Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila obstoj okoliščin, ki v konkretnem primeru kažejo na znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopka za predajo odgovorni državi članici, v katerem je njegova navzočnost nujna. Ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti je tožena stranka tožniku tudi pravilno izrekla pridržanje na prostore in območje Centra, ker bo le tako mogoče tožnika izročiti Nemčiji, ki je sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 v povezavi s četrtim odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se tožnika, državljana Kosova, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44z, Postojna (Center), do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in da se ga pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 21. 8. 2015 od 11.45 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnik dne 21. 8. 2015 prvič zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Po preverjanju v bazi EURODAC je bilo ugotovljeno, da je tožnik že pred prihodom v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, Švicarski konfederaciji in Nemčiji. Tožnika je dne 15. 8. 2015 obravnavala Postaja mejne policije Dobova. Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik prestopil državno mejo iz Avstrije v Slovenijo dne 14. 8. 2015 z vlakom na MP Šentilj. Pri sebi ni imel veljavnih dokumentov. Nadalje je bilo ugotovljeno, da ima tožnik s strani Švicarske konfederacije izrečen ukrep zavrnitve vstopa v schengensko območje za čas od 13. 8. 2015 do 12. 8. 2017. Dne 5. 8. 2015 mu je bila vročena odločba o vrnitvi švicarskih organov in letalska karta za dne 12. 8. 2015 do Dunaja, od koder je tožnik z vlakom prispel v Dobovo.

3. Nato povzema tožnikove navedbe iz njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je povedal, da je s Kosova odšel v Srbijo z avtobusom in nato plačal taksistu za vožnjo do meje z Madžarsko. Po poti, ki mu jo je pokazal taksist, je šel do neke vasi na Madžarskem in nato z avtobusom do Budimpešte ter od tu v Avstrijo. V Avstriji je zaprosil za mednarodno zaščito, ker je tako od njega zahtevala policija. Vendar za mednarodno zaščito v Avstriji ni hotel zaprositi, ker je želel v Švico, kjer ima starše. Po zapustitvi Avstrije je odšel Zurich. Švica ga je vrnila v Avstrijo in iz Avstrije je želel v Zagreb, kjer naj bi delal v neki pekarni, vendar ga je ustavila slovenska policija in je zato zaprosil za mednarodno zaščito. V Nemčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je odgovoril, da pri sebi nima osebnih dokumentov in da ne ve točno, kje ima potni list. Ker je bilo na podlagi tožnikovih prstnih odtisov v bazi EURODAC ugotovljeno, da je pred tem zaprosil za mednarodno zaščito že v Avstriji, Švicarski konfederaciji in Nemčiji, bo tožena stranka Avstriji posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca. V kolikor bo od pristojnih organov Avstrije prejela negativen odgovor, po ponovni zahtevek posredovan še Švicarski konfederaciji in Nemčiji.

4. V nadaljevanju se tožena stranka se sklicuje na drugi odstavek 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera, zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v smislu te uredbe, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Glede na to, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito tudi že v drugih (navedenih) državah in da je ob podaji prošnje navedel, da je pravzaprav želel na Hrvaško in da se ne želi vrniti v Avstrijo ter ob ugotovitvi, da ima tožnik izrečen veljaven ukrep prepovedi vstopa na schengensko območje, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik iz Slovenije pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo Avstriji. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce sorazmeren, saj bo le tako mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje. Torej ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa, to je pridržanja na območje Azilnega doma, kar tudi utemeljuje z razmerami v Azilnem domu. Poudarja, da se je ta ukrep izkazal za neučinkovitega, saj je večina oseb, pridržanih na območju Azilnega doma, Azilni dom zapustila, celo preko glavnega vhoda, ker jim varnostniki tega ne morejo preprečiti. Sklicuje se tudi na nekatere (navedene) sodbe Upravnega sodišča in na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/14 z dne 5. 11. 2014. Tožnik tudi ni izkazal svoje istovetnosti, saj je navedel le, da ne ve kje ima potni list. Glede na vse navedeno je bilo tožniku treba izreči ukrep pridržanja na prostore Centra.

5. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo in predlog za začasno odredbo. V obširni tožbi navaja, da gre z izrečenim ukrepom nastanitve v Centru za tujce za poseg v osebno svobodo, kar tudi utemeljuje. Izpostavlja, da je imel zelo slabe predhodne izkušnje v Avstriji in Švici, kjer mu je bila odvzeta prostost. Poudarja, da je odvzem prostosti mogoč le ob izpolnjevanju dveh pogojev in sicer, če tako določa zakon in po postopku, ki ga določa zakon. Po drugem odstavku 28. člena Dublinske Uredbe III je ukrep dopusten zgolj, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, vendar le ob pogoju sorazmernosti in kadar ni mogoče uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Meni, da tožena stranka sorazmernosti in nujnosti ukrepa ni utemeljila, saj tega ni utemeljila z argumenti, da želi tožnik odpotovati na Hrvaško in tam delati v neki pekarni, da bi lahko v Avstriji počakal na dokončno odločitev, da ne ve, kje je njegov potni list, kot tudi ne z argumenti v zvezi z varnostjo v Azilnem domu, kar vse tudi podrobno obrazlaga.

6. Glede omogočanja izvedbe postopka za predajo v zvezi s ponovnim sprejemom v Avstrijo tožnik navaja, da bi morala Slovenija v primeru vračanja prosilcev v Avstrijo, kjer so razmere v begunskih kampih zelo slabe, uporabiti diskrecijsko pravico iz Uredbe Dublin III in prevzeti odgovornost obravnave za prošnje za mednarodno zaščito. Glede ponovnega sprejema v Švico navaja, da informaciji, da ima izrečen ukrep prepovedi vstopa v schengensko območje in podatek, da mu je bila vročena odločba o vrnitvi in letalska karta do Dunaja, predstavljata indic za obstoj ovire za izvedbo predaje, ker kažeta, da je predaja Švici malo verjetna in bi morala tožena stranka obravnavano okoliščino preveriti, preden je izdala izpodbijani sklep. Glede ponovnega sprejema v Nemčijo pa navaja, da mu pri podaji prošnje ni bilo jasno, kaj pomeni beseda mednarodna zaščita, saj mu je poznana le beseda azil. Dejstvo, da se v bazi EURODAC pokaže, da so bili tožniku odvzeti prstni odtisi v Nemčiji, pa kaže le na to, da je bil tožnik v Nemčiji v stiku z nemškimi varnostnimi organi, ne more pa vedeti, ali so njegovo prošnjo obravnavali kot formalno vložitev prošnje.

7. Tožnik tudi navaja, da pri njem ni znatne nevarnosti pobega. To, da je povedal, da želi na Hrvaško in da je povedal, da ne želi v Avstrijo, ne utemeljuje sklepa tožene stranke. Tega tudi ne utemeljuje tožniku izrečena prepoved vstopa v schengensko območje, ki mu ga je izrekla Švica, pri čemer v sklepu niti niso navedeni razlogi, zaradi katerih mu je Švica ta ukrep izrekla.

8. Podane pa so tudi procesne nepravilnosti. V konkretnem primeru je tožnik podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito dne 15. 8. 2015 ob 10.45 uri, sprejem prošnje pa je bil opravljen dne 21. 8. ob 9.45 uri. Prošnja je bila torej sprejeta šele peti delovni dan, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 6. člena Direktive 2013/32/EU, ki določa, da se prošnja evidentira najpozneje tri delovne dni potem, ko je podana. Podana pa je tudi kršitev četrtega odstavka 51. člena ZMZ, ker je bil pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja tožniku vročen šele 28. 8. 2015, torej sedmi dan od ustne seznanitve s posegom in ne v roku 3 dni, kot to zahteva 51. člen ZMZ.

9. Glede na vse navedeno tožnik sodišču predlaga, da se sklep tožene stranke z dne 24. 8. 2015 odpravi in da ga je tožena stranka nemudoma dolžna izpustiti iz prostorov Centra.

10. Tožnik vlaga tudi začasno odredbo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 in sodišču predlaga, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se do pravnomočnosti te sodbe stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru. Tožnik je že v tožbi izkazal, da niso podani pogoji za odvzem prostosti. Tožnik je namreč mlada oseba in je v zadnjih nekaj mesecih bival v zelo neurejenih in nestabilnih razmerah v begunskih kampih, tako v Avstriji kot v Švici. Iz vloge, s katero je podal namero za vložitev prošnje, je razvidno, da goji tožnik zaradi koruptivnosti oblasti v lastni državi, veliko nezaupljivost tudi do državnih organov drugih držav. Bivanje v Centru je zanj zelo psihično naporno. Težko popravljiva škoda pa mu nastaja že zaradi golega odvzema prostosti.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ni znatne nevarnosti pobega, odgovarja, je pri oceni begosumnosti upoštevala tožnikove navedbe, da ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj je tožnik izjavil, da je želel oditi na Hrvaško in da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, da ne bi bil predan Avstriji. Tožnik je tudi navedel, da je potoval čez več evropskih držav in nikjer ni počakal na rešitev prošnje. Iz tega pa je mogoče upravičeno sklepati, da tudi v Republiki Sloveniji ne bo počakal do konca postopka. Pri podaji prošnje je navedel, da želi nazaj na Kosovo ali v Švico. Vse te navedbe pa kažejo na to, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Tožena stranka tudi izpostavlja, da je zoper tožnika razpisan ukrep prepovedi vstopa na schengensko območje z veljavnostjo do 12. 8. 2017. V kolikor tožnik ne bi izrazil namena vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, bi mu bil vstop v Slovenijo zavrnjen. Glede na razmere v Azilnem domu, ki jih podrobno opisuje, tožena stranka ugotavlja tudi, da v konkretnem primeru ukrep pridržanja na območju Azilnega doma ne bi bil učinkovit in je zato edino smiseln ukrep pridržanja na Center. Razen tega pojasnjuje, da je po izdaji izpodbijanega sklepa pridobila odgovor Nemčije, da je Nemčija pristojna država za obravnavo tožnikove prošnje. Tožnik bo tako predan Nemčiji, v kateri je že zaprosil za mednarodno zaščito, a je tam samovoljno zapustil nastanitveni center, pri podaji prošnje pa izrecno zanikal, da bi podal prošnjo tudi v Nemčiji. V Nemčiji je ob podaji prošnje tudi podal druge osebne podatke, saj se je predstavil z imenom A.A., kot rojstni datum navedel ... 6. 1993 in povedal, da je rojen v Peči. Poudarja tudi, da so razmere v Centru popolnoma ustrezne, kar tudi opredeljuje in poudarja, da je tožnika pridržala le za namen predaje pristojni državi članici, za kar ima pravno podlago v Uredbi (EU) št. 604/2013. 12. Tožena stranka izdaji začasne odredbe nasprotuje in navaja, da je že Vrhovno sodišče v zvezi z izdajanjem začasnih odredb navedlo, da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Navaja tudi, da se v primeru omejitve gibanja ne more izdati začasna odredba za odložitev izvršitve sklepa o omejitvi gibanja, saj bi bila s tem nesorazmerno prizadeta javna korist in bi z možnostjo, da se izvršitev sklepa o omejitvi gibanja odloži, sklep o omejitvi gibanja postal brezpredmeten.

13. Pojasnjuje še, da v poletnem času ni uspela v zakonsko določenem času zagotoviti prevajalca za albanski jezik in je zato prišlo do zamude pri sprejemu prošnje in pri vročitvi sklepa o omejitvi gibanja.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

16. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe ZMZ in na določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III). Slednja določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera, zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v smislu te uredbe, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Sodišče je zato moralo preizkusiti, ali je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno ugotovila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, iz Slovenije pobegnil. 17. Sodišče je na glavni obravnavi dne 3. 9. 2015 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in tožnika tudi zaslišalo. Iz relevantnega dejanskega stanja obravnavane zadeve izhaja in to med strankama niti ni sporno, da je tožnik predhodno zaprosil za mednarodno zaščito že v Avstriji, Švici in Nemčiji in da nikjer ni počakal do končne odločitve. S strani Švice mu je izrečen ukrep prepovedi vstopa na schengensko območje z veljavnostjo od 13. 8. 2015 do 12. 8. 2017. Tožnikova ciljna država ni Slovenija, saj želi v Švico ali pa na Hrvaško. Tožena stranka je tekom postopka prejela pozitiven odgovor s strani Nemčije, da bo le-ta obravnavala tožnikovo prošnjo. Na podlagi navedenega relevantnega dejanskega stanja pa sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna.

18. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan, Slovenijo samovoljno zapustil oziroma iz Slovenije pobegnil. Znatno nevarnost tožnikovega pobega izkazujejo okoliščine, ki jih je ugotovila in v izpodbijanem sklepu navedla tožena stranka, skupaj z razlogi, s katerimi se sodišče strinja. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijanega akta glede obstoja razloga za pridržanje in zato v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke. Sodišče le dodaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila obstoj okoliščin, ki v konkretnem primeru kažejo na znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopka za predajo odgovorni državi članici, v katerem je njegova navzočnost nujna. Ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti je tožena stranka tožniku tudi pravilno izrekla pridržanje na prostore in območje Centra, ker bo le tako mogoče tožnika izročiti Nemčiji, ki je sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Zato je ukrep pridržanja na območje Centra tudi sorazmeren, saj ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti drugega, milejšega ukrepa pridržanja, to je ukrepa pridržanja v Azilnem domu, iz razlogov, kot jih je navedla že tožena stranka v izpodbijanem aktu in s katerimi se sodišče strinja. Če pa ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa, je treba uporabiti strožji ukrep, kar je potrdila tudi sodna praksa na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča I Up 364/2014, na katero se sklicuje tožena stranka sklicuje, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je npr. pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, lahko odšel v drugo državo, kot se je bil namenil in da je zato samo z omejitvijo gibanja na Center za tujce, kjer velja strožji režim glede prostih in nadzorovanih izhodov, mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo predan pristojni državi članici.

19. Sodišče na podlagi listin v upravnem spisu in opravljenega ustnega zaslišanja tožnika tudi ugotavlja, da obstajajo številne neskladnosti med njegovimi izjavami, danimi na zaslišanju in podatki v spisu. Tako je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, čeprav iz upravnih spisov izhaja, da je to storil in je to povedal tudi na zaslišanju. Iz upravnih spisov je nadalje razvidno, da se je v Nemčiji predstavil z drugačnimi osebnimi podatki kot pri podaji prošnje v Sloveniji; na zaslišanju pa je izjavil, da se je v vseh državah, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, predstavil z enakimi osebnimi podatki. Pri podaji prošnje je navedel, da nima potnega lista, na zaslišanju pa je ves čas govoril o osebni izkaznici, ki mu je bila odvzeta v Avstriji. Na zaslišanju je celo navedel, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, čeprav je njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji sestavni del upravnih spisov. S svojimi neskladnimi navedbami pa tožnik še posebej pravilnosti odločitve tožene stranke ne more omajati.

20. V zvezi s tožbenim očitkom, da gre pri omejitvi gibanja za poseg v osebno svobodo, sodišče pojasnjuje, da ima po 19. členu Ustave RS vsakdo pravico do osebne svobode in da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku izrekla pridržanje v Centru iz enega v ZMZ določenih dopustnih razlogov in iz razloga po 28. členu Uredbe Dublin III. To pomeni, izpodbijani sklep ni nezakonit. Glede na tožnikove navedbe na zaslišanju in upoštevajoč podatke v spisu glede okoliščin o režimu v Centru, da je tožniku dnevno omogočeno gibanje na zraku, da ima dostop do TV, telefona in interneta in da lahko nosi svojo obleko ter ima pri sebi svoje osebne stvari, so po mnenju sodišča pogoji v Centru v zvezi s pridržanjem ustrezni in korektni in gibanje dovolj svobodno, ter zato ni možno govoriti o posegu v osebno svobodo, ampak samo o omejitvi gibanja. Tožnik tudi ob podaji prošnje, niti na zaslišanju, ni navedel nič takega, kar ne bi bilo v skladu z naravo izvrševanja izrečenega mu ukrepa. Povedal je, da se v Centru dobro počuti in da nima zdravstvenih težav. Glede na to, da je v konkretnem primeru odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje sprejela Nemčija, se sodišče do razlogov, ki jih tožnik navaja v zvezi s ponovnim sprejemom v Avstrijo in Švico, ne bo posebej opredeljevalo, ker niso (več) relevantni. Ker je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko je bil najprej vprašan, v katerih državah je že zaprosil za mednarodno zaščito, povedal, da v Avstriji in Švici, se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da besede mednarodna zaščita ni razumel. Šele potem, ko je bil (ob prisotnosti predstavnika PIC) že vprašan o tem, ali je zaprosil za mednarodno zaščito v drugih državah, je bil vprašan še, ali je zaprosil za azil tudi v Nemčiji. Ker tožnik v tožbi navaja tudi, da sta podani kršitvi po prvem odstavku 63. člena Direktive 2013/32/EU in četrtem odstavku 51. člena ZMZ, ker je bila njegova prošnja sprejeta šele peti delovni dan in je sklep o pridržanju prejel šele sedmi dan od ustne naznanitve, sodišče pojasnjuje, da sta navedena roka samo instrukcijska roka, ne pa materialna prekluzivna roka in zato ugotovljeni kršitvi nista mogli vplivati na odločitev tožene stranke o stvari, ki je sicer po presoji sodišča pravilna.

21. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

23. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, da slednjo izda po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, zato je sodišče zahtevo tožnika presojalo po tej zakonski določbi. Le-ta določa, da tožnik lahko iz razlogov po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Iz vsebine določb 32. člena ZUS torej izhaja, da je izdaja začasne odredbe, tudi ko gre za začasno ureditev stanja, po svoji vsebini le izjemen ukrep. To pomeni, da mora tožnik že v zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti vse, kar je potrebno za odločitev in tudi predložiti vse potrebne dokaze, da mu nastaja nepopravljiva škoda.

24. Tožnik nastanek težko popravljive škode zatrjuje s tem, da je mlada oseba, ki je v zadnjih nekaj mesecih bival v neurejenih in nestabilnih razmerah, od večkratnih prijetij in priporov s strani policije različnih držav do bivanja v begunskih kampih. Bivanje v Centru je zanj psihično zelo naporno. Poleg tega mu nepopravljiva škoda nastaja že zaradi golega dejstva odvzema prostosti.

25. Sodišče je ocenilo, da tožnik z navajanjem zatrjevane škode, težko popravljive škode ni izkazal. Zatrjevana škoda je samo pavšalno navedena in ni dovolj konkretizirana. Tožnik tudi na zaslišanju ni rekel ničesar, da bi mu v Centru nastajala kakšna škoda. Dejstvo, da mu nastaja težko popravljiva škoda že zaradi samega pridržanja, pa ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe, saj bi sicer vsak prosilec, ki bi mu bilo izrečeno pridržanje, z zahtevo za izdajo začasne odredbe lahko uspel zgolj z navajanjem, da mu je odrejeno pridržanje.

26. Ker je sodišče po navedenem ocenilo, da škoda ni dovolj konkretizirana, niti ne dovolj izkazana in da tako ni podan pogoj njene težke popravljivosti, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.