Jedro

Tožnik ima do drugega toženca, ki je pravna oseba v stečaju, le ugotovitveni zahtevek do stečajne mase. Obveznost tožencev je še vedno solidarna, saj uvedba stečajnega postopka ne vpliva na temeljne posledice pasivne solidarnosti.

Pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo 0,78 EUR je obravnavati po načelu de minimis non curat praetor.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in sodba v zavrnilnem delu (3. točka izreka) potrdi.

Pritožbi drugega toženca se ugodi in se odločitev ugodilnem delu, v v 1. točki izreka sodbe, kolikor se nanaša na drugega toženca, s sklepom razveljavi, v 4. točki izreka pa spremeni tako, da se ta točka v celoti pravilno glasi: "4. Prva toženka Z.M., d.d. je dolžna nerazdelno (z drugim tožencem) plačati tožniku pravdne stroške v znesku 127,98 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Ugotovi se, da ima tožnik iz naslova pravdnih stroškov do drugega toženca terjatev v višini 127,98 EUR (nerazdelno s prvo toženko), v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Tožnik je dolžan drugemu tožencu povrniti pritožbene pravdne stroške v znesku 341,36 EUR v roku 15 dni po prejemu odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 17.6.2008 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sprememba tožbe z dne 5.10.2005 dopusti, da se delni umik tožbe za zneske, kot so razvidni iz izreka sklepa, vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi, in zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti. S sodbo pa je razsodilo, da sta toženca Z. M., d.d. in I., d.d. - v stečaju, dolžna nerazdelno plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe še znesek odškodnine 2.793,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot so razvidni iz 1. točke izreka sodbe; ugotovilo, da ima tožnik iz naslova nesreče pri delu z dne 7.2.2005 do drugotožene stranke I., d.d., - v stečaju, terjatev iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 522,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2005 dalje do plačila; kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je sodišče zavrnilo, in odločilo, da sta dolžna toženca nerazdelno plačati tožniku pravdne stroške v znesku 127,98 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pravočasno pritožujeta tožnik in drugi toženec, I., d.d. - v stečaju.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še ostalo zahtevano odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ugotovi, da ima tožnik zoper drugotoženega terjatev iz naslova nepremoženjske škode v ustrezno višjem znesku in da sta mu toženki dolžni povrniti celotne, na prvi stopnji zaznamovane, stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odmero odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, tožniku prisodilo prenizko odškodnino in s tem napačno uporabilo materialno pravo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi tožniku iz tega naslova pripadala celotna vtoževana odškodnina v višini 6.259,39 EUR. Prenizko je prisojena odškodnina iz naslova prestanega strahu, saj je sodišče tožniku dosodilo le 150,00 EUR. Sodišče ni ustrezno upoštevalo ugotovitev izvedenca dr. D. glede obstoja primarnega strahu, močan pa je bil tudi sekundarni strah, sploh med bolnišničnim zdravljenjem, po odpustu domov pa srednje intenzitete, ki je trajal do spremembe delovnega mesta, strah pa je bil prisoten tudi ob pojavljanju nenadnih bolečin v prsnem košu. Obdobje in intenziteta strahu ter sodna praksa v podobnih primerih, utemeljujeta prisojo odškodnine iz tega naslova v vtoževani višini 1.043,23 EUR. Prenizek je tudi znesek odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je sodišče tožniku prisodilo le 1.000,00 EUR. Sodišče ni ustrezno ovrednotilo ugotovitev izvedenca Pogačnika, da so tožniku kot trajna posledica ostali postkomocijski simptomi, da je pri tožniku podano trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tudi zaradi pojava lažjih bolečin v prsnem košu ob določenih fizičnih opravilih. Upoštevaje ugotovljena dejstva ter sodno prakso v podobnih primerih (npr. sodba II Ips 207/99), bi moralo sodišče tožniku prisoditi vtoževanih 4.172,93 EUR. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v delu zavrnitve tožnikovega zahtevka iz naslova premoženjske škode. Tožnik je vztrajal pri plačilu zamudnih obresti od zneska 18,11 EUR za obdobje od 1.4.2005 do 12.7.2005. Sodišče je napačno tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, saj ne bi smelo revalorizirati že plačanega dela odškodnine iz naslova premoženjske škode. Prav tako je sodišče napačno ravnalo, ko je revaloriziralo izplačani nesporni del odškodnine za nematerialno škodo, tožena stranka namreč takšnega predloga tekom postopka ni podala. Tudi stroške je sodišče prve stopnje napačno izračunalo, saj bi moralo upoštevati, da je tožnik uspel tudi z zneskom nespornega dela odškodnine, torej z zneskom 3.323,07 EUR. Uspeh tožnika je bil zoper prvo toženo stranko tako več kot 63 %. Enako pa je napačen tudi princip izračuna do drugotoženca. Sodišče bi moralo naložiti stroške dopolnitve izvedenskega mnenja dr. D. toženi stranki, saj je bila dopolnitev zahtevana z njene strani, njene pripombe pa je izvedenec v celoti zavrnil. Sodišče bi moralo tožniku priznati tudi potne stroške njegovega pooblaščenca, ki ima sedež v Celju.

Drugi toženec se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče 1. točko izreka sodbe glede pritožnika spremeni tako, da dajatveni zahtevek spremeni v ugotovitveni zahtevek, 4. točko izreka pa tako, da o stroških odloči nerazdelno, upoštevajoč uspeh vsake posamezne stranke. Navaja, da je sodišče v 1. točki izreka ugodilo dajatvenemu zahtevku, pri čemer pa je sodišče spregledalo, da je drugi toženec pravna oseba v stečajnem postopku, zaradi česar zoper njega ni moč izdati dajatvene sodbe, ampak ima tožnik do pravne osebe v stečaju le ugotovitveni zahtevek do stečajne mase. Sodišče je napačno odločalo tudi v delu, kjer je tožencem naložilo nerazdelno plačilo odškodnine. Do drugega toženca ima tožnik le ugotovitveni zahtevek, do prve toženke pa dajatveni, zato sodišče o odškodnini ne bi smelo odločiti nerazdelno. Iste razloge bi moralo sodišče upoštevati tudi pri odločanju o stroških postopka. Sodišče bi moralo odločati ločeno za vsakega od tožencev, pri čemer bi moralo upoštevati, da je pritožnik uspel z 90 %.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba drugega toženca je utemeljena.

K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v tej zadevi dovolj pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (pritožba te kršitve le pavšalno očita).

Tožnik je v delovni nesreči dne 7.2.2005 utrpel pretres možganov, udarnino glave, prsnega koša in desne rame. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot jih sodišče prve stopnje obsežno povzame na straneh 13 do 20 sodbe, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev o tem, da tožniku iz tega naslova pripada odškodnina v višini 6.000,00 EUR, pravilna (tožnik je zahteval 6.259,39 EUR).

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ni mogoče govoriti o tem, da bi tožnik v dogodku utrpel primarni strah. Ob dogodku je bil v nezavesti, pa tudi tožnik ni izpovedoval o primarnem strahu, kot je to upravičeno izpostavilo sodišče prve stopnje. Upoštevaje poškodbe, je odškodnina iz naslova sekundarnega strahu - strahu za izid zdravljenja, v višini 250,00 EUR, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, primerna odškodnina. Upoštevati je namreč potrebno tudi razmerja med majhnimi in velikimi škodami oziroma odškodninami zanje, pri čemer pri tožniku nedvomno ne gre za veliko škodo. Primerjava z zadevo II Ips 207/99, ki jo izpostavlja pritožba, ni primerna, saj gre za drugačne okoliščine in dejstva, kot pa so bila ugotovljena v tej zadevi (med drugim je tožnik v zadevi II Ips 207/99 utrpel tudi raztrganino srednje križne vezi levega kolena in ne le udarec, imel je 3 operacije in 17 rtg slikanj, več kot leto dni je uporabljal bergle, zdravljenje je trajalo 2 leti ...) Pritožbeno sodišče še pripominja, da je iz končne obrazložitve in iz dosojenega zneska jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje iz tega naslova tožniku priznalo 250,00 EUR in ne le 150,00 EUR, kot je to enkrat pomotoma zapisalo v obrazložitvi sodbe.

Tožniku so v posledici škodnega dogodka ostali blagi glavoboli, še vedno pa ima občasne bolečine v prsnem košu. Ta dejstva je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin (tudi bodočih). Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa je bilo ugotovljeno, da takšna zmanjšana življenjska aktivnost obstaja le pri fizičnih naporih kot je na primer dvigovanje težjih bremen in košnji (ne pa na primer pri drugih fizičnih naporih - pri kolesarjenju, hoji navkreber), zaradi posledic pretresa možganov pa prav tako obstaja le lažja oblika trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (tožnik je bolj nervozen in živčen). Upoštevaje navedeno, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 1.000,00 EUR, pravična odškodnina. Tudi tu ne pride v poštev primerjava z odločbo II Ips 207/99, ko je tožniku ostala omejena gibljivost levega kolena z lažjo nestabilnostjo, zaradi česar ne more opravljati svojega poklica.

Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožniku pripada skupaj 7.250,00 EUR iz naslova nematerialne škode, je zato pravilna in zakonita (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

Glede pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za 0,78 EUR (zakonske zamudne obresti od zneska 18,11 EUR za čas od 1.4.2005 do 12.7.2005), pa pritožbeno sodišče le ugotavlja - de minimis non curat praetor, zato na te pritožbene navedbe ne odgovarja.

Pravilno je sodišče prve stopnje vnaprej plačano odškodnino iz naslova nematerialne škode revaloriziralo, in to na ustrezen način. Gre za pravilno uporabo materialnega prava, zato poseben predlog tožencev v tej smeri ni bil potreben.

Neutemeljena je tudi pritožba v zvezi z odmero pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče sprejema način odmere pravdnih stroškov s strani sodišča prve stopnje, ko je to stroške odmerjalo od višine terjatve, kot je bila dejansko postavljena, torej najprej od zneska 11.475,55 EUR, po umiku od 8.170,59 EUR oziroma 5.525,47 EUR in nato od tako znižanih terjatev tudi presojalo uspeh pravdnih strank. Dokazno breme tudi za obseg in višino škode je bilo na tožniku, to je dokazoval tudi z izvedenci, ki jih je dolžan tudi plačati. Ne drži, da je dopolnitev izvedenskega mnenja dr. D. zahtevala le tožena stranka, temveč je dr. D. odgovarjal tudi na pripombe tožnika. Tudi iz tega razloga ni videti, zakaj bi stroške dopolnitve morala nositi tožena stranka. Zakaj sodišče prve stopnje ni priznalo vseh potnih stroškov pooblaščenca tožnika, je iz sodbe jasno razvidno - ker je na nekatere naroke pristopila odvetniška kandidatka T.M., ki pa je "locirana" v Ljubljani.

Glede na povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi drugega toženca: Pritožnik med drugim pravilno izpostavlja, da ima tožnik do drugega toženca, ki je pravna oseba v stečaju, le ugotovitveni zahtevek do stečajne mase, in je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je drugemu tožencu naložilo plačilo terjatve. To pa hkrati pomeni tudi opozorilo pritožnika, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je namreč zoper drugega toženca postavil le ugotovitveni tožbeni zahtevek (glej pripravljalno vlogo z dne 5.1.2005 v zvezi s pripravljalno vlogo z dne 25.4.2006). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi drugega toženca že iz tega razloga ugodilo in s sklepom odločitev v 1. točki izreka sodbe, kolikor se nanaša na drugega toženca, razveljavilo (357. člen v zvezi s 3. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Predmet ugotovitvene tožbe je lahko samo tista terjatev, ki je bila v stečaju prerekana. O tej je sodišče prve stopnje odločilo v 2. točki izreka. Glede na to, da je bilo razsojeno, da tožniku iz naslova nematerialne škode pripada odškodnina v znesku 7.250,00 EUR, v stečaju pa mu je bila terjatev priznana v višini 6.727,59 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ima tožnik iz tega naslova terjatev do drugega toženca še v višini 522, 41 EUR. Priznana terjatev v stečajnem postopku ima enak učinek kot pravnomočno razsojena stvar. Z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ima tožnik do drugega toženca terjatev le še v višini 522,41 EUR, je bilo skupaj s priznano terjatvijo v stečajnem postopku, o terjatvi tožnika do drugega toženca v celoti odločeno. Pritožbeno sodišče zato nima podlage, da bi 1. točko izreka sodbe spreminjalo tako, da bi ugotavljalo terjatev tožnika do drugega toženca še v višini 2.793,70 EUR (solidarno s prvo toženko), kot to sicer predlaga pritožba. Na pritožbeni predlog pritožnika sodišče ni vezano, razen v toliko, da odločitve ne sme spreminjati v škodo stranke, ki se je (edina) pritožila.

Pritožbeno sodišče se strinja, da je obveznost tožencev do določene višine (priznana odškodnina minus 10 % odbitne franšize) solidarna, zato v odločitev o tem, da je prva toženka dolžna terjatev poravnati nerazdelno ( z drugim tožencem) ni poseglo. Po mnenju pritožbenega sodišča uvedba stečajnega postopka ne vpliva na temeljne posledice pasivne solidarnosti. Končno se zoper takšno odločitev nista pritožila ne tožnik in ne prva toženka, takšna odločitev pa je v korist tudi drugega toženca, saj obstaja možnost, da bo ta prost svoje obveznosti, če bo terjatev poravnana s strani prve toženke (in obratno). Drugačna odločitev bi pomenila, da bi imel tožnik dva samostojna izvršilna naslova za izterjavo iste obveznosti od dveh solidarnih dolžnikov, kar pa bi bilo pravno nevzdržno.

Iz istega razloga je v odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov, pritožbeno sodišče poseglo le v toliko, da je zahtevek iz tega naslova, ki se nanaša na drugega toženca, spremenilo v ugotovitveni zahtevek do stečajne mase.

Drugi toženec je s pritožbo uspel z zneskom 2.793,70 EUR. Za pritožbo mu je sodišče odmerilo 375 točk , skupaj z 2 % materialnimi stroški (7,5 točke) in 20 % DDV (75 točk), je to 457,5 točke ali 209,99 EUR oziroma 210,00 EUR. Skupaj s takso za pritožbo 131,36 EUR, je to 341,36 EUR. Te stroške je dolžan povrniti tožnik v roku 15 dni po prejemu odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.