec težko dviguje in da so obravnavane poškodbe povzročile, da se je njegovo splošno zdravstveno stanje, ki je bilo že prej pod normalo, bistveno poslabšalo ter k njegovi invalidski upokojitvi prispevale približno 25%). Prisojena je bila odškodnina 59 povprečnih plač.

(5) Primer št. 52 v skupini VI. - poškodbe hrbtenice in reber (str. 603 zgoraj navedenega dela). Oškodovanec je utrpel zlom telesa VI. in VII. prsnega vretenca, zlom levega prečnega odrastka V. prsnega vretenca, izstop zraka v desno prsno votlino, izliv krvi v levo prsno votlino, udarnino glave in prsnega koša, okvaro prednje križne vezi desnega golena. Telesne bolečine in nevšečnosti so bile dokaj primerljive tožnikovim, le da oškodovanec v zadevi II Ips 365/2000 ni prestal operacije, tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti je dokaj primerljivo.

(6) Primer št. 43 v skupini VI - poškodbe hrbtenice in reber (str. 595 zgoraj navedenega dela). Oškodovanec je utrpel udarnino trebuha in leve strani prsnega koša, zlom več reber na obeh straneh, izliv krvi in vdor zraka v desno stran prsnega koša, ledveno kilo, zvin ledvene hrbtenice s hudo okvaro enega od segmentov. Telesne bolečine in nevšečnosti so bile primerljive, primerljivo, a celo nekoliko hujše je tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj oškodovanec ne more več opravljati svojega dela.

(7) Primer št. 68 v skupini IX. - poškodbe okolčja in stegnenice (str. 893 zgoraj navedenega dela). Oškodovanec je utrpel poškodbeni izpah desnega kolka s sklepnim odlomkom, zlom II. in I. rebra desno z vdorom zraka ter tekočino v desnem delu prsnega koša, pa tudi pretres možganov; prestajal je primerljive telesne bolečine in nevšečnosti med podobnim zdravljenjem kot tožnik; zmanjšanje življenjske aktivnosti pa je nekoliko obsežnejše.