Jedro

Glede na podatke upravnega in sodnega spisa in glede na obrazložitev tožene stranke in sodišča prve stopnje je tožnikova begosumnost nedvomno podana. Zato je za tožnikovo pridržanje podan zakoniti razlog iz prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, to je, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan, iz Slovenije pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, to je konkretno Nemčiji, kot to izhaja iz odgovora tožene stranke na tožnikovo tožbo.

Izrek

Pritožbi se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-120/2015/3 (1313-10) z dne 24. 8. 2015. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s četrtim odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44z, Postojna (v nadaljevanju Center za tujce), do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in da se ga pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 21. 8. 2015 od 11.45 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice, ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Z II. točko izreka pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vendar tega dela tožnik ne izpodbija, zato ni predmet pritožbene obravnave na Vrhovnem sodišču. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan, Slovenijo samovoljno zapustil oziroma iz Slovenije pobegnil. Znatno nevarnost tožnikovega pobega izkazujejo okoliščine, ki jih je ugotovila in v izpodbijanem sklepu navedla tožena stranka, skupaj z razlogi, s katerimi se sodišče prve stopnje strinja, zato sledi utemeljitvi izpodbijanega akta glede obstoja razloga za pridržanje in v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ni ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se je v celoti sklicevalo na utemeljitev sklepa tožene stranke.

3. Tožnik v obširni pritožbi zoper sodbo, ki jo izpodbija zaradi kršitve bistvenih pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da gre v obravnavanem primeru za omejitev gibanja in ne za poseg v pravico do osebne svobode. Sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo t. i. strogega testa sorazmernosti, ki je nujni test pri preverjanju zakonitosti posega v človekovo pravico. Sklicuje se na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Guzzardi proti Italliji in Amuur proti Franciji ter Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1116/09 (v nadaljevanju Odločba US). Poudarja, da je ukrep, ki se v konkretnem primeru izvaja zoper tožnika, po svoji vsebini in načinu izvrševanja povsem enak ukrepu pripora oziroma kazenski sankciji zapora, ki se izreče v kazenskem postopku. Napačno je tudi ugotovilo, da se prosilec v Centru za tujce počuti dobro in da nima zdravstvenih težav, z odločitvijo, da pridržanje z nastanitvijo v Centru za tujce pomeni omejitev gibanja, pa je odstopilo od ustaljene sodne prakse. Takšne svoje odločitve pa ni na noben način obrazložilo, zaradi česar je izpodbijana sodba arbitrarna in nezakonita. Prav tako ni obrazložilo oziroma ni podalo razlogov za svojo odločitev in se ni opredelilo do tožbenih navedb, kršilo pa je tudi določbe ZUS-1, saj je nepravilno uporabilo drugi odstavek 71. člena ZUS-1. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se izpodbijani ukrep odpravi, podrejeno pa, da sodišče pomanjkljivosti in nezakonitosti odpravi oziroma da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega je izpodbijani sklep o tožnikovem pridržanju oprla tožena stranka, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi pododstavek tretjega odstavka tega člena določa, da pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo. V četrtem odstavku pa je določeno, da kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, se zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo 9., 10. in 11. člen Direktive 2013/33/EU.

7. Iz podatkov upravnega in sodnega spisa izhaja, da je tožnika, državljana Kosova, rojenega ... v kraju Gjakove, 15. 8. 2015 obravnavala Postaja mejne policije Dobova. Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik prestopil državno mejo iz Avstrije v Slovenijo 14. 8. 2015 z vlakom na mejnem prehodu Šentilj. Pri sebi ni imel veljavnih dokumentov, ugotovljeno pa je tudi bilo, da ima tožnik s strani Švicarske konfederacije izrečen ukrep zavrnitve vstopa v schengensko območje za čas od 13. 8. 2015 do 12. 8. 2017. Švicarski organi so mu 5. 8. 2015 vročili odločbo o vrnitvi in letalsko karto za dne 12. 8. 2015 do Dunaja, od kjer je tožnik z vlakom prispel v Dobovo. Dne 21. 8. 2015 je prvič zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Po preverjanju v bazi EURODAC je bilo ugotovljeno, da je tožnik že pred prihodom v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, Švicarski konfederaciji in Nemčiji.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, za to svojo odločitev pa je navedlo tudi zadostne razloge.

9. Glede na podatke upravnega in sodnega spisa in glede na obrazložitev tožene stranke in sodišča prve stopnje je tožnikova begosumnost nedvomno podana. Zato je za tožnikovo pridržanje podan zakoniti razlog iz prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, to je, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan, iz Slovenije pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, to je konkretno Nemčiji, kot to izhaja iz odgovora tožene stranke na tožnikovo tožbo.

10. Na tožnikovo begosumnost tudi po presoji Vrhovnega sodišča z veliko mero gotovosti kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, ki sta jih v postopku ugotovila v izpodbijanem sklepu in izpodbijani sodbi tožena stranka in sodišče prve stopnje, in sicer npr. da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito tudi že v drugih državah in da ni nikjer počakal na rešitev prošnje, da je to, da je zaprosil za zaščito npr. v Nemčiji, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izrecno zanikal in da je navedel, da ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji in je za njo zaprosil le zato, da ne bi bil predan Avstriji, da je pravzaprav želel na Hrvaško oziroma, da želi nazaj na Kosovo ali v Švico, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil šele, ko je bil postopek predaje avstrijskim varnostnim organom v polnem teku, da ima tožnik izrečen veljaven ukrep prepovedi vstopa na schengensko območje oziroma v Švico, da njegova istovetnost ni izkazana, v Nemčiji pa je ob podaji prošnje podal tudi druge osebne podatke, saj se je predstavil z imenom E. P. in da je bil rojen ... v Peči. Obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, pa utrjujejo tudi dodatna neskladja med njegovimi izjavami, danimi na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, in podatki v spisu, ki jih je ugotovilo in v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje (npr. na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje je celo trdil, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji). Tožnik pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča s svojimi navedbami in pojasnili, danimi v postopku podaje prošnje, v tožbi in pritožbi, navedenih ugotovitev ni uspel prepričljivo pojasniti in izpodbiti.

11. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato izrečeni ukrep pridržanja, ki ga izrecno predvidevata in dopuščata 28. člen Uredbe Dublin III in f. točka tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU, legitimen ukrep in v obravnavani zadevi tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen, to je predaji odgovorni državi članici za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe Dublin III. Izrečeni ukrep pridržanja je tudi sorazmeren z ugotovljeno stopnjo tožnikove begosumnosti, oziroma je njegovo izvrševanje v Centru za tujce skladu z 9., 10. in 11. členom Direktive 2013/33/EU, na katere napotuje četrti odstavek 28. člena Uredbe Dublin III.

12. Čeprav je sodišče prve stopnje izvrševanje pridržanja v Centru za tujce opredelilo kot omejitev gibanja in ne kot odvzem svobode, je ne glede na poimenovanje tega ukrepa v obravnavanih okoliščinah bistveno, da se ta izvršuje v skladu z navedenimi določbami Direktive 2013/33/EU. Zato njegovo izvrševanje ob spoštovanju zahtev iz navedenih določb te direktive, konkretno 10. člena, ki jih v četrtem odstavku na 5. strani navaja tožena stranka (npr. da imajo pridržani prosilci dostop do površin na prostem, obiskov), ne more pomeniti nezakonitega oziroma nedopustnega ter nesorazmernega posega v prosilčevo osebno svobodo oziroma svobodo gibanja. Kakšno je konkretno izvrševanje tožnikovega pridržanja v Centru za tujce je podrobno ugotovilo sodišče prve stopnje v 20. točki izpodbijane sodbe, tožnik pa ob podaji prošnje, niti na zaslišanju, ni navedel glede načina pridržanja v Centru za tujce, kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že sodišče prve stopnje, nič takega, kar ne bi bilo v skladu z naravo izvrševanja izrečenega mu ukrepa in v skladu z določbami Direktive 2013/33/EU.

13. V zvezi s tožnikovimi zatrjevanji glede izbire izvrševanja pridržanja v Centru za tujce, in ne v Azilnem domu, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je Center za tujce šteti za posebno ustanovo za pridržanje, ki jo določa prvi odstavek 10. člena Direktive 2013/33/EU, po katerem se pridržanje prosilcev praviloma izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, če pa to ni mogoče pa celo v zaporu. Po 21. točki 3. člena ZMZ pa je Azilni dom ali njegova izpostava objekt ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, namenjen nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito, ki ga tožena stranka organizira za nastanitev prosilcev, ki lahko za organizacijo delovanja in bivanja v azilnem domu pooblasti na podlagi javnega razpisa izbrano društvo, ustanovo, zavod ali drugo podobno nepridobitno pravno osebo, katere dejavnost obsega področje nastanitve prosilcev (80. člen ZMZ). Iz navedenih določb ZMZ jasno izhajata narava in namen Azilnega doma, to je objekt, ki je prvenstveno namenjen nastanitvi in oskrbi prosilcev za mednarodno zaščito, ki jim ni izrečen ukrep omejitve gibanja, čeprav ZMZ sicer daje možnost omejitve gibanja v Azilnem domu v drugem odstavku 51. člena ZMZ, na podlagi katerega se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva, dejstvo pa je, da je ukrep omejitve gibanja tožena stranka v Azilnem domu tudi že izvrševala.

14. Vsekakor Azilni dom, katerega prvenstveni namen je, kot že navedeno, v nastanitvi in oskrbi prosilcev, ki jim ni izrečen ukrep pridržanja, ne more biti hkrati tudi posebna ustanova za pridržanje. Zato Vrhovno sodišče sprejema argumente tožene stranke, da je treba ukrep pridržanja v določenih primerih izvrševati v Centru za tujce in ne v Azilnem domu v Ljubljani (tako tudi npr. v sodbi I Up 1/2015). Bistvena razlika med njima namreč je po navedbah tožene stranke, da je območje Azilnega doma v Ljubljani obdano sicer z ograjo, da pa nadzora ne izvaja policija, tako kot v Centru za tujce, temveč varnostniki, ki nimajo takšnih pooblastil kot policija. To pomeni, da lahko prosilci preplezajo ograjo in odidejo, česar jim varnostniki pravzaprav ne morejo preprečiti. Glede na to, da varnostniki nimajo prav nobenih pooblastil, da bi lahko zaustavili prosilce, ki želijo zapustiti območje Azilnega doma tudi skozi vhodna vrata, omejitev gibanja na območje Azilnega doma, če se prosilec z njo ne strinja, ni učinkovita. Zagotovitev dodatnih varnostnih ukrepov (npr. da bi tudi Azilni dom varovala policija in drugačen hišni red) pa bi spremenila že omenjeno primarno naravo in namen Azilnega doma, ki bi se tako praktično spremenil v posebno ustanovo za pridržanje, kar pomeni, da bi morali biti strožjemu nadzoru in kontroli podvrženi tudi drugi prosilci za mednarodno zaščito, katerim ukrep pridržanja oziroma omejitev gibanja ne bi bil izrečen. Kot je Vrhovno sodišče navedlo v sodbi I Up 1/2015 presoja o nesorazmernosti izvrševanja bodisi omejitve gibanja bodisi omejitve osebne svobode ni vezana zgolj na objekt, v katerem se izvršujeta, temveč je to odvisno od cele vrste tudi drugih okoliščin, kar lahko pomeni, da bi bil zaradi načina izvrševanja ukrepa omejitve gibanja ukrep nesorazmeren oziroma prekomeren tudi v Azilnem domu, zato ni mogoče govoriti o nezakonitosti ukrepa omejitve gibanja zgolj zaradi odločitve, da se ta izvršuje v Centru za tujce.

15. Zato obrazložitev tožene stranke, ki odločitev o tožnikovem pridržanju v Centru za tujce utemeljuje z varnostnimi razmerami in pooblastili uradnih oseb, ni nezakonita, kot to navaja tožnik v pritožbi, saj je v primeru, da se ugotovi prosilčeva begosumnost oziroma obstoj znatne nevarnosti pobega, treba z določenimi učinkovitimi varnostnimi ukrepi zagotoviti, da se s pridržanjem zagotovi njegov namen, to je v obravnavani zadevi predaja tožnika Nemčiji v skladu z Uredbo Dublin III. Za ta namen pa iz že navedenih razlogov ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, kamor naj bi sodil tudi ukrep omejitve gibanja oziroma pridržanja na območje Azilnega doma, saj se je ta izkazal za neučinkovitega. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča, glede na vse okoliščine obravnavane zadeve, pridržanje tožnika na prostore in območje Centra za tujce zaenkrat edini učinkovit ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred končanjem postopka njegove izročitve Nemčiji.

16. Katere pa so tiste konkretne okoliščine na strani tožnika glede na ugotovitve tožene stranke in sodišča prve stopnje o tožnikovi begosumnosti in o nezmožnosti učinkovitega izvrševanja ukrepa pridržanja v Centru za tujce, ki jim pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, ki bi morale biti relevantne pri odločitvi v okviru testa sorazmernosti, (čeprav je to vsekakor primarna naloga tožene stranke) pa tožnik konkretno ne navede, niti ne navede, kateri izmed drugih milejših oblik pridržanja (razen možnosti pridržanja v Azilnem domu) ali alternativ pridržanju (četrti odstavek 8. člena Direktive 2013/33/EU, bi bilo mogoče tožniku izreči, da bi bil dosežen namen pridržanja iz 28. člena Uredbe Dublin III.

17. Podane niso niti očitane kršitve postopka, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je tožbene navedbe preverjalo tudi na zaslišanju na glavni obravnavi, jih povzelo v izpodbijani sodbi, kar pomeni, da se je z njimi seznanilo, in se na tej podlagi glede razloga za pridržanje sklicevalo na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, sprejelo pa je tudi svojo dokazno oceno in presojo, v kateri se je, čeprav ne izrecno, smiselno opredelilo do vseh relevantnih tožbenih ugovorov v tej zvezi. Sodišče prve stopnje pa je dodalo tudi svoje razloge za odločitev (18. in 19. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Opredelilo se je tudi do drugih relevantnih tožbenih navedb glede posega v osebno svobodo, režima v Centru za tujce, kršitve četrtega odstavka 51. člena ZMZ in prvega odstavka 6. člena Direktive 2013/32/EU (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato zatrjevane kršitve pravil postopka v tej zvezi po presoji Vrhovnega sodišča niso podane.

18. Čeprav vprašanje oziroma samo poimenovanje izvrševanja pridržanja v obravnavani zadevi, kot je to že navedeno v 12. točki obrazložitve te sodbe, ni bistveno, sodišče prve stopnje tudi ni samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse, saj je opredelilo način izvrševanja pridržanja v Centru za tujce enako kot Vrhovno sodišče v sodbi I Up 171/2015 z dne 7. 9. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče ob podobnih okoliščinah pridržanja po 28. členu Uredbe Dublin II presodilo, da je bil izrečeni ukrep tožene stranke v skladu z zahtevami iz določb drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublinske III ter v skladu s pogoji, ki jih za pridržanje določa Direktiva 2013/33/EU. Ukrep je bil sorazmeren, manj prisilnih sredstev za izvedbo postopka pa ni bilo mogoče učinkovito uporabiti. Pogoji v Centru so bili v konkretnem primeru za tožnika taki, da ni mogoče govoriti o omejitvi osebne svobode, ampak je šlo za omejitev gibanja oziroma pridržanje v skladu in s cilji navedenih evropskih predpisov.

19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.