Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je zahtevek tožnika odškodninski, pravna podlaga pa je v 172. čl. ZOR in 154. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je zahteval, da mu tožena stranka zaradi nezakonitega ravnanja pri odvzemu osebnega avtomobila, plača odškodnino v višini 2,229.834,00 SIT (sedaj 9.304,93 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 07.10.1997 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitve stroškov postopka. Sodišče je ugotovilo, da ni podano krivdno ravnanje tožene stranke, oz. njenega organa – sodišča, saj je sodišče prve stopnje v kazenski zadevi ves čas reševalo zadevo zelo hitro, zato ni podano njegovo nedopustno ravnanje pri zasegu predmetov oz. odvzemu vozila.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, s pritožbo pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bil zaseg vozila dopusten in da škoda ni nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Sodišču očita, da ni upoštevalo vseh navodil, ki mu jih je naložilo pritožbeno sodišče ter, da je pritožbeno sodišče naložilo sodišču prve stopnje, da ugotovi, ali je bil utemeljen zaseg toliko časa, kot je trajal. Zaseg avtomobila je trajal 4 leta in 3 dni, trajal je nerazumno dolgo. Za takšno dolžino trajanja pa ni nobene potrebe, saj je bil v kazenskem postopku le zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po čl. 221/III in I KZ ter overovitve lažne vsebine po čl. 258/I KZ. Zaseg avtomobila ni predstavljal dokaza. Zato je bil nepotreben in je predstavljal le dokaz o odtujitvi avtomobila, pa še to le do 11.12.1993, ko je urad kriminalistične službe podal uradni zaznamek o ugotovitvah glede ponarejenih tovarniških številk. Vzdrževanje vozila preko vseh razumnih rokov pomeni grob poseg v ustavne pravice tožnika do zasebne lastnine. Sodišče pri presoji ni smelo upoštevati zgolj določbe 26. čl. Ustave RS, ampak tudi zakonodajo s področja obligacij, saj je nedvomno tožena stranka zlorabila svoje pravice in z zasegom avtomobila, ki je trajal več kot 4 leta, povzročila tožniku škodo, ne da bi sama od tega imela kakršnekoli koristi. Podana je odškodninska odgovornost v smislu 172. čl. ZOR. Tožnik je lastnik spornega vozila, vozilo mu je bilo vrnjeno, državni organi so mu izdali potrebne listine, tako da lahko z vozilom tudi zakonito razpolaga. Domneva se, da je bil tožnik ves čas, ko mu je vozilo bilo odvzeto dobroverni lastnik vozila, tega vozila pa tudi nihče ni zahteval nazaj. Zaradi odškodninske odgovornosti tožene stranke svojega vozila, oziroma lastniške pravice, ni mogel uveljavljati kar 4 leta. Protipravnost se kaže v tem, da bi se tožena stranka morala zavedati, da je odvzem vozila nepotreben, da bi bilo dovolj zaseg listin in preveritev tovarniških številk, zaseg pa bi moral trajati predvsem krajši čas. Škoda, ki mu je nastala je nastala predvsem zaradi dolžine zasega, saj škode ne bi bilo, če bi tožena stranka vozilo vrnila po opravljenih preiskavah oz. bi bila škoda v tem primeru le minimalna. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se zahtevku v celoti ugodi. Zahteva povrnitev stroškov za sestavo pritožbe: za konferenco s stranko 50 točk, za prejem in pregled sodbe 50 točk, za pritožbo 700 točk, za administrativne stroške 15 točk in za poročilo stranki 20 točk, skupaj z 20 % DDV.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke v katerem ponavlja dosedanje trditve in predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena. Zahteva povrnitev stroškov, ki so ji nastali: za sestavo odgovora na pritožbo, za sestavo pritožbe 700 točk in za prejem sodbe, obvestilo in porto 50 točk. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev in pravne podlage vezano na tista dejstva, ki jih tožnik pravočasno zatrjuje. Tako je določeno v čl. 7, 212 in 284 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). 7. čl. ZPP določa, da so stranke dolžne (morajo) navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Gre za uveljavitev razpravnega načela. Če stranke določenega dejstva ne zatrjuje, mora sodišče šteti, da to dejstvo ne obstaja, enako pa velja tudi za prepozno zatrjevana dejstva (čl. 286 ZPP). Če stranka določenega dejstva ne zatrjuje, mora sodišče šteti, da to dejstvo ne obstaja, enako pa velja tudi za prepozno zatrjevano dejstvo. IV. odst. 286. čl. ZPP namreč določa, da se dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z II. in III. odst. tega člena, ne upoštevajo. Te določbe ZPP torej nalagajo stranki, da navede vsa dejstva, kar pomeni, da je stranka odgovorna, da v zadevi, ki jo vodi, priskrbi ustrezno trditveno podlago in dokaze.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je zahtevek tožeče stranke odškodninski, pravna podlaga za tak zahtevek pa je v členih 172. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je še veljal v času spornega dogodka in 154. čl. ZOR. 154. čl. ZOR določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za krivdno odškodninsko odgovornost. Elementi krivdne odškodninske odgovornosti pa so: škodljivo dejstvo, protipravnost ravnanja, vzročna zveza in škoda. Protipravno ravnanje mora zatrjevati in dokazati tožeča stranka, tožena stranka pa lahko ugovarja, in to mora tudi dokazati, da je do škode prišlo brez njene krivde.

Tožeča stranka je za svoje trditve o protipravnosti ravnanja pri odškodninski odgovornosti navedla naslednja dejstva:

26.01.1993 mu je pooblaščena oseba U. z. n. z. C. zasegla osebni avtomobil, znamke M. B. ... SL, reg. št. C. ..., zoper njega pa je bil uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja prikrivanja in zaradi kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine; na podlagi oprostilne sodbe mu je bil 29.01.1997 vrnjen neupravičeno zasežen osebni avtomobil. Pri prevzemu je sodeloval tudi sodni izvedenec, ki je ugotovil, da avtomobil med časom odvzema ni bil pravilno vzdrževan. Zato je izvedenec tudi izdelal mnenje o izgubi materialne vrednosti vozila, iz katerega izhaja, da je nastala škoda v višini 42.435,80 DEM kot izguba vrednosti avtomobila in dodatnih 2.924,20 DEM za stroške usposobitve vozila; škoda mu je nastala tudi zaradi tega, ker vozila ni mogel uporabljati, moral pa je kupiti nadomestno vozilo, to škodo pa ocenjuje na 100,00 DEM mesečno ali skupno 4.800,00 DEM; iz kazenskega spisa pri Okrajnem sodišču v Celju, opr. št. K 579/95 izhaja, da ni nobenega trdnega dokazila o tem, da naj bi šlo za vozilo, ki je bilo v noči od 06. na 07.06.1991 odtujeno v F.; tožnik je bil lastnik vozila, vozilo je tudi registriral, imel pa je tudi prometno dovoljenje, ki se je glasilo na njega. To vozilo je dobil kot dobroverni kupec in posestnik. Tudi carinskega prekrška ni storil. Avtomobil je bil legalno uvožen v S., zanj so bili plačani vsi davki in carina in je bil tudi pravilno registriran; To so vse navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tožnik je sicer na zadnji glavni obravnavi vložil še pripravljalni spis, v katerem pa je razširil svojo trditveno podlago, vendar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko teh navedb ni upoštevalo, saj tožnik ni navedel, zakaj teh navedb ni mogel podati pravočasno. Sodišče je pravilno upoštevalo določbe 286. čl. ZPP, po katerih se tako podana dejstva ne upoštevajo in določbo 362. čl. ZPP, ki v II. odst. določa, da lahko stranka na prvem naroku nove glavne obravnave, po razveljavitvi zadeve, navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oz. predložiti. Tožnik v tem pripravljalnem spisu, s katerim širi trditveno podlago, ni navedel, da teh trditev brez svoje krivde ni mogel podati že prej. Zato jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa tudi pritožbeno sodišče jih ne more in ne sme.

V skladu z določbami čl. 286 in 337 ZPP pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe ni moglo upoštevati pritožbenih navedb, ki jih tožnik ni pravočasno podal, niti na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku in s katerimi širi trditveno podlago. Tako pritožbene navedbe, da je zaseg trajal nerazumno dolgo in da za zaseg sploh ni bilo potrebe ter da je zaseg avtomobila lahko predstavljal dokaz le do 11.02.1993, ko je urad kriminalistične službe podal uradni zaznamek o ugotovitvah glede ponarejenih tovarniških številk in s tem datumom bi mu moralo biti vozilo vrnjeno in da je bilo zadrževanje vozila preko vseh razumnih rokov, kar predstavlja grob poseg v lastninsko pravico, predstavljajo pritožbeno novoto. Enako pritožbeno novoto predstavljajo tudi trditve v pritožbi, da dokazuje protipravno ravnanje tožene stranke z listino, dopisom M. z. n. z. C. z dne 30.07.1997 ter da bi se tožena stranka morala zavedati, da je bil zaseg protipraven in da bi bilo dovolj, da bi zasegla le listino ter da je škoda nastala predvsem zaradi dolžine zasega. Vse te navedbe predstavljajo pritožbeno novoto, ki se ne sme upoštevati.

Pritožbeni očitki, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni sledilo napotkom višjega sodišča v sklepu, s katerim je bila razveljavljena prva sodba, niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi tožene stranke in odgovarjalo na njene trditve. Sodišče prve stopnje pa ni moglo mimo dejstva, da tožnik drugih kršitev kot zaseg avtomobila v navedenem trajanju, ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno navedlo, da zaseg avtomobila, za katerega je bilo ugotovljeno, da je ukraden, kar se pritožbeno ne izpodbija, sam po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja. V razlogih sodbe je tudi obrazložilo, da iz kazenskega spisa K 549/95 izhaja, da je sodišče vse čas v redu vodilo postopek, celo prednostno obravnavalo zadeve, zato ni možno govoriti o krivdnem ravnanju in da ni mogoče govoriti o nedopustnem ravnanju.

Protipravnost oz. nedopustnost ravnanja je podana, kadar oškodovanec prekrši pravo, ki varuje zavarovan interes zavarovanca. Dejanje ne more biti protipravno zgolj zato, ker je povzročilo škodo, pač pa zato, ker je preseglo neke okvire dovoljenega ravnanja. Mora iti za protipravno ravnanje, kršitev nekih pravil, lahko pa gre ali za aktivno ali pasivno ravnanje – opustitev. Zato bi moral tožnik pravočasno zatrjevati vsa dejstva, iz katerih izhaja protipravno ravnanje tožene stranke in ki jih je prvič navedel v pripravljalnem spisu, ki ga sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati in pa v pritožbi, ki jih pritožbeno sodišče prav tako ne more upoštevati. Ves čas je tožnik zatrjeval le odvzem vozila in vrnitev v posest po 4 letih, drugih dejstev glede protipravnosti ravnanja pa ni zatrjeval. Sam zaseg avtomobila v kazenskem postopku pa ne more pomeniti protipravnosti, kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo v delu, ko je navajalo potek postopka v kazenski zadevi.

Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo obstajati vsi elementi in če le en od elementov ni podan, zahtevku ni mogoče ugoditi. Glede na to, da tožnik ni dokazal protipravnosti, pritožba tožnika ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti v skladu z določbo 353. čl. ZPP. Glede na trditveno podlago je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka.