Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tožnik v reviziji zahteva ugotovitev obstoja terjatve, za katero je bilo že v stečajnem postopku ugotovljeno, da obstoji. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočno razsojena stvar in tako ugotovljeno terjatev mora stečajni upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških in zakonskih zamudnih obrestih glede premoženjske škode se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe (gleda zneskov 3.323,06 EUR, 15,86 EUR in 6.727,59 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) postopek ustavilo, s sodbo pa prvotoženki in drugotožencu naložilo, da morata tožniku nerazdelno plačati za nepremoženjsko škodo še 2.793,70 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2005 do plačila ter zakonske zamudne obresti od 8. 5. 2005 do 12. 7. 2005 od zneska 3.304,69 EUR - akontacije odškodnine (1. točka izreka sodbe) ter da mu morata nerazdelno povrniti odmerjene pravdne stroške (4. točka izreka sodbe). Ugotovilo je tudi, da ima tožnik do drugotoženca, ki je v stečaju, terjatev za nepremoženjsko škodo v znesku 522,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2005 do plačila (2. točka izreka sodbe). V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo (3. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo v zavrnilnem delu (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) potrdilo, pritožbi drugotoženca pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v ugodilnem delu, kolikor se nanaša na drugotoženca (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in spremenilo v 4. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je dajatveni zahtevek glede naloženih pravdnih stroškov, ki se nanaša na drugotoženca, spremenilo v ugotovitvenega ter naložilo tožniku, da mora drugotožencu povrniti odmerjene pritožbene pravdne stroške.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ko navaja, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka, dobesedno prepiše svoje pritožbene razloge, ki se nanašajo na trajanje in intenzivnost bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem, na intenzivnost in trajanje strahu ter na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da bi mu morali sodišči prisoditi celotno vtoževano odškodnino iz teh naslovov. Pravno zmotna je tudi revalorizacija zneska že plačanega dela odškodnine. Graja odločitev o pravdnih stroških, saj bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik uspel tudi z nespornim delom odškodnine (3,323,07 EUR), stroške dopolnitve izvedenskega mnenja pa bi morala nositi tožena stranka, ki ga je predlagala.Višjemu sodišču očita, da se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do zadeve II Ips 607/99, ki je po prepričanju tožnika primerljiva z obravnavano zadevo, ter da je bila s tem kršena njegova ustavna pravica do kontradiktornega postopka. Zato sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zatrjuje, da je višje sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ko je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, kolikor se nanaša na drugotoženca, ki je v stečaju, in trdi, da sedaj ni odločeno o delu tožbenega zahtevka. Meni, da bi moralo sodišče razveljavljeni del, ki se nanaša na drugotoženca, nadomestiti z odločitvijo v obliki ugotovitvenega zahtevka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija zoper sklep o stroških in zakonskih zamudnih obrestih glede zneska za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Tožnik v reviziji izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sklep o stroških pa ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

7. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Podlaga zahtevkov za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode je različna. Znesek 18,11 EUR, ki predstavlja glavnico v zvezi s premoženjsko škodo, ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Poleg tega so v revizijski fazi postopka sporne le zamudne obresti od tega zneska. Obresti se glede na drugi odstavek 39. člena ZPP ne upoštevajo. Zato revizija tudi v tem delu ni dovoljena.

O neutemeljenosti revizije

8. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tožnik utemeljuje s sklicevanjem na okoliščine, ki naj bi ga upravičevale do višje odškodnine. Vendar pa sta sodišči prve in druge stopnje vse te okoliščine ugotovili in jih pri odmeri tudi upoštevali. Pri tem sta pravilno uporabili temeljni načeli pri odmeri odškodnine: načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pomembno je, da ima načelo individualizacije odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

9. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnik v delovni nesreči 7. 2. 2005 utrpel pretres možganov, udarnino glave, prsnega koša in desne rame. Višina odmerjene odškodnine temelji na dejstvih, ki izhajajo iz zaslišanja tožnika, izvedenskega mnenja dr. I. D. (sodni izvedenec medicinske stroke – travmatologija in splošna kirurgija) in dr. T. P. (sodni izvedenec medicinske stroke - nevrolog) ter medicinske dokumentacije. Sodišči sta pri odmeri pravilno ovrednotili bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Primerjava prisojene odškodnine v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo(1). Revizijsko sodišče je pri presoji pregledalo tudi primer II Ips 607/99, na katerega se v reviziji sklicuje tožnik, ki pa ni primerljiv z obravnavano zadevo, saj je šlo v navedenem primeru za veliko hujšo poškodbo in za bistveno mlajšega oškodovanca.

10. Tožnik neutemeljeno izpodbija valorizacijo zneska že plačane odškodnine. Pravna podlaga za valorizacijo je v drugem odstavku 168. člena OZ, po katerem se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba na drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije, kar se doseže z valorizacijo. To je bilo pravilno upoštevano tudi v obravnavani zadevi, očitki tožnika, ki temu nasprotujejo, pa so neutemeljeni.

11. Revizijski očitek, da je bila kršena tožnikova pravica do kontradiktornega postopka, je neutemeljen. V izpodbijani sodbi se je višje sodišče opredelilo do vseh izpodbijanih postavk nepremoženjske škode in hkrati ob vsaki postavki konkretno navedlo, zakaj obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo II Ips 207/99 (pravilno II Ips 607/99(2)), na katero se v pritožbi (in reviziji) sklicuje tožnik. Zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

12. Neutemeljen je tudi očitek, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, kolikšna je prisojena odškodnina za strah. Iz sodbe višjega sodišča je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje za strah prisodilo 250 EUR (in ne 150 EUR, kot je sodišče prve stopnje enkrat pomotoma zapisalo v svoji obrazložitvi).

13. Nadalje je neutemeljeno zatrjevanje, da po razveljavitvi odločitve sodišče prve stopnje v ugodilnem delu, kolikor se nanaša na drugotoženca, ni odločeno o delu tožbenega zahtevka. Iz sodnega spisa izhaja, da je tožnik z vlogo 5. 10. 2005 preoblikoval tožbeni zahtevek zoper drugotoženca iz dajatvenega v ugotovitvenega, ker je bil nad drugotožencem 15. 6. 2005 začet stečajni postopek. Z vlogo 25. 4. 2006 je tožbeni zahtevek ponovno preoblikoval in od tedaj zahteval le še ugotovitev tistega dela terjatve, ki je bil v stečajnem postopku prerekan (5.525,47 EUR). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika iz naslova nepremoženjske škode do drugotoženca še v višini 522,41 EUR, torej v višini razlike med neprerekanim delom terjatve (6.727,59) in odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo (7.250 EUR). Zavrnitev presežnega ugotovitvenega zahtevka iz tožnikove vloge s 25. 4. 2006 je zajeta v izreku pod točko 3 prvostopenjske sodbe. Res pa je prvostopenjsko sodišče materialnopravno napačno odločilo, ko je v izreku pod točko 1 drugotožencu solidarno s prvotoženko naložilo tudi plačilo odškodnine. Zato je drugostopenjsko sodišče ob ugoditvi temu delu pritožbe drugotoženca pravilno odločilo, ko je navedeni dajatveni del prvostopenjske sodbe proti temu tožencu razveljavilo, ob tem pa še omenilo, da gre pri tem za prekoračitev zahtevka. S tako odločitvijo ni storilo v reviziji zatrjevane kršitve. Ni res, da naj bi tako ostalo neodločeno o delu tožbenega zahtevka, saj dajatvenega zahtevka proti drugotožencu ni bilo, zavrnitev presežno zahtevanega ugotovitvenega zahtevka pa je vsebovana v izreku pod točko 3 prvostopenjske sodbe, v katerega pritožbeno sodišče ni poseglo. Tožnikove trditve v reviziji je mogoče razumeti tudi tako, da zahteva ugotovitev obstoja terjatve, za katero je bilo že v stečajnem postopku ugotovljeno, da obstoji. Takšno stališče bi bilo zgrešeno. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočno razsojena stvar in tako ugotovljeno terjatev mora stečajni upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerljivi sta zlasti zadevi II Ips 377/96 in II Ips 808/2008. Op. št. (2): Višje sodišče je sicer zapisalo II Ips 207/99, vendar je iz vsebine njegove sodbe razvidno, da je primerjavo opravilo z zadevo II Ips 607/99, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik. Gre za očitno pisno napako.