Jedro

Odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ pri opravljanju svojih funkcij je predvidena v 172. členu ZOR. Za nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve pa morajo biti sočasno izpolnjene vse štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da uvedba določenega postopka zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ki je predviden z zakonom, ne more biti protipraven poseg v človekovo pravico. V tem postopku je predviden tudi zaseg avtomobila, ki pa je bil po končanem postopku vrnjen tožniku. Zato sam zaseg avtomobila ni bil nedopusten, kake druge nezakonitosti pa tožnik v tožbi ni zatrjeval.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki presega znesek 2.229.834 tolarjev oz. 9.304,93 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku do 2.229.834,00 tolarjev s pripadki, presežni del zahtevka pa je zavrnilo. Po pritožbi tožene stranke (v nadaljevanju toženka) in razveljavitvi ugoditvenega dela sodbe, je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala odškodnino zaradi tega, ker je bil tožnik v kazenskem postopku oproščen obtožbe, zaseženega vozila, ki je po vrnitvi izgubilo na tržni vrednosti, pa ni mogel uporabljati od 26. 1. 1993 do 29. 1. 1997. 2. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen, ker ni bilo nedopustnega ravnanja kot enega izmed štirih pogojev, ki morajo biti podani za nastanek odškodninske terjatve.

3. Tožnik se je proti tej sodbi pritožil, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo iz vseh razlogov, zlasti pa zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku (v reviziji navaja plačilo 3.419.856,00 SIT, ki ga ne razloži), podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Povzema, češ da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker samo zaradi oprostilne sodbe v kazenskem postopku in zasega tožnikovega avtomobila ni krivdnega ravnanja državnih organov. V drugem odstavku na 4. strani utemeljitve sodbe je sicer ugotovilo, da je bil avtomobil zasežen relativno dolgo dobo, v kateri je vozilo izgubilo na vrednosti in ki tožniku predstavlja škodo, toda z ničemer ni razložilo ali je bil tako dolg odvzem avtomobila potreben in opravičuje tožnikovo omejitev ustavno zagotovljene pravice do lastnine. Sodišču druge stopnje očita napačno razlago, da je prekludiran, ker so bile tožnikove trditve o protipravnosti ravnanja toženke preskope in jih je razširil šele v zadnjem pripravljalnem spisu, ko je širil trditveno podlago, in ker ni navedel, zakaj tega ni storil že prej. Sodišči prve in druge stopnje se pri tem nista ukvarjali z vprašanjem, ali je bil zaseg avtomobila nujen in potreben tako dolgo, torej ali je bilo delo organov s stališča omejitve tožnikovih pravic pravilno. O tem bi moralo sodišče odločati že v okviru razpravnega načela, saj je tožnik ves čas zatrjeval, da je trpel škodo „zaradi odvzema vozila”, kar pomensko vključuje sam odvzem vozila, trajanje odvzema in samo vrnitev vozila v stanje, v kakršnem je bilo prej. Poleg tega je sodišče druge stopnje v prvem odstavku na 3. strani utemeljitve sodba zapisalo, da je pri prevzemu sodeloval tudi sodni izvedenec, čeprav nobeno od sodišč teh trditev ni ocenilo in ni presodilo, ali je toženka po načelu obrnjenega dokaznega bremena uspela ekskulpirati svojo krivdo.

5. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je odločilo o reviziji tako, da je zavrglo tisti del revizije, ki se nanaša na zahtevek za plačilo škode preko zneska 2.229.834 tolarjev. Presežni zahtevek je sodišče prve stopnje namreč zavrnilo s svojo sodbo dne 13. 4. 2006 in ker se tožnik tedaj ni pritožil, je v zavrnilnem delu postala pravnomočna že prva sodba sodišča prve stopnje. Ker je po prvem odstavku 367. členu ZPP revizija dovoljena le proti sodbi, izdani na drugi stopnji, je Vrhovno sodišče po 377. členu ZPP ta del revizije zavrglo.

8. Revizija je dovoljena le proti sodbi, ki se nanaša na plačilo 2.229.834 tolarjev ali 9304,93 €. Tožnik, ki navaja da sodbo izpodbija iz vseh revizijskih razlogov, ne pojasni za katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi šlo in iz katerih razlogov, zato je Vrhovno sodišče po 371. členu ZPP po uradni dolžnosti preizkusilo le pravilno uporabo materialnega prava.

9. V Ustavi Republike Slovenije (URS)(3) je med človekovimi pravicami v 26. členu predvidena pravica do povračila škode, ki vsakomur omogoča povračilo škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe povzroči državni organ. V zvezi s kazenskim postopkom je pravica do povračila škode posebej opredeljena v 538. – 547. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP)(4), toda zakon omogoča povrnitev škode v primeru oprostilne sodbe le tedaj, ko je bila osebi odvzeta prostost. Ustavna pravica do zasebne lastnine v ZKP ni tako močno varovana in ne omogoča odškodnine vselej, ko ni prišlo do obsodbe, saj je namen kazenskega postopka prav v tem, da se ugotovi, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje ali ne. Zato se pravica do odškodnine v takih primerih presoja po splošnih načelih odškodninskega prava, ki so opredeljeni v 154. in naslednjih členih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR),(5) ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ).(6)

10. Odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ pri opravljanju svojih funkcij je predvidena v 172. členu ZOR. Za nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve pa morajo biti sočasno izpolnjene vse štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da uvedba določenega postopka zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ki je predviden z zakonom, ne more biti protipraven poseg v človekovo pravico. V tem postopku je predviden tudi zaseg avtomobila, ki pa je bil po končanem postopku vrnjen tožniku. Zato sam zaseg avtomobila ni bil nedopusten, kake druge nezakonitosti pa tožnik v tožbi ni zatrjeval. 11. Tožnik se v reviziji sklicuje na relativno dolgo trajanje postopka, kar je v svoji razlagi zapisalo tudi sodišče prve stopnje. V 23. členu URS je res predvidena pravica do sodnega varstva, ki določa, da mora sodišče odločati brez nepotrebnega odlašanja. Kaj je nepotrebno odlašanje ni mogoče določiti na splošno, saj je trajanje postopka odvisno od več okoliščin, zlasti od zapletenosti zadeve v pravnem in dejanskem pogledu, zakonskih rokov za razpis narokov in izdelavo sodb, spoštovanja pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, pa tudi od ravnanja strank v postopku. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni pravočasno navedel nobene od teh okoliščin. Res mu ni mogoče očitati zavlačevanja postopka, vendar tudi ne navaja, da bi kdaj predlagal vrnitev zaseženega vozila ali da bi ugovarjal temu, da je potreben v kazenskem postopku kot dokaz.

12. Tako se izkaže, da revizija v zvezi z odškodnino, ki se nanaša na plačilo 2.229.834 tolarjev ali 9.304,93 € za premoženjsko škodo ni utemeljena in jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 31/1991-I – 68/2006. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 32/2007 – 109/2009. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989. Op. št. (6): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007.