Jedro

Določila drugega odstavka 20. a člena ZOZP se ne sme razlagati na način, da ima zavarovalnica v vsakem primeru, ko je njena odgovornost sporna ali škoda ni v (celoti) ocenjena, na voljo tri mesece za reševanje oškodovančevega odškodninskega zahtevka, šele potem pa pride v zamudo.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi: „I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh poleg že prisojene odškodnine plačati še 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2010 ter 949,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje; v preostalem pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu III. in IV. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 280,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 82,79 EUR za čas od 15. 10. 2010; 46,03 EUR od 15. 11. 2009; 49,08 EUR od 15. 12. 2009; 34,25 EUR od 15. 1. 2010; 34,25 EUR od 15. 2. 2010 in 34,25 EUR od 15. 3. 2010; v preostalem pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu II. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine v višini 79.314,50 EUR, od tega večino na račun nepremoženjske škode.

2. Sodišče prve stopnje mu je po odbitju valoriziranega plačanega zneska priznalo še 9.677,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po njegovi oceni je tožena družba s plačilom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in denarne odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je odmerilo na dan izdaje sodbe, prišla v zamudo s tožnikovim opominom.

3. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo premoženjske škode zaradi izgubljenega dohodka ter zakonske zamudne obresti od preostalega dosojenega zneska tožniku priznalo od 14. 10. 2010, kar je tri mesece po vložitvi odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. Delno je ugodilo tudi tožnikovi pritožbi in zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer skupaj na 33.000,00 EUR ali na 33 povprečnih neto mesečnih plač v Republiki Sloveniji. Odločilo je tudi o stroških postopka. V ostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizijo vlaga tožnik. Prvostopenjskemu sodišču očita nasprotje med svojo izpovedbo in njenim povzetkom, ki ga je sodišče druge stopnje le delno odpravilo, saj mu ni priznalo na račun pretrpljenih duševnih bolečin zaradi skaženosti (brazgotin in šepajoče hoje) zahtevanih 4.000,00 EUR ter si je tako prišlo v nasprotje. Zmotno je presodilo tudi začetek teka zakonskih zamudnih obresti, toženka je namreč prišla v zamudo po prejemu odškodninskega zahtevka. Meni, da je sodišče druge stopnje z drugačnim stališčem odstopilo od uveljavljene sodne prakse (izpostavlja odločbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 665/2014), ki zakonske zamudne obresti priznava po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ), in prekršilo ustavno zagotovljeno enakost. Ugotovljeno dejansko stanje je po njegovi oceni nepopolno, pa tudi v nasprotju z dobljenimi izvedenskimi mnenji, ki so tožnikove poškodbe označili za hude oziroma izredno hude. Povzema pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti ter ocenjuje, da so ugotovljene v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo in narekujejo prisojo odškodnine v višini 35.000,00 EUR, zahtevane iz tega naslova. Sklicuje se na primerljivost z zadevama Vrhovnega sodišča II Ips 974/2008 in II Ips 432/2009, v katerih je sodišče prisodilo 57 do 60 povprečnih mesečnih neto plač ter primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo prejel še 44.002,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2010 dalje, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

5. Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Zatrjevane procesne kršitve so navidezne. To velja tako za tiste, ki jih revident prikazuje ob ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano skaženostjo in pretrpljenimi duševnimi bolečinami zaradi nje, kot za tiste, ki jih vidi v zvezi z ugotavljanjem pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Pod njimi revident skriva svoje nestrinjanje z višino prisojene odškodnine, o kateri se bo revizijsko sodišče izreklo v nadaljevanju, delno pa tudi z ugotovljenim dejanskim stanjem, v katerega ne sme poseči (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče dodaja še, da oznaka poškodbe kot izredno hude, kot naj bi jo označila postavljena izvedenca, ali hude, kot jo označita sodišči nižjih stopenj, ne pomeni ugotavljanja dejanskega stanja, pač pa uporabo materialnega prava, ki je v domeni sodišča. Izpodbijana sodba ima vse odločilne razloge, ki so odpravili pomanjkljivosti prvostopenjske sodbe in niso v zatrjevanem nasprotju.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo

8. Sodišče mora pravni standard pravična denarna odškodnina v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti, pri tem pa so mu v pomoč napotki iz drugega odstavka 179. člena OZ. Ti na eni strani poudarjajo, da je vsakdo neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter s tem preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da standardu pravične odškodnine ustreza odmera v višini 33 povprečnih neto mesečnih plač.

9. Vrhovno sodišče povzema po njegovi oceni odločilno ugotovljeno dejansko stanje: - tožnik je 26. 8. 2009 v prometni nesreči, za katero odgovarja zavarovanec tožene stranke, utrpel poškodbo prsnega koša in prsnih organov - udarnino pljuč obojestransko z izlivom krvi v prsno votlino in skrčenje spodnjega levega pljučnega režnja zaradi motenega dovoda zraka v pljuča ter udarnino srca z izlivom krvi v osrčnik, poleg tega pa še zlom zadnjega dela sklepne ponvice levega kolčnega sklepa z izpahom stegnenice v tem sklepu navzdol; - prometne nesreče se ne spominja; - zdravljenje tožnikovih poškodb je trajalo do 17. 4. 2010; - tožnik je bil 23 dni hospitaliziran, od tega 11 dni v enoti intenzivne nege, 14 dni pa je prebil v zdravilišču; - tožnik je približno 6 mesecev uporabljal bergle in bil v tem času vezan na tujo pomoč, 21-krat je bil izpostavljen rentgenskemu žarčenju, opravili so mu CT preiskavo, opravljal je tudi fizioterapijo, večkrat je bil pregledan pri specialistih in prejemal različna zdravila; - poškodovano stegnenico so mu naravnali v splošni anesteziji, v kateri je bil tudi operiran, v lokalni anesteziji so mu uvedli torakalna drena, ki sta bila kasneje odstranjena brez anestezije, kar je boleče; - 3 do 4 dni je prestajal izredno hude bolečine, 6 dni stalne hude bolečine, kumulativno pa hude bolečine 10 dni, 6 tednov je prestajal bolečine srednje intenzitete, bolečine lahke intenzitete pa še do zaključka zdravljenja, spremljajo ga tudi sedaj in ga bodo v bodoče praktično vsak dan; - kot posledica poškodb levega kolka so mu ostali zmanjšana gibljivost tega in pojavljanje bolečin, zaradi katerih tožnik ni sposoben za težje fizično delo in je oviran pri vseh lažjih aktivnostih, poškodba pljuč in srca pa trajnih posledic pri tožniku ni pustila; - tožniku sta ostali brazgotini na prsnem košu v velikosti 2 x 4 cm, ki tožnika motita, ko se kolk razboli, kar je zelo pogosto, pa tožnik šepa.

10. Po oceni Vrhovnega sodišča je ocena sodišča druge stopnje pravilna. Povzeto dejansko stanje (ki ga le nekoliko detajlneje povzema tudi revident sam) kljub tožnikovi mladosti ne narekuje odškodnine v zahtevani višini. Primerjava z zadevama, ki ju izpostavi, ni na mestu. V zadevi II Ips 794/2008 so tožniku nastale hujše nevšečnosti med zdravljenjem (vezan je bil tudi na uporabo invalidskega vozička) in predvsem ostale hujše trajne posledice, zaradi katerih ima težave pri vožnji avtomobila, vsakdanjih opravkih, fizičnih opravilih ter v spolnosti. Primerljiva ni niti zadeva II Ips 432/2009, v kateri je oškodovanec ostal brez dveh notranjih organov (ledvice in vranice). Blizu obravnavanemu so primeri, ki jih je izpostavilo pritožbeno sodišče. V čem od njih opazno odstopa, revident ni izkazal, revizijsko sodišče pa tudi ni našlo razloga. Ocenjuje, da je glede na uspešno zdravljenje sicer precej hudih poškodb na mestu primerjava tudi z zadevama II Ips 524/2002(1) in II Ips 118/2007(2), v katerih sta oškodovanca prejela približno enako vsoto (32 povprečnih mesečnih neto plač). V odmerjeno višino zato ni poseglo.

O zakonskih zamudnih obrestih

11. Revident se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da 20.a člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) kot lex specialis določa, da zavarovalnica tudi s plačilom zneska, ki ga je tožniku priznalo sodišče, pride v zamudo po preteku treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil svoj odškodninski zahtevek.

12. Oškodovancu, ki je z zavarovanim vozilom poškodovan v prometni nesreči, pravni red omogoča, da povračilo škode zahteva neposredno od zavarovalnice.(3) Ta plača odškodnino namesto povzročitelja ali nerazdelno z njim. Ni pa nujno, da v enaki višini, kot bi jo bil dolžan povzročitelj škode, saj odgovarja le do višine zavarovalne vsote in za škodo, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Neodvisno od povzročiteljeve nastopi tudi njena zamuda. Zamuda enega solidarnega dolžnika namreč nima učinka nasproti drugim dolžnikom (prvi odstavek 402. člena OZ).

13. Trenutek, ko zavarovalnica pride v zamudo, ZOZP veže na iztek treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri zavarovalnici vložil odškodninski zahtevek. Izrecno pa to določa le za primer, ko odgovornost zavarovalnice (in povzročitelja, za katerega odgovarja) ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v treh mesecih ne predloži ponudbe.(4) Za obravnavan primer, v katerem o višini odškodnine odloča sodišče, torej za primer, ko je odgovornost zavarovalnice sporna ali ni bila natančno ugotovljena ali ko škoda ni v celoti ocenjena, ZOZP izrecno ne določa nastopa zamude zavarovalnice.(5)

14. Razlaga, da v tem primeru zavarovalnica sploh ne pride v zamudo, bi bila nevzdržna, zato sodna praksa skuša najti ustrezno rešitev. Pritožbena sodišča so pri tem izoblikovala dve v bistvenem nasprotujoči si stališči. Prvo glede na dobeseden pomen zakonskega besedila, ki za tak primer nima določbe, uporabi splošno pravilo - drugi odstavek 299. člena OZ in nastanek zamude zavarovalnice veže na oškodovančev opomin.(6) Druga stran se tako kot izpodbijana odločba zavzema za razlago, da ima zavarovalnica po ZOZP v vsakem primeru na voljo tri mesece (ki lahko štejejo tudi kot rok za izpolnitev po prvem odstavku 299. člena OZ), nato pa pride v zamudo.(7) Oškodovancu se namreč pred tožbo ni treba obrniti na zavarovalnico, saj predpravdni zahtevek pri njej ni procesna predpostavka za dopustnost njegove tožbe, katere pomanjkanje bi narekovalo njeno zavrženje. Če pa se, zamuda zavarovalnice v vsakem primeru nastopi po preteku treh mesecev.

15. Pri odgovoru na vprašanje, ali je razlaga pritožbenega sodišča na mestu, si je Vrhovno sodišče pomagalo z namenom, zaradi katerega je sporno določilo drugega odstavka 20. a člena ZOZP vneseno v slovenski pravni red. Kot implementacija Direktive 2005/14/ES (t. i. Pete direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti)(8) je bilo v zakon vneseno z novelo ZOZP-D, ki velja od 27. 6. 2007. Gre za t. i. postopek „utemeljene ponudbe“, povzet iz Direktive 2000/26/ES (t. i. Četrte direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti), ki se nanaša na odškodninske zahtevke oškodovancev iz prometnih nesreč z mednarodnim elementom. Sporno določilo tako sistem utemeljene ponudbe razširja na obravnavo odškodninskih zahtevkov iz katerekoli nesreče, tudi na tovrstne izključno nacionalnega značaja.(9)

16. Iz uvodnih določb izvorne, Četrte direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (2000/26/ES) izhaja, da je treba oškodovancu zagotoviti posebno pravico do hitre obravnave odškodninskih zahtevkov. V ta namen predvideva ustrezne učinkovite in sistematične finančne ali kake druge enakovredne upravne sankcije,(10) ki naj se v nacionalne pravne rede držav članic vnesejo za primer, ko zavarovalnica ali njen pooblaščenec ne izpolnita svoje obveznosti, da v razumnem roku ponudita odškodnino. Poleg teh sankcij naj države članice predvidijo, da se za znesek odškodnine, ki ga zavarovalnica ponudi oškodovancu ali ki mu ga dodeli sodišče, plačajo zamudne obresti. Če v državah članicah že obstajajo nacionalni predpisi z zahtevo po plačilu zamudnih obresti, direktiva dopušča sklicevanje na tovrstne predpise.(11) V šestem odstavku 4. člena državam članicam zato nalaga, da predvidijo obveznost, podprto s primernimi, učinkovitimi in sistematičnimi finančnimi ali enakovrednimi upravnimi sankcijami, skladno s katerimi mora v treh mesecih od datuma, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek, zavarovalnica ali njen pooblaščenec dati utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, sicer pa dati utemeljen odgovor na točke iz zahtevka. Pa tudi, da sprejmejo določbe, s katerimi zagotovijo, da se v primerih, ko ponudba ni predložena v treh mesecih, zaračunajo obresti za znesek odškodnine, ki ga oškodovancu ponudi zavarovalnica ali dodeli sodišče. 17. Cilj Četrte in Pete direktive torej ni, da zavarovalnici zagotovita razumen rok za rešitev škodnih zahtevkov, temveč da oškodovancu zagotovita pravico do njihove hitre obravnave.(12) V ta namen je tudi slovenski pravni red predvidel sankcije, ki jih pred tem ni poznal.(13) Naša zakonodaja in sodna praksa pa sta že pred tem oškodovancem priznavali tudi zamudne obresti, in sicer od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo in od denarne terjatve za premoženjsko škodo, ki se odmerja na dan izdaje sodbe (ki sta priznani z izpodbijano sodbo), od opomina dalje, ne glede na to, ali je zavarovalnica svojo odgovornost in višino škode (deloma) priznavala.(14) Ob prenosu evropske zakonodaje se zakonodajalec ni odločil za sklicevanje na že obstoječo ureditev. Z novelo ZOZP-D je vsebinsko enako določbo, kot jo je prej poznal za prometne nesreče z mednarodnim elementom, vključno z določitvijo nastopa zamude v primeru, ko zavarovalnica svojo odgovornost prizna in oceni škodo, ponudbe pa v treh mesecih ne da, prenesel tudi na področje domačega zavarovanja. Ker sporno določilo velja le za nesreče, ki so se zgodile po uveljavitvi novele, v obstoječa razmerja in v že pridobljene pravice oškodovancev sicer ni poseglo,(15) v neenak položaj pa je postavilo oškodovance, ki so bili poškodovani v prometnih nesrečah pred uveljavitvijo novele ZOZP-D, in oškodovance, ki so bili poškodovani po tem. Ker vprašanje, ali gredo oškodovancu zakonske zamudne obresti od njegovega zahtevka pri zavarovalnici (od opomina) tudi v delu, v katerem njena odgovornost morebiti ni bila sporna in je bila škoda ocenjena, zavarovalnica pa v treh mesecih zgolj ni predložila utemeljene ponudbe (drugi odstavek 20. a člena ZOZP), ni revizijsko sporno, se Vrhovno sodišče ni spustilo v presojo obstoja utemeljenega razloga za takšno razlikovanje in njegovega učinka na zaokrožen pravni red, ki ga je sodna praksa izoblikovala glede trenutka dolžnikove zamude na področju odškodninskega prava.

18. Po oceni Vrhovnega sodišča je razlaga, da oškodovancu ne gredo zakonske zamudne obresti za čas treh mesecev od celotne utemeljeno zahtevane odškodnine, torej tudi od tiste, ki je zavarovalnica ne priznava in jo pozneje oškodovancu prizna sodišče, ali pa v primeru, ko sama sploh ne priznava odgovornosti in ji jo bo pozneje naložilo sodišče, v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodaja Evropske unije posegla v nacionalne zakonodaje držav članic. Pa tudi v nasprotju s stališčem Sodišča Evropske unije, kot ga je v odločbi C-447/04 z dne 1. 12. 2005 zavzelo pri odločanju o predhodnem vprašanju glede razlage šestega odstavka 4. člena Direktive 2000/26/ES. Tega je treba razlagati tako, da ne nasprotuje pravilu nacionalnega prava, ki omogoča oškodovancu, da vloži tožbo proti zavarovalnici po določitvi razumnega roka za plačilo, ki je krajši od trimesečnega roka, določenega v navedeni določbi. Ker se je avstrijski zakonodajalec že ob prenosu Direktive 2000/26/ES v domač pravni red odločil enako kot primere z mednarodnim elementom obravnavati tudi primere izključno nacionalnega značaja,(16) kar je slovenski zakonodajalec storil prav s spornim določilom, Sodišče Evropske unije pa je odločalo ravno v primeru nacionalnega spora, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je smiselna uporaba tega stališča na mestu tudi v tem primeru, saj razlaga, da ima zavarovalnica v vsakem primeru na voljo tri mesece za obravnavo odškodninskega zahtevka, pripelje do tega, da oškodovančev tožbeni zahtevek v tem času ne bi bil utemeljen. Spornega določila se torej ne sme razlagati na način, da še dodatno poseže v že izoblikovano pravilo o predhodnem nastopu zamude zavarovalnice.

19. Vrhovno sodišče je zato delno ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke v delu, s katerim je izpodbijala tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zamudne obresti priznalo v okviru zahtevanega, slednje pa upoštevalo tudi pri znesku, ki ga je oškodovancu dodatno priznalo sodišče druge stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ker ostalim revizijskim razlogom ni pritrdilo, je sicer revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Ocenilo je, da zaradi spremenjene odločitve, ki se nanaša le na sorazmerno majhen del stranske terjatve, ni razloga, da bi poseglo v priznan uspeh pravdnih strank in s tem v dosedanjo stroškovno odločitev (tretji odstavek 154. člena ZPP). Iz istih razlogov je tudi odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Oškodovanec je utrpel odrgnine po glavi, obtolčenje prsnega koša, odrgnine in obtolčenine po obeh kolenih, topo poškodbo trebuha s subkapsularno poškodbo vranice in posledično odstranitev vranice ter pooperativno kilo trebušne stene, hude telesne bolečine je trpel 7 dni, srednje hude 12 dni, občasne srednje hude 22 dni, lahke 4 tedne, trajno so mu ostale občasne lahke bolečine, hospitaliziran je bil 10 dni, operiran v splošni anesteziji, namestili in odstranili so mu drenažo, jemal je analgetike in antibiotike, opravljal je fizioterapijo, nepretrgoma nosi trebušni pas, ki ga bo moral nositi do konca življenja. Kljub oblačilom se pas opazi, če se razgali, pa tudi bledo rožnata brazgotina, potekajoča od roba prsnice skoraj do popka. Brez vranice je njegov imunski sistem oslabljen, zaradi postoperativne kile pa tožnik ni več sposoben za težje fizične aktivnosti, manjša je funkcionalna sposobnost njegovih kolen za obremenitve, predvsem čepenje in klečanje, hojo in nošenje po neravnem terenu, po stopnicah, dolgotrajno sedenje s skrčenimi koleni in delo na lestvah.

(2) Oškodovanec je utrpel udarnino leve goleni, ki je povzročila hude komplikacije med zdravljenjem. Prišlo je do podkožnega izliva krvi in gnojnega vnetja (kar je terjalo 3 operativne posege), do tromboze, pljučne embolije, pljučnega infarkta in še vnetja pljučne mrene. Trajne hude telesne bolečine je trpel 13 dni, srednje hude 40 dni, lahke 14 dni, občasne lahke 7 dni, hospitaliziran je bil 25 dni, trikrat operiran, na številnih pregledih, jemal je zdravila, antibiotike, sredstva proti strjevanju krvi, zaradi popolne in trajne zamašitve podkolenske vene (trombotični sidrom) ter zaradi zarastlin v zvezi s prestanim pljučnim infarktom oziroma vnetjem pljučne mrene je znatno omejen pri svoji življenjski aktivnosti: ima težave z dihanjem zaradi zmanjšane kapacitete pljuč, oviran je pri vseh fizičnih aktivnostih, po nesreči je bil upokojen.

(3) 20. člen ZOZP: Oškodovanec lahko zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Zavarovalnica odgovarja za škodo do višine zavarovalne vsote nerazdelno skupaj z ostalimi odgovornimi osebami. Direktno tožbo oškodovancem v primeru zavarovanja odgovornosti povzročitelja škode omogoča že tudi določilo 965. člena OZ.

(4) 20. a člen ZOZP:

(1) Zavarovalnica mora najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek: - če odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, dati utemeljeno ponudbo za odškodnino, - če je odgovornost sporna ali ni bila natančno ugotovljena oziroma če škoda ni bila v celoti ocenjena, dati utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek.

(2) Če zavarovalnica v primeru iz prve alinee prejšnjega odstavka ne predloži ponudbe najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek, pride v zamudo.

(3)Oškodovanec, ki zahteva povrnitev škode iz 42.a člena, lahko sproži pravne postopke proti tuji odgovornostni zavarovalnici v državi svojega stalnega prebivališča oziroma sedeža. (5) Primerjaj tudi Ristin, Korbar in Simoniti v Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana 2008, str. 140 in naslednja.

(6) Primerjaj npr. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 687/2016, II Cp 1150/2015, III Cp 665/2014, ...

(7) Primerjaj npr. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2909/2015, II Cp 2102/2015, II Cp 2147/2015, II Cp 1365/2015, I Cp 1055/2015, II Cp 1870/2015, II Cp 3500/2014, ...

(8) Utemeljeno ponudbo obravnava 2. člen Direktive 2005/14/ES in določa, da se oškodovanec lahko v vsakem primeru obrne neposredno na organ, ki mu je na osnovi podatkov, ki jih oškodovanec predloži na zahtevo organa, dolžan dati utemeljen odgovor v zvezi s plačilom odškodnine, države članice pa lahko izključijo plačilo odškodnine s strani tega organa osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, ki je povzročilo materialno škodo ali telesno poškodbo, če lahko organ dokaže, da so vedele, da je vozilo nezavarovano.

(9) Primerjaj tudi Poročevalec Državnega zbora za novelo ZOZP-D (EVA: 2007-1611-0025).

(10) Direktiva izpostavlja sodne prepovedi v kombinaciji z upravnimi kaznimi, redno obveščanje, kontrole na samem mestu, objave v nacionalnem uradnem listu in tisku, začasno ustavitev dejavnosti družbe (prepoved sklepanja novih pogodb za določeno obdobje), imenovanje posebnega pooblaščenca nadzornih organov, odvzem dovoljenja za opravljanje tovrstnih zavarovalnih poslov ter sankcije za direktorje in člane uprave).

(11) Primerjaj 18. in 19. točko uvodne določbe.

(12) Primerjaj tudi odločbo SEU C-447/04 z dne 1. 12. 2005, predvsem njeno 24. točko obrazložitve.

(13) Vneseni so bili tudi drugi ukrepi: zavarovalnico v primeru, da ne da odgovora, doleti denarna kazen (npr. 43. a in 44. c člen sedaj veljavnega ZOZP).

(14) Primerjaj načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 6. 6. 2002. (15) Primerjaj prehodno določbo 38. člena novele ZOZP-D. (16) Primerjaj 19. točko obrazložitve odločbe SEU C-447/04 z dne 1. 12. 2005.